sprememba tožbe – čas za pripravo za obravnavanje o spremenjeni tožbi – uporabnina – pravnomočno razsojena stvar – odprava bistvene kršitve postopka
Sodišče, ki toženki ni podelilo roka za pripravo na (na naroku) spremenjen tožbeni zahtevek, je toženki onemogočilo, da preveri in po potrebi predloži dokaze o plačevanju najemnine za obdobje zajeto z razširjenim tožbenim zahtevkom.
Ker je strošek nakupa obrazca ugovora izkazan z računom z dne 31.7.2012 nastal že ob vložitvi ugovora zoper sklep o izvršbi in je ob vložitvi ugovora dne 1.8.2012 bila znana tudi njegova višina, bi ga moral dolžnik priglasiti že v ugovoru. Ker pa ga je priglasil šele z vlogo 28.9.2012, mu ga sodišče prve stopnje kot prepozno priglašenega ne bi smelo priznati.
spor majhne vrednosti – odsotnost tožene stranke – zahteva za razpis naroka – domneva pripoznave tožbenega zahtevka
V takšni procesni situaciji, ko je dejansko stanje sporno in stranka, ki je zahtevala razpis naroka ter je nanj pravilno vabljena, na narok ne pristopi, je sodišče prve stopnje vezano na specialno ureditev po tretjem odstavku 454. člena ZPP, ki v sporu majhne vrednosti kot sankcijo za odsotnost tožene stranke, ki je zahtevala razpis naroka, določa fikcijo pripoznave tožbenega zahtevka in izdajo sodbe na podlagi pripoznave ob izpolnjenih pogojih iz 316. člena ZPP.
Zahteva za razpis naroka mora biti s strani stranke izrecno in določno postavljena in se ta zahteva ne domneva na podlagi podanih dokaznih predlogov strank, če te predlagajo zaslišanje strank in zaslišanje prič, kar je nesporno v teoriji in uveljavljeno v sodni praksi.
Ker je toženi stranki nedvomno bila dana možnost, da svoje pravice, ki so ji dane po zakonu, uresniči, to je, da se njene trditve in dokazi preizkusijo v kontradiktornem postopku, s tem ko je sodišče sledilo njeni zahtevi za razpis naroka, ji niso v ničemer kršene ustavne pravice po 22. členu Ustave RS, saj se je z lastno neaktivnostjo odpovedala ustavni pravici do enakega varstva pravic.
nepremoženjska škoda – strah – duševne bolečine - deljena odgovornost
V primeru, ko strah ne izzveni, se, gledano z vidika odškodninskega prava, manifestira kot omejitev na področju življenjske aktivnosti, ki povzroča duševne bolečine.
Pogoju intenzitete strahu je zadoščeno, ko je zaskrbljenost takšne stopnje, da pri oškodovancu ustvarja posebno duševno stanje in poruši njegovo duševno ravnovesje do take mere, ki presega doživljanje zaskrbljenosti povprečne stopnje
pogodba o leasingu – pogodba o poroštvu – odstop od pogodbe – prodaja vozila – ustrezna kupnina – vrednost vozila
Pri pogodbi o lizingu je lizingodajalec tisti, ki je dolžan ravnati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, zato je njegova dolžnost, da poskrbi za natančen opis prevzetega vozila v prevzemnem zapisniku.
priposestvovanje stvarne služnosti na družbeni lastnini – splošno ljudsko premoženje – družbena lastnina – način in obseg dejanskega izvrševanja služnosti
Tožeča stranka oziroma njeni pravni predniki v času veljavnosti ODZ niso mogli priposestvovati služnostne pravice na splošnem ljudskem premoženju in v zatrjevanem obdobju od 1953 do 1980- leta priposestvovalna doba ni mogla pričeti teči. Omejitev priposestvovanja služnosti na družbeni lastnini je po letu 1980 urejal ZTLR, ki je določal, da služnosti na nepremičnini, ki je družbeno sredstvo v družbeni lastnini ni mogoče priposestvovati.
Ob dejstvu, da ima tožnik do svojega gostinskega lokala dostop po severni strani svoje nepremičnine, po tej poti pa se je vsa leta tudi vršila dostava blaga, sporno nepremičnino pa so za parkiranje in dostop poleg gostov lokala uporabljale še druge osebe, je pravilen tudi zaključek sodišča, da priposestvovanje preko navedenih oseb ni možno. Navedene osebe so namreč služečo nepremičnino uporabljale za svoje potrebe in ne za potrebe gospodujočega zemljišča, zato služnost v korist tožeče stranke ne more biti priposestvovana.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - SOCIALNO VARSTVO
VSL00009487
OZ člen 150, 153, 153/2, 153/3, 179, 179/1, 179/2, 182, 299, 299/2, 352, 352/1, 352/2, 365. ZPP člen 184, 184/2, 244, 244/4, 245, 245/1. ZSV člen 18b, 18i.
odgovornost za škodo od nevarne stvari (motorno vozilo) - objektivna odgovornost imetnika motornega vozila - trčenje motornega vozila in pešca - oprostitev odgovornosti - ravnanje oškodovanca (pešca) - nepričakovano ravnanje oškodovanca - merilo skrajne skrbnosti - deljena odgovornost - povrnitev nepremoženjske škode - zastaranje odškodninske terjatve - pretrganje zastaranja - vložitev tožbe - sprememba tožbe - višina odškodnine - pravična denarna odškodnina - načelo individualizacije višine odškodnine - načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine - katastrofalna škoda - enotna odškodnina za vse oblike nepremoženjske škode - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - obstoj duševnih bolečin - strah - postavitev drugega izvedenca - povrnitev premoženjske škode - tuja nega in pomoč - merila za določitev urne postavke - pomoč družinskih članov - socialno varstvene storitve - družinski pomočnik - sukcesivna škoda - razširitev tožbenega zahtevka med pravdo - tek zakonskih zamudnih obresti - začetek teka zakonskih zamudnih obresti - povračilo prevoznih stroškov - nedovoljene pritožbene novote
Odškodninska odgovornost voznika avtomobila je v razmerju do pešca objektivne narave ter za škodo od nevarne stvari (premikajočega se motornega vozila) po 150. členu OZ odgovarja njen imetnik. Ta se lahko ob izpolnjenih pogojih iz 153. člena OZ v celoti ali deloma oprosti svoje odgovornosti. Za popolno oprostitev odgovornosti bi morala tožena stranka izkazati, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga voznik ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti (drugi odstavek 153. člena OZ). Zakon torej zahteva kumulativno izpolnitev vseh treh pogojev, pri čemer je izhodišče za presojo, ali je ravnanje oškodovanca za objektivno odgovorno osebo (ne)pričakovano in (ne)prepričljivo, objektivno merilo posebno skrbnega človeka (primerjaj odločbi VS RS II Ips 515/2003 in II Ips 565/2006).
Odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil, v vsakem primeru pa po petih letih, odkar je škoda nastala (prvi in drugi odstavek 352. člena OZ). Zastaranje se pretrga z vložitvijo tožbe in z vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev (365. člen OZ). Iz (v pritožbi neprerekanih) ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik vedel za škodo ob zaključku zdravljenja v maju 2004, takrat pa je vedel tudi za povzročitelja škode, to je za zavarovanca tožene stranke. Tožbo je vložil 12. 2. 2007 ter za plačilo nepremoženjske škode zahteval znesek 110.000,00 EUR in je v tem obsegu tožba nedvomno vložena pravočasno. S pripravljalno vlogo 4. 6. 2012 je tožnik spremenil tožbo (drugi odstavek 184. člena ZPP) in iz naslova nepremoženjske škode sedaj zahteva znesek 297.000,00 EUR, takšno spremembo tožbe je sodišče s sklepom z dne 3. 7. 2012 dopustilo. Pritožbeno sodišče nima pomislekov v ugotovitev sodišča prve stopnje, da je v tem presežnem delu tožbeni zahtevek zastaral. Ni mogoče slediti tožnikovi pritožbi, da gre le za dovoljeno modifikacijo tožbenega zahtevka, ki ni podvržena zastaranju. Zastaranje je bilo z vložitvijo tožbe namreč res pretrgano, vendar le glede postavljenega zahtevka, torej za znesek 110.000,00 EUR za nepremoženjsko škodo, na kar se je nanašal cilj, ki ga je tožnik zasledoval z dajatvenim zahtevkom. Tožnik ni zatrjeval, da bi bila sprememba tožbe posledica na novo nastale škode ali novega vedenja o obstoju te škode (npr. zaradi izvedeniškega mnenja), niti da je zahtevek prilagodil rasti cen. Za tak primer tudi ne gre, saj je bil zahtevek postavljen že v valuti EUR, ki ni podvržena velikim inflacijskim gibanjem, zdravstveno stanje tožnika pa je že od vložitve tožbe nespremenjeno in znano. Pritožbeno sodišče je tako o višini odškodnine za to vrsto škode odločalo le v obsegu pravočasno postavljenega zahtevka.
V obravnavani zadevi gre za katastrofalno škodo, za katero velja, da je dosledna in jasna razčlenitev po posameznih oblikah škode nemogoča, kar narekuje pristop prisoje enotne odškodnine za vso pretrpljeno negmotno škodo.
Tožnik je v tožbi glede zahtevka za tujo pomoč navedel, da jo je potreboval tekom zdravljenja in jo tudi sedaj stalno potrebuje za zadovoljevanje vseh osnovnih človekovih potreb, in sicer v obsegu 6 ur dnevno, nudijo pa mu jo ožji družinski člani. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da tožnik s tem zahtevkom ni imel v mislih le zapadlih zneskov tuje pomoči do vložitve tožbe, ampak je postavil zahtevek, o katerem naj sodišče odloča na dan izdaje sodbe, kar niti ni relevantno. Nedvomno tožniku škoda iz naslova tuje pomoči vsakodnevno nastaja in bo še nastajala ter gre za sukcesivno škodo. Zastaranje take terjatve se pretrga z vložitvijo tožbe za plačilo odškodnine in se nadaljuje, ko je pravdni postopek končan oz. spor poravnan. Dokler se to ne zgodi, terjatev ne zastara, čeprav je bil med pravdnim postopkom tožbeni zahtevek razširjen več kot tri leta po vloženi tožbi (primerjaj tudi odločbi VS RS II Ips 223/2004 in II Ips 495/2007). Tožnikov tožbeni zahtevek iz naslova tuje pomoči po spremenjeni tožbi torej ni zastaral.
Tožnikova mati ima po določilih ZSV od marca 2005 status družinskega pomočnika, torej osebe, ki invalidni osebi nudi vso pomoč, ki jo potrebuje (18.b in 18.i člen ZSV). Namen tega statusa je nadomestiti potrebno domsko oskrbo (torej celodnevna skrb za invalidno osebo). Za ta namen družinska pomočnica prejema plačilo občine, ki ga je sodišče ugotovilo v povprečnem znesku 505,00 EUR mesečno za obdobje od 3. 3. 2005 do julija 2011. Če bi tožnik šest ur dnevno plačeval tujo pomoč v višini 5,00 EUR na uro, bi mesečno za to porabil približno 900,00 EUR, ob upoštevanju njegovega 40 % soprispevka k nastali škodi pa bi ta znašala 360,00 EUR. Ta škoda tožniku ne nastaja, saj te pomoči ni dolžan plačevati, temveč jo pokriva občina s plačilom materi kot družinski pomočnici. Do marca 2005 pa je bil tožnik upravičen do povračila tuje pomoči za pet mesecev po 360,00 EUR, torej v skupni višini 1.800,00 EUR.
OZ člen 287, 455. Konvencija ZN o pogodbah o mednarodni prodaji blaga (Dunajska konvencija) člen 58.
mednarodna prodaja blaga - sklenitev prodajne pogodbe - rok za plačilo kupnine - dogovor o roku in načinu plačila - pravila o vračunanju izpolnitve - uporaba dunajske konvencije
Ker gre za spor iz gospodarske prodajne pogodbe, katerega stranki sta članici EU, ki sta ratificirali Dunajsko konvencijo, je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko je Dunajsko konvencijo uporabilo kot materialno pravo v tem sporu. Iz vsebine navedb pravdnih strank namreč ni razvidno, da bi izključili uporabo Dunajske konvencije.
Stranki sta se z aneksom dogovorili o višini terjatve tožeče stranke kot o načinu in roku plačila, katerega pa je tožena stranka bistveno kršila.
SODNI REGISTER – KORPORACIJSKO PRAVO – PRAVO DRUŽB
VSL0074567
ZSReg člen 34, 34/1, 34/1-1, 36, 36/3. ZGD-1 člen 268, 268/2, 278, 278/2. Uredba o vpisu družb in drugih pravnih oseb v sodni register člen 24.
vpis novega zastopnika – ničnost sklepa nadzornega sveta o odpoklicu člana uprave – obrazložitev sklepa o odpoklicu – razlogi za odpoklic posameznega člana uprave – pravni interes za pritožbo
Zakonski vsebini sklepa nadzornega sveta o odpoklicu pritožnika je zadoščeno že, če je v njem naveden eden od zakonskih razlogov za njegov odpoklic, podrobnejša obrazložitev tega razloga pa vsebovana v samem zapisniku seje nadzornega sveta ob obravnavi konkretnejših razlogov za odpoklic.
Sklep nadzornega sveta o odpoklicu in imenovanju predsednika uprave ima korporacijskopravne učinke v razmerju med predsednikom uprave in družbo – subjektom vpisa v sodni register in je kot tak tudi relevanten za postopek vpisa v sodni register. Vprašanje (ne) obstoja v sklepu navedenega odpoklicnega razloga pa je relevantno le v morebitno sproženem postopku pritožnika za uveljavljanje odškodnine oziroma odpravnine zaradi morebiti neutemeljenega odpoklica s funkcije predsednika uprave.
ZP-1 člen 150, 150/2, 168. ZST -1 člen 10, 10/4, 11, 11/4, 34a.
obročno plačilo sodne takse -upravičenci do pritožbe – ugovor zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse
ZST-1 ne navaja ničesar o pravnem sredstvu zoper sklep o ugovoru povezanem z odmero sodne takse, zato je potrebno uporabiti procesni predpis, to je ZP-1, ki v drugem odstavku 150. člena z uporabo 168. člena določa, kdo lahko vloži pritožbo v imenu storilca in s tem zavezanca za odmero sodne takse.
ZSReg člen 9, 9/2. ZZK-1 člen 79, 80, 80/3. ZGD-1 člen 482, 482/1.
zaznamba spora na poslovnem deležu družbenika – spor o (so)lastništvu poslovnega deleža – vpis po uradni dolžnosti – učinek vpisa zaznambe spora – deklaratornost vpisa v sodni register
Korporacijskopravni učinek lastništva poslovnega deleža in statusa družbenika ima že seznanitev in izkaz tega dejstva poslovodji družbe, ne glede na to, kdo je vpisan kot družbenik v sodni register. Zato tudi vpis zaznambe spora o (so)lastništvu poslovnega deleža v primeru uspešne uveljavitve (so)lastninske pravice na njem v sodnem postopku ne more imeti do družbe učinkov za nazaj, torej od dneva zaznambe spora v sodni register.
spor majhne vrednosti – odločanje brez naroka – nesporno dejansko stanje – izvajanje dokazov
Ko sodišče odloča brez naroka, ker je dejansko stanje nesporno, je logična posledica, da se dokazi ne izvajajo, ker štejejo navedbe tožeče stranke za nesporne.
pravnomočno razsojena stvar – res iudicata – zavrženje tožbe – objektivna identiteta zahtevka – dejanska podlaga zahtevka - ekvivalenčna teorija
V obravnavani zadevi je tožnik utemeljeval svoj zahtevek na drugačnem dejstvenem substratu (tudi) na dejstvih, ki so nastala po pravnomočnosti sodbe V P 201/92, zato ima pritožba prav, ko opozarja, da dejanski temelj obravnavanega zahteva s sodbo V P 201/92 ni mogel biti zajet in je s tem bistveno drugačen od dejanskega temelja zahtevka, o katerem je že bilo pravnomočno odločeno. Sodišče bi moralo tožbeni zahtevek vsebinsko presojati.
sodna določitev meje – kriteriji za določitev meje – močnejša pravica – javno dobro – meja z javnim dobrim – katastrska meja
V obravnavanem primeru se predlaga sodna določitev meje med zemljiščem, ki je javno dobro, ter zemljiščema, ki sta v zasebni lasti. To pa pomeni, da je mogoče določiti mejo zgolj po kriteriju močnejše pravice.
Mejo med javnim dobrim in zemljiščem, ki to ni, je mogoče urediti le po stanju, kot ga izkazuje kataster.
Pritožnik odločitve prvostopenjskega sodišča o dovolitvi dokončanja nujnih poslov niti ne izpodbija. In ker tistega, kar zasleduje s pritožbo, v tem pritožbenem postopku ne more doseči, zanjo nima pravnega interesa.
S tem, ko je bilo v postopku osebnega stečaja prodano vse premoženje stečajnega dolžnika, t.j. ½ nepremičnine, na katero je dovoljena obravnavana izvršba, in se je izvršilni postopek nadaljeval s prodajo ½ nepremičnine, ki je na podlagi sodbe med izvršilnim postopkom postala last njegove zunajzakonske partnerke, pritožbeno sodišče meni, da je prvotni dolžnik glede tega predmeta izvršbe izgubil položaj dolžnika. Sodišče prve stopnje je nadaljevalo izvršbo zoper zunajzakonsko partnerko prvotnega dolžnika kot hipotekarno dolžnico in na javni dražbi prodajalo le njej solastni del nepremičnine, jo tudi uspešno prodalo ter jo domaknilo in izročilo kupcu. S sklepom o izročitvi nepremičnine kupcu pa je sodišče prve stopnje hipotekarni dolžnici naložilo, da se je dolžna izseliti iz družinske stanovanjske hiše in jo prosto oseb ter stvari izročiti kupcu v roku 30 dni po pravnomočnosti tega sklepa. Ker je prvotni dolžnik glede tega predmeta izvršbe izgubil položaj dolžnika, bi moral v pritožbi zoper ta del sklepa sodišča prve stopnje o izročitvi nepremičnine kupcu, ki se neposredno ne nanaša nanj, utemeljiti svoj pravni interes za pritožbo, česar pa ni storil.
umik pritožbe – neplačilo sodne takse – vročitev s fikcijo
Pravna posledica neplačila sodne takse je ta, da se šteje pritožba, če sodna taksa zanjo ni bila plačana niti po poteku roka, določenega v zahtevi za njeno plačilo (nalogu za plačilo sodne takse), za umaknjeno.