Kljub zatrjevanju pravne osebe, da je ob prevzemu vozila obvezna oprema bila v vozilu ter da jo je odstranil voznik v času premontaže platišč ter kljub temu, da je pravna oseba za te svoje pravno relevantne trditve predlagala zaslišanje voznika C. C. in priče A. A., zaposlene pri vulkanizerstvu, kjer je voznik opravil premontažo platišč, sodišče prve stopnje teh dokazov ni izvedlo, niti jih ni argumentirano zavrnilo. Ker sodišče prve stopnje vseh po pravni osebi predlaganih dokazov ni izvedlo, prav tako pa se v obrazložitvi izpodbijane sodbe do zgoraj povzetih dokaznih predlogov, s katerimi je pravna oseba uveljavljala razbremenilen dokaz, ki se nanaša na pravno odločilno dejstvo, ni opredelilo, pritožba utemeljeno očita sodišču, da je kršilo storilčevo pravico do obrambe in pravico do poštenega sodnega postopka ter izvajanih dokazov v njegovo korist, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka o prekršku iz drugega odstavka člena 155 ZP-1 v zvezi z določbo prvega odstavka člena 90 ZP-1.
Sodišče je jasno obrazložilo, da izpovedb policistov glede ustavljanja obdolženca ni povzemalo, ker je postopek zaradi prekrška po desetem odstavku 101. člena ZPrCP zoper obdolženca ustavilo, v tem delu pa pritožba ni bila napovedana. Tako z opustitvijo povzemanja izpovedb zaslišanih policistov glede tega, kje sta obdolženca dohitela, po tem, ko sta službeno vozilo obrnila in zapeljala za njim, kje sta ga začela ustavljati in na kakšen način sta ga ustavljala. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvene kršitve določb postopka. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je namreč ob upoštevanju obdolženčevega zagovora in izpovedb prič kot celote šteti za dokazano, da sta policista obdolženca zaznala kot voznika motornega vozila v cestnem prometu in sta mu zato tudi upravičeno in zakonito odredila preizkus alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom, za kar imata pooblastilo v določbah ZPrCP. Glede na to, da je obdolženec preizkus alkoholiziranosti odklonil in v postopku ni želel sodelovati opozorilo o opravljanju preizkusa po 15 minutah od zaužitja zadnje alkoholne pijače oziroma petih minutah od zadnjega pokajenega cigareta, niti ni bilo potrebno. Tudi če policist obdolženca še ni vprašal glede alkohola, to ne pomeni, da je postopek z odreditvijo preizkusa alkoholiziranosti nezakonit in da tudi ni bistveno, ali so bili omenjeni kakšni znaki alkoholiziranosti s strani policista in ali je prehodno vzel kakšno zdravilo in katero. Vse to bi namreč bilo pomembno le v primeru, če bi obdolženec preizkus dejansko opravil. Preizkus alkoholiziranosti se lahko odredi tudi precej časa po tem, ko je voznik že doma, kadar se na primer ugotovi, da je bil voznik v cestnem prometu in je povzročil prometno nesrečo ter zapustil kraj nesreče, čeprav tudi v takem primeru policisti ne zaznajo osebno te osebe kot voznika, pač pa dobijo informacijo o tem iz drugih virov. Obdolženec je preizkus alkoholiziranosti odklonil zaradi prepričanja, da mu ga ni potrebno opraviti, ker ga policista nista ustavila kot voznika motornega vozila, tako prepričanje pa je zmotno.
Pojma "izobesiti" ni mogoče razlagati tako ozko, kot se za to zavzema zagovornica v pritožbi in ni mogoče šteti, da izobešena zastava pomeni le zastavo, ki visi, ne pa tudi zastave, ki je pritrjena na neko površino. Bistvo izobešanja zastave je v tem, da je ta javno vidna in ker je sodišče v zvezi s tem ugotovilo, da je le-ta bila pogosto javno vidna, je mogoče utemeljeno šteti, da je storilec na tak način zastavo tuje države izobešal. Prav tako je neutemeljeno zavzemanje zagovornice za zaključek, da zastava ni bila javno izobešena, ker je bila pritrjena na notranji strani garažnih vrat in da garaža v bližini hiše A., ne more biti javna površina. Garaža je sicer res načeloma zaseben prostor, vendar če so vrata garaže pogosto odprta in je na ta način vidna na teh vratih pritrjena zastava, je tako ravnanje mogoče šteti kot javno vidno izobešanje zastave.
Prekrškovni organ je priložil zgoščenko (priloga A2 spisa), na katerih je datoteka z izpisi meritev za zahtevani merilnik s pojasnilom, da je obravnavana meritev prikazana pod številko 138. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da se je storilec v zvezi z omenjeno zgoščenko izjavil, da se meritev hitrosti pod številko 138 ne nanaša na dan 30. 12. 20202 ter da na ta dan glede na podatke zgoščenke, meritve ob 11:02 uri ni bilo. Vsled temu je prekrškovni organ poslal novo zgoščenko ter sodišče z dopisom z dne 22. 6. 2023 obvestil ,ter da bo, v kolikor bo datoteka natisnjena kot pdf datoteka, kritična meritev prikazana pod številko 138. Storilec je izjavil, da je očitno meritev v računalniški program vnesena naknadno, in kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe, se je sodišče prve stopnje tem ugotovitvam storilca pridružilo. Vendar pri tem iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje ne izhaja, da bi sodišče zgoščenki vpogledalo, saj dokaznega sklepa o tem v sodbi ni, prav tako pa iz razlogov ne izhaja opredelitev sodišča prve stopnje do zatrjevanj prekrškovnega organa, da je očitno do pomanjkljivega izpisa prišlo pri tiskanju datoteke iz omenjene zgoščenke, ne pa zato, ker te datoteke na (prvi) predloženi zgoščenki (sploh) ni bilo.
V okviru predmetnega postopka sodišče države izvršiteljice ne sme in ne more presojati, ali je pristojni organ države izdaje dejansko stanje ugotovil pravilno. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, v katerih storilka pojasnjuje, da očitanega dne ni vozila ona, temveč B. B. Vse te navedbe se nanašajo na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, ki je podlaga za izdajo odločbe o prekršku pristojnega organa države izdaje, ki je postala pravnomočna in je sodišče države izvršiteljice nanjo vezano.