določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - pogoji in kriteriji za določitev pripadajočega zemljišča - stavba zgrajena pred letom 2003 - nepremičnina kulturne dediščine - pretekla raba zemljišča - prenos pravice uporabe na funkcionalnem zemljišču
Odločba o vpisu hiše z vrtom v register nepremične kulturne dediščine ne more imeti odločilne teže pri določanju pripadajočega zemljišča. Kategorija pripadajočega zemljišča po ZVEtL je nujno povezana z režimom prejšnje družbene ureditve, ko je bil vzpostavljen režim družbene lastnine tudi na stavbnih zemljiščih in je po podržavljenju zasebne lastnine prihajalo tudi do situacij, ko so bila zemljišča v družbeni lastnini, medtem ko je bila stavba na njih oz. njihov posamezni del lahko v zasebni lastnini oziroma ko tudi sicer nosilec pravic na zemljišču ni bil isti kot nosilec pravic na stavbi oz. njenem delu. Za določanje prostorskega obsega zemljišča, na katerem je obstajala pravica uporabe in s tem obsega pripadajočega zemljišča po ZVEtL je povsem irelevantno obdobje, preden so bile sporne nepremičnine v družbeni lastnini.
pravočasnost izbrisne tožbe - uporaba pravil ZZK-1 glede roka za vložitev izbrisne tožbe - načelo zaupanja v pravo
Ustava varuje na podlagi zakona pridobljene pravice tako, da vanje ni mogoče posegati z učinkom za nazaj. Ne preprečuje pa, da bi zakon spreminjal prej zakonsko določene pravice in pogoje za njihovo uveljavljanje z učinkom za naprej, če te spremembe ne nasprotujejo z ustavo določenim načelom oziroma drugim ustavnim določbam, zlasti še načelu zaupanja v pravo kot enemu od načel pravne države (odločba ustavnega sodišča U-I-101/95). V tem primeru se postavi vprašanje, kakšno pravico je toženec pridobil s tem, ko tožniki niso v roku, ki ga je predpisoval star zakon, predlagali izbrisa zatrjevanega materialnopravno napačnega vpisa. Do uveljavitve ZZK-1 zgolj zaradi neaktivnosti tožnikov ni pridobil nobene pravice, saj ni pretekel zakonsko določen rok (pred izdajo sklepa o zavarovanju rok ni mogel začeti teči). Torej ne gre za primer, ko bi toženec pridobil pravico na podlagi in v času veljavnosti ZZK, ZZK-1 pa takega načina pridobitve pravice (s potekom roka) ne predvideva. Zato ne moremo govoriti o tem, da bi bila z uporabo ZZK-1 kršena prej pridobljena pravica toženca. Z uporabo novega zakona tudi ne bi bilo omajano načelo zaupanja v pravo, zato pritožbeno sodišče ne vidi razlogov, da ga v obravnavanem primeru ne bi uporabili.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Tožena stranka je na podlagi posnetkov video nadzora ugotovila, da je tožnik (prodajalec v bencinskem servisu) svojim strankam v nasprotju z Navodilom o poslovanju bencinskega servisa dovolil delo na računalnikih. Video nadzor je v enem primeru celo pokazal, da je tožnik zapustil prodajni pult in stranko pustil samo pri blagajni ter s tem dopustil, da je imela dostop tudi do denarnih sredstev, srečk in vrednostnih papirjev. S takšnim svojim ravnanjem je tožnik huje kršil svoje obveznosti iz delovnega razmerja, kar je utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – ukinitev delovnega mesta – organizacijski razlog
Tožniku je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi pri prvotoženi stranki na delovnem mestu tajnika in pri drugotoženi stranki za delovno mesto tajnika iz organizacijskih razlogov. Vsaka od toženih strank je izdala odpoved pogodbe s sklepom, ki sta po vsebini enaka, saj je šlo na delovnem mestu tožnika za izvajanje enakih delovnih zadolžitev, ki so bile z njegovo ukinitvijo razdeljene na direktorico in ostale zaposlene delavce. Pri ukinitvi tožnikovega delovnega mesta je šlo za poslovno odločitev toženih strank v posledici manjšega vpisa študentov in udeležencev študija za več kot 50 %. Delodajalcu namreč ni potrebno dokazovati smotrnosti sprememb v načinu poslovanja in organizaciji dela, pri čemer je v njegovi izključni pristojnosti, da ustrezno organizira svoje poslovanje. Glede na navedeno sta toženi stranki dokazali utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku v smislu določila prve 1. alineje prvega odstavka 88. člena ZDR.
Sodišču ob ugotovitvi, da je storilec v času trajanja preizkusne dobe storil hujši prekršek v skladu z določbami ZPrCP in da je bil za ta prekršek tudi pravnomočno spoznan za odgovornega, ni potrebno ugotavljati nobenih nadaljnjih dejstev, da bi izdalo sklep o preklicu odložitve izvrševanja prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – organizacijske spremembe – nova opredelitev delovnega mesta
Za izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožnice s ponudbo nove pogodbe ni obstajal utemeljen odpovedni razlog. Tožena stranka namreč ni dokazala, da je bilo tožničino delovno mesto na podlagi novih organizacijskih predpisov kakorkoli vsebinsko spremenjeno oziroma drugače opredeljeno. Delovno mesto tožnice se ni na novo opredelilo v opisanem vsebinskem smislu, ampak je bilo le nižje plačno ovrednoteno. Nižje ovrednotenje delovnega mesta, ne da bi se spremenilo še kaj drugega, pa ni nova vsebinska opredelitev delovnega mesta.
izredna pravna sredstva - predlog za obnovo postopka - zastopanje - odvetnik - pooblaščenec - zavrženje predloga za obnovo postopka
Tožnik je vložil predlog za obnovo postopka sam brez pooblaščenca, zato ga je treba zavreči, saj po določbi 3. odstavka 86. člena ZPP v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi stranka lahko opravlja pravna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik, razen če ima stranka opravljen pravniški državni izpit in pravno fakulteto. Po določbi 1. odstavka 91. člena ZPP sodišče zavrže kot nedovoljeno izredno pravno sredstvo, vloženo po pooblaščencu, ki ni oseba, določena v 3. odstavku 86. člena tega zakona in izredno pravno sredstvo, ki ga vloži stranka sama, če ne izkaže izpolnitve pogojev iz 4. odstavka 86. člena tega zakona.
prenehanje pogodbe o zaposlitvi s sporazumom – ničnost
Določilo sporazuma, po katerem se delodajalec in delavec s podpisom strinjata, da je dogovor sestavljen in podpisan brez sile, grožnje ali zvijače in tudi brez zmote, ter da ga tozadevno ne bosta izpodbijala, ni v nasprotju s prisilnimi predpisi in moralo, je namreč zakonsko dopusten tekst, ki podpisnika opozori na to, da v primeru sile, grožnje, zvijače ali zmote ne podpiše takega sporazuma.
Tudi pritožbeno sodišče misli, da tožena stranka s svojim zanikanjem trditev tožeče stranke ni zadostila standardu obrazloženega, substanciranega prerekanja, temveč so njene navedbe glede na navedbe tožeče stranke ostale zgolj pavšalne in nekonkretizirane. Neobrazloženo prerekanje pa je v procesni teoriji in sodni praksi izenačeno z neprerekanjem nasprotnikovih navedb. Prav to pa je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.
procesni pobotni ugovor – trditvena podlaga - nesklepčnost
Če stranka pravočasno ne navaja ustreznih trditev in pravočasno ne predlaga ustreznih dokazov oziroma ne izkaže opravičenih razlogov za zamudo, je njen kasneje uveljavljeni pobotni ugovor nesklepčen (iz pomanjkljive oziroma neobstoječe trditvene in dokazne podlage ne more izhajati utemeljenost zahtevka), kar sicer terja ugotovitev o neobstoju in ne zavrženje zahtevka iz pobotnega ugovora. Vendar je odločitev o zavrženju pobotnega ugovora za toženo stranko ugodnejša, kot bi bila meritorna odločitev o neobstoju. Zato sodišče druge stopnje v ta del odločitve ni moglo oziroma smelo poseči, saj bi poseglo v načelo prepovedi reformatio in peius.
oškodovanje tujih pravic – zakonski znaki kaznivega dejanja – namen storilca – oškodovanje upnikov
Kaznivo dejanje ni podano, če se oškodovanec v izvršbi lahko poplača s preostalim storilčevim premoženjem, saj v takem primeru ne gre za dejansko preprečitev izvršbe in s tem oškodovanje upnika. Zakon izrecno ne dopušča takšne razlage zakonske norme, da je to kaznivo dejanje podano le v primeru, če storilec razpolaga z zarubljenim premoženjem (premoženjem, ki je že predmet izdanega sklepa o izvršbi) in ne tudi, če razpolaga s katerimkoli drugim delom svojega premoženja. Zakon tako ozke razlage ne dopušča glede na dikcijo, da je do preprečitve plačila upnika prišlo med prisilno izvršbo zaradi uničenja, poškodovanja, odtujitve ali skrivanja delov premoženja dolžnika.
pravila vračanja – kdaj se ne more zahtevati vrnitev
191. člen OZ določa, da kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili. Tožeča stranka je v drugem individualnem delovnem sporu kot toženka poravnala svojo obveznost, ki ji je bila dosojena z nepravnomočno sodbo sodišča prve stopnje, ki je bila v pritožbenem postopku spremenjena tako, da je bil zahtevek nasprotne stranke zavrnjen. Tožeča stranka, ki je zoper sodbo sodišča prve stopnje že pred plačilom toženki po tej sodbi vložila pritožbo, ni bila v zmoti in je vedela, da plačuje nekaj, kar ni dolžna, saj sodba sodišča prve stopnje ni bila pravnomočna. Prav tako ni dokazala, da si je najkasneje ob plačilu po nepravnomočni sodbi sodišča prve stopnje, pridržala vračilo plačila, zato ne more zahtevati vrnitev plačila.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - večje število delavcev – program razreševanja presežnih delavcev - kriteriji za določitev presežnih delavcev
Pri toženi stranki je bil podan utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici, ki je nastal z ukinitvijo uredništva leksikonov. S tem je prenehala potreba po delu delavcev, ki so opravljali delo v okviru tega uredništva, torej tudi tožnice.
Z ukinitvijo uredništva leksikonov in odločitvijo, da dela v tem uredništvu tožena stranka ne potrebuje več, je lahko prenehala potreba le po delu delavcev, ki so v tem uredništvu delali. Delo urednika v drugem uredništvu bi bilo za tožnico ustrezno in bi ga bila tožnica sposobna opravljati (po uvajanju oziroma dokvalifikaciji), prav tako bi ji ga bila tožena stranka, če bi bilo prosto oziroma če bi imela potrebe, tožnici dolžna ponuditi. Kljub navedenemu ni mogoče zaključiti, da so vsi uredniki pri toženi stranki medsebojno zamenljivi, tako da bi jih morala tožena stranka primerjati z uporabo kriterijev iz 18. člena panožne kolektivne pogodbe ter nato izbrati tistega, ki bo prejel odpoved, da bi bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.
ZDR člen 73, 204, 204/3. Direktiva Sveta 2001/23/ES o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov člen 4, 4/2.
Solidarna odgovornost delodajalca prenosnika za terjatve delavca do delodajalca prevzemnika je določena v četrtem odstavku 73. člena ZDR. Delodajalec prenosnik je skupaj z delodajalcem prevzemnikom solidarno odgovoren za terjatve delavcev, nastale do datuma prenosa, ter za terjatve, nastale zaradi odpovedi delavca, če so se pri delodajalcu prevzemniku iz objektivnih razlogov poslabšale pravice iz pogodbe. Glede na to, da ni bila tožeča stranka tista, ki je zaradi poslabšanja pogojev odpovedala pogodbo o zaposlitvi, v danem primeru niso podani pogoji iz navedene določbe za solidarno odgovornost tožene stranke. Prav tako ni prišlo do sklenitve ustnega sporazuma o razširitvi odgovornosti na toženo stranko za terjatve delavcev, ki so nastale pri tej družbi, oziroma da bi bil sklenjen izrecen, pravno zavezujoč sporazum med toženo stranko (delodajalcem prenosnikom) in to družbo (delodajalcem prevzemnikom), na katerem bi temeljila solidarna odgovornost tožene stranke za terjatve, nastale po datumu prenosa, niti kaj takega ne izhaja iz sporazuma o prenehanju delovnega razmerja med pravdnima strankama. Tožena stranka (prenosnik) zato ne odgovarja za obveznost plačila odpravnine in regresa za letni dopust, ki bi jo delavcu ob prenehanju delovnega razmerja zaradi stečaja moral plačati delodajalec prevzemnik.
URS člen 22, 26. ZPP člen 18, 18/2, 181, 274, 374, 374/1. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin člen 6.
zavrženje vloge – pravica do sodnega varstva – izredno pravno sredstvo – revizija – predlog za obnovo postopka
Ker je tožnik vlogo označil kot „vloga za revizijo oziroma obnovitev postopka“ in jo vložil osebno, in ne po pooblaščencu, ki je odvetnik, je treba njegovo vlogo zavreči, saj tožnik vloge v zvezi s predlaganima izrednima pravnima sredstvoma ni vložil po pooblaščencu, ki je odvetnik, kar je v nasprotju s 1. odst. 374. člena in 1. odst. 338. člena ZPP.
Pravica do sodnega varstva je pravica, da sodišče odloči o stvari sami je ena od temeljnih pravic in svoboščin državljanov. To izhaja iz 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin pa tudi iz določbe URS (predvsem iz 22. do 26. člena URS). Ker je pravica do sodnega varstva načelo, morajo biti izjeme od tega načela točno in jasno določene. Kdaj sodno varstvo ni dovoljeno je določeno v tistih določbah ZPP, ki urejajo zavrženje tožbe. Zavrženje tožbe je tako določeno v 2. odstavku 18. člena (odločitev o sporu ne spada v sodno pristojnost), 181. členu (pomanjkanje pravnega interesa pri ugotovitvenih tožbah), 274. členu (odločanje o tožbenem zahtevku ne spada v sodno pristojnost; tožba je vložena prepozno, če je s posebnimi predpisi določen rok za vložitev tožbe; o tožbenem zahtevku že teče pravda; stvar je pravnomočno razsojena; sodna poravnava sklenjena po spornem predmetu; ni podana pravna korist tožeče stranke za vložitev tožbe) in prav tako v 1. odstavku 374. člena, ki določa da prepozno, nepopolna ali nedovoljeno revizijo zavrže s sklepom sodnik sodišča prve stopnje brez naroka ter 398. člen ZPP, ki določa da prepozen in nepopoln ali nedovoljen predlog za obnovo postopka zavrže s sklepom predsednik senata brez naroka.
Upoštevajoč navedeno – da je bilo plačilo z asignacijo dogovorjeno že v ob sami sklenitvi pravnega posla, pritožbeno sodišče meni, da že slednje zadošča za izpodbitje domneve o obstoju subjektivnega pogoja izpodbojnosti iz 1. točke tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP. Pritožbeno sodišče v tej zvezi pojasnjuje, da je zmotno stališče tožnice iz odgovora na pritožbo, da običajnost načina plačila z asignacijo ni dokazana s tem, da je bilo v samem naročilu takšno plačilo predvideno in da bi morala toženka v ta namen dokazati, da je že pred tem poslom, v primerljivih pravnih poslih med strankama prejela plačila z asignacijami. To bi držalo zgolj v primeru, ko ob samem naročilu (sklenitvi pogodbe) ne bi bilo dogovora o plačilu z asignacijo. Da je plačilo z asignacijo šteti kot običajen način izpolnitve v primerih, ko je dogovorjeno s pogodbo (in s tem iztožljivo), je stališče ustaljene sodne prakse (1) že iz obdobja veljavnosti Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji. K temu je dodati zgolj še, da je asignacija zakonsko urejena (določbe 1035. do 1049. člena Obligacijskega zakonika) in v poslovni praksi gospodarskih subjektov precej pogosti način reševanja dolžniško-upniških razmerij in je tako tudi v tem kontekstu običajna.
Tožnica je namreč obstoj subjektivnega pogoja izpodbojnosti utemeljevala tudi s sklicevanjem na obstoj domneve iz 2. točke tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP. Sodišče prve stopnje je v tej zvezi tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da je navedena domneva izpolnjena, ker je bilo plačilo po predmetni asignaciji v korist toženke dne 25. 10. 2010 izvršeno v obdobju zadnjih treh mesecev pred uvedbo postopka zaradi insolventnosti (postopek prisilne poravnave nad tožnico se je začel 30. 12. 2010).
Po ZFPPIPP se torej lahko izpodbija tudi običajna oblika ali način izpolnitve obveznosti, če je upnik vedel ali bi moral vedeti za dolžnikovo insolventnost. Pri navedeni domnevi 2. točke tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP gre za dejansko domnevo, saj iz ugotovljenega časa, kdaj je bilo izpodbojno dejanje opravljeno, sklepamo na dejstvo, ki je zakonski znak izpodbojnega dejanskega stanja. Po mnenju nekaterih avtorjev (2) pri tej domnevi zato ni pravno pomembno, ali je upnik dejansko vedel za dolžnikovo insolventnost, temveč da je bilo izpodbojno pravno dejanje storjeno v kritičnem obdobju pred začetkom postopka zaradi insolventnosti. Čeprav bi navedeno morebiti nakazovalo na to, da je moč takšno domnevo izpodbijati zgolj z izpodbijanjem domnevne baze oz. podlage domneve, torej s trditvijo, da izpodbijano dejanje ni bilo opravljeno v kritičnem obdobju, je pritožbeno sodišče mnenja, da je moč tudi v tem primeru domnevo izpodbijati z izpodbijanjem domnevanega dejstva, se pravi z dokazovanjem, da upnik v trenutku, ko je bilo izpodbijano dejanje storjeno, ni vedel oz. moral vedeti za insolventnost stečajnega dolžnika. Takšno je stališče je moč zaznati tudi v delu sodne prakse.(3)
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – CIVILNO PROCESNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL0077716
ZASP člen 130, 130/1, 157, 157/1, 157/4, 157/4-1, 157/4-3, 157/6, 157/7, 158, 158/1, 158/2, 159, 159/4, 168, 168/1, 168/2, 168/3, 185, 185/1, 185/1-2. OZ člen 190, 198. ZPP člen 311, 311/1, 318, 318/4. ZPreZP člen 1, 11.
javna priobčitev fonogramov – plačilo nadomestila kolektivni organizaciji – skupni sporazum o višini nadomestil – uporaba tarife – civilna kazen – dolžnost mesečnega poročanja – zapadlost obveznosti – stroški opominov
Stranke skupnega sporazuma lahko določijo različno nadomestilo glede na „okoliščine uporabe“. Ne smejo pa vezati višine nadomestila na okoliščine v zvezi z njegovim plačevanjem oziroma, glede na okoliščine v zvezi z njegovim neplačevanjem.
Stranke skupnega sporazuma smejo torej dogovoriti le eno samo tarifo. Tarifa ne sme biti različna za tiste, ki sklenejo pogodbo s kolektivno organizacijo, in za tiste, ki pogodbe ne sklenejo.
Ker je pravni temelj za določitev višine neupravičene obogatitve, kot tudi civilne kazni, zakonski, višine enega ali drugega ne more določati tožeča stranka kot kolektivna organizacija za uveljavljanje pravic. Tega ne more storiti niti sama, niti v dogovoru s kom tretjim.
Kršitev avtorske oziroma sorodne pravice ima v civilnopravnem smislu za posledico uveljavljanje zahtevkov, ki temeljijo na neupravičeno pridobljeni koristi na strani uporabnika varovanih del in uveljavljanje civilne kazni ali odškodnine, ne pa