preživnina – določitev preživnine – preživljanje otroka po njegovi polnoletnosti – namen preživnine
Tožnice se ne sme (in se je tudi ne da) prisiliti v to, da bi preživnino (sodno) terjala tudi od očeta, vendar je njeno preživljanje tudi njegovo breme, kar logično vpliva na višino obveznosti toženke iz tega istega naslova.
Namen preživnine polnoletnemu otroku, ki se redno šola, je v tem, da se mu omogoči šolanje, torej da se mu lahko posveti in ga uspešno konča. Če bi od njega zahtevali, da ob rednem šolanju še dela in se s tem (vsaj delno) sam preživlja (zato, da bi se zmanjšala preživninska obveznost staršev), bi to izničilo namen preživnine (ogrozilo bi uspešen zaključek šolanja).
razmerja med starši in otroci – ugotavljanje očetovstva – tožba na ugotovitev očetovstva – izogibanje izvedbi dokaza – testiranje DNK - določitev preživnine – trditveno in dokazno breme
Če sodišče dokaza ne more izvesti, mora pač odločiti ob upoštevanju ostalih dokazov. Pri tem mora presoditi, kakšen pomen ima okoliščina, da je toženec onemogočil izvedbo dokaza, ki bi zanesljivo lahko potrdil resničnost oziroma neresničnost trditve tožnice. Sodišče prve stopnje je navedeno okoliščino pravilno štelo v prid resničnosti tožbenih trditev tožnice in ob njeni in materini izpovedi pravilno odločilo, da je toženec njen oče.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – STVARNO PRAVO – POGODBENO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL0071481
ZPP člen 30, 44, 44/2, 44/3, 108, 208, 208/2, 276, 276/1,339, 339/1. SPZ člen 99.
prekinitev postopka – sklep o nadaljevanju postopka – vrednost spornega predmeta – poseben sklep – korekturna dolžnost sodišča – plačilo sodne takse – procesna predpostavka – relativna bistvena kršitev določb postopka – varstvo lastninske pravice – vznemirjanje – pasivna legitimacija – protipravnost vznemirjanja – pogodbeno dogovorjena služnost – učinek inter partes – prepoved bodočega motenja
Če tožnik ne plača sodne takse, gre za formalno pomanjkljivost, ki jo je mogoče odpraviti le do konca predhodnega preizkusa tožbe, to je do vročitve tožbe tožencem. Če sodišče do tedaj ne opazi, da sodna taksa ni bila plačana, mora tožbo vsebinsko obravnavati, takso pa prisilno izterjati.
Pogodbeno ustanovljena služnost, ki ni bila vpisana v zemljiško knjigo, ne zavezuje kasnejših lastnikov zemljišč, v breme katerih je bila služnost dogovorjena (tudi če so zanjo ob nakupu vedeli).
Vznemirjanje ne bi bilo protipravno le, če bi tožencem uporabo zemljišč dovolila sedanja lastnika (tožnika), česar pa toženci niso zatrjevali in tudi ne dokazali.
priposestvovanje stvarne služnosti na družbeni lastnini – splošno ljudsko premoženje – družbena lastnina – način in obseg dejanskega izvrševanja služnosti
Tožeča stranka oziroma njeni pravni predniki v času veljavnosti ODZ niso mogli priposestvovati služnostne pravice na splošnem ljudskem premoženju in v zatrjevanem obdobju od 1953 do 1980- leta priposestvovalna doba ni mogla pričeti teči. Omejitev priposestvovanja služnosti na družbeni lastnini je po letu 1980 urejal ZTLR, ki je določal, da služnosti na nepremičnini, ki je družbeno sredstvo v družbeni lastnini ni mogoče priposestvovati.
Ob dejstvu, da ima tožnik do svojega gostinskega lokala dostop po severni strani svoje nepremičnine, po tej poti pa se je vsa leta tudi vršila dostava blaga, sporno nepremičnino pa so za parkiranje in dostop poleg gostov lokala uporabljale še druge osebe, je pravilen tudi zaključek sodišča, da priposestvovanje preko navedenih oseb ni možno. Navedene osebe so namreč služečo nepremičnino uporabljale za svoje potrebe in ne za potrebe gospodujočega zemljišča, zato služnost v korist tožeče stranke ne more biti priposestvovana.
sklepčnost tožbe – arbitrarno ravnanje sodišča – trditveno in dokazno breme – ustrezna trditvena podlaga - materialno procesno vodstvo – premoženjska škoda
Sodišče bi moralo, če je podvomilo o sklepčnosti tožbe, tožnika na to opozoriti. V okviru materialnega procesnega vodstva bi se moralo že na naroku izreči o tem, katera manjkajoča „konkretna pravnorelevantna dejstva, ki utemeljujejo nastanek uveljavljane pravne posledice“ ima v mislih, pa tega niti v izpodbijani sodbi ni storilo. Tako ni jasno, katere so „ustrezne trditve“, ki jih je sodišče pričakovalo od tožnika.
ODŠKODNINSKO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0071497
ZPP člen 14. OZ člen 147, 148. Pravilnik o policijskih pooblastilih člen 5, 108, 109, 116, 118.
odškodninska odgovornost države – škoda, ki jo povzročijo policisti - uporaba prisilnih sredstev policistov – prekoračitev pooblastil – nedopustno ravnanje policistov – identično dejansko stanje
Tožnikovega obnašanja ni mogoče šteti kot pasivno upiranje. Tožnik se je aktivno upiral, saj je policista odrival in ga poskušal udariti tako, da je zamahoval proti njemu, medtem ko je pomembna okoliščina, da je takrat prijatelj tožnika prišel policistu za hrbet in ga pričel daviti. V takšnih okoliščinah in ob ugotovitvi sodišča, da se je tožnik policistu aktivno upiral do podrtja na tla, ni podlage za očitek o prekoračitvi pooblastil, ker je policist tožnika udaril v predel obraza in v ledveni del hrbta.
pravdni stroški – načelo uspeha – krivdni stroški – zavrženje tožbe – tožba na izločitev stvari – kasnejše poplačilo upnika
Kar zadeva kriterij uspeha je odločilen končni uspeh strank v pravdi, zato ni pomembno, ali je bila tožba ob vložitvi potrebna, dopustna oziroma utemeljena, ali pa ne. Čeprav je tožeča stranka v trenutku vložitve tožbe imela pravni interes zanjo, pa se je kasneje zaradi okoliščin, nastalih med postopkom, izkazalo, da tega nima več, je zaradi posledičnega zavrženja njene tožbe v pravdi pač propadla in mora zato svoje pravdne stroške kriti sama, toženi stranki pa povrniti njene pravdne stroške.
sodna določitev meje – kriteriji za določitev meje – močnejša pravica – javno dobro – meja z javnim dobrim – katastrska meja
V obravnavanem primeru se predlaga sodna določitev meje med zemljiščem, ki je javno dobro, ter zemljiščema, ki sta v zasebni lasti. To pa pomeni, da je mogoče določiti mejo zgolj po kriteriju močnejše pravice.
Mejo med javnim dobrim in zemljiščem, ki to ni, je mogoče urediti le po stanju, kot ga izkazuje kataster.
sprememba tožbe – čas za pripravo za obravnavanje o spremenjeni tožbi – uporabnina – pravnomočno razsojena stvar – odprava bistvene kršitve postopka
Sodišče, ki toženki ni podelilo roka za pripravo na (na naroku) spremenjen tožbeni zahtevek, je toženki onemogočilo, da preveri in po potrebi predloži dokaze o plačevanju najemnine za obdobje zajeto z razširjenim tožbenim zahtevkom.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO
VSL0071494
ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14. OZ člen 131, 131/1, 186, 192, 533, 538, 538/1.
kršitev določb pravdnega postopka – možnost obravnavanja pred sodiščem – neobrazložena zavrnitev dokaznih predlogov – darilna pogodba – obličnost pogodbe – določljiv predmet obveznosti
Sodišče prve stopnje je storilo absolutni bistveni kršitvi postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker tožencema v postopku ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Sporna in odločilna dejstva je prvo sodišče ugotavljalo le na podlagi listin v spisu ter na podlagi izvedeniškega mnenja, medtem ko je dokazne predloge z zaslišanjem strank in prič zavrnilo brez argumentirane obrazložitve, ob tem, da je toženi stranki očitalo, da ni dokazala obstoja darilne pogodbe, obsega darila (višine denarnih sredstev) in datuma sklenitve darilne pogodbe.
Predmet obveznosti je določljiv tudi v primeru, da darovalec obdarjencu podari vsa denarna sredstva, ki se nahajajo na računu obdarjenca, čeprav ne navede, kolikšna je točna višina teh sredstev. Seveda je težko dokazno breme tako glede obstoja kot glede predmeta neoblično sklenjene darilne pogodbe na toženi stranki.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – razlog nesposobnosti – norma – doseganje pričakovanih delovnih rezultatov
Za odgovor na vprašanja, ali je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti zakonita, je bistveno, ali je tožnici možno očitati nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov. Ob utečenim sistemu spremljanja storilnosti, takšno nedoseganje pričakovanih rezultatov dela, kot se je pokazalo pri tožnici, pomeni odpovedni razlog nesposobnosti v smislu določbe druge alineje prvega odstavka 88. člena ZDR. Ta določa, da je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov, ker delavec dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno, neizpolnjevanje pogojev za opravljanje dela, določenih z zakoni in drugimi predpisi, izdanimi na podlagi zakona, zaradi česar delavec ne izpolnjuje oziroma ne more izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja.
Vrhovno sodišče RS že je zavzelo stališče, da iz uveljavljene sodne prakse ne izhaja, da bi moral delodajalec ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti – nedoseganja pričakovanih rezultatov - še posebej opredeliti razloge za nedoseganje pričakovanih rezultatov, temveč je odločilno le, ali so za nedoseganje rezultatov obstajale neke objektivne ovire.
Javnopravna dopustnost gradnje je brez pomena za presojo utemeljenosti sosedskopravnega varstva.
V primeru, ko narava imisije omogoča več načinov za njeno preprečitev, ni mogoče odrejati ukrepov, ki jih mora zaradi odprave vzrokov prepovedanih emisij lastnik na svoji nepremičnini izvesti.
nujna pot preko stopnišča – potreba potna zveza – nesorazmerni stroški – oblika redne rabe zemljišča
Oblika rabe določa tudi kvaliteto povezave, ki je zanjo potrebna. Povezave so namreč lahko različne, pa tudi sama pot je lahko različna. Povedano drugače: poleg presoje, ali je določeno povezavo mogoče vzpostaviti brez nesorazmernih stroškov, je ob pritrdilnem odgovoru potrebna tudi presoja, ali je takšna povezava, upoštevajoč redno rabo nepremičnine, tudi kvalitetna do te mere, da jo je mogoče šteti kot „potrebno povezavo“.
Pojem redne rabe v zakonu ni določen, ampak gre za pravni standard, ki ga oblikuje sodna praksa v vsakem konkretnem primeru, upoštevajoč okoliščine primera. V konkretnem primeru gre pri nepremičnini, ki nujno pot potrebuje, za stanovanje, v katerem predlagatelj živi in v njem vsakodnevno zadovoljuje svoje stanovanjske potrebe. Takšna oblika rabe določa tudi kvaliteto povezave, ki je zanjo potrebna.
spor majhne vrednosti – odločanje brez naroka – nesporno dejansko stanje – izvajanje dokazov
Ko sodišče odloča brez naroka, ker je dejansko stanje nesporno, je logična posledica, da se dokazi ne izvajajo, ker štejejo navedbe tožeče stranke za nesporne.
ZASP člen 21, 73, 79, 79/4, 81, 81/1, 99, 99/4, 167, 168. OZ člen 118, 644, 644/3.
avtorska pogodba – kršitev avtorske pravice – prenos materialnih avtorskih pravic – odplačnost – ničnost – čezmerno prikrajšanje
Tožnik je materialno avtorsko pravico do objave njegovega dela z avtorsko pogodbo prenesel na toženko, zato kršitev pravice ni podana.
Relevanten trenutek za ugotavljanje očitnega nesorazmerja med obveznostmi pogodbenih strank je trenutek sklenitve pogodbe. Po tožnikovih navedbah naj bi očitno nesorazmerje med vrednostjo avtorskega dela in dogovorjenim plačilom nastalo po sklenitvi pogodbe, zato njegov zahtevek na razveljavitev pogodbe zaradi čezmernega prikrajšanja ni utemeljen.
SODNI REGISTER – KORPORACIJSKO PRAVO – PRAVO DRUŽB
VSL0074567
ZSReg člen 34, 34/1, 34/1-1, 36, 36/3. ZGD-1 člen 268, 268/2, 278, 278/2. Uredba o vpisu družb in drugih pravnih oseb v sodni register člen 24.
vpis novega zastopnika – ničnost sklepa nadzornega sveta o odpoklicu člana uprave – obrazložitev sklepa o odpoklicu – razlogi za odpoklic posameznega člana uprave – pravni interes za pritožbo
Zakonski vsebini sklepa nadzornega sveta o odpoklicu pritožnika je zadoščeno že, če je v njem naveden eden od zakonskih razlogov za njegov odpoklic, podrobnejša obrazložitev tega razloga pa vsebovana v samem zapisniku seje nadzornega sveta ob obravnavi konkretnejših razlogov za odpoklic.
Sklep nadzornega sveta o odpoklicu in imenovanju predsednika uprave ima korporacijskopravne učinke v razmerju med predsednikom uprave in družbo – subjektom vpisa v sodni register in je kot tak tudi relevanten za postopek vpisa v sodni register. Vprašanje (ne) obstoja v sklepu navedenega odpoklicnega razloga pa je relevantno le v morebitno sproženem postopku pritožnika za uveljavljanje odškodnine oziroma odpravnine zaradi morebiti neutemeljenega odpoklica s funkcije predsednika uprave.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - SOCIALNO VARSTVO
VSL00009487
OZ člen 150, 153, 153/2, 153/3, 179, 179/1, 179/2, 182, 299, 299/2, 352, 352/1, 352/2, 365. ZPP člen 184, 184/2, 244, 244/4, 245, 245/1. ZSV člen 18b, 18i.
odgovornost za škodo od nevarne stvari (motorno vozilo) - objektivna odgovornost imetnika motornega vozila - trčenje motornega vozila in pešca - oprostitev odgovornosti - ravnanje oškodovanca (pešca) - nepričakovano ravnanje oškodovanca - merilo skrajne skrbnosti - deljena odgovornost - povrnitev nepremoženjske škode - zastaranje odškodninske terjatve - pretrganje zastaranja - vložitev tožbe - sprememba tožbe - višina odškodnine - pravična denarna odškodnina - načelo individualizacije višine odškodnine - načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine - katastrofalna škoda - enotna odškodnina za vse oblike nepremoženjske škode - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - obstoj duševnih bolečin - strah - postavitev drugega izvedenca - povrnitev premoženjske škode - tuja nega in pomoč - merila za določitev urne postavke - pomoč družinskih članov - socialno varstvene storitve - družinski pomočnik - sukcesivna škoda - razširitev tožbenega zahtevka med pravdo - tek zakonskih zamudnih obresti - začetek teka zakonskih zamudnih obresti - povračilo prevoznih stroškov - nedovoljene pritožbene novote
Odškodninska odgovornost voznika avtomobila je v razmerju do pešca objektivne narave ter za škodo od nevarne stvari (premikajočega se motornega vozila) po 150. členu OZ odgovarja njen imetnik. Ta se lahko ob izpolnjenih pogojih iz 153. člena OZ v celoti ali deloma oprosti svoje odgovornosti. Za popolno oprostitev odgovornosti bi morala tožena stranka izkazati, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga voznik ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti (drugi odstavek 153. člena OZ). Zakon torej zahteva kumulativno izpolnitev vseh treh pogojev, pri čemer je izhodišče za presojo, ali je ravnanje oškodovanca za objektivno odgovorno osebo (ne)pričakovano in (ne)prepričljivo, objektivno merilo posebno skrbnega človeka (primerjaj odločbi VS RS II Ips 515/2003 in II Ips 565/2006).
Odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil, v vsakem primeru pa po petih letih, odkar je škoda nastala (prvi in drugi odstavek 352. člena OZ). Zastaranje se pretrga z vložitvijo tožbe in z vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev (365. člen OZ). Iz (v pritožbi neprerekanih) ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik vedel za škodo ob zaključku zdravljenja v maju 2004, takrat pa je vedel tudi za povzročitelja škode, to je za zavarovanca tožene stranke. Tožbo je vložil 12. 2. 2007 ter za plačilo nepremoženjske škode zahteval znesek 110.000,00 EUR in je v tem obsegu tožba nedvomno vložena pravočasno. S pripravljalno vlogo 4. 6. 2012 je tožnik spremenil tožbo (drugi odstavek 184. člena ZPP) in iz naslova nepremoženjske škode sedaj zahteva znesek 297.000,00 EUR, takšno spremembo tožbe je sodišče s sklepom z dne 3. 7. 2012 dopustilo. Pritožbeno sodišče nima pomislekov v ugotovitev sodišča prve stopnje, da je v tem presežnem delu tožbeni zahtevek zastaral. Ni mogoče slediti tožnikovi pritožbi, da gre le za dovoljeno modifikacijo tožbenega zahtevka, ki ni podvržena zastaranju. Zastaranje je bilo z vložitvijo tožbe namreč res pretrgano, vendar le glede postavljenega zahtevka, torej za znesek 110.000,00 EUR za nepremoženjsko škodo, na kar se je nanašal cilj, ki ga je tožnik zasledoval z dajatvenim zahtevkom. Tožnik ni zatrjeval, da bi bila sprememba tožbe posledica na novo nastale škode ali novega vedenja o obstoju te škode (npr. zaradi izvedeniškega mnenja), niti da je zahtevek prilagodil rasti cen. Za tak primer tudi ne gre, saj je bil zahtevek postavljen že v valuti EUR, ki ni podvržena velikim inflacijskim gibanjem, zdravstveno stanje tožnika pa je že od vložitve tožbe nespremenjeno in znano. Pritožbeno sodišče je tako o višini odškodnine za to vrsto škode odločalo le v obsegu pravočasno postavljenega zahtevka.
V obravnavani zadevi gre za katastrofalno škodo, za katero velja, da je dosledna in jasna razčlenitev po posameznih oblikah škode nemogoča, kar narekuje pristop prisoje enotne odškodnine za vso pretrpljeno negmotno škodo.
Tožnik je v tožbi glede zahtevka za tujo pomoč navedel, da jo je potreboval tekom zdravljenja in jo tudi sedaj stalno potrebuje za zadovoljevanje vseh osnovnih človekovih potreb, in sicer v obsegu 6 ur dnevno, nudijo pa mu jo ožji družinski člani. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da tožnik s tem zahtevkom ni imel v mislih le zapadlih zneskov tuje pomoči do vložitve tožbe, ampak je postavil zahtevek, o katerem naj sodišče odloča na dan izdaje sodbe, kar niti ni relevantno. Nedvomno tožniku škoda iz naslova tuje pomoči vsakodnevno nastaja in bo še nastajala ter gre za sukcesivno škodo. Zastaranje take terjatve se pretrga z vložitvijo tožbe za plačilo odškodnine in se nadaljuje, ko je pravdni postopek končan oz. spor poravnan. Dokler se to ne zgodi, terjatev ne zastara, čeprav je bil med pravdnim postopkom tožbeni zahtevek razširjen več kot tri leta po vloženi tožbi (primerjaj tudi odločbi VS RS II Ips 223/2004 in II Ips 495/2007). Tožnikov tožbeni zahtevek iz naslova tuje pomoči po spremenjeni tožbi torej ni zastaral.
Tožnikova mati ima po določilih ZSV od marca 2005 status družinskega pomočnika, torej osebe, ki invalidni osebi nudi vso pomoč, ki jo potrebuje (18.b in 18.i člen ZSV). Namen tega statusa je nadomestiti potrebno domsko oskrbo (torej celodnevna skrb za invalidno osebo). Za ta namen družinska pomočnica prejema plačilo občine, ki ga je sodišče ugotovilo v povprečnem znesku 505,00 EUR mesečno za obdobje od 3. 3. 2005 do julija 2011. Če bi tožnik šest ur dnevno plačeval tujo pomoč v višini 5,00 EUR na uro, bi mesečno za to porabil približno 900,00 EUR, ob upoštevanju njegovega 40 % soprispevka k nastali škodi pa bi ta znašala 360,00 EUR. Ta škoda tožniku ne nastaja, saj te pomoči ni dolžan plačevati, temveč jo pokriva občina s plačilom materi kot družinski pomočnici. Do marca 2005 pa je bil tožnik upravičen do povračila tuje pomoči za pet mesecev po 360,00 EUR, torej v skupni višini 1.800,00 EUR.
Ker je strošek nakupa obrazca ugovora izkazan z računom z dne 31.7.2012 nastal že ob vložitvi ugovora zoper sklep o izvršbi in je ob vložitvi ugovora dne 1.8.2012 bila znana tudi njegova višina, bi ga moral dolžnik priglasiti že v ugovoru. Ker pa ga je priglasil šele z vlogo 28.9.2012, mu ga sodišče prve stopnje kot prepozno priglašenega ne bi smelo priznati.