telekomunikacije - spor med operaterjem in končnim uporabnikom - elektronska komunikacijska sredstva - mobilni telefoni - odgovornost operaterja
Vrhovno sodišče Republike Slovenije je oblikovalo jasno stališče, po katerem odgovornost operaterjev ni omejena na posebne primere varnostnih tveganj omrežja. V tej luči zavzemanje tožeče stranke za (zgolj) sistematično razlago pravila ni osnovano. Ostale metode, jezikovna, logična, zgodovinska, zlasti pa namenska (funkcionalna ali teleološka) kažejo, da je drugi odstavek 146. člena ZEKom-1 uredil (tudi) zlorabo elektronskih komunikacijskih storitev v tehničnem pomenu.
Ni dvoma, da je prenos SMS sporočil kot prenos signalov ena od telekomunikacijskih storitev v tehničnem pomenu. Kot tak je je zabeležen v CDR zapisih operaterjev. Toda golo dejstvo, da je bil prenos SMS sporočil opravljen, ne vodi do (avtomatičnega) sklepa, da ni prišlo do zlorabe po drugem odstavku 146. člena ZEKom-1. Tožeča stranka je prezrla večkrat omenjeno zakonsko domnevo nezakrivljene zlorabe. Ugotovljene okoliščine na strani Naročnika in Uporabnika (število sporočil, časovni razmaki med posameznimi sporočili, čas njihovega prenosa, dejstvo da so bili usmerjeni le enemu prejemniku, pretekli vzorec pošiljanja sporočil Uporabnika, aparat brez posebnosti) in njuno ravnanje (takojšnja zahteva po blokadi in menjava številke ter ponovna zahteva za ustavitve storitev) izpričujejo, da je zakonski dejanski stan prvega odstavka 146. člena ZEKom-1 izpolnjen. Na drugi strani ga tožeča stranka s posplošenimi navedbami o škodljivi aplikaciji, virusu ali sporočilih s šumniki in presledki ni izpodbila. Z drugimi besedami, ta zakonska domneva pomeni, da je dokazovanje zlorabe za naročnika oziroma uporabnika olajšano: dovolj je, da dokaže, da se je zatekel k vsem razumnim zaščitnim ukrepom in sledil navodilom operaterja.
ZSZ člen 60, 60/1. ZGO-1 člen 218b, 218b/1, 218b/1-2.
nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - pogoji za odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča - nezazidana stavbna zemljišča
Z vidika odmere NUSZ relevantna relevantna namembnost zemljišča po občinskih prostorskih aktih, veljavnih v času odmere NUSZ, ne pa morebiti po predhodnih, neveljavnih prostorskih aktih, oziroma po načrtovanih, a še ne izvedenih spremembah teh.
Odmera NUSZ za nezazidano stavbno zemljišče upravičena že, če ima zemljišče dejansko možnost priklopa oziroma dostopa do javnega komunalnega omrežja oziroma infrastrukture, četudi priklop na navedena omrežja ni izveden
odobritev pravnega posla - promet s kmetijskimi zemljišči - status kmeta - pomemben dohodek iz kmetijske dejavnosti
Ocena vrednosti kmetijskih pridelkov je pomemben parameter pri ugotavljanju pomembnega dohodka iz kmetijske dejavnosti v delu, ko se ta ne odraža s prodajo na trgu, bodisi da te sploh ni, ali pa le v manjšem obsegu. V primeru, ko pridelki kmetijskega gospodarstva niso prodani na trgu, ampak so uporabljeni za nadaljnjo pridelavo ali predelavo na tem istem kmetijskem gospodarstvu, pomembnega dohodka iz kmetijske dejavnosti ni mogoče ugotoviti drugače kot z oceno vrednosti kmetijskih pridelkov na kmetiji.
ZDavP-2 člen 143, 143/1, 146, 151. ZUS-1 člen 31, 31/2, 35.
davčna izvršba - izvršba - izvršilni naslov - izpodbijanje izvršilnega naslova
V obravnavanem primeru je tožnik nasprotuje izpodbijanemu sklepu in smiselno predlaga njegovo odpravo, ter navaja, da zadeva, zaradi katere je izrečena kazen in globa še ni končana. Kolikor tožnik s tem izpodbija izvršilni naslov, sodišče pojasnjuje, da se s pritožbo zoper sklep o izvršbi uveljavljajo zgolj ugovori, ki se nanašajo na samo izvršbo in da je na veljaven izvršilni naslov, opremljen s potrdilom o izvršljivosti, davčni organ, ki opravlja izvršbo, vezan. To pa velja tudi za sodišče.
V upravnem sporu glede davčne izvršbe sodišče presoja le, ali so izpolnjeni pogoji, ki jih določa ZDavP-2, ter ali ima sklep o izvršbi vse obvezne sestavine, določene v 151. členu ZDavP-2.
davek od dohodkov pravnih oseb - davčni odtegljaj - zloraba predpisov
Do nedovoljenega davčnega izogibanja ne more priti, če davčni zavezanec sklene zgolj en pravni posel, ki ga je zakonodajalec dopustil za uresničitev določenih, predvidenih pravnih in ekonomskih posledic in te posledice skladno z namenom pravnega posla dejansko tudi nastanejo. Pri tem je lahko namen sklenitve takega posla utemeljen tudi v določeni (nižji) stopnji obdavčitve takega pravnega posla, saj to samo po sebi ni nedopustno. Zgolj en tovrstni pravni posel torej ne more šteti za umeten pravni konstrukt, ki bi pomenil zlorabo predpisov in vodil do neupravičene davčne koristi, da bi bilo mogoče uporabiti možnost drugačnega obdavčenja na podlagi četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2.
dostop do informacij javnega značaja - izjeme od dostopa do informacije javnega značaja - poslovna skrivnost
Izhajajoč iz tega, da mora imeti poslovna skrivnost tržno vrednost, sledi, da mora biti ta vrednost vezana na njeno tajnost. Potrebna je torej vzročna zveza med naravo tajnosti in tržno vrednostjo. Tržno vrednost je zato treba razlagati predvsem v smislu varstva tržnih interesov, torej interesov gospodarskega subjekta, ki prima facie, torej na prvi pogled vplivajo na njegov položaj na trgu.
Ker tožeča stranka izvaja svojo dejavnost v javnem interesu, ima javnost pravico dostopa do informacij javnega značaja v zvezi z izvajanjem te dejavnosti. Glede na to je že pojmovno nemogoče podatke, ki omogočajo izvajanje dejavnosti v javnem interesu z zagotovljenim financiranjem, s sklicevanjem na njihovo tržno vrednost opredeliti kot poslovno skrivnost.
Člani državnega sveta so uradne osebe v smislu določb ZIntPK, ki jih zavezuje dolžnost preprečevanja in izogibanja nasprotju interesov. V primeru obstoja nasprotja interesov ali možnosti, da bi do nasprotja interesov prišlo, mora uradna oseba o tem takoj obvestiti predstojnika, če tega nima, pa Komisijo za preprečevanje korupcije.
Pojma premoženjska oziroma nepremoženjska korist je zakonodajalec pustil vsebinsko odprta in prepustil njuno opredelitev toženi stranki. Enako velja tudi za pojem nasprotje interesov oziroma obstoj okoliščin, v katerih zasebni interes uradne osebe vpliva ali ustvarja videz, da vpliva na nepristransko in objektivno opravljanje njenih javnih nalog. Vsebinska napolnitev in opredelitev predmetnih pojmov je torej prepuščena toženi stranki, sodišče pa lahko v njeno razlago poseže le, če presodi, da glede na ustaljene metode razlage prava take vsebine temu pojmu ni mogoče dati.
Razprava pomeni izmenjavo mnenj med udeleženci razprave, v okviru razprave se predstavljajo stališča in predlagajo rešitve ter odločitve glede predmeta, o katerem se bo odločalo, kar je tudi njen namen. To pa pomeni vpliv na odločanje.
Od funkcionarjev se pričakuje, da svoje obveznosti in dolžnosti poznajo ter da poznajo določbe ZIntPK, ki je bil sprejet z namenom krepitve delovanja pravne države. To pa pomeni, da morajo uradne osebe, med katere sodijo tudi člani državnega sveta, ko ugotovijo nasprotje interesov ali (zgolj) možnost, da bi do njega prišlo, o tem takoj obvestiti svojega predstojnika in prenehati z delom, v predmetni zadevi.
ZRev-2 člen 81c, 81c/2, 81c/2-2, 81/3, 84, 84/1, 84/1-8, 84/1-9.
revidiranje - nadzor nad revidiranjem - začasna prepoved opravljanja dejavnosti - odvzem dovoljenja
Po stališču toženke ni nujno, da bi moral imeti poleg revizijske družbe začasno prepoved opravljanja obveznih revizij tudi pooblaščeni revizor, saj taka prepoved velja tudi zanj, kadar deluje v imenu revizijske družbe. S tem pa se strinja tudi sodišče. Ker po povedanem velja začasna prepoved za vse osebe, ki delujejo v imenu revizijske družbe pri opravljanju obveznih revizij, tudi po presoji sodišča za kršitev prepovedi ni pomembno, ali je oseba, ki začasno krši prepoved, ključni revizijski partner ali ne.
Dejstvo, da tožniku ni bil izrečen ukrep, ampak je bil izrečen revizijski družbi, ne zmanjšuje tožnikove odgovornosti.
Sodišče se strinja z razlogi toženke, da je udeležba člana revizijske skupine - ključnega partnerja ali morebitnega pooblaščenega revizorja pri popisu, eden od pomembnejših revizijskih postopkov, ki so namenjeni pridobivanju dokazov o popolnosti in obstoju sredstev, ki jih izkazuje naročnik. Toženka je tudi pojasnila razloge, iz katerih izhaja, da v primeru ukrepa prepovedi opravljanja obveznih revizij revizijski družbi, sodi tudi prepoved opravljanja posameznih revizijskih postopkov ter s tem tudi prepoved sodelovanja pri inventuri. S tem se strinja tudi sodišče.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/1, 3/2. ZMZ-1 člen 51, 51/1, 51/1-4.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja - začasna odredba - Republika Hrvaška - načelo nevračanja - trditveno in dokazno breme stranke - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito
Toženka je ugotovila, da tožnik v času bivanja v Republiki Hrvaški, kot je sam izjavil, ni imel nobenih težav niti s hrvaškimi policisti niti z uradnimi osebami ali katerokoli drugo osebo. Toženka je ugotovila, da iz tožnikovih izjav ni mogoče sklepati, da mu bodo v primeru predaje Republiki Hrvaški kršene človekove pravice ali, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite oziroma postopku sprejema. Iz izpodbijane odločbe tudi jasno izhaja, da je toženka tudi na podlagi drugih izvedenih dokazov ugotovila, da v Republiki Hrvaški ne obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine, kar bi narekovalo drugačno odločitev.
Če bi predaja prosilca drugi državi članici EU torej pomenila kršitev načela nevračanja, postane izjemoma uporaba t. i. klavzule suverenosti za državo obvezna. Tožnik pa niti ne zatrjuje, toliko manj dokaže, da bi bila izpolnjena vsebinska merila, ki so določena v prvem odstavku 33. člena Ženevske konvencije in 3. členu EKČP, zato je ta tožbeni ugovor, ki „zahteva“ uporabo prvega odstavka 33. člena Ženevske konvencije in 3. člen EKČP, neutemeljen.
Sodišče ugotavlja, da izpodbijana odločitev ne vsebuje relevantnih razlogov za zavrnitev višjega zahtevka tožnice in da v tem delu obrazložitev ne ustreza standardu obrazloženosti po 214. členu ZUP, posledično sodišče ne more preizkusiti razlogov tožnice, ki zatrjuje, da je šlo vsebinsko za pripravljalni narok in posledično za napačno uporabo materialnega prava, to je določbe prve alineje tar. št. 3/1 OT.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7.
mednarodna zaščita - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - predaja odgovorni državi članici - Republika Hrvaška - sistemske pomanjkljivosti - začasna odredba - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Tožnik je že na osebnem razgovoru povedal, da v Republiki Hrvaški za mednarodno zaščito ni zaprosil. Izjavil se je tudi o tem, kako je z njim postopala hrvaška policija in kakšne so razmere v hrvaških kampih. Kljub temu se toženka do njegovih izjav ni opredelila. Le povzela jih je, ni pa napravila nobene dokazne ocene o pravno pomembni okoliščini ali je tožnik na Hrvaškem zaprosil za mednarodno zaščito ali ne. Prav tako ni navedla in obrazložila razlogov za ugotovitev, da v Republiki Hrvaški ni sistemskih pomanjkljivosti, ki bi preprečevale tožnikovo vrnitev v omenjeno državo. Tudi glede te odločilne okoliščine je dokazna ocena toženke izostala, dejansko stanje pa je ostalo nepopolno ugotovljeno.
Preverjanje in sprememba okoljevarstvenega dovoljenja na podlagi 78. člena ZVO-1 se nanaša na spremembo vseh tistih pogojev, ki morajo biti izpolnjeni pri njegovi izdaji, kar pomeni tudi na tiste zahteve v zvezi z nevarnimi snovmi, ki so predmet okoljevarstvenega dovoljenja za obrat. V postopku spremembe okoljevarstvenega dovoljenja po 1., 2. in 5. točki 78. člena ZVO-1 določbe prostorskih aktov praviloma niso pravno relevantne
odobritev pravnega posla - promet z gozdnim zemljiščem - predkupni upravičenec
Tožnik ni lastnik ali solastnik zemljišča, ki bi mejilo na naprodaj dano zemljišče, zato so vsi njegovi ugovori o tem, da bi moral upravni organ odobriti pravni posel med njim kot kupcem in prodajalko za navedeno zemljišče, neutemeljeni.
davek na motorna vozila - vrednost vozila - cenitev vozila (EUROTAX) - davčna osnova - ugotovitveni postopek - dokazovanje - zavrnitev dokazov - vnaprejšnja dokazna ocena - listinski dokaz - bistvena kršitev določb postopka
Dokazi, ki jih je v konkretnem primeru predlagal tožnik in jih je pritožbeni organ zavrnil, so bili po mnenju sodišča neutemeljeno zavrnjeni kot nepotrebni. Tožnik namreč z njimi ni dokazoval dejstev, ki so bila že dokazana, temveč nasprotna dejstva, in sicer takšna, ki bi lahko bila pravno odločilna.
telekomunikacijska infrastruktura - spor med operaterji - operater s pomembno tržno močjo
Postopek reševanja spora med operaterji po prvi alineji prvega odstavka 217. člena ZEKom-1 ni namenjen spreminjanju regulatornih obveznosti operaterjev, ki so bili na podlagi analize trga določeni za operaterje s pomembno tržno močjo. Zato predlogu tožnika za rešitev medoperaterskega spora med njim in stranko z interesom zaradi obračunavanja redne in akcijske cene veleprodajne storitve razvezanega dostopa do optične krajevne zanke ... v skladu z Odločbo 3a, tako da se akcijski popusti upoštevajo ne glede na podpis aneksa s strani tožnika, tudi po presoji sodišča ni bilo mogoče ugoditi. Odločanje o medoperaterskih sporih je namreč v razmerju do regulacije trga subsidiarnega značaja.
Tožnik je s svojo zahtevo v medoperaterskem sporu od toženke dejansko zahteval ugotovitev, da je stranka z interesom kršila zgoraj navedene obveznosti iz regulatorne odločbe. S takšno zahtevo pa tožnik ne more uspeti, saj se ugotavljanje obstoja navedenih kršitev namreč opravi v postopku nadzora v skladu z 224. členom ZEKom-1, ne pa v postopku reševanja medoperaterskega spora.
inšpekcijski ukrep - gradbeništvo in urbanizem - gradbeno dovoljenje
Ukrep odstranitve nelegalnega objekta in vzpostavitev prejšnjega stanja je bil predpisan že v času, ko je stranka izvedla gradnjo (brez gradbenega dovoljenja) in se je tako mogla in morala zavedati posledic svojega ravnanja.
inšpekcijski postopek - ukrep kmetijskega inšpektorja - uporaba kmetijskih zemljišč - kmetijsko zemljišče - namenska raba zemljišč - nenamenska raba - ogled - ustna obravnava - pravica do izjave
V obravnavanem primeru je bil opravljen inšpekcijski ogled predmetne sporne parcele na kraju samem, vendar brez prisotnosti tožeče stranke kot inšpekcijske zavezanke, katera na ogled ni bila vabljena. Tožeči stranki je bil sicer poslan zapisnik o opravljenem inšpekcijskem ogledu in je tožeča stranka bila pozvana, da lahko v roku 8 dni poda pripombe in se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev, kar pa ne more nadomestiti možnost izjave o ugotovitvah po opravljenem ogledu.
nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - odmera nadomestila - pravna podlaga - nezazidano stavbno zemljišče - komunalna opremljenost
Ne glede na prenehanje veljavnosti ZUreP-1 in ZGO-1 (in uveljavitve ZUreP-2 ter GZ), je (glede na določitev načina izvršitve ustavne odločbe, tj. do sprejema ustrezne zakonske ureditve) treba v postopkih za odmero NUSZ kot materialnopravno podlago uporabljati VI. poglavje ZSZ/84 ter citirane določbe ZGO-1, ki opredeljujejo zazidana in nezazidana stavbna zemljišča.
Drugi odstavek 218. člena ZGO-1 daje jasno podlago za to, da se kot nezazidano stavbno zemljišče vrednoti tisti del stavbnega zemljišča, ki ni gradbena parcela, vse to pa le ob predpostavki, da ta preostali del zemljišča izpolnjuje tudi druge pogoje iz 218. in 218. b člena ZGO-1. Pri tem pa ob jasni določbi drugega odstavka 218. člena ZGO-1 določbe druge alineje prvega odstavka 218. b člena ZGO-1 ni mogoče razumeti drugače kot pojasnjeno, to je, da se kot nezazidano stavbno zemljišče lahko šteje tudi le del stavbnega zemljišča. Nenazadnje to jasno izhaja iz besedila tretjega odstavka 218. b člena ZGO-1.
V primeru vročitve odločbe na podlagi fikcije gre za zakonsko pravno domnevo, da je bilo naslovniku, ki mu pisanja ni bilo mogoče vročiti osebno, pisanje vročeno po poteku z zakonom določenega roka, v katerem je imel naslovnik možnost pisanje dvigniti. Pri tem vprašanje, kdaj je naslovnik pisanje dejansko prejel, pravno ni pomembno.
nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - odmera nadomestila - pravna podlaga - nezazidano stavbno zemljišče - komunalna oprema - dejansko stanje
Ne glede na prenehanje veljavnosti ZUreP-1 in ZGO-1 (in uveljavitev ZUreP-2 ter GZ) je (glede na določitev načina izvršitve ustavne odločbe, tj. do sprejema ustrezne zakonske ureditve) treba v postopkih za odmero nadomestila kot materialnopravno podlago uporabljati VI. poglavje ZSZ/84 ter določbe ZGO-1, ki opredeljujejo zazidana in nezazidana stavbna zemljišča.
Po ZGO-1, ki sta ga organa uporabila kot podlago za odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, bi morala biti za nezazidana stavbna zemljišča zagotovljena oskrba s pitno vodo, energijo, odvajanjem odplak in odstranjevanjem odpadkov ter dostop na javno cesto. Tožnik sicer zatrjuje, da taka komunalna oprema za predmetno zemljišče ni zagotovljena. Vendar se je v postopku izkazalo, da odločbi organov o tem ne vsebujeta jasnih dejanskih razlogov. V nobeni od odločb ni navedeno, katera komunalna oprema je za predmetno nezazidano stavbno zemljišče zagotovljena, in s katerimi dokazi je to ugotovljeno, čeprav je glede na razlogovanje drugostopenjskega organa očitno, da je bila komunalna opremljenost v smislu zahtev 218.b členu ZGO-1 pri odmeri upoštevana. Po navedenem je dejansko stanje v obrazložitvah odločb obeh stopenj v materialnopravno bistvenih točkah, na katerih odločitev temelji, pomanjkljivo opisano. Preizkus materialne zakonitosti takih odločb pa ni mogoč.