Sodna praksa je povsem enotna glede tega, da je mogoče drugi odstavek 395. člena ZFPPIPP uporabiti v primeru, ko je stečajni dolžnik izključni lastnik stanovanjske hiše, ki se prodaja; v drugih primerih pa se to pravilo uporablja le, ko sta oba solastnika stanovanjske hiše v postopku osebnega stečaja in se skupna stanovanjska hiša hkrati prodaja v obeh postopkih.
Pritožnik izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, da mora stanovanje izprazniti v treh mesecih in se zavzema za bolj življenjsko in socialno obravnavo zahteve za izpraznitev. Čeprav višje sodišče razume težko situacijo, v kateri se je pritožnik znašel s svojo družino, pa pojasnjuje, da je tri mesečni rok za izselitev iz drugega odstavka 395. člena ZFPPIPP zakonski rok. To pomeni, da ga sodišče ne more določiti drugače, prav tako tudi ne podaljšati, ne glede na okoliščine, ki jih pritožnik navaja. Ker je drugi odstavek 395. člena ZFPPIPP kogentna zakonska določba, sodišče nima diskrecijske pravice, da v zvezi z izpraznitvijo nepremičnine odloči kakorkoli drugače. Prav tako pa ne more naložiti upraviteljici, da z dolžnikom sklene najemno pogodbo. Odločitev, ali bo nepremičnino stečajnega dolžnika oddal v najem, je upraviteljeva, in le on je pristojen za podajo predloga za soglasje k sklenitvi najemne pogodbe (322. člen ZFPPIPP).
Primarno določeni načini prodaje dolžnikovega premoženja iz prvega odstavka 329. člena ZFPPIPP so med seboj enakovredni.
V skladu z drugim odstavkom 60. člena ZFPPIPP mora zahtevek za priznanje terjatve vsebovati v primeru, če upnik v postopku zaradi insolventnosti poleg glavnice terjatve uveljavlja stroške, ki so mu nastali z uveljavljanjem terjatve v sodnem ali drugem postopku pred začetkom postopka zaradi insolventnosti, zneske teh stroškov. V skladu s šestim odstavkom 60. člena ZFPPIPP pa v primeru, če zahtevek za priznanje terjatve ne vsebuje zneska stroškov iz 3. točke drugega odstavka tega člena, se za prijavo terjatve ne uporabljajo pravila o nepopolnih vlogah, temveč velja, in nasproten dokaz ni dovoljen, da upnik v postopku zaradi insolventnosti ne uveljavlja teh stroškov.
Proti sklepu, izdanem v insolvenčnem postopku, je dovoljena pritožba, če ni v zakonu za posamezen sklep drugače določeno. Zoper sklep o končanju postopka osebnega stečaja je pritožba dovoljena. Pritožbo je treba vložiti v roku 15 dni. Navedeno pomeni, da je v konkretnem primeru začetek teka ponovnega roka zastaranja vezan na pravnomočnost sklepa o končanju postopka stečajnega postopka in da zastaranje ponovno začne teči naslednji dan po pravnomočnosti sklepa.
Opustitev stečajne dolžnice, da stečajnemu upravitelju poroča o prijavljeni in pravnomočno priznani izločitveni pravici na solastnem deležu na stanovanju, brez dvoma predstavlja kršitev njene obveznosti, da kot stečajna dolžnica sodeluje s stečajnim upraviteljem in mu poroča o stanju vsega svojega premoženja (prvi odstavek 383.b člena, prvi odstavek in 1. točka drugega odstavka 384. člena ZFPPIPP).
Ko se je sestala s stečajnim upraviteljem in izpolnila vprašalnik o svojem premoženju, je navedla, da je lastnik stanovanja njen mož, sama pa ni lastnica nobene nepremičnine. Ker je s podpisom vprašalnika jamčila za resničnost in celovitost sporočenih podatkov, bi zato ti morali vsebovati tudi informacijo o prijavljeni in priznani izločitveni pravici na stanovanju. Ob tem višje sodišče ugotavlja, da stečajna dolžnica ni podala nobenih razlogov, zakaj je to informacijo stečajnemu upravitelju zamolčala, oziroma razlogov, ki bi to življenjsko logično pojasnili in opravičili.
Ne glede na začetek postopka osebnega stečaja nad dolžnikom se izvršilni postopek, ki teče za izterjavo terjatev zakonite preživnine, ki so v posledici subrogacije na podlagi 28. člena ZJSRS (skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi) prešle na Javni štipendijski, razvojni, invalidski in preživninski sklad RS, in izvršilnih stroškov, ki v tem postopku nastanejo v zvezi z izterjavo teh terjatev, tudi po začetku postopka osebnega stečaja lahko nadaljuje.
Dolžnik neutemeljeno meni, da upničina terjatev ne predstavlja izjeme od učinkovanja odpusta obveznosti zgolj zato, ker gre za terjatev iz naslova regresnega zahtevka. Povračilni zahtevki zavarovalnice oziroma upnice, ali drugače imenovani regresni zahtevki, so odškodninski zahtevek zavarovalnice zaradi kršitve zavarovalne pogodbe za škodo, ker je zavarovalnica sama morala kriti škodo, ki jo je povzročil zavarovanec oziroma dolžnik. Regresni zahtevek zavarovalnice meri na terjatev na povrnitev škode, ki je bila povzročena namerno ali iz hude malomarnosti in izvira iz istega dogodka, na podlagi katerega je zavarovalnica tudi izplačala odškodnino oškodovancu.
Tožnik je tožbo vložil po tem, ko se je nad toženko začel stečajni postopek. V stanovanju je živel, odkar ga je kupil, intervenient pa predtem že vse od 1999, ko je posest pridobil na podlagi prodajne predpogodbe s toženkino univerzalno pravno prednico, ki je bila investitorka izgradnje stanovanj v tej stavbi. Kupec ima v položaju, kakršen je tožnikov oziroma kakršen je bil predtem intervenientov, nasproti vrnitvenemu zahtevku prodajalca ugovor rei venditae et traditae po 93. členu SPZ.
Tožbena zahtevka za ugotovitev obstoja izločitvene pravice in pridobitve lastninske pravice na posameznem delu se prilegata pridobitvi lastninske pravice, ki je že nastala na podlagi zakona (v tožnikovem primeru s priposestvovanjem), medtem ko se zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila na podlagi Pogodbe 1 in 2 prilega pridobitvi na podlagi pravnega posla, s katerim se torej iztožuje še manjkajoča prodajalčeva dajatev, izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Protislovno pa je iztoževati (in prisoditi) oboje hkrati. Te zahtevke je sicer dopustno kopičiti, vendar na način eventualnega kopičenja.