brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - vložitev pritožbe na ESČP
Pritožba na ESČP se lahko vloži, če je posameznik osebno in neposredno prizadet zaradi kršitve ali jamstva določenega v EKČP in njenih protokolih, kršitev pa je izvršena s strani države članice. Za vložitev pritožbe ni dovolj, da se izkoristijo vsa pravna sredstva, temveč je treba, da so posamezniku kršene pravice varovane s EKČP in protokoli. Pritožba zoper zakon ali ukrep, ki se posamezniku ne zdi pošten, ni sprejemljiva. Nestrinjanje tožnika s predpisom ne izpolnjuje primarnega kriterija neposredne in osebne prizadetosti dobrin.
ZUP člen 274, 274/1, 274/1-1, 274/2, 277. ZGeoD-1 člen 30.
ureditev meje - evidentiranje urejene meje - odprava in razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici - zahteva za odpravo in razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici - rok za vložitev zahteve - stvarna pristojnost organa
Tožnica je kot razlog za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici uveljavljala, da je prvostopni organ s sprejeto odločitvijo, ko je odločil o izravnavi dela meje parcel 1648/1 in 1649 s sosednjo parcelo 1643/1 in o izravnavi dela meje med parcelo 1643/1 s sosednjima parcelama 1648/1 in 1649, dejansko odločil o de facto prenosu lastninske pravice na delu nepremičnine, odločil torej o premoženjsko pravni zadevi ter s tem presegel svojo stvarno pristojnost. Sodišče ugotavlja, da je drugostopni organ pravilno presodil, da uveljavljani razlog ni podan, saj je prvostopni organ odločal o predlogu o evidentiranju urejene meje, o izravnavi dela meje in o parcelaciji, ki sta ga vložili tožnica in A., torej o predlogu s tremi zahtevki, ki po svoji vsebini spadajo med zahtevke oziroma postopke, ki jih ureja ZEN in ki ga je prvostopni organ tudi upošteval kot relevanten materialnopravni predpis pri svoji odločitvi. ZEN tudi določa organ za odločanje v teh postopkih in sicer je to Geodetska uprava. Pristojnost geodetske uprave za vodenje upravnih postopkov in odločanje v upravnih zadevah na prvi stopnji predpisuje tudi 30. člen Zakona o geodetski dejavnosti.
ZDavP-2 člen 5, 5/2, 74. ZDoh-2 člen 36, 37, 37/1, 41. ZDR člen 131, 131/4.
dohodnina - akontacija dohodnine - prispevki za socialno varnost - dohodek iz zaposlitve - regres za letni dopust
Iz sklepov uprave družbe ne izhaja, da bi šlo pri spornih izplačilih le za prvi del regresa in da je predviden še en obrok. Kot namreč pravilno pojasni prvostopni organ, mora biti višina regresa za letni dopust vnaprej določena, nepogojna in neodvisna od poslovnega rezultata in likvidnosti družbe, kar zagotavlja iztožljivost izplačila. Pravica delavcev do zneskov izplačanih v mesecu decembru posameznega meseca, ni bila določena ali vsaj določljiva, zato delavci te pravice niso pridobili. Regres je bil izplačan v aprilu 2011 oz. 2012, tožnik pa ni izkazal izgube v preteklem letu, kot tudi ne, da bi izplačilo regresa v dogovorjeni višini ogrozilo obstoj tožnika ali povzročilo izgubo zaposlitve delavcev, zaradi česar bi bilo potrebno izplačilo regresa z zamikom ali v več obrokih oziroma v nižji višini. Da ni šlo za izplačilo drugega dela regresa kaže tudi to, da so do izplačila po sklepih uprave upravičeni vsi, ki so bili na določen dan zaposleni pri tožeči stranki, v enaki višini. To pa je v nasprotju s četrtim odstavkom 131. člena ZDR.
DDV - dodatna odmera DDV - pravica do odbitka vstopnega DDV - subjektivni element
Prvostopenjski organ je ugotavljal, ali je na podlagi objektivnih okoliščin na strani tožnika tožniku mogoče očitati, da je vedel oz. bi moral vedeti, da so bile transakcije, na katere se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezane z goljufijo izdajatelja računa ali drugega gospodarskega subjekta višje v dobavni verigi. V postopku pa je bilo ugotovljeno, da je tožnik poleg obravnavanih spornih družb, ki so MT, posloval še s tremi MT, vse v vlogi podizvajalcev za enostavna gradbena dela. Sodišče se strinja z oceno prvostopenjskega in drugostopenjskega organa, da navedeno ne more biti naključje. Iz ugotovitev v postopku pa tudi izhaja, da je tožnik posloval drugače pri „spornih“ poslih v primerjavi s posli (primerljivimi dobavitelji), glede katerih v postopku niso bile ugotovljene nezakonitosti.
DDV - dodatna odmera DDV - odbitek vstopnega DDV - subjektivni element - vedenje o goljufivih transakcijah
Od vseh gospodarskih subjektov se pričakuje enaka skrbnost pri vodenju poslov. V primeru davčnih zavezancev, ki so povezane osebe (tudi, če gre za ožje družinske člane) pa je potrebno medsebojne posle presojati tudi s stališča tržnih zakonitosti ter, ali bi takšne posle sklepali pod takšnimi pogoji tudi poslovni subjekti v primeru, če ne bi šlo za povezani osebi. Tožniku ne gre očitek, da je pri obravnavanih poslih sodeloval s posrednikom (v danem primeru z družbo A. d.o.o., kjer je bil direktor in edini lastnik tožnikov sin), marveč, da se ni pozanimal o dobaviteljih, o ceni in kvaliteti, plačilnih pogojih, nudenju garancij, glede na to, da je šlo za posle večjih vrednosti.
Sklepanje poslov in dobava blaga oz. storitev je proces, ki ga spremljajo pisne listine, s katerimi se izkazuje resničnost poslovnih dogodkov in uveljavlja garancija. Tožnik pa davčnemu organu v zvezi z nabavljenimi kmetijskimi stroji in opremo ni predložil nobene listine in tudi ne transportnih dokumentov. Navedeno pa po mnenju sodišča prav tako predstavlja eno od okoliščin na strani tožnika, na podlagi katere se tožniku lahko očita, da ni ravnal s potrebno skrbnostjo.
zaščitena kmetija - določitev statusa zaščitene kmetije - pogoji za določitev zaščitene kmetije - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - odločba organa druge stopnje
Prvostopenjski organ je lahko upošteval le tista zemljišča, katerih lastnik je na podlagi javnih evidenc A.A. st. Tožnik sam navaja, da A.A. st. ni (bil) lastnik parcel 817/1 in 817/2, drugi odstavek 4. člena ZDKG pa izrecno nalaga organu, da za določitev zaščitene kmetije glede lastništva uporabi podatke iz zemljiške knjige (glede bonitete zemljišč in obsega zemljišč zaščitene kmetije pa podatke iz zemljiškega katastra). Zatrjevana zaznamba spora na to ne more imeti vpliva.
Odločba drugostopenjskega organa ni tak akt, ki ga bi bilo dovoljeno izpodbijati v upravnem sporu, ker z njim ni bilo vsebinsko odločeno o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi, saj je drugostopenjski organ tožnikovo pritožbo v celoti zavrnil in ni posegel v izrek prvostopenjske odločbe.
začasna odredba - razrešitev sodnega cenilca - neizkazane trditve - težko popravljiva škoda
Sodišče meni, da tožnica ne bo ostala brez sredstev za preživljanje, ker se bo lahko začela ukvarjati s katero izmed drugih registriranih dejavnosti. Kot glavno dejavnost ima registrirano posredništvo v prometu z nepremičninami, v okviru katerega je sicer doslej opravljala le cenitve, to, da pa cenitev zaradi izpodbijane odločbe ne more opravljati, pa še ne pomeni, da ne bi mogla opravljati ostalih poslov, ki se nanašajo na posredovanje v prometu z nepremičninami, razen tega pa ima registrirane še nekatere druge dejavnosti. Ker je torej sodišče ocenilo, da tožnici ne grozi nastanek nepopravljive škode, je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo.
upravni spor - začasna odredba - podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje - težko popravljiva škoda
Zatrjevana škoda se ne nanaša na tožnika, kot to zahteva 32. člen ZUS-1, ampak na njegovo polnoletno hčerko (ki v tem postopku ni tožeča stranka). ZUS-1 ne predvideva možnosti izdaje začasne odredbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela škoda ostalim strankam upravnega spora.
nepopolna tožba - stranka v tujini - pooblaščenec za sprejem pisanj v RS - zavrženje tožbe
Sodišče ugotavlja, da tožnik kljub izrecnemu opozorilu v sklepu z dne 5. 7. 2016 in dopisu začasne zastopnice, pooblaščene za sprejemanje pisanj, z dne 6. 7. 2016 v danem 30 dnevnem roku niti kasneje ni imenoval svojega pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Slovenji, sodišče pa nima zakonskih pooblastil, da bi takšnega pooblaščenca postavilo po uradni dolžnosti. Glede na navedeno je sodišče na podlagi prvega odstavka 146. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 tožbo zavrglo.
Sodišče se strinja s toženkinim stališčem in meni, da je zanj navedla jasne, logične in prepričljive razloge. Dodaja še, da je državni tožilec pravni strokovnjak z obširnimi izkušnjami na področju kazenskega prava, katerega glavna pravica in dolžnost je preganjanje storilcev kaznivih dejanj, kar vključuje tudi vložitev in zastopanja obtožnega predloga pred pristojnim sodiščem. Pri tem mu ni mogoče pripisovati kakršnega koli osebnega interesa, zato se sodišče strinja s toženko, da je tožnikovo pričakovanje uspeha s subsidiarnim obtožnim predlogom v zadevi, v kateri je državni tožilec ocenil, da ni dokazov kaznivega dejanja, samo po sebi (torej brez sklicevanja na okoliščine, ki niso bile predmet tožilčeve ocene) očitno nerazumno. Zato se se sodišče strinja tudi z razlogovanjem toženke, da bi moral tožnik svoj obtožni predlog opreti na drugačne oz. dodatne okoliščine, ki niso bile predmet navedene tožilčeve ocene, česar pa tožnik v obravnavani zadevi ni storil.
upravni postopek - stranka v postopku - stranski udeleženec - pravni interes - zahteva za vročitev odločbe
Odločitev o vročitvi odločbe pomeni odločanje o tem, ali so v zadevi izpolnjeni pogoji, da se tujega postopka udeležuje oseba, ker bi v njem lahko varovala svoje pravne koristi.
Če lastnik nezazidanega stavbnega zemljišča zaradi komunalne neopremljenosti zemljišča na njem ne more zgraditi objekta, mu zanj tudi ni mogoče odmeriti NUSZ.
ZSZ (1984) člen 59, 62. ZUreP-1 člen 179, 179/1, 179/1-5, 180. ZSZ člen 56, 56/1, 56/1-1. ZGO-1 člen 218, 218d. ZEN člen 79, 96, 96/1, 98, 98/1, 100.
nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - odmera nadomestila - podatki iz katastra stavb - dejanska raba - stanovanjska raba - verska dejavnost - izvajanje verske dejavnosti v stanovanju
Tožnik ima kot lastnik stanovanja pravno in dejansko možnost, da stanovanje uporablja za bivanje. Sicer v obravnavani zadevi tožnikovo bivanje in njegova uporaba stanovanja za bivanje (in ostalih) ni sporna (glede na tožbene navedbe in navedbe iz upravnega postopka), vendar pa navajanja, da uporablja stanovanje (izvaja v njem versko dejavnost) tudi Cerkev ni relevantno. Tožniku je bilo z izpodbijano odločbo odmerjeno nadomestilo zaradi njegove evidentirane uporabe stanovanja (ki ni zanikana) in pomeni dejansko domnevo glede evidentirane uporabe stanovanja, glede na četrti odstavek 218.c člena ZGO-1. V obravnavani zadevi organ ni odmeril nadomestila verski skupnosti v nasprotju z 59. členom ZSZ/84. Tožnik se zato kot fizična oseba, ki biva v stanovanju, na versko dejavnost, ki jo v njegovem stanovanju izvaja verska skupnost (kot dodatno dejavnost, ki se razen bivanja in gospodarske dejavnosti izvaja na njegovem naslovu), ne more sklicevati, kljub vlogi „nadsvečenika“ in ustanovitelja. Kolikor je pretežni namen uporabe stanovanja verska dejavnost, je tako nestanovanjsko rabo kot dejansko rabo dolžan ugotoviti geodetski organ v skladu z 90. členom ZEN, do spremembe pa se podatki, ki jih je občina pridobila kot podatek katastra stavb oz. REN, štejejo za pravilne in se je bil organ dolžan na njih opreti kot evidentiran podatek, vse v skladu z 218. členom ZGO-1.
Tožnica ugovarja, da ni pridobila premoženja, kar je okoliščina, ki bi lahko vplivala na njeno obveznost vračila stroškov postopka, toženka pa se do njenih ugovorov v izpodbijani odločbi ni opredelila, zato je ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev pravil postopka.
ZGO-1 člen 218b, 218b/1, 218b/1-2, 218b/4. ZPNačrt člen 72.
nadomestilo za uporabo stavbnih zemljišč - odmera nadomestila - komunalna opremljenost zemljišča - opremljeno stavbno zemljišče
Tožnik utemeljeno ugovarja, da se nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča lahko odmeri le od zemljišč, ki so komunalno opremljena (kar se tiče oskrbe s pitno vodo in energijo, odvajanja odplak in odstranjevanja odpadkov ter dostopa na javno cesto) v smislu 72. člena ZPNačrt.
Če lastnik nezazidanega stavbnega zemljišča zaradi komunalne neopremljenosti zemljišča na njem ne more zgraditi objekta, mu zanj ni mogoče odmeriti nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča.
gradbeno dovoljenje - pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja - pravica graditi - odločba o razlastitvi
V obravnavani zadevi pravica graditi pomeni trajno obremenitev lastninske pravice s služnostjo v javno korist, ki je vpisana v zemljiško knjigo, iz navedb strank pa izhaja, da je do ustanovitve te pravice prišlo na podlagi upravne odločbe o razlastitvi. To pomeni, da je bilo o posegu v tožnikovo lastninsko pravico na parcelah gradnje odločeno v postopku za izdajo te upravne odločbe (oziroma če in kolikor bi bila ta pravica rezultat pravnega posla, s tem pravnim poslom), ki ni in ne more biti predmet tega upravnega spora, temveč je lahko tožnik morebitne ugovore uveljavljal s pravnimi sredstvi zoper odločbo o razlastitvi. Da bi izdano gradbeno dovoljenje ne ustrezalo zahtevku investitorja oziroma da bi temu zahtevku ne ustrezala izkazana pravica graditi, tožnik ne zatrjuje.
Sodišče pritrjuje drugostopenjskemu organu, da tožnica z navedbami v predlogu, da naj prizadeta stranka ne bi gradila skladno z gradbenim dovoljenjem iz leta 1981, ni izkazala pravnega interesa za izrek ničnosti navedenega gradbenega in uporabnega dovoljenja.
brezplačna pravna pomoč - prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči - nepopolna vloga - dokazna ocena
Da je toženka v obravnavani zadevi imela na voljo vsaj osnovne podatke o zadevi, v zvezi s katero je tožnik zaprosil za BPP, med strankama niti ni sporno, saj toženka te podatke povzema tudi v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. To pomeni, da je zadevo (vsaj s tega vidika) lahko obravnavala. Če je ob tem ocenila, da predloženi podatki o zadevi ne zadostujejo za presojo utemeljenosti prošnje in je od tožnika zahtevala dodatne, pa dostavljeni podatki po njeni presoji niso zadostovali za ugoditev prošnji (ali celo v primeru, če tožnik teh podatkov sploh ne bi dostavil), je šlo za oceno dokazov. Zato tožnikove vloge ne bi smela zavreči po 67. členu ZUP, temveč s postopkom nadaljevati, kot predpisuje tretji odstavek 140. člena ZUP, ki v takem primeru zavrženje vloge na podlagi 67. člena ZUP celo izrecno prepoveduje.
ZMZ-1 člen 21, 21/2, 27, 27/1, 27/1-5, 46, 46/2. ZUP člen 146, 146/2. ZUS-1 člen 64.
mednarodna zaščita - status begunca - preganjanje - vojaški obveznik - prosilec iz Sirije - ocena verodostojnosti - nova dejstva - delna odprava odločbe
Tožena stranka svojo odločitev utemeljuje na oceni tožnikove neverodostojnosti o možnem vpoklicu v sirijsko vojsko ob vrnitvi v izvorno državo, ki jo opira predvsem na dejstvo prepoznega in posledično neprepričljivega uveljavljanja tega razloga v postopku, pri tem pa v dokazno oceno niti ne vključi objektivno izkazanega dejstva, da je prvi tožnik rezervist v državni vojski. Zgolj okoliščina, da je tožnik šele na osebnem razgovoru, kljub predhodnim večkratnim pozivom uradne osebe ob podaji prošnje, izrecno uveljavljal nevarnost vpoklica v vojsko, ob predložitvi pristne vojaške knjižice tako ne more zadoščati za oceno neverodostojnosti njegovih izjav in za sklep, da tožniku ne grozi preganjanje zaradi vpoklica v predsedniško vojaško formacijo v vojni v Siriji.
Stranka z navajanjem novih dejstev tekom upravnega postopka niti po splošnih določbah ZUP niti po določbah ZMZ-1 ni prekludirana na način, da bi morala vsa relevantna dejstva in dokaze navesti že ob podaji prošnje, temveč lahko to stori tudi kasneje in ji takšno ravnanje ne sme biti v škodo.
Odločitev tožene stranke ne more temeljiti na presoji, da je tožnik Sirijo primarno zapustil zaradi slabe varnostne situacije in ne zaradi kakšnega drugega razloga, saj je tekom postopka za priznanje mednarodne zaščite povedal tudi, da se boji nevarnosti vpoklica v sirijsko vojsko in je torej zatrjeval, da mu v bodoče ob vrnitvi v izvorno državo grozi s tem povezano preganjanje.