URS člen 22, 26. ZPP člen 18, 18/2, 181, 274, 374, 374/1. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin člen 6.
zavrženje vloge – pravica do sodnega varstva – izredno pravno sredstvo – revizija – predlog za obnovo postopka
Ker je tožnik vlogo označil kot „vloga za revizijo oziroma obnovitev postopka“ in jo vložil osebno, in ne po pooblaščencu, ki je odvetnik, je treba njegovo vlogo zavreči, saj tožnik vloge v zvezi s predlaganima izrednima pravnima sredstvoma ni vložil po pooblaščencu, ki je odvetnik, kar je v nasprotju s 1. odst. 374. člena in 1. odst. 338. člena ZPP.
Pravica do sodnega varstva je pravica, da sodišče odloči o stvari sami je ena od temeljnih pravic in svoboščin državljanov. To izhaja iz 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin pa tudi iz določbe URS (predvsem iz 22. do 26. člena URS). Ker je pravica do sodnega varstva načelo, morajo biti izjeme od tega načela točno in jasno določene. Kdaj sodno varstvo ni dovoljeno je določeno v tistih določbah ZPP, ki urejajo zavrženje tožbe. Zavrženje tožbe je tako določeno v 2. odstavku 18. člena (odločitev o sporu ne spada v sodno pristojnost), 181. členu (pomanjkanje pravnega interesa pri ugotovitvenih tožbah), 274. členu (odločanje o tožbenem zahtevku ne spada v sodno pristojnost; tožba je vložena prepozno, če je s posebnimi predpisi določen rok za vložitev tožbe; o tožbenem zahtevku že teče pravda; stvar je pravnomočno razsojena; sodna poravnava sklenjena po spornem predmetu; ni podana pravna korist tožeče stranke za vložitev tožbe) in prav tako v 1. odstavku 374. člena, ki določa da prepozno, nepopolna ali nedovoljeno revizijo zavrže s sklepom sodnik sodišča prve stopnje brez naroka ter 398. člen ZPP, ki določa da prepozen in nepopoln ali nedovoljen predlog za obnovo postopka zavrže s sklepom predsednik senata brez naroka.
določitev pripadajočega zemljišča – predlog za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi – konkretizacija predloga – navedba zemljiške parcele in zemljiškoknjižnega lastnika – poziv na dopolnitev predloga – dokazovanje z izvedencem
Brez navedbe zemljiške parcele, na kateri naj se določi pripadajoče zemljišče, in brez podatkov o njenem zemljiškoknjižnem lastniku predloga ni mogoče obravnavati. Tudi po pravilih nepravdnega postopka, ki se subsidiarno uporabljajo v postopku za vzpostavitev etažne lastnine in določitev pripadajočega zemljišča k stavbi, mora biti predlog, s katerim se začne postopek, ustrezno konkretiziran.
Dokazovanje z izvedencem je namenjeno ugotavljanju utemeljenosti predloga in ne njegovemu oblikovanju.
ZASP člen 130, 153, 157, 157/1, 157/4, 157/4-1, 157/4-3, 158, 158/2, 159, 159/4, 168, 168/1, 168/2, 168/3, 168/5, 168/6, 168/7. OZ člen 131, 190, 198.
javno priobčevanje komercialnih fonogramov – skupni sporazum – skupni sporazum o višini nadomestil – tarifa – nadomestilo za uporabo fonogramov - predpravdni stroški – civilna kazen – višina zahtevkov iz neupravičene obogatitve
Skupni sporazum ima poseben pravni pomen, ki ga približuje kolektivni pogodbi delovnega prava in pa podzakonskem aktu. Pogodbene stranke skupnega sporazuma so v svojem oblikovanju tarife v veliki meri proste. Pri tem pa se morajo držati zakonskega okvira.
Stranke skupnega sporazuma smejo dogovoriti le eno samo tarifo. Tarifa ne sme biti različna za tiste, ki sklenejo pogodbo s kolektivno organizacijo, in za tiste, ki pogodbe ne sklenejo.
Skupni sporazum posredno določi tudi odmeno za uporabo fonogramov za vse tiste kršitelje, ki spadajo na stvarno in osebno področje kolektivnega sporazuma.
Ker je pravni temelj za določitev višine neupravičene obogatitve, kot tudi civilne kazni, zakonski, višine enega ali drugega ne more določati tožeča stranka kot kolektivna organizacija za uveljavljanje pravic. Tega ne more storiti niti sama, niti v dogovoru s kom tretjim. Zato določbe SS 2006, ki kažejo na morebitni drugačni namen tožeče stranke na eni strani, in še drugih skleniteljev tega sporazuma na drugi strani, ne morejo vplivati ne na višino zahtevkov iz neupravičene obogatitve, ne na višino zahtevkov na temelju civilne kazni.
Tožnica je s krajšim delovnim časom štiri ure dnevno zmožna za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejena (prodajni zastopnik), zato se jo razvrsti v III. kategorijo invalidnosti s pravico do dela v krajšem delovnem času in do delne invalidske pokojnine.
Tudi pritožbeno sodišče misli, da tožena stranka s svojim zanikanjem trditev tožeče stranke ni zadostila standardu obrazloženega, substanciranega prerekanja, temveč so njene navedbe glede na navedbe tožeče stranke ostale zgolj pavšalne in nekonkretizirane. Neobrazloženo prerekanje pa je v procesni teoriji in sodni praksi izenačeno z neprerekanjem nasprotnikovih navedb. Prav to pa je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - večje število delavcev – program razreševanja presežnih delavcev - kriteriji za določitev presežnih delavcev
Pri toženi stranki je bil podan utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici, ki je nastal z ukinitvijo uredništva leksikonov. S tem je prenehala potreba po delu delavcev, ki so opravljali delo v okviru tega uredništva, torej tudi tožnice.
Z ukinitvijo uredništva leksikonov in odločitvijo, da dela v tem uredništvu tožena stranka ne potrebuje več, je lahko prenehala potreba le po delu delavcev, ki so v tem uredništvu delali. Delo urednika v drugem uredništvu bi bilo za tožnico ustrezno in bi ga bila tožnica sposobna opravljati (po uvajanju oziroma dokvalifikaciji), prav tako bi ji ga bila tožena stranka, če bi bilo prosto oziroma če bi imela potrebe, tožnici dolžna ponuditi. Kljub navedenemu ni mogoče zaključiti, da so vsi uredniki pri toženi stranki medsebojno zamenljivi, tako da bi jih morala tožena stranka primerjati z uporabo kriterijev iz 18. člena panožne kolektivne pogodbe ter nato izbrati tistega, ki bo prejel odpoved, da bi bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.
ZDR člen 73, 204, 204/3. Direktiva Sveta 2001/23/ES o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov člen 4, 4/2.
Solidarna odgovornost delodajalca prenosnika za terjatve delavca do delodajalca prevzemnika je določena v četrtem odstavku 73. člena ZDR. Delodajalec prenosnik je skupaj z delodajalcem prevzemnikom solidarno odgovoren za terjatve delavcev, nastale do datuma prenosa, ter za terjatve, nastale zaradi odpovedi delavca, če so se pri delodajalcu prevzemniku iz objektivnih razlogov poslabšale pravice iz pogodbe. Glede na to, da ni bila tožeča stranka tista, ki je zaradi poslabšanja pogojev odpovedala pogodbo o zaposlitvi, v danem primeru niso podani pogoji iz navedene določbe za solidarno odgovornost tožene stranke. Prav tako ni prišlo do sklenitve ustnega sporazuma o razširitvi odgovornosti na toženo stranko za terjatve delavcev, ki so nastale pri tej družbi, oziroma da bi bil sklenjen izrecen, pravno zavezujoč sporazum med toženo stranko (delodajalcem prenosnikom) in to družbo (delodajalcem prevzemnikom), na katerem bi temeljila solidarna odgovornost tožene stranke za terjatve, nastale po datumu prenosa, niti kaj takega ne izhaja iz sporazuma o prenehanju delovnega razmerja med pravdnima strankama. Tožena stranka (prenosnik) zato ne odgovarja za obveznost plačila odpravnine in regresa za letni dopust, ki bi jo delavcu ob prenehanju delovnega razmerja zaradi stečaja moral plačati delodajalec prevzemnik.
ZSPJS člen 16, 17, 18, 19, 20. Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede člen 1.
javni uslužbenec - ocena - zakonitost ocene
Sodišče je pri preizkusu pravilnosti ocene javnega uslužbenca omejeno izključno na presojo pravilnega vrednotenja posameznih kriterijev, ki so predpisani v Prilogi III Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede, in nikakor ne more nadomestiti subjektivne ocene nadrejenega o tem, kakšen je prispevek posameznega uradnika k delovanju organa, saj sodišče dela organa ne pozna. Zaradi tega v postopku dokazovanja večjo težo pripiše mnenju nadrejenega, ki pozna strokovno delo organa.
oškodovanje tujih pravic – zakonski znaki kaznivega dejanja – namen storilca – oškodovanje upnikov
Kaznivo dejanje ni podano, če se oškodovanec v izvršbi lahko poplača s preostalim storilčevim premoženjem, saj v takem primeru ne gre za dejansko preprečitev izvršbe in s tem oškodovanje upnika. Zakon izrecno ne dopušča takšne razlage zakonske norme, da je to kaznivo dejanje podano le v primeru, če storilec razpolaga z zarubljenim premoženjem (premoženjem, ki je že predmet izdanega sklepa o izvršbi) in ne tudi, če razpolaga s katerimkoli drugim delom svojega premoženja. Zakon tako ozke razlage ne dopušča glede na dikcijo, da je do preprečitve plačila upnika prišlo med prisilno izvršbo zaradi uničenja, poškodovanja, odtujitve ali skrivanja delov premoženja dolžnika.
vložitev pritožbe po pooblaščencu v elektronski obliki – pravni pouk – pravilnost in popolnost pravnega pouka
Pravni pouk ni nepravilen oziroma nepopoln, saj je ta v delu, ki se nanaša na upnika, pravilen in popoln. V kolikor bi upnika sama vložila pritožbo osebno pri sodišču ali pa jo poslala po pošti na naslov sodišča, bi se njuna pritožba štela kot pravilno vložena. Ker pa je pritožbo na podlagi pooblastila vložil odvetnik, bi ta moral postopati v skladu z določilom 123.a člena ZFPPIPP, ne da bi ga na to prvostopenjsko sodišče moralo posebej opozoriti.
prenehanje pogodbe o zaposlitvi s sporazumom – ničnost
Določilo sporazuma, po katerem se delodajalec in delavec s podpisom strinjata, da je dogovor sestavljen in podpisan brez sile, grožnje ali zvijače in tudi brez zmote, ter da ga tozadevno ne bosta izpodbijala, ni v nasprotju s prisilnimi predpisi in moralo, je namreč zakonsko dopusten tekst, ki podpisnika opozori na to, da v primeru sile, grožnje, zvijače ali zmote ne podpiše takega sporazuma.
procesni pobotni ugovor – trditvena podlaga - nesklepčnost
Če stranka pravočasno ne navaja ustreznih trditev in pravočasno ne predlaga ustreznih dokazov oziroma ne izkaže opravičenih razlogov za zamudo, je njen kasneje uveljavljeni pobotni ugovor nesklepčen (iz pomanjkljive oziroma neobstoječe trditvene in dokazne podlage ne more izhajati utemeljenost zahtevka), kar sicer terja ugotovitev o neobstoju in ne zavrženje zahtevka iz pobotnega ugovora. Vendar je odločitev o zavrženju pobotnega ugovora za toženo stranko ugodnejša, kot bi bila meritorna odločitev o neobstoju. Zato sodišče druge stopnje v ta del odločitve ni moglo oziroma smelo poseči, saj bi poseglo v načelo prepovedi reformatio in peius.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – OBLIGACIJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0074559
ZASP člen 130, 130/1, 153, 153/1, 146, 146/1, 157, 157/1, 157/4, 157/4-1, 157/4-3, 157/6, 157/7, 158, 158/1, 158/2, 159, 159/4, 168, 168/1, 168/2, 168/3, 185, 158/1, 185/1-2. OZ člen 131, 168, 168/1, 169, 190, 198. ZPP člen 311, 311/1, 318, 318/4. ZPreZP člen 11.
nadomestilo za javno priobčitev fonogramov – skupni sporazum – oblikovanje tarife – civilna kazen – neupravičena obogatitev – dolžnost mesečnega poročanja – zapadlost obveznosti – škoda zaradi iskanja kršitelja – neodpravljiva nesklepčnost – stroški opomina
Stranke skupnega sporazuma smejo dogovoriti le eno samo tarifo. Tarifa ne sme biti različna za tiste, ki sklenejo pogodbo s kolektivno organizacijo, in za tiste, ki pogodbe ne sklenejo.
Tožena stranka je bila uporabnik fonogramov, ki pogodbe s tožečo stranko ni sklenila. Tožeča stranka lahko zahteva na temelju neupravičene obogatitve le toliko, kolikor bi lahko zahtevala nadomestila po Sporazumu 2006.
Ker je pravni temelj za določitev višine neupravičene obogatitve, kot tudi civilne kazni, zakonski, višine enega ali drugega ne more določati tožeča stranka kot kolektivna organizacija za uveljavljanje pravic. Tega ne more storiti niti sama, niti v dogovoru s kom tretjim. Zato določbe Sporazuma 2006, ki kažejo na morebitni drugačni namen tožeče stranke na eni strani, in še drugih skleniteljev tega sporazuma na drugi strani, ne morejo vplivati ne na višino zahtevkov iz neupravičene obogatitve, ne na višino zahtevkov na temelju civilne kazni.
Dvakratne povrnitve škode tožeča stranka ne more zahtevati. To bi namreč nasprotovalo temeljnemu pravilu deliktnega prava, namreč da se lahko nadomesti le škoda in nič več od tega. V avtorskem pravu je bila napravljena izjema od tega pravila, ki je v tem, da lahko kolektivna organizacija zahteva dvakratnik nadomestila za uporabo avtorske pravice. Kadar je tako, prejme tožeča stranka poleg avtorju pripadajočega nadomestila za uporabo avtorske pravice dodatno še enak znesek, iz katerega lahko pokrije stroške odkrivanja kršitev.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0077713
ZASP člen 130, 147, 156, 156/2, 157, 157/4, 157/7, 158, 158/1, 158/2, 159, 159/4, 168, 168/2, 168/3, 168/5. ZPP člen 311. ZPreZP-1 člen 14, 14/1.
javna priobčitev fonogramov – plačilo nadomestila kolektivni organizaciji – tarifa Zavoda – skupni sporazum o višini nadomestil – uporaba tarife – civilna kazen – dolžnost mesečnega poročanja – zapadlost dajatve – predpravdni stroški – stroški izterjave
Skupni sporazum mora obsegati tudi tarifo in med drugim okoliščine uporabe, zaradi katerih se plačilo avtorskega honorarja ali nadomestila po tarifi zviša, zniža ali oprosti. Pri oblikovanju tarife so pogodbene stranke skupnega sporazuma v veliki meri proste. Pri tem pa se morajo držati zakonskega okvira. Ta je, da lahko določijo različno nadomestilo glede na „okoliščine uporabe“. Plačevanje ali neplačevanje nadomestila pa ni ta okoliščina.
Tožeča stranka mora del nadomestila, ki ga izterja od uporabnikov za javno priobčitev fonogramov, nameniti tudi za pokrivanje stroškov poslovanja, med katere sodijo tudi predpravdni stroški.
ZDSS-1 člen 7, 7/1, 7/1-2a, 7/2, 68. ZPP člen 153, 153/1, 154.
izvedenina – plačnik
V socialnem sporu zaradi plačila odškodnine se glede stroškov postopka uporabljajo določbe ZPP. Plačilo predujma za postavitev sodnega izvedenca zato nosi tista stranka, ki je predlagala njegovo postavitev.
izbris iz sodnega registra brez likvidacije – sklep o obstoju izbrisnega razloga - prepozna pritožba
Pritožnik ne trdi, da bi mu bila sodna pošiljka nepravilno vročena, razlogi, zakaj je ni dvignil pravočasno, pa niso takšni pritožbeni razlog, da bi z njimi lahko uspešno izpodbil pravilni materialno pravni zaključek sodišča prve stopnje, da je pritožbo zoper sklep o obstoju izbrisnega razloga skladno s 439. členom ZFPPIPP pritožnik kot subjekt vpisa v sodni register vložil prepozno.
stvarna pristojnost – socialno sodišče – delovno sodišče – socialni prejemki
Tožnik v tožbi, vloženi zoper center za socialno delo, uveljavlja pravice s področja socialnih prejemkov (pravice iz naslova denarne socialne pomoči, pravice iz naslova subvencije najemnine), zato gre za socialni in ne za delovni spor. Socialno sodišče je stvarno pristojno za odločanje v socialnih sporih na področju socialnih prejemkov o socialno varstvenih dajatvah oziroma o pravici do socialnih prejemkov iz različnih naslovov, če je njihov namen reševati socialno varnost upravičenca in če je za priznanje pravice do takega prejemka odločilen premoženjski cenzus (ZDSS-1 čl. 7/1 - 5/a,b). Za odločanje v tem sporu je zato pristojno socialno sodišče in ne delovno sodišče.
V 75. členu KPDVI je določeno, da je v primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ki je ugotovljeno s pravnomočno odločbo, delodajalec dolžan delavcu izplačati pavšalno odškodnino, ki znaša 5 izplačanih povprečnih plač v zavodu, za izračun odškodnine pa se upošteva povprečje zadnjih treh mesecev pred pravnomočnostjo odločbe sodišča. Tožeči stranki je nezakonito prenehalo delovno razmerje pri toženki, ki je v nasprotju s 75. členom ZDR tožnico zgolj obvestila, da ji v roku 30 dni od prejema pisnega odpravka sklepa o razrešitvi tudi preneha pogodba o zaposlitvi, kar je ugotovljeno z zgoraj pravnomočno sodbo, zato je podan temelj za plačilo pogodbene kazni iz 75. člena KPDVI.