Ker se obdolžencu kot izvršitveno ravnanje očita uporaba spremenjene listine, ne pa (tudi) njena ponareditev ali sprememba, so pritožbena zatrjevanja, da obdolženec tega potrdila ni predrugačil, za presojo njegove krivde povsem nepomembna. Bistvo kaznivega dejanja overitve lažne vsebine je v potrditvi lažne vsebine v javni listini na podlagi storilčevih navajanj lažnih okoliščin ali zamolčanja takšnih relevantnih okoliščin. Kaznivo dejanje je storjeno, ko je v listini potrjena lažna navedba, ki ima pomen za pravna razmerja. Storilec kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po 253. členu KZ-1 je lahko kdorkoli oziroma vsak, ki z nekim (izvršitvenim) ravnanjem spravi pristojni organ ali notarja v zmoto in s tem doseže, da ta v javni listini, zapisniku, knjigi ali poslovni listini potrdi karkoli lažnega, kar naj bi bil dokaz v pravnem prometu.
Pritožnica s pritožbenimi navedbami o tem, da preplačila v konkretnem primeru ni, ker tožeča stranka dolguje ne le glavnico, temveč tudi pogodbene obresti, ne more omajati zaključkov prvostopnega sodišča, upoštevaje odločbo SEU C-520/21 s stališčem, da kreditna institucija pri restituciji zneskov, plačanih na podlagi nične potrošniške kreditne pogodbe, ne more zahtevati nadomestila, ki bi presegalo vračilo prejetega kapitala. Glede na standard verjetnosti in namen začasne odredbe pritožba zato s sklicevanjem na zastavljeno vprašanje Vrhovnega sodišča v predlogu za predhodno odločanje v II Ips 14/2025 ne more ovreči pravilnih zaključkov sodišča o preplačilu.