ZBPP člen 11, 11/3, 37, 37/2, 37/2-2. ZUP člen 146, 146/4.
brezplačna pravna pomoč - prošnja za dodelitev BPP - zavrnitev prošnje - premoženjski cenzus - materialni položaj - načelo zaslišanja stranke v postopku - pravica do izjave v postopku - kršitev pravil upravnega postopka - ugoditev tožbi
Pristojni organ ne sme izdati odločbe, preden ne da stranki možnosti, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za izdajo odločbe. Tožniku pred izdajo izpodbijane odločbe ni bila dana možnost, da se izjasni o dejstvih in okoliščinah, ki jih je toženka ugotovila po uradni dolžnosti in so bistvenega pomena za odločitev. Tožnik se je o dejstvu prebivanja v nepremičnini lahko izjasnil šele v upravnem sporu, v katerem je podal očitek nepopolne ugotovitve dejanskega, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka.
V primeru obravnavane pogodbe z naslovom "Izročilna pogodba po 546. členu OZ", gre vsaj delno za odplačno izročitev kapitala po izročilni pogodbi. Odplačnost izročitve po navedeni izročilni pogodbi pa predstavlja bistveno okoliščino za odločitev v zadevi. Zato po presoji sodišča ni mogoče uporabiti določbe 1. točke drugega odstavka 100. člena ZDoh-2, ki dovoljuje odlog za ugotavljanje davčne obveznosti v primeru neodplačne izročitve kapitala po obravnavani izročilni pogodbi, saj si je v zameno za prenos premoženja tožnik izgovoril pravico do nasprotnih dajatev oziroma izpolnitev, kar tudi pomeni, da ni prisoten darilni namen oziroma da ne gre za neodplačno izročitev kapitala po izročilni pogodbi.
davčna izvršba - prisilna izterjava davčnega dolga - izvršilni naslov - izpodbijanje izvršilnega naslova - ustavitev davčne izvršbe
Okoliščina, da je izvršilni naslov naknadno, to je po izdaji sklepa o davčni izvršbi, pravnomočno odpravljen, spremenjen ali razveljavljen (četudi v času odločanja o pritožbi zoper sklep o davčni izvršbi), se upoštevajo v okviru instituta ustavitve davčne izvršbe (155. člen ZDavP-2). V okviru tega instituta, torej s sklepom o ustavitvi davčne izvršbe, se odpravijo oziroma razveljavijo tudi izvršena dejanja v postopku davčne izvršbe. Niso pa to okoliščine oziroma ugovori, ki bi jih bilo mogoče z uspehom uveljavljati v pravnem sredstvu zoper sklep o davčni izvršbi.
ZIUOPDVE člen 109, 109/1, 109/1-3. ZUP člen 238, 238/3. ZUS-1 člen 52. Uredba Komisije (EU) št. 651/2014 z dne 17. junija 2014 o razglasitvi nekaterih vrst pomoči za združljive z notranjim trgom pri uporabi členov 107 in 108 Pogodbe člen 2, 2-18.
denarna pomoč - delno povračilo nekritih fiksnih stroškov - podjetje - likvidnostne težave - COVID-19 - nova dejstva in dokazi - prekluzija navajanja novih dejstev in dokazov
S pritožbo uveljavljano dejstvo, da je računovodski servis pri sestavi bilance stanja storil napako in v tej zvezi predložena popravljena bilanca stanja, ne da bi tožeča stranka v pritožbi tudi obrazložila, zakaj tega ni mogla uveljavljati že v postopku na prvi stopnji, predstavlja nedopustno pritožbeno novoto, ki je drugostopenjski organ ni bil dolžan obravnavati (tretji odstavek 238. člena ZUP).
V primeru obravnavane pogodbe z naslovom "Izročilna pogodba po 546. členu OZ", gre vsaj delno za odplačno izročitev kapitala po izročilni pogodbi. Odplačnost izročitve po navedeni izročilni pogodbi pa predstavlja bistveno okoliščino za odločitev v zadevi. Zato po presoji sodišča ni mogoče uporabiti določbe 1. točke drugega odstavka 100. člena ZDoh-2, ki dovoljuje odlog za ugotavljanje davčne obveznosti v primeru neodplačne izročitve kapitala po obravnavani izročilni pogodbi, saj si je v zameno za prenos premoženja tožnik izgovoril pravico do nasprotnih dajatev oziroma izpolnitev, kar tudi pomeni, da ni prisoten darilni namen oziroma da ne gre za neodplačno izročitev kapitala po izročilni pogodbi.
ZKZ ne zahteva, da mora biti mejna parcela kmetijsko zemljišče. Prav tako ZKZ ne določa tako imenovanega "pretežnostnega merila", po katerem naj bi imel večji interes in s tem pravico do nakupa tisti kmet, ki ima v lasti večjo površino mejnih parcel.
dohodnina - odmera dohodnine - odpis terjatev - davčni odtegljaj - posojilo v tuji valuti - valutno tveganje - pomanjkljiva obrazložitev - napačna uporaba materialnega prava
Tožnik je že v davčnem postopku ugovarjal, da ni prejel nobenega dohodka, tudi v naravi ne in da ne gre za odpust dolga v višini 30.379,05 EUR, tudi ne gre zmanjšanje tožnikove obveznosti. Tožnik je zatrjeval, da sporni znesek 30.379,05 EUR predstavlja znižanje kredita za višino valutnih tveganj oz. tečajnih razlik (zaradi nihanja tečaja SCF glede na EUR) na višino poštene tržne vrednosti in da ne gre za odpis dolga ter tudi ne za dohodke, kot jih opredeljuje 105. člen ZDoh-2, sploh pa ne za dohodke, prejete v naravi. Valutna tveganja oz. tečajne razlike pa niso predmet obdavčenja.
Davčni organ se ni opredelil do tožnikovih ugovorov, da izhaja sporni znesek 30.379,05 EUR iz kreditne pogodbe, na podlagi katere je tožnik prejel kredit v denarju in ga mora tudi vrniti v denarju, če pa ga vrne z diskontom (odpis preostanka kredita), določen znesek v denarju ne bo plačan. Tudi iz obrazložitve odločbe pritožbenega organa izhaja navedba, da gre za: "odpis preostanka kredita s strani družbe A.". Torej je navedeni znesek izkazan v denarju in ne gre za dohodek, prejet v naravi, za katerega je šele potrebno ugotavljati tržno vrednost, zato je davčni organ napačno uporabil materialno pravo in sicer deveti odstavek 16. člena ZDoh-2.
priznanje statusa stranskega udeleženca - celovita presoja vplivov na okolje - neobrazložena odločba - absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka - predlog za odločitev v sporu polne jurisdikcije
Izpodbijan sklep je pomanjkljiv, saj ne vsebuje razlogov o tem, zakaj zahtevku tožeče stranke za vstop v postopek kot stranski udeleženki ni bilo ugodeno. Tožena stranka bi se glede na zavrnitev zahtevka morala vsebinsko opredeliti do (ne)obstoja pravnega interesa tožeče stranke. Sodišče ugotavlja, da ne gre za pomanjkljivo obrazložitev, temveč za situacijo, ko je navedba dejanskega stanja in razlogov povsem izostala, zato je izpodbijani sklep obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka.
Tožeča stranka je zahtevo za vstop v postopek vložila po izdaji prvostopenjske odločbe, kar pa je glede na drugi odstavek 142. člena ZUP prepozno. V tej fazi postopka ima oseba, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranski udeleženec, na voljo zahtevo za vročitev odločbe po drugem odstavku 229. člena ZUP.
Sodišče je v sporu polne jurisdikcije odločilo tako, da je zahtevo tožeče stranke za priznanje stranske udeležbe v postopku kot prepozno zavrglo, saj jo je tožeča stranka v upravnem postopku podala šele po izdaji odločbe.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 18, 18/1, 18/1-b.
mednarodna zaščita - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - predaja odgovorni državi članici - predaja Republiki Hrvaški
Tožnik je sicer na Hrvaškem bil zaveden kot prosilec za mednarodno zaščito in je bil tudi že nastanjen v azilnem domu, vendar je glede na to, da je bil tam zgolj 12 ur, četudi v tem časovnem obdobju ni bil povsem zadovoljen z bivanjem v azilnem domu, to tako kratko časovno obdobje, da zaradi tega še ni mogoče govoriti o sistemskih pomanjkljivostih.
V konkretnem primeru po presoji sodišča iz navedenih razlogov ne obstaja nevarnost, da bi bil tožnik podvržen nečloveškemu ravnanju, če bi bil izročen Republiki Hrvaški.
Ne gre samo za to, da niso ugotovljene sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilca v Republiki Hrvaški, ampak tožnik tudi sicer ni uspel izkazati, da bi mu v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško grozilo kakršnokoli nečloveško ali ponižujoče ravnanje.
V obravnavani zadevi ne gre za tožnika, ki bi imel hude zdravstvene težave.
Z vidika presoje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Dublinske uredbe bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito.
V obravnavanem primeru gre za enostanovanjsko stavbo, zato je šteti, da gre za stavbo, ki ima le en del (skladno z opredelitvijo pojma stavbe in dela stavbe), kar pomeni, da balkona ni mogoče opredeliti za posamezni del stavbe, ki bi se ga lahko samostojno pravno urejalo. Ob takšnem stanju stvari, ko posamezni prostor stavbe nima narave dela stavbe, ki bi se lahko samostojno pravno urejal, pa ni mogoče govoriti o spremembi namembnosti dela objekta.
Tožeča stranka je upravičena, da se seznani z razlogi, zaradi katerih ni dosegla (naj)višjega števila točk v tem postopku in po spornih merilih. Še posebej zato, ker v postopku Javnega razpisa ni imela možnosti udeležbe in je zato z razlogi za narejeno oceno prvič seznanjena šele z izdano odločbo. V tem pogledu pa po presoji sodišča tožeča stranka utemeljeno očita, da ustreznih razlogov ni. Obrazložitev izpodbijane odločbe je glede doseženih točk in s tem ocene projekta bistveno pomankljiva, saj tožeči stranki niti sodišču ne omogoča, da bi v celoti preizkusila pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve.
ZMZ-1 člen 21, 21/3, 23, 27, 27/7. Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite člen 4, 4/5, 10/1, 10/1-1, 10/2. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 46, 46/3. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 11.
mednarodna zaščita - status begunca - spor polne jurisdikcije - politično prepričanje - politično prepričanje kot razlog preganjanja - splošna verodostojnost - dokazna ocena - utemeljen strah pred preganjanjem - preteklo ali bodoče preganjanje - sklicevanje na sodbo SEU - svoboda izražanja - tožbene novote - sprememba veroizpovedi - ocena verodostojnosti izpovedbe - učinek ex nunc - nova dejstva in novi dokazi - dokazni standard - prosilec iz Irana
Za to, da bi mnenje, stališče ali prepričanje prosilca, ki še ni bil v negativnem smislu izpostavljen zanimanju potencialnih subjektov preganjanja v svoji izvorni državi, lahko bili zajeti s pojmom „politično prepričanje“, zadostuje, da ta prosilec trdi, da ima ali da izraža to mnenje, stališče ali prepričanje. To ne vpliva na oceno, ali je strah prosilca pred preganjanjem zaradi takega političnega prepričanja utemeljen.
Ocena verodostojnosti mora zajemati tako pozitivne kot negativne elemente z vidika skladnosti, kontradiktornosti, konsistentnosti in verjetnosti opisa dogodkov, kajti brez obravnavanja pozitivnih in negativnih elementov (ne)konsistentnosti ni mogoče ugotoviti "splošne verodostojnosti prosilca" oziroma njegovih navedb in dokazov. Tožena stranka pa je v dokazno oceno v izpodbijanem aktu vključila izključno elemente, ki govorijo proti verodostojnosti tožnikovih navedb, kakor da nič v njegovih navedbah ne govori v smeri utemeljenega strahu pred preganjanjem, kar pa je za aktualno varnostno situacijo v Iranu in tožnikovo politično angažiranost v smislu izražanja kritičnih mnenj zoper režim v Iranu preveč enostranska dokazna ocena.
Tožnikovo kritično politično prepričanje glede državne politike v Iranu dosega takšno stopnjo prepričanosti, ki jo izraža tudi navzven, da obstajajo utemeljeni razlogi za to, da bi zaradi promocije tega prepričanja v negativnem smislu vzbudil pozornost potencialnih subjektov preganjanja v izvorni državi celo v tem smislu, da bi mu lahko akterji preganjanja pripisali ekstremna proti-režimska stališča in delovanje. Ponovni postopek pridržanja z elementi arbitrarnosti in nasilja zoper tožnika ni izključen v primeru vrnitve še posebej zaradi poostrenih varnostnih razmer v Iranu po septembru leta 2022. Ker je tožnik uspel izkazati obstoj preteklega preganjanja, kar pomeni resen znak prosilčevega utemeljenega strahu pred preganjanjem, bi tožena stranka morala utemeljiti, da obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da se v primeru njegove vrnitve preganjanje ne bo ponovilo, česar pa tožena stranka ni uspela (drugi odstavek 23. člena ZMZ-1) oziroma je nepravilno uporabila pogoje iz tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1, to je kriterije za oceno (ne)verodostojnosti. Po ustaljeni sodni praksi bi morala odvrniti vsakršen dvom oziroma bi morala odpraviti vsakršen resen pomislek, da bi v primeru vrnitve tožnika v Iran prišlo do preganjanja.
brezplačna pravna pomoč - redna brezplačna pravna pomoč - finančni pogoj - premoženje prosilca - občasni neperiodični dohodki
Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno uporabila določbo prvega in četrtega odstavka 23. člena ZSVarPre ter pri ugotavljanju izpolnjevanja materialnega pogoja za dodelitev BPP, pravilno upoštevala sporna nakazila (darila/pomoč) kot občasen, neperiodični dohodek.
Organ prve stopnje je ravnal pravilno, ko je v konkretni zadevi po ugotovitvi, da sta tako tožnik kot A. A. lastnika zemljišča, ki meji na gozd, ki ga prodaja B. B., pravilno prepustil izbiro kupca prodajalcu. Tako kot je to poudarilo Vrhovno sodišče v zadevi X Ips 115/2020, pride po izčrpanju prednostnih upravičencev po 47. členu ZG v ospredje splošno načelo 3. člena Obligacijskega zakonika, po katerem udeleženci prosto urejajo svoja obligacijska razmerja, ne smejo pa jih urejati v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli, pri čemer v predmetni zadevi odločitev B. B., da proda parc. št. 506 in del parc. št. 507, obe k. o. ..., mejašu A. A., ne nasprotuje ničemur od navedenega. Ne ZG ne noben drug predpis namreč ne določa, da bi bilo treba med dvema ali več enakovrstnimi prednostnimi upravičenci iz desetega odstavka 47. člena ZG za določitev pravice do nakupa uporabiti kakršnekoli dodatne kriterije, kot na primer tiste, ki jih v tožbi ponuja tožnik (da ima status kmeta; da so njegove – sosednje - nepremičnine del zaščitene kmetije; da ima s prodajalcem daljšo skupno mejo …).
javni razpis - sofinanciranje iz javnih sredstev - razpisni pogoji za prijavitelja - točkovanje - obrazložitev odločbe - neobrazložena odločba
Obrazložitev izpodbijane odločbe (obrazložitev strokovne komisije) ni razkrila razlogov za število dodeljenih točk pri tretjem merilu (ohranjanje slovenske nacionalne in kulturne identitete). Pri ostalih merilih pa je razlaga skopa in mestoma sama s seboj v nasprotju. Zadnje drži za drugo merilo, kjer strokovna komisija pomena Projekta za razvoj slovenske kulture in jezika ni mogla razbrati, obenem pa mu je priznala četrtino možnih točk. Utemeljitev je izostala še pri prvem merilu glede aktualnosti avtorske obravnave ter zadnjem merilu za redno in objektivno predstavljanje političnega delovanja in stališč.
ZSZ člen 58. ZGO-1 člen 218, 218c. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7. ZUS-1 člen 27, 27/3.
nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - površina poslovnih prostorov - podatki iz uradne evidence - register nepremičnin - kataster stavb - načelo proste presoje dokazov - obrazložitev odločbe - pomanjkljiva obrazložitev odločbe - kršitev pravil postopka v upravnem postopku
Kot izhaja iz stališč Vrhovnega sodišča, je razlogovanje, da so za odmero NUSZ relevantni le podatki, navedeni v uradnih evidencah, in da dokazovanje nasprotnih dejstev v postopku odmere NUSZ ni mogoče, materialnopravno napačno; posledično pa se davčni organ ni ustrezno opredelil do navedb in dokazov, ki jih je tožnik v tej smeri podal v pritožbenem postopku (glede na to, da v postopek pred izdajo izpodbijane prvostopenjske odločbe ni bil vključen). Tožnik je namreč že v pritožbi ugovarjal, da odmera in izračun NUSZ nista v skladu z dejanskim stanjem, v svojem odgovoru na mnenje občine z dne 8. 8. 2019 pa je tudi konkretizirano navedel in dokazoval, kakšna površina bi morala biti upoštevana. Drugostopenjski organ bi se glede na opisana stališča Vrhovnega sodišča do takšnih tožnikovih navedb in dokazov moral vsebinsko opredeliti in jih vsebinsko presoditi po načelu proste presoje dokazov.
ZUJIK člen 114, 114-4, 117, 117/5. ZNOrg člen 2. ZSkuS člen 3, 3/7.
sofinanciranja iz javnih sredstev - kultura - zavržena vloga - upravičena oseba - nevladna organizacija - pravna oseba javnega prava
Vloga tožnice na javnem razpisu je bila pravilno zavržena, ker tožnica po določbah javnega razpisa ne predstavlja upravičenega prijavitelja, ker je pravna oseba javnega prava. Za upravičenega prijavitelja se namreč po izrecni določbi javnega razpisa štejejo nevladne organizacije, kar pa tožnica ni.
sklep o dovolitvi izvršbe - izvršilni postopek - inšpekcijski postopek - ugovori zoper sklep o dovolitvi izvršbe - obrazloženost sklepa
Izvršilni postopek, voden po določbah ZUP, je od inšpekcijskega postopka samostojen in ločen postopek, pomeni njegovo nadaljevanje. Cilj izvršilnega postopka je prisilna vzpostavitev stanja, ki ga nalaga izvršilni naslov. Glede na povedano je sodno varstvo zoper sklepe o dovolitvi izvršbe v upravnem sporu zagotovljeno le v obsegu ugovorov, ki se nanašajo na sam sklep o dovolitvi izvršbe (na primer ugovor neskladnosti izvršilnega naslova in sklepa o dovolitvi izvršbe, ugovor že izpolnjene obveznosti, ki je bila naložena z izvršilnim naslovom, ugovori, ki se nanašajo na način izvršbe, ugovor, da je bil akt, katerega prisilna izvršba se dovoljuje, v nadaljnjem upravnem ali upravno-sodnem postopku spremenjen, odpravljen ali razveljavljen).
upravni spor - upravni akt - procesne predpostavke - nedovoljena tožba - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zavrženje tožbe
Z izpodbijanim ugotovitvenim aktom, ki po vsebini predstavlja ugotovitev nepravilnosti v postopku javnega naročanja, po presoji sodišča ni bilo odločeno o nobeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika, niti ne gre za posamični akt, izdan v obliki predpisa ali v tem smislu drug javnopravni akt, zato izpodbijanega akta ni dopustno izpodbijati s tožbo v upravnem sporu.
mednarodna zaščita - ponovni postopek - zahtevek za uvedbo ponovnega postopka - zavrženje zahtevka za uvedbo ponovnega postopka - novi dokazi in nova dejstva
Tožena stranka je pravilno ugotovila, da je tožnik navajal nova dejstva, pri čemer pa to, da je študiral v Švici in Franciji ter da so ga policisti v Franciji napadli in pretepli nima povezave z razlogi mednarodne zaščite. Pravilno je bilo tudi ugotovljeno, da je tožnik v zahtevku prvič navajal družinske težave, omenjeno dejstvo pa je obstajalo že pred izdajo predhodne odločitve, tožnik pa ni izkazal, da tega brez svoje krivde ne bi mogel že prej navesti.
Tožnik je torej v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka navedel družinski spor, ki ga doslej ni navajal in gre tako za novo dejstvo, vendar pa tudi po mnenju sodišča ni podal upravičenega razloga, zakaj ni tega navajal že v predhodnem postopku, saj je imel za to imel možnosti pri podaji obeh prošenj in na osebnem razgovoru.