dodatek za delovno dobo – plačilo za delo – plača – obveznost plačila
ZDR je v 129. členu dodatek za delovno dobo, ki je bil do njegove uveljavitve urejen v kolektivnih pogodbah, dvignil na nivo zakonske ureditve. Ta dodatek predstavlja del delavčeve plače, odločitev o višini tega dodatka pa je zakonodajalec prepustil ureditvi v kolektivnih pogodbah. Ta dodatek je z uveljavitvijo ZDR postal obvezen, zakonsko predpisan del plače. Ker gre za zakonsko pravico, se mu delavec ne more odpovedati, niti se stranki v pogodbi o zaposlitvi ne moreta dogovoriti, da mu dodatek ne pripada, saj se po določbi drugega odstavka 7. člena ZDR lahko s pogodbo o zaposlitvi določijo le pravice, ki so za delavca ugodnejše od zakonskih. Izjemoma ZDR v 72. členu pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi s poslovodnimi osebami dopušča možnost, da se pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja s temi osebami v pogodbi o zaposlitvi uredijo drugače (manj ugodno od zakonske ureditve), vendar tožeča stranka ne spada med poslovodne osebe, zaradi česar izjema zanjo ne velja.
Tožena stranka za prevedbo plač javnih uslužbencev ni bila dolžna sprejeti posebnega akta o prevedbi, ampak je prevedbo lahko opravila na podlagi prevedbe novinarskih delovnih mest, ki je vsebovana v Aneksu h Kolektivni pogodbi za poklicne novinarje.
Glede na določbo 3. odstavka 324. člena ZPP je pri procesnem pobotanju izrek sodbe tričlenski: sodišče ugotovi obstoj terjatve tožeče stranke, nato posebej obstoj terjatve tožene stranke (največ do višine terjatve tožeče stranke), potem pa izreče pobotanje in v celoti (ali deloma, če je v pobot uveljavljena terjatev nižja od terjatve tožeče stranke) zavrne tožbeni zahtevek.
Z ugovorom je mogoče zaradi pobota uveljavljati tudi terjatev, o kateri je že pravnomočno odločeno – v tem primeru pa odpade druga točka izreka (odločitev o obstoju v pobot uveljavljane terjatve) in sodišče ugotovi zgolj obstoj tožnikove terjatve in izreče pobotanje. Če sodišče ugotovi, da terjatev toženca ne obstoji, potem mora izreči, da obstoji terjatev tožnika, da ne obstoji terjatev tožene stranke in s kondemnatorno odločitvijo izreči toženi stranki, da tožniku plača. Posamezne točke izreka sodbe, ki ga je potrebno v primeru pobotnega ugovora oblikovati, so neločljivo povezane.
Odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrglo zahtevek izvršitelja za plačilo stroškov hrambe zaseženih predmetov, vložen več kot leto in pol po zaključenem postopku izvršitelja, je pravilna. S takšno odločitvijo izvršitelj ni izgubil pravice do poplačila stroškov glede hrambe zaseženih predmetov. Pomeni le, da jih ne bo dobil v naprej plačanih iz sredstev proračuna, pač pa jih bo moral sam izterjati neposredno od tistega, ki jih je zakrivil.
nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist - nevarnost in teža kaznivega dejanja - sprememba odločitve
Pravilno navaja tudi, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je ugodilo predlogu, da obsojenec kazen prestane tako, da opravi delo v splošno korist, povsem prezrlo položaj in pristojnosti in s tem odgovornost za svoje ravnanje, ki ga ima državni tožilec glede na funkcijo, ki jo opravlja, pri kaznivem dejanju, za katerega je bil obsojen R.S., pa je prezrlo tudi nevarnost in težo kaznivega dejanja ter stopnjo njegove krivde, zaradi katere predlagan način izvršitve kazni ni primeren. Pritožbeno sodišče se s pritožnico povsem strinja tudi v oceni, da se na ekonomske vidike predkazenskih in kazenskih postopkov in izvrševanja kazenskih sankcij, ki se kažejo v finančnih obremenitvah proračuna, ni mogoče sklicevati, ko se odloča o izvrševanju kazni, saj ne gre za okoliščino, ki bi jo bilo mogoče upoštevati in s tega vidika tudi ni mogoče določati kaznovalno politiko.
gospodarski spor - spor majhne vrednosti – nedovoljen pritožbeni razlog - nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Ker se sodba (in sklep), s katero (katerim) je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati pritožbenih izvajanj tožene stranke o (zmotni oziroma) nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja. Pritožbene navedbe tožene stranke pa so (skoraj) izključno (le) izvajanje o (zmotni oziroma) nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja.
plačilo razlike v plači – krupjeji – napitnina – ugotovitev obstoja delovnega razmerja – predhodno vprašanje – delitev napitnine
Ugotovitev obstoja delovnega razmerja ne more biti le predhodno vprašanje v postopku odločanja o vtoževanih razlikah v plači, ampak bi morali tožniki za to postaviti ustrezen zahtevek. Ker tega niso storili, do vštevanja obdobja, ko so delali kot s.p., ki bi jim morda prinesel višji plačni razred, niso upravičeni.
Pravilna interpretacija PKP v delu, ki ureja faktor napitnine in določa, da je ta odvisen tudi od delovnega staža delavca med drugimi delovnimi mesti tudi na delovnem mestu krupjeja, terja, da se tudi obdobje tožnikov, ko so za toženo stranko opravljali delo kot s.p. pri izračunu faktorja napitnine upošteva, saj „delovnega staža“ ne gre enačiti z „delovnim razmerjem“.
obveznost plačila – razlike v plači – zastaranje terjatev
Na podlagi določbe 206. člena ZDR terjatve iz delovnega razmerja zastarajo v roku petih let. OZ v 335. členu določa, da z zastaranjem preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti ter da zastaranje nastopi, ko preteče z zakonom določeni čas, v katerem bi bil upnik lahko zahteval izpolnitev obveznosti. Skladno s prvim odstavkom 336. člena OZ začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega. Zastaranje se pretrga z vložitvijo tožbe in z vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev, kar je določeno v 365. členu OZ. Ker je tožnica s tožbo, ki jo je vložila 24. 4. 2009, zahtevala izplačilo razlike v plači za čas od 1. 2. 2003 do 14. 3. 2008 in je tožena stranka podala ugovor zastaranja, je treba ugotoviti, da so zastarale vse njene terjatve iz delovnega razmerja, ki so nastale pred petimi leti od vložitve tožbe, torej pred 24. 4. 2004, zato je treba njen tožbeni zahtevek za izplačilo razlike v plači za čas od 1. 2. 2003 do 23. 4. 2004 zavrniti.
Odmera stroškov postopka je odvisna od končnega uspeha strank v postopku. Tožena stranka je v prvem postopku resda uspela s pritožbo zoper odločitev sodišča prve stopnje v zvezi s tožbenim zahtevkom, ki se je nanašal na plačilo razlike iz naslova prevoznih stroškov. Vendar pa je sodišče prve stopnje po ponovljenem postopku tožbenemu zahtevku iz tega naslova znova v celoti ugodilo, kar pomeni, da z vidika končnega uspeha v pravdi, pritožba tožene stranke ni bila uspešna. Pooblaščencu tožene stranke do nagrade za pravno sredstvo zato ni upravičen.
sprememba upnika ali dolžnika – odstop terjatve s pogodbo – cesija – terjatev iz delovnega razmerja – zaupno razmerje – katere terjatve se lahko prenesejo s pogodbo
Po 1. odstavku 417. člena OZ lahko upnik s pogodbo, ki jo sklene s kom tretjim, prenese nanj svojo terjatev, izvzemši tiste terjatve, katerih prenos je z zakonom prepovedan, kot tudi tiste, ki so povezane z osebnostjo upnika ali njihova narava nasprotuje prenosu na drugega.
Delovno razmerje je zaupno razmerje, saj lahko obstaja le med delavcem in delodajalcem, zato terjatev iz tega razmerja ni mogoče odstopiti s pogodbo, kot to določa 1. odstavek 417. člena OZ. Zaradi tega tožeča stranka na podlagi pogodbe o odstopu terjatev ni aktivno legitimirana od toženca zahtevati odškodnino za škodo, povzročeno v zvezi z delovnim razmerjem, v znesku, ki ga je toženčev delodajalec odstopil tretjemu s pogodbo o odstopu terjatve, ta pa tožeči stranki s pogodbo o odstopu terjatve.
URS člen 158. ZPIZ-1 člen 39, 39/1, 180, 181, 249, 406. ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4, 224, 224/1, 225, 225/1, 225/4, 260, 260/1, 261, 261/2.
nova odmera pokojnine – pravnomočna odločba – obveznice
Tožnici je bila pravica do starostne pokojnine že pravnomočno priznana. Toženec je zato njeno zahtevo za novo odmero pokojnine na podlagi zneskov, namenjenih za notranji odkup podjetja, utemeljeno zavrgel.
ZOFVI člen 59, 59/6. ZDSS-1 člen 37. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
vzgoja in izobraževanje – ravnatelj - postopek za razrešitev – bistvena kršitev določb pravdnega postopka – sprememba navedbe tožene stranke
V primeru spremembe navedbe tožene stranke po določbi 37. člena ZDSS-1 (zaradi očitne pomote) ne gre za umik tožbe zoper prvotno navedeno toženo stranko, temveč za posebne vrste procesno nasledstvo. Smisel spremembe navedbe tožene stranke je v tem, da učinki vložene tožbe ostanejo v veljavi. Zakon v taki situaciji šteje, da gre ves čas za isto stranko, zato sodišče prve stopnje glede prvotno tožene stranke sploh ne bi smelo odločati.
Skladno s petim odstavkom 342. člena ZFPPIPP upnik ne more uveljavljati razveljavitve ali ugotovitve ničnosti prodajne pogodbe. Čim je namreč prodajna pogodba sklenjena in kupnina plačana, mora sodišče na predlog upravitelja po drugem odstavku 342. člena ZFPPIPP izdati sklep o izročitvi nepremičnine kupcu, s katerim odloči, da so izpolnjeni pogoji za vknjižbo lastninske pravice v korist kupca.
Povezava določb drugega in petega odstavka 342. člena ZFPPIPP pokaže, da je zoper sklep o izročitvi nepremičnine kupcu pritožba upnika omejena le na možnost preizkusa, ali je bila prodajna pogodba s kupcem sklenjena in ali je kupec za prodano nepremičnino plačal kupnino. Z vprašanjem, ali je kupec bil predkupni upravičenec, se pritožbeno sodišče ni dolžno, niti upravičeno soočati.
Ker tožeča stranka v postopku podpisa pogodbe ni preverila, ali je vzpostavitev komunikacijske povezave mogoča, ni ravnala s skrbnostjo dobrega gospodarja. Ker tožena stranka ni prekršila sklenjene pogodbe, razlogi za prekinitev naročniškega razmerja niso na njeni strani. Kljub temu pa je zaradi prenehanja pogodbe vsaka od strank dolžna vrniti, kar je na podlagi sklenjene pogodbe prejela.
Neutemeljen je tudi očitek o nesmiselnosti postavitve izvedenca za določitev uporabnine, če je zahtevek zastaral, saj je izvedenec izračunal uporabnino za obdobje od 1. 5. 2005 do 1. 10. 2006, ki pa še ni zastarala.
odškodnina – nepremoženjska škoda – presoja denarne odškodnine – premoženjska škoda - tuja pomoč – skaženost – tuja nega – pomoč družinskih članov
Sodišče je pri presoji skaženosti preveliko težo pripisalo možnosti zakrivanja opisanih sprememb tožnikove zunanjosti in pri tem prezrlo, da tožnik šepanja ne more skriti.
Pri presoji zneska za tujo nego in pomoč je sodišče izhajalo iz cene 5,00 EUR za uro pomoči, kar je povsem primeren znesek, čeprav ni šlo za profesionalno pomoč, ampak sta tožniku pomagali žena in hči. Splošno je znano, da za nižjo ceno pomoči pri različnih opravilih na domu in posebej pri negi bolnika ni mogoče dobiti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – PRAVO DRUŽB
VSL0071484
ZPP člen 318, 388, 388/2. OZ člen 10. ZGD-1 člen 3, 3/6.
zamudna sodba – pogoji za izdajo zamudne sodbe – odškodninska odgovornost – elementi odškodninske odgovornosti – nestabilna ograja – samostojni podjetnik – izbris iz poslovnega registra
Na terasi gostilne, torej na javnem kraju, lahko vsak upravičeno pričakuje, da bo ograja, ki ga zamejuje, zdržala, če se kdo nanjo prisloni ali nasloni.