Dogovarjanje občin o razpolaganju s sredstvi, zbranimi iz naslova takse, ni bilo v nasprotju s kogentno ureditvijo v Uredbi. Slednja takšnega dogovarjanja ni urejala, niti ga ni prepovedovala.
Pravdni stranki sta se dogovorili, da bo toženka prejeta sredstva vrnila tožnici. Tega dogovora ni mogoče razumeti izolirano od ostalih pogodbenih določb. Nakazilo sredstev toženki je bilo posledica odstopa takse, zato mora enako veljati tudi za vračilo teh sredstev. Slednja je mogoče vrniti le tako, da toženka odstopi tožnici takso, temu odstopu pa lahko sledi nakazilo sredstev. Za neposredni denarni zahtevek tožnice ni pravne podlage. Tožnica sredstev ni posodila iz svojega premoženja, zato ne more niti od toženke zahtevati, da bi odstopljeni znesek vrnila iz svojega premoženja. Ker tožnica v tem sporu zahteva od toženke neposredno vrnitev sredstev, ne pa odstopa takse, ne more uspeti ne s svojim zahtevkom ne z revizijo.
Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije nosi revident. Ker je na vprašanje, ki ga izpostavlja revident v reviziji in se nanaša na razlago 216. člena ZV-1 v zvezi s 74. členom ZV-1 glede uporabe Odloka o varstvenih pasovih vodnih virov pri Brestovici pri Komnu, mogoče odgovoriti že z branjem oziroma jezikovno razlago zakonskega besedila ZV-1 (74., 209. in 216. člen) ter se nanaša na razlago pravnega instituta oziroma pojma instrukcijskega roka, ki v teoriji in praksi ne sproža posebnih dilem, to vprašanje po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (odločba Vrhovnega sodišča X Ips 774/2008 in ostale) ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.
Vrhovno sodišče je revizijo dopustilo glede vprašanj, povzetih v izreku odločbe.