Zahtevi za potrditev sporazuma o finančnem prestrukturiranju mora dolžnik priložiti revizorjevo poročilo o pregledu sporazuma o finančnem prestrukturiranju iz petega odstavka 44.o člena ZFPPIPP, v katerem je revizor dal revizijsko mnenje brez pridržkov, da je sporazum o finančnem prestrukturiranju v skladu s četrtim in petim odstavkom 44.c člena ZFPPIPP ter da so izpolnjeni pogoji za uveljavitev sporazuma o finančnem prestrukturiranju iz prvega in drugega odstavka 44.o člena ZFPPIPP. Zahtevane priloge so del zahteve za potrditev sporazuma in nimajo zgolj narave dokazil, s katerimi bi se dokazovale navedbe v zahtevi.

Nagrada za unovčenje in razdelitev, kot je predvidena v 7. členu Pravilnika, predstavlja plačilo za opravljeno delo tako v zvezi z unovčenjem stečajne mase kot tudi v zvezi z razdelitvijo. Drži, da so v obravnavani zadevi odpadla vsa opravila, predvidena v zvezi s prodajo premoženja. Vendar se višje sodišče ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da zaradi tega stečajni upraviteljici za opravljeno delo v zvezi z razdelitvijo premoženja ne bi pripadala nikakršna nagrada. Stečajna upraviteljica je v zvezi z razdelitvijo premoženja vendarle opravila določeno delo, pa čeprav le manjši del, sicer običajno potrebnih opravil.

Stečajna upraviteljica je pripravila le načrt razdelitve, ki je v primeru razdelitve stečajnemu dolžniku tudi eden najenostavnejših. Zato višje sodišče ocenjuje, da obseg opravil, ki jih je opravila stečajna upraviteljica, predstavlja 10 % sicer potrebnih opravil, katerim je namenjena celotna nagrada za unovčenje in razdelitev stečajne mase. Zato je stečajna upraviteljica upravičena do sorazmernega dela nadomestila.

Objektivni pogoj izpodbojnosti je pri dejanju, ki ima značilnost neenake obravnave upnikov, torej izpolnjen le tedaj, če se kaže v posledici manjšega poplačila drugih upnikov stečajnega dolžnika. Izpodbojno je le dejanje, ki se negativno odraža na dolžnikovem premoženju.

Asignacija je izpodbojna, če je asignant asignatov upnik. V takem primeru je obveznost preko asignata poravnana asignatarju na račun drugih asignantovih upnikov.

Uspeh dokazovanja tiste stranke, ki nosi materialno dokazno breme, lahko prevali procesno dokazno breme na nasprotno stranko, seveda pod pogojem, da je skladno z določbo 212. člena ZPP navedla trditve, s katerimi skuša izpodbiti dejstva, ki jih je nasprotna stranka že dokazala.

V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje v tožbeno določeno vrednost spornega predmeta (3.500,00 EUR; tretji odstavek 30. člena ZST-1) poseglo na podlagi določila prvega odstavka 31. člena ZST-1 in pri preverjanju ocenjene vrednosti zahtevka glede na določilo drugega odstavka 19. člena ZST-1 in vsebino tožbenega zahtevka (ugotovitev neobstoja ločitvene pravice) pravilno (smiselno) uporabilo določilo 43. člena ZPP.

Pri obravnavanem zahtevku gre namreč za primerljivo situacijo, kot jo ureja citirana določba, po kateri se v primeru, ko se s tožbo zahteva samo zavarovanje za določeno terjatev ali ustanovitev zastavne pravice, določi vrednost spornega predmeta po znesku terjatve, ki naj se zavaruje, če pa ima zastavni predmet manjšo vrednost kot terjatev, ki naj se zavaruje, se vzame kot vrednost spornega predmeta vrednost zastavnega predmeta.

Sodišče druge stopnje pritrjuje razlagi sodišča prve stopnje, da je vrednost spornega predmeta po določilu 43. člena ZPP mogoče določiti tudi v primeru, ko ni znana vrednost zastavnega predmeta, ker je tožnica ni zatrjevala, je pa znana višina zavarovane terjatve.