Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbenemu očitku, da je predmet prodaje do te mere nesubstanciran, da onemogoča učinkovito izjasnitev. Držijo pritožbene navedbe o izostanku trditev, katere terjatve so predmet prodaje in na kakšni pravni podlagi temeljijo, kot tudi kakšen konkretno je tožbeni zahtevek, tj. glavnica, obresti in stroški.
Pritožnik pravilno opozarja tudi, da bi moral biti poleg sklepa objavljen tudi predlog upravitelja, na katerem navedeni sklep temelji. V skladu z 2. točko prvega odstavka 122. člena ZFPPIPP je na spletnih straneh za objave v postopkih zaradi insolventnosti treba zaradi varnosti pravnega prometa, seznanitve javnosti ter uveljavljanja pravic upnikov in drugih udeležencev postopka zaradi insolventnosti objaviti vse sklepe, izdane v glavnem postopku zaradi insolventnosti, skupaj s predlogom, na podlagi katerega je sodišče izdalo sklep (razen v cit. določbi izrecno navedenih sklepov, med katerimi ni sklepa o prodaji).
Dejstvo izbrisa družbe iz sodnega registra ne more veljati samo po sebi kot zadosten razlog za zadržanje zastaranja, saj bi bilo to v nasprotju z načelom pravne varnosti. Za obstoj nepremagljivih ovir je zato bistveno vedenje upnika oziroma družbenika, v korist katerega se vodi stečajni postopek nad naknadno najdenim premoženjem, ki ga predstavlja terjatev izbrisane pravne osebe.
Za stečajni postopek nad premoženjem izbrisane pravne osebe je treba smiselno uporabljati pravila ZFPPIPP o stečaju nad pravno osebo. Sklep skupščine zato ne predstavlja materialnopravne predpostavke za tožbo, s katero se uveljavlja odškodninski zahtevek družbe v zvezi s škodo, nastalo pri poslovodenju.
Pri izvrševanju pravic je treba postopati lojalno do drugih udeležencev v obligacijskem razmerju. Izvedba izvensodne prodaje mora potekati tako, da si zastavni upnik prizadeva doseči najugodnejše unovčenje. Nizki stroški prodaje niso edini merodajni za presojo, ali je zastavni upnik poskušal doseči najugodnejše unovčenje.
Splošno merilo za odmero denarne odškodnine določa 169. člen OZ, ki uveljavlja načelo popolne odškodnine. Višina denarne odškodnine mora biti takšna, da z njenim izplačilom postane premoženjski položaj oškodovanca tak, kakršen bi bil, če škodnega dogodka ne bi bilo.
Skladno s tretjim odstavkom 163. člena ZPP, ki se v postopkih zaradi insolventnosti smiselno uporablja in za vložitev zahteve za povrnitev stroškov dolžnika ZFPPIPP ne določa specialne ureditve, mora stranka zahtevati povrnitev stroškov najpozneje do konca obravnave, ki je bila pred odločitvijo o stroških. Vsi roki, ki so povezani s povrnitvijo stroškov, so zakonski roki, ki jih sodišče ne more podaljševati.