Za kolektivno uveljavljanje malih avtorskih pravic ni potrebna pogodba med avtorjem in kolektivno organizacijo, s katero bi ta nanjo prenesel pravico do njihove uveljavitve, pravna posledica pa je (ex lege) enaka kot če bi bila takšna pogodba sklenjena. Avtor namreč v takem primeru ne more določenemu uporabniku prepovedati uporabe svojega dela, prav tako pa mu ne more dovoliti brezplačne uporabe svojega dela.
zavarovanje kredita - regres zavarovalnice – cesija terjatve po kreditni pogodbi – subrogacija – notranje razmerje med kreditodajalcem in zavarovalnico – prekluzija – nepravočasnost vloge
Dolžnika se notranje razmerje med kreditodajalcem in zavarovalnico tiče izključno glede vprašanja, ali je prišlo do prenosa terjatve (cesije).
Upnik osnovnega, kreditnega razmerja je terjatev cediral tožeči stranki (zavarovalnici). S tem je tožeča stranka vstopila v položaj prvotnega upnika. Za takšno menjavo na upniški strani ni potrebno dolžnikovo soglasje. Soglasje je potrebno le v primeru, če se prvotni stranki pogodbe to že vnaprej izrecno dogovorita.
Kršitev pravila o prekluziji je relativna kršitev iz 1. odstavka 339. člena ZPP. Nanjo pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti. To pa pomeni, da mora pritožnik, ko jo uveljavlja, konkretizirano izkazati ne le to, da je sodišče glede dela procesnega gradiva napačno presodilo njegovo (ne)pravočasnost po 286. členu ZPP, marveč tudi to, kako bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe.
Pritožnik, ki uveljavlja kršitev pravila o prekluziji, mora utemeljiti relacijo iz prvega odstavka 339. člena ZPP ali relacijo iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
ZAVAROVANJE TERJATEV – OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO
VSL0074532
ZIZ člen 272. ZOR člen 1083.
začasna odredba – bančna garancija na prvi poziv – zloraba bančne garancije – izpolnitev garancijskih pogojev – vpliv postopka prisilne poravnave na unovčitev bančne garancije
Pri bančnih garancijah „brez ugovora“ oziroma „na prvi poziv“ banka prevzame samostojno zavezo, da pod pogoji, določenimi v garanciji, upravičencu izplača dogovorjeni znesek. Pri tem proti upravičencu ne more uveljavljati ugovorov, ki bi jih naročitelj kot dolžnik lahko uveljavljal proti njemu iz zavarovane obveznosti. Prepoved izplačila po takšni garanciji je utemeljena le v primerih, ki kažejo na zvijačno ravnanje upravičenca ob zahtevi za unovčitev bančne garancije.
Banka je dolžna izpolniti obveznost iz bančne garancije, četudi je upravičenec garancije terjatev, ki je zavarovana z bančno garancijo, prijavil v postopku prisilne poravnave nad naročnikom, in mu je bila priznana. Banka je pri izpolnjevanju garancijske obveznosti upravičencu garancije vezana le na garancijske pogoje. Stališče pritožnika, da pogodbena kazen lahko zapade v plačilo le pod pogoji prisilne poravnave, je zato zmotno.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - postopek pred odpovedjo s strani delodajalca
Pri interpretaciji določbe 83. člena ZDR o postopku pred odpovedjo s strani delodajalca, je potrebno upoštevati, da ne gre za formaliziran postopek, še toliko bolj pa to velja za fazo seznanitve delodajalca s kršitvijo. Vrhovno sodišče RS je že zavzelo stališče, da naslov 83. člen ZDR „postopek pred odpovedjo s strani delodajalca“ ne pomeni, da bi moral delodajalec izvajati kakšen postopek s formalnimi odločitvami ter z vsemi procesnimi zagotovili in roki. Izpovedbe prič o poteku sestanka zato ni mogoče šteti za nedovoljen dokaz.
pogodba o zaposlitvi za določen čas – zakoniti razlog - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas – posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas
Pogodba o zaposlitvi za določen čas je bila sklenjena zaradi poskusnega dela, kar ni zakonit razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas, zato je treba tožničinemu zahtevku za transformacijo delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas ugoditi.
podjemna pogodba - skrita napaka – odgovornost za sodelavca – obvestilo o napaki – odprava napake
Če je za napako odgovoren nekdo, ki mu je izvajalec zaupal izvedbo del posla, ga mora izvajalec, če namerava zahtevati od njega povračilo, obvestiti o napaki v dveh mesecih od dneva, ko je naročnik obvestil njega. To je skladno z določbo 629. člena OZ, da podjemnik ni dolžan osebno opraviti posla, je pa zanj še naprej odgovoren naročniku in skladno s 630. členom OZ, da podjemnik odgovarja za osebe, ki so po njegovem naročilu delale pri prevzetem poslu, kot da bi ga sam opravil. Seveda je podjemnik skladno z 239. členom OZ dolžan podizvajalcu kot svojemu pogodbenemu partnerju omogočiti, da najprej sam odpravi napako, če pa podizvajalec tega ne stori, jo je dolžan v razmerju do svojega naročnika odpraviti sam, od podizvajalca pa ima skladno s 243. členom OZ pravico zahtevati povračilo navadne škode v višini stroška odprave napake.
Pri predplačilu najemnine ni šlo za povračilo toženi stranki za investicijska vlaganja v poslovni prostor in torej ni šlo za komutativno zavezo tožeče stranke. Tako ni bilo poslovne podlage za dogovor, da se tožeča stranka odpove pravici zahtevati predplačilo najemnin. Nasprotno, ni najti drugega razloga, kot da si je tožena stranka na ta način zagotovila ugoden ekonomski položaj za primer, da prisilna poravnava ne bi uspela in da bi bila v sledečem stečajnem postopku nad tožečo stranko najemna pogodba predčasno odpovedana, do česar je dejansko tudi prišlo. Takšen namen pa ne predstavlja dopustne poslovne podlage, saj je v nasprotju z načelom enake vrednosti dajatev.
Ker tožena stranka ni izkazala obstoja očitnega nesorazmerja vzajemnih obveznosti med dajatvami strank, ki je objektivni pogoj za oderuštvo, se sodišču tudi z ugotavljanjem subjektivnega pogoja ni bilo treba ukvarjati.
Pojem nevzdržnosti zakonske zveze je z vidika svobode in dostojanstva posameznika treba razlagati tako, da nikogar proti njegovi volji ni mogoče siliti, naj ostaja v zakonski zvezi. Že samo dejstvo, da eden od zakoncev v zakonski zvezi ne želi več vztrajati, pomeni, da je zakonska zveza zanj nevzdržna.
obveznost plačila – plačilo za delo – minimalna plača - pogoji za postopen prehod na določeno višino minimalne plače - način prehoda na določeno višino minimalne plače
Uporaba določb ZMinP o postopnem prehodu na z zakonom določeno višino minimalne plače, pri toženi stranki ne pride v poštev, ker za tak prehod ni bil izpolnjen pogoj iz drugega odstavka 9. člena ZminP, ki določa, da se je delodajalec po tem zakonu v roku dveh mesecev po uveljavitvi tega zakona dolžan posvetovati in skleniti pisni sporazum s sindikatom pri delodajalcu, kot je opredeljen v zakonu, ki ureja delovna razmerja, če tega ni, pa s svetom delavcev ali z delavci na zboru delavcev. Tožena stranka o postopnem prehodu na minimalno plačo ni sklenila pisnega sporazuma z delavci na zboru delavcev. Tožena stranka je obstoj takšnega sporazuma sicer zatrjevala in ga celo predložila, vendar toženec ni dokazal, da bi bil sporazum v resnici sklenjen v skladu z ZMinP in ZSDU, saj iz dokaznega postopka izhaja, da se zbor delavcev v resnici sploh ni sestal.
Ni sporno, da je tožeča stranka na teh nepremičninah v prihodnosti želela zgraditi bencinski servis, kar je v pogodbi tudi razkrila, vendar pa ta njena želja oziroma namera predstavlja zgolj interes – nagib, ki ga s pogodbo skuša uresničiti. Po določilu 40. člena OZ pa nagibi, iz katerih je bila pogodba sklenjena, ne vplivajo na njeno veljavnost, zato tožeča stranka iz teh razlogov pogodbe v že realiziranem delu ne more razvezati.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi – pravica do zagovora – zagovor – preložitev – bolniški stalež
Vrhovno sodišče RS je že zavzelo stališče, da v nekaterih primerih (npr. daljši bolniški stalež) od delodajalca ni ustrezno pričakovati, da zagovor preloži na kasnejši datum in delavcu omogoči zagovor kasneje, kljub temu, da se delavec opravičeno ne odzove vabilu na zagovor, saj bi takšna preložitev glede na kratek prekluzivni rok za izredno odpoved preprečila možnost takšne odpovedi. V takšnih primerih gre za okoliščino, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči kasnejši zagovor, oziroma da datum že določenega zagovora preloži, kar pa je eden od zakonskih razlogov, na podlagi katerega od delodajalca ni mogoče pričakovati, da delavcu omogoči zagovor.
umik pritožbe – plačilo sodne takse – način plačila – pravočasno plačilo sodne takse – uporaba ZST-1 – uporaba ZST – izdaja plačilnega naloga – opomin
ZST je postopek izterjave neplačane takse urejal drugače kot veljavni ZST-1. Med drugim ni predvideval izdaje plačilnega naloga, temveč je sodišče v primeru neplačila sodne takse ob njeni zapadlosti, stranko, ki jo je plačilo bremenilo, na plačilo opozorilo z opominom, v katerem ji je določilo rok, v katerem mora poravnati sodno takso, povečano za takso za opomin.
V primeru plačila sodne takse prek ponudnika plačilnih storitev, se plačilo šteje za pravočasno, če je denarno nakazilo prejeto v dobro prehodnega podračuna sodišča v treh delovnih dneh po izteku roka iz plačilnega naloga.
dodelitev otroka v vzgojo, varstvo in preživljanje – preživnina – stiki v korist otroka
Pritožbeno sodišče ne vidi razloga, zaradi katerega bi bila omejitev stikov med tednom otroku v korist, ta razlog pa tudi ne more biti dosedanje neizvrševanje stikov s strani toženca, saj stikov sodišče ne določa (le) v korist roditelja, pač pa predvsem zaradi koristi, ki jih stiki prinašajo otroku.
ZIZ člen 260, 261. ZFPPIPP člen 19, 132, 132/3-2, 280. SPZ člen 128.
ločitvena pravica – zastavna pravica na denarnih sredstvih pri banki – predhodna odredba
Za prepoved organizaciji za plačilni promet po 4. točki prvega odstavka 260. člena ZIZ zakon res ne uporablja pojma “rubež”, kot pri premičninah, denarnih terjatvah in drugih premoženjskih oziroma materialnih pravicah po 1. do 3. točki prvega odstavka 260. člena ZIZ. Vendar po mnenju literature tudi ukrep prepovedi organizaciji za plačilni promet, da izplača blokirani znesek dolžniku ali tretji osebi po njenem nalogu, pomeni rubež terjatve in pomeni nastanek zastavne pravice, kar utemeljeno vseskozi zatrjuje tožeča stranka. Da prepoved organizaciji za plačilni promet pomeni zastavno oziroma ločitveno pravico, tožeča stranka v pritožbi dodatno pravilno utemeljuje s povezovanjem 4. točke prvega odstavka 260. člena ZIZ z 261. členom ZIZ.
pasivni družbenik – obrazloženost ugovora – trditve in dokazi
Zgolj dejstvo, da je dolžniku bila odvzeta prostost, samo po sebi ne dokazuje, da ni mogel vplivati na poslovanje družbe, zato zgolj zatrjevanje, da je bil v zaporu, ob odsotnosti trditev in dokazov, da si je kakorkoli aktivno prizadeval preprečiti izbris družbe iz sodnega registra, ni zadosten in pravno relevanten razlog, zaradi katerega bi dolžnika ne zadele pravne posledice izbrisa družbe.
KPND člen 23. ZJU člen 16. OZ člen 3, 88. ZKolP člen 1. ZNOIP člen 1, 13, 13/1, 13/2, 27, 27/1, 27/1-2, 18. ZJF člen 1.
regres za letni dopust – podjetniška kolektivna pogodba
Tožena stranka je javni zavod, ki je v obveznem delu pokojninskega in invalidskega zavarovanja vključen v sistem javnih financ, od ustanovitve dalje pa se financira iz sredstev obveznega zavarovanja in iz drugih javnih virov, zato so omejitve iz ZNOIP, glede načina obračunavanja in izplačevanja regresa za letni dopust, veljale tudi zanjo.
Po uveljavitvi ZNOIP (od 13. 3. 1993), ki je kot prisilni predpis omejil pogodbeno svobodo glede kolektivnega dogovarjanja o višini regresa za letni dopust tudi za delavce tožene stranke, se tožena stranka s sindikatom delavcev zavoda ni mogla več pravno veljavno dogovoriti za regres za letni dopust v višini, ki presega višino regresa za letni dopust, določeno z ZNOIP. Takšna določba v podjetniški kolektivni pogodbi je, če je sklenjena po uveljavitvi ZNOIP, nična.
Dolžnik v pritožbi ne izpodbija pravno odločilnih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in je le-ta tako neobrazložena, zato se je sodišče druge stopnje pri njenem obravnavanju omejilo na preizkus izpodbijanega sklepa v mejah razlogov, na obstoj katerih pazi po uradni dolžnosti ter ugotovilo, da je ob pritožbeno neizpodbijanih dejanskih ugotovitvah, sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno zaključilo, da je bila pritožba dolžnika zoper sklep z dne 18.9.2012 prepozna in jo je utemeljeno zavrglo.
V zadevi, ki teče pred sodiščem splošne pristojnosti, je tožbeni zahtevek vložen zoper drugi toženi stranki, pa tudi vprašanje odgovornosti toženih strank v zadevi, ki teče pred sodiščem splošne pristojnosti, ni predhodno oziroma rešitev tega vprašanja ne more vplivati na pravilnost odločitve v tem individualnem delovnem sporu, v katerem tožnik zahteva plačilo odškodnine zoper delodajalca. Postopek se nadaljuje, ko odpade razlog za prekinitev. Ker v obravnavanem primeru sploh ni bilo zakonsko predvidenih razlogov za prekinitev postopka, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da se postopek nadaljuje in da se ne čaka na rešitev spora med tožnikom in drugima dvema toženkama.
Rok za plačilo sodne takse je določen v prvem odstavku 34. člena ZST-1. Gre za prekluzivni zakonski rok, pri katerem procesnega dejanja po poteku roka ni več mogoče opraviti. Prekluzivni učinek zakonskega roka nastopi tudi v primeru, ko stranka procesno dejanje opravi po poteku roka. Plačilo sodne takse za pritožbo je določeno kot procesna predpostavka za začetek pritožbenega postopka, zato se z iztekom prekluzivnega zakonskega roka za plačilo sodne takse po določbi tretjega odstavka 105.a člena ZPP šteje, da je bila pritožba umaknjena.