Upravičenje upnika opravljati procesna dejanja v stečajnem postopku preneha, če je bilo s pravnomočno sodno odločbo ugotovljeno, da ne obstajajo njegove terjatve, ki jih uveljavlja v tem postopku. Stečajno sodišče je ugotovilo, da je postala pravnomočna sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani, s katero je bilo razsojeno, da ne obstajata terjatev in ločitvena pravica, ki ju je pritožnik prijavil v tem stečajnem postopku.
Že pred uveljavitvijo novele ZFPPIPP-H se je zastavljalo vprašanje, ali upravitelj v postopku osebnega stečaja lahko prodaja premoženje, ki je predmet prijavljene in prerekane izločitvene pravice na skupnem premoženju zakoncev, če izločitveni upnik v roku iz prvega odstavka 310. člena ZFPPIPP ne vloži tožbe, s katero uveljavlja zahtevek iz prvega odstavka 309. člena ZFPPIPP.
Pasivnemu izločitvenemu upniku, ki ne vloži tožbe iz prvega odstavka 310. člena ZFPPIPP, ni mogoče nuditi varstva njegove izločitvene pravice v nedogled.
Položaja izločitvenih upnikov v stečajnem postopku nad pravno osebo in v postopku osebnega stečaja sta z odločbo Ustavnega sodišča postala povsem primerljiva. Ustavno sodišče je presodilo, da izločitvena pravica kot posledica opustitve vložitve tožbe iz prvega odstavka 310. člena ZFPPIPP ni mogla prenehati v nobenem primeru. Ker pa je Ustavno sodišče določilo, da se odločba izvrši tako, da se sme prodaja premoženja, ki je predmet izločitvene pravice v primeru opustitve vložitve tožbe začeti po izteku roka iz prvega odstavka 310. člena ZFPPIPP, je po presoji pritožbenega sodišča takšna tudi ustavno skladna razlaga tretjega odstavka 330. člena v zvezi s 383. členom ZFPPIPP, kot sta veljala za postopek osebnega stečaja pred uveljavitvijo novele ZFPPIPP-H. Takšna razlaga ni v nasprotju z načelom varstva zaupanja v pravo, saj je upnica lahko pričakovala, da se bo premoženje, na katerega se nanaša njena izločitvena pravica, zaradi opustitve vložitve tožbe prodajalo, zlasti glede na odločbo Ustavnega sodišča, saj je bila ta izdana 7. 11. 2019, kar je pred izdajo 3. dodatnega sklepa o preizkusu terjatev ter izločitvenih pravic z dne 20. 12. 2022.
Če (likvidacijski) upravitelj predlaga, da se naj začne stečajni postopek, ker je ugotovil, da je družba insolventna, torej v skladu s prvim odstavkom 423. člena ZFPPIPP, sodišče ustavi postopek prisilne likvidacije in začne stečajni postopek, ne da bi presojalo, ali je pravna oseba insolventna, saj tako določa drugi odstavek 423. člena ZFPPIPP. V okviru pritožbe bi lahko pritožnik izpodbijal navedbo upraviteljice o insolventnosti dolžnika, pri čemer bi moral utemeljiti in predložiti dokaze o tem, da dolžnik ni insolventen (prvi in tretji odstavek 234. člena ZFPPIPP). Temu bremenu pritožnik ni zadostil. V pritožbi niti ne zatrjuje, da pri dolžniku ni podana insolventnost, niti za to ne ponudi nobenega dokaza, ampak nasprotno sam zatrjuje, da dolžnik nima sredstev, iz katerih bi se upniki lahko poplačali.
Zoper plačilni nalog iz 34. člena ZST-1 je dopustno v osmih dneh od vročitve naloga vložiti ugovor iz razlogov, da je taksa že plačana ali da je sodišče takso napačno odmerilo (prvi odstavek 34.a člena ZST-1). Ustavno skladna razlaga te določbe dopušča presojo odmerjene višine sodne takse tudi iz v ugovoru zoper plačilni nalog navedenih razlogov, ki se nanašajo na določeno vrednost predmeta postopka za odmero sodne takse.
Pri ugotovitvenih in nedenarnih zahtevkih je vrednost spornega predmeta vezana na vrednost interesa, ki ga tožnik zasleduje s posamezno tožbo.
Pri tožbi na ugotovitev obstoja prerekane terjatve je treba upoštevati obseg tožnikovega pričakovanega poplačila iz stečajne mase. Tožničino poplačilo v stečajnem postopku nad prvo toženko je odvisno od višine razpoložljivih sredstev razdelitvene mase ter sorazmernega poplačila drugih prijavljenih in priznanih terjatev preostalih stečajnih upnikov. Zato vrednost ugotovitve terjatve ne more pomeniti realnega ekonomskega ekvivalenta njenega zneska. Smisel opredelitve vrednosti spornega predmeta je namreč v tem, da se realno oceni ekonomski pomen spora.
Nesporno je, da je upraviteljica preizkusila 55 terjatev, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, ki ji je nadomestilo tudi odmerilo. Ker je svoje delo preizkusa terjatev opravila, je upravičena do nadomestila zanj.