Delavec, ki pri delodajalcu v Republiki Sloveniji dela poln delovni čas, ima pravico do plačila za opravljeno delo najmanj v višini minimalne plače (prvi odstavek 2. člena ZMinP). To smiselno velja tudi za osnovo nadomestila plače.

Zgolj zato, ker je bil s strani sodišča prve stopnje sklep o preklicu aneksa razveljavljen (in je torej aneks glede na odločitev sodišča prve stopnje v delu, ki ni predmet pritožbene graje, še vedno veljaven), še ne pomeni, da je tožnica do izplačila tega dodatka upravičena. Kot je pravilno odločilo sodišče prve stopnje, tožnica do dodatka ni avtomatično upravičena že na podlagi veljavnosti aneksa, kot se zmotno zavzema v pritožbi, temveč je za presojo v tej zadevi bistveno vprašanje, ali je tožnica naloge, za katere bi ji položajni dodatek pripadal, dejansko opravljala.

Ker tožnica nalog vodje kuhinje po vrnitvi s porodniškega dopusta ni več opravljala (to delo je bilo dodeljeno drugi sodelavki), je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo zahtevek za plačilo položajnega dodatka iz tega naslova - za izvrševanje pooblastil v zvezi z vodenjem notranje organizacijske enote.

Večina dogodkov, ki jih je izpostavila tožnica, je bila posledica legitimnih vodstvenih in organizacijskih odločitev toženke ter reševanje običajnih delovnih situacij, nekajkrat pa je šlo za malomarna ravnanja oziroma napake, kar ne ustreza definiciji trpinčenja.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da predmet pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas ne more biti le delo pri točno določenem uporabniku (prim. prvi odstavek 61. člena ZDR-1), saj se napotitev sme nanašati le na začasno, in ne na trajno delo napotenega delavca pri posameznem uporabniku. Da je bilo tristransko razmerje, ki je bilo vzpostavljeno med tožnikom, tretjo oziroma prvo toženko in drugo toženko, vseskozi dejansko realizirano na navedeni način, izhaja tudi iz razlogov sodišča prve stopnje. Ti potrjujejo, da je tožnik v času trajanja delovnega razmerja s tretjo in prvo toženko opravljal delo VTV le za drugo toženko, njegovo delo pa se ni v ničemer razlikovalo od dela tistih VTV, ki so bili zaposleni pri drugi toženki (agencijski delavci, ki so opravljali to delo, so bili integrirani v delovni proces druge toženke). Bistveno je, da je druga toženka pri sodelovanju z agencijami (vključujoč tretjo in prvo toženko) uporabljala posredovano delovno silo na način, ki je predstavljal zlorabo dela agencijskih delavcev (med njimi tožnika).

V podobnih sporih je bilo že sprejeto stališče, da odgovornost druge toženke v primeru ugotovljene zlorabe poslovnega modela IPS oziroma v tem sporu agencijskega dela ni le subsidiarna in tudi ne le klasična odškodninska, temveč je odgovorna delavcu za plačilo (razlik) plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja. V ta okvir spada tudi v tem sporu prisojena reparacija, tj. plača, znižana za prejeto nadomestilo za brezposelnost.

Vrednost plačila za dejansko delo opredeljuje izhodiščni plačni razred višje vrednotenega delovnega mesta, ne pa tudi napredovanja, dosežena na delovnem mestu po formalno sklenjeni pogodbi o zaposlitvi. Tožnik je za dejansko opravljeno delo urednika osrednjih oddaj prejel plačilo v višini izhodiščnega plačnega razreda tega delovnega mesta, zato je neutemeljen ugovor, da je izgubil pravico do ustreznega plačila za delo iz 44. člena ZDR-1, ker se izhodiščni plačni razred urednika osrednjih oddaj ni povišal za napredovanja, dosežena na delovnem mestu urednik oddaj.

Stališčem SEU je sledilo tudi VSRS v eni od zadnjih odločb, in sicer v sodbi II Ips 14/2025 z dne 17. 6. 2026, iz katere izhaja, da je v primeru, ko je ugotovljeno, da je pogodba o hipotekarnem kreditu v celoti nična, ker po odpravi nepoštenega pogoja o valuti kredita v CHF ne more več obstajati, je potrošnik dolžan banki vrniti prejeti znesek kredita v evrski protivrednosti na dan izplačila kredita, ne pa tudi plačati nadomestila za uporabo sredstev, izplačanih na podlagi te pogodbe.

V obravnavani zadevi tožnica znesek iz tožbenega zahtevka uveljavlja kot restitucijo in je tako treba glede plačila zakonskih zamudnih obresti uporabiti 193. člen OZ.

Za nepoštenost oziroma slabovernost po določbi 193. člena OZ mora tožnik dokazati toženčevo (pozitivno) zavest o dejstvih, iz katerih izvira neupravičena obogatitev, in pravni posledici, ki iz takih dejstev izhaja (da je tako korist treba vrniti) ali pa pozitivno zavest o dejstvih in hudo malomarnost do nezavedanja pravne posledice.

Tožnik po sklenjeni sodni poravnavi tožbenega zahtevka ni utesnil in tudi ni znižal sporne vrednosti, sodišče pa sme popraviti vrednost spora zgolj v primeru, kadar je tožba vložena z nedenarnimi zahtevki (44. člen ZPP), kar v obravnavani zadevi ni bila. Zato je sodišče prve stopnje za odmero stroškov pravilno upoštevalo kot vrednost spornega predmeta vrednost 33.930,77 EUR tudi v času od sklenjene sodne poravnave do delnega umika tožbe.

Deveti odstavek 233. člena ZFPPIPP določa, da morajo v primeru iz drugega in sedmega odstavka istega člena (ko predujem za začetne stroške stečajnega postopka založi upnik ali sodišče), če vrednost unovčene stečajne mase ne zadošča za vrnitev založenega predujma ali plačil iz sedmega odstavka tega člena, te stroške plačati osebe, ki so bile člani poslovodstva v zadnjih dveh letih pred začetkom stečajnega postopka. Posamezni član poslovodstva se odgovornosti lahko razbremeni, če izkaže, da na nastanek teh okoliščin ni mogel vplivati.

Slamnati (nedelujoči) direktor se svoje odgovornosti za poslovanje družbe oziroma odgovornosti za vračilo predujma po 233. členu ZFPPIPP ne more razbremeniti s sklicevanjem na navideznost njegove vloge.

Zadostuje verjetnost, da bo zaradi dolžnikovih razpolagalnih ravnanj uveljavitev terjatve precej otežena. V prid razlagi, po kateri za verjeten izkaz nevarnosti iz drugega odstavka 270. čena ZIZ ni odločilen namen dolžnikovega ravnanja, ampak zadostuje njegovo delovanje, ki ima negativen vpliv na uveljavitev terjatve (se pravi onemogočenje ali otežitev izvršbe), se je izreklo tudi Vrhovno sodišče v sklepu III Ips 78/99 z dne 10. 6. 1999.

Katere so obvezne sestavine predloga, je določeno v drugem in tretjem odstavku 12. člena ZST-1. V 4. alineji drugega odstavka 12. člena ZST-1 določena obvezna sestavina predloga so tudi podatki o dohodkih in premoženju, o katerih se ne vodijo zbirke podatkov iz petega odstavka 12.a člena zakona. Gre za zbirke podatkov iz 51. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev. Ker se v teh zbirkah vodijo praktično vsi relevantni podatki o dohodkih in premoženju oseb v RS, morajo stranke v predlogu praviloma navesti le podatke o premoženju in dohodkih v tujini. Ker takih dohodkov in premoženja predlagatelj ni navedel, to narekuje sklep, da jih nima. Podatki o dohodkih in premoženju, o katerem se podatki vodijo v obstoječih zbirkah podatkov, pa niso obvezna sestavina predloga in te podatke sodišče pridobi po uradni dolžnosti na podlagi petega odstavka 12.a člena ZST-1.