Sodišče prve stopnje je sicer pravilno zavrnilo ugovor pravne narave, ki se nanaša na konkretizacijo zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja, in utemeljeno presodilo, da je konkretizacija zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja ustrezna kljub temu da se v izreku ne navajajo številčni zneski oškodovanja posameznih delavcev. Sodišče druge stopnje pritrjuje, da zadostuje opredelitev vrste prejemkov oziroma prispevkov, za katere so bili posamični delavci oškodovani, ter navedba časovnih obdobij, v katerih so plačila izostala, iz razloga, ker je objekt varstva predmetnega kaznivega dejanja stabilnost sistema socialne varnosti, v katerega je obdolženi posegel na očitani način; za obstoj kaznivega dejanja je torej nepomembno, kolikšno je bilo individualno oškodovanje za posamičnega delavca. Od tega ločeno vprašanje pa predstavlja oblikovanje odločbe o premoženjskopravnih zahtevkih, ki mora temeljiti na pravilih civilnega (materialnega in procesnega) prava; škoda mora biti izražena številčno, saj v nasprotnem primeru ni določljiva, kot taka pa ne more predstavljati predmeta civilne obveznosti niti odločba s tako neopredeljeno škodo ne more biti izvršilni naslov.
Neopravljena pojasnilna dolžnost banke pomeni ravnanje v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (četrta alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot), kar vodi k presoji o nepoštenosti pogodbenega pogoja in ničnosti kreditne pogodbe.
Kljub dokaznemu standardu verjetnosti v postopku za izdajo začasne odredbe ni izključeno dokazovanje z zaslišanjem prič. Izvedba dokaza je bila predlagana v fazi odločanja o ugovoru, torej po tem ko je bila začasna odredba že izdana. Iz ugovornih navedb toženke ni mogoče sklepati, da se njene trditve o obsegu podanega pojasnila s predloženimi dokazi ne bi mogle izkazati za verjetne. Presoja, ali je neko dejstvo dokazano, mora temeljiti na dokaznih standardih, ki so za obe stranki enaki. Osnovno dokazno izhodišče je, da nosi stranka dokazno breme glede dejstev, ki so ji v korist (dejstev, ki utemeljujejo njene zahtevke ali ugovore). Zaključek o tem, katere navedbe katere stranke so verjetnejše, bi moralo sodišče prve stopnje sprejeti šele po izvedbi predlaganih dokazov.
Za izdajo začasne odredbe, če je verjetnost terjatve izkazana, zadostuje že verjeten izkaz nastanka težko nadomestljive škode. Takšno je stališče novejše sodne prakse.
Polni učinek Direktive je tako dosežen (še)le, če potrošniku ni treba na podlagi domnevno nične pogodbe med (lahko dolgotrajnim) postopkom plačevati mesečnih obrokov v znesku, ki je višji od dejansko dolgovanega (C-287/22, tč. 42 in 59), ter razširjati oziroma razširiti tožbe ali celo vložiti nove, da bi prejel povrnjene zneske, ki jih je neupravičeno plačal na podlagi nične pogodbe (C-287/22, tč. 50 do 52).
Primarni tožbeni zahtevek tožencev na ugotovitev, da je bila z dnem pravnomočnosti odobritve pravnega posla (12. 9. 2020) po odločbi UE *** z dne 19. 8. 2020 sklenjena prodajna pogodba z vsebino, kot izhaja iz dogovora in aneksa, ni utemeljen, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, saj je UE *** odobrila le pravni posel z vsebino, kot je izhajala iz oddane ponudbe za prodajo spornih nepremičnin, in ne z vsebino, kot izhaja iz dogovora in aneksa. Ker pogodba s takšno vsebino ni bila sklenjena, nista utemeljena niti oblikovalni zahtevek za znižanje kupnine niti zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila.
Sodišče druge stopnje soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da bi bili predkupni upravičenci v primeru, če bi pravdni stranki sklenili prodajno pogodbo pod pogoji, izhajajočimi iz dogovora in aneksa in ne pod pogoji, določenimi v ponudbi, ki jo je tožnica podala na oglasno desko UE ***, izigrani, saj bi tožnica tožencema prodala sporne nepremičnine (kmetijska in stavbna zemljišča so se prodajala v paketu in se lahko pogodba sklepa le za vsa zemljišča skupaj, pod enakimi pogoji) pod ugodnejšimi pogoji, kot morebitnim predkupnim upravičencem, ki bi lahko sprejeli le ponudbo, objavljeno na oglasni deski UE ***.
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sta se pravdni stranki z dogovorom in aneksom dogovorili za "dodatne nebistvene sestavine pogodbe, ki se nanašajo izključno na stavbo in stavbno zemljišče". Temu ni tako. Ker so se nepremičnine prodajale v paketu, se dodatni pogoji nanašajo na vse nepremičnine, hkrati pa je vprašanje dostopa vsekakor vezano na vse nepremičnine. Cena se z dogovorom in aneksom sicer ni spreminjala, vendar bi toženca bila v boljšem položaju kot morebitni predkupni upravičenci, ki bi lahko sprejeli le ponudbo, kot je bila objavljena na oglasni deski, in bi za enako ceno "dobili manj".
Položaj toženke kot potrošnice je še dodatno varovan z normativno ureditvijo v drugem odstavku 35. člena ZVPot, ki je v razmerju do OZ specialne narave in za potrošnika ugodnejša.
Okoliščina ali je tožnica sporni račun vključila v obračun DDV ter davek tudi plačala in ali je to storila v rokih, predvidenih v ZDDV-1, ne vpliva na obseg toženkine civilne obveznosti, ki zajema plačilo opravljene storitve skupaj z DDV.