Spor o zakonitosti stavke je kolektivni delovni spor (č.) točka 6. člena Zakon o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1), ki se začne na predlog upravičenih predlagateljev določenih v prvem odstavku 48. člena ZDSS-1. Vendar slednje ne pomeni, da če se tovrstni kolektivni delovni spor ni sprožil, da ni dopustno v aktivnostih delavca, ki se nanašajo na organizacijo in sodelovanje v stavki, prepoznati protipravnega ravnanja, ga pravno kvalificirati kot hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja v smislu 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in iz tega razloga podano izredno odpoved nato presojati v individualnem delovnem sporu.
Sodišče prve stopnje ni spregledalo 13. člena ZStk. Pravilno je upoštevalo, da na podlagi prvega odstavka 13. člena ZStk organiziranje stavke oziroma udeležba v njej pod pogoji, določenimi z ZStk, ne pomeni kršitve delovne obveznosti in ne sme imeti za posledico prenehanja delovnega razmerja delavca. Po nasprotnem razlogovanju to pomeni, da organiziranje stavke v nasprotju s predpisi in udeležba v takšni stavki lahko pomeni kršitev delovne obveznosti in ima lahko za posledico prenehanje delovnega razmerja, kar mora biti predmet presoje okoliščin vsakokratnega primera.
Toženec je več prispeval v skupno premoženje v obliki večjih tekočih prihodkov od dela in z vložkom svojih predhodnih prihrankov v opremo za stanovanje, medtem ko je toženka več prispevala v obliki vložka svojega posebnega premoženja v skupno premoženje (s kupnino od prodanega stanovanja in še prej z omogočanjem brezplačnega bivanja v družini v stanovanju); pri skrbi za otroke in družino (gospodinjstvo) ter pomoči širše družine pa med pravdnima strankama ni prihajalo do upoštevnih razlik. Da bi se osnovno zakonsko izhodišče glede enakosti deležev na skupnem premoženju lahko prevesilo v prid enemu ali drugemu zakoncu, bi moralo biti ugotovljeno večje nesorazmerje med njunim prispevanjem v času trajanja življenjske skupnosti.
Sodišče prve stopnje je tožničin zahtevek za plačilo uporabnine pravilno zavrnilo kot neutemeljen. Pravilno je ugotovilo, da toženec tožnice ni fizično odstranil iz skupne hiše ali ji fizično preprečil njene uporabe, temveč se je tožnica odselila sama. Odnos med pravdnima strankama je bil v zadnjega pol leta sicer res napet in konflikten, vendar pa tožnica ni izkazala, da bi se bila zaradi tega prisiljena izseliti. Prav tako tožnica ni dokazala, da bi ji toženec po njenem odhodu s svojimi ravnanji onemogočil ali bistveno otežil uporabo skupne hiše.
Sodišče prve stopnje je natančno in pravilno obrazložilo, zakaj je tožnikov delodajalec (toženkin zavarovanec) odškodninsko odgovoren za tožniku nastalo škodo, ki jo je utrpel na delovnem mestu, ko se je ob vstopu v delovno halo spotaknil čez držalo za vrata, ki je bilo namenjeno temu, da zadrži vrata odprta.
Pokvarjeno držalo na vratih na način, da to sega v prostor, vzporedno s tlemi, ni nekaj običajnega, kar bi moral delavec pričakovati, še posebej ne v obravnavanem primeru, ko se je to zgodilo na jasno označeni pešpoti, na kateri pričakovano ne bi smelo biti nobenih ovir. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnikov delodajalec ravnal protipravno, ker ni zagotovil varnega delovnega okolja.
Tožnik je kršil obveznost obveščanja toženke o nadaljnji bolniški odsotnosti, a izredno odpoved upravičuje le takšna hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ki močno odstopa od sprejemljivega ravnanja v delovnem okolju in ruši medsebojne odnose, ugotovljena kršitev pa ni takšna.
Navedeno ne pomeni, da kršitve obveščanja toženke o nadaljevanju odsotnosti zaradi nadaljevanja bolniškega staleža ni storil, je pa okoliščina, ki skupaj z drugimi utemeljuje zaključek, da pogoj po prvem odstavku 109. člena ZDR-1 ni podan in je posledično odpoved nezakonita.
Niso izpolnjeni pogoji za nepravo obnovo postopka po 183. členu ZPIZ‑2. Pri odmeri starostne pokojnine z odločbo toženca z dne 3. 9. 2014, ne gre niti za očitno napačno ugotovljeno dejansko stanje niti morebiti za kršitev materialnega prava, ki bi bila podana le v primeru nastanka novih okoliščin pravne narave (tj. novih odločitev Ustavnega sodišča RS ali Sodišča EU). Ker so bile vse okoliščine, pomembne za pravno presojo, podane že ob odmeri starostne pokojnine, do kršitve materialnega prava, ni prišlo. Če se tožnik z odločitvijo o odmeri pokojnine ni strinjal, bi moral uveljavljati redno pravno sredstvo, česar pa ni storil. Namen 183. člena ZPIZ‑2, torej neprave obnove postopka kot izrednega pravnega sredstva, ni v popravljanju morebitnih napak ali kršitev, ki bi jih bilo mogoče uveljavljati v okviru rednega postopka, temveč je v pravnomočno odločbo mogoče poseči le v izjemnih okoliščinah, kot je bilo v tej zadevi že pojasnjeno. Takšne okoliščine pa v obravnavanem primeru niso podane.
Če se je toženka v imenu A. A. odrekla uveljavljanju njegovih pravic do denarnih prejemkov iz naslova invalidnosti, bremena te svoje odločitve ne more prevaliti (tudi še) na drugega preživninskega zavezanca - tožnika, temveč je pravično, da ga nosi sama. Pravilno je torej, da se pri ugotovitvi višine tožnikove preživninske obveznosti za A. A. tudi za obdobje po 1. 1. 2019 (enako kot za obdobje pred tem, ko je veljal ZDVDTP) upošteva denarna prejemka iz naslova invalidnosti (nadomestilo za invalidnost ter dodatek za pomoč in postrežbo), četudi ju A. A. (tudi v tem obdobju) dejansko ni prejemal.
Dolžnik je v ugovoru izrecno potrdil poslovno sodelovanje z upnikom, iz ugovora pa tudi ne izhaja, da dolžniku obveznosti, ki so predmet izvršbe, morebiti ne bi bile znane. Sam je namreč navedel, da so te neusklajene in med strankama sporne in da je prerekal izdane račune upnika ter se poskušal dogovoriti za njihovo zmanjšanje na utemeljen znesek. V obravnavani zadevi tako ni podan položaj, ko dolžniku glede v ugovoru zatrjevanih dejstev ne bi bilo treba predlagati dokazov, kot to v skladu z ustaljenim stališčem sodne prakse velja, če dolžnik zatrjuje obstoj negativnih dejstev (npr. neobstoj poslovnega razmerja z upnikom) ali če uveljavlja ugovor nevednosti. Da bi bilo predmetni ugovor mogoče šteti kot obrazložen, bi dolžnik zato za svoje navedbe moral predlagati tudi dokaze (prim. odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-192/23 z dne 1. 2. 2024). Ker, kot v pritožbi pravilno opozarja upnik, dolžnik tega ni storil, je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo drugega odstavka 61. člena ZIZ, ko je dolžnikov ugovor ocenilo kot obrazložen, in posledično sprejelo zmotno odločitev, ko je ugovoru na podlagi drugega odstavka 62. člena ZIZ ugodilo. Neobrazložen ugovor mora namreč sodišče na podlagi petega odstavka 62. člena ZIZ kot neutemeljen zavrniti.
Zavrniti je tudi pritožbene navedbe, iz katerih smiselno izhaja, da naj bi sodišče prve stopnje krivdo obdolženca utemeljevalo tudi s preteklimi dejanji obdolženca. To ne drži, saj je sodišče prve stopnje pretekle dogodke med obdolžencem in oškodovancem ocenjevalo z vidika ozadja dogajanja in glede presoje obtožbenega očitka, da je bil obdolženec do oškodovanca že v preteklosti fizično nasilen.
Napačne so nadaljnje obširne pritožbene navedbe v smislu, da tožena stranka ni bila dolžna pred oddajo poslovnega prostora v najem preveriti ustreznost električnih inštalacij. Sodišče prve stopnje je v 16. točki obrazložitve pravilno navedlo, da ZPSPP, v 14. členu določa, če se stranki nista dogovorili drugače, mora najemodajalec izročiti najemniku poslovno stavbo oziroma poslovni prostor v takem stanju, da ga je mogoče uporabiti v namen, ki je določen s pogodbo in ga v takšnem stanju vzdrževati, česar pa tožena stranka ni storila, saj je prišlo dne 21. 2. 2018 do požara zaradi dotrajane inštalacije. Skrb za elektroinštalacije, izhajajoč iz sklenjene najemne pogodbe med pravdnima strankama, ni bila prenesena na najemojemalca (tožečo stranko), ampak je to naloga lastnika objekta. Kar pomeni, da je tožena stranka, ko je objekt kupila kot lastnica in najemodajalka, morala ravnati s posebno skrbnostjo in preveriti v kakšnem stanju je bil lokal, ki ga je dajala v najem, vključno z elektroinštalacijami in ogrevanjem. Koliko časa je bila lastnica navedene nepremičnine ni odločilno. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da Pravilnik o zahtevah za nizko napetostne električne inštalacije v stavbah, v 10. členu, določa uporabo in vzdrževanje lastnika poslovnega prostora. Določena je dolžnost lastnika poslovnega prostora, da zagotovi pravočasno in pravilno vzdrževanje vgrajenih električnih inštalacij, ki so potrebne za varno uporabo objekta oziroma poslovnega prostora. Da je pravočasno in pravilno vzdrževanje vgrajenih električnih inštalacij dolžnost lastnika poslovnega prostora, je potrdil tudi izvedenec, ki je navedel, da v času požara veljaven 14. člen ZPSPP določa, če stranki nista drugače dogovorili, mora najemodajalec izročiti najemniku poslovno stavbo oziroma poslovni prostor v takem stanju, da ga je mogoče uporabiti za namen, ki je določen s pogodbo in ga v takem stanju vzdrževati. Časovna periodika pregledov in kontrol ter kontrolnih meritev je urejena v 11. členu Pravilnika, kjer so urejeni redni in izredni pregledi in je določeno, da je redni pregled električnih inštalacij v stavbah, ki obsega pregled, preizkuse in meritve električnih inštalacij, treba izvesti v roku, ki ni daljši od 8 let. Glede na navedena določila in ugotovitev, da tožena stranka ni preverila ustreznosti električnih inštalacij pred sklenitvijo najemnega razmerja s tožečo stranko, kar za pritožbo ni sporno, ob tem, da ni izkazana ustreznost električnih inštalacij z še veljavnimi pozitivnimi električnimi meritvami, teh namreč v spisu ni, je povsem na mestu ugotovitev izvedenca, ki mu je sledilo tudi prvostopno sodišče, da je bil lastnik objekta - najemodajalec ob predaji poslovnega prostora v najem dolžan na novo preveriti ustreznost električnih instalacij oziroma najemniku izkazati ustreznost le teh s še veljavnimi pozitivnimi električnimi meritvami. Izvedenec je sicer res pojasnil, da sam nakup oziroma dajanje nepremičnine v najem še ne predstavlja takšnega izrednega dogodka, ki bi zahteval izreden pregled in kontrolo meritev, vendar le ob predpostavki, da za objekt že obstajajo veljavne meritve v okviru zahtevane periodike, ki pa jih v spisu ni. Ne drži torej, da ni nobene zakonske obveze, ki bi toženo stranko kot lastnika (najemodajalca) obvezovala opraviti pregled elektroinštalacij, kar je pravilno ugotovilo prvostopno sodišče in pravilno zaključilo, da v spisu ni najti listin, ki bi dokazovale, da je tožena stranka kot lastnica objekta sprejela vse dolžne ukrepe, ki jih določajo tehnični predpisi za zagotavljanje varnosti obratovanja, ko je lokal oddala v najem. Glede na pojasnjeno je povsem neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da sodišče ni upoštevalo, da je v odškodninskih zadevah dokazno breme glede obstoja nedopustnega škodljivega dejstva na tožeči strani, saj je tožeča stranka svojemu dokaznemu bremenu v celoti zadostila (7. in 212. člen ZPP).
Tako je nesporno, da je toženka ob vložitvi predloga za izvršbo bila v zamudi s plačilom terjatve, saj sama v pritožbi navaja, da je tožnika že 6. 11. 2024 obvestila o dejstvu, da mu bo terjatev poravnala, vendar tega vse do vložitve predloga za izvršbo ni storila. Takoj, ko je terjatev poravnala pa je tožnik tožbo umaknil, zato je upravičen do stroškov postopka, kot mu jih je priznalo sodišče prve stopnje.
Za vložitev družbeniške tožbe morajo biti izpolnjene materialnopravne predpostavke iz drugega odstavka 503. člena ZGD-1 (predhodni neuspeli zahtevek družbenika do drugega družbenika k izpolnitvi obveznosti ali opozorilo družbe na neizpolnitev in če je neuspešno skupščini predlagal sprejetje sklepa o vložitvi tožbe ali če je skupščina tak sklep sprejela, pa ni imenovala posebnega zastopnika za vložitev tožbe ali če je skupščina sklep o vložitvi tožbe sprejela, pa poslovodja ali posebni zastopnik ni vložil tožbe). Ne gre torej za procesno predpostavko za dopustnost vložitve tožbe, pač pa za materialnopravno upravičenje pod pogoji iz drugega odstavka 503. člena ZGD-1.
Pravico do pritožbe ima samo tista stranka, ki bi ji, če bi se pokazalo, da je utemeljena, prinesla konkretno in neposredno pravno korist. Kadar si oseba z vloženo pritožbo ne more izboljšati svojega pravnega položaja oz. izpodbijana odločitev v njen pravni položaj ne posega, pravnega interesa za pritožbo nima. Dedinja za obravnavano pritožbo nima pravnega interesa, saj si svojega pravnega položaja z vsebinsko odločitvijo v tej zadevi ne more več izboljšati, saj vprašanje, kdo naj bi bili dediči po zapustnikovem pokojnem bratu, ne posega v njen dedni položaj in dedni delež.
Ker je bilo v obravnavani zadevi ugotovljeno, da je toženka v času podaje odpovedi oziroma v času odpovednega roka na delovnem mestu sestavljalec zaposlovala druge delavce, zaključek sodišča prve stopnje o nezakonitosti odpovedi ni v nasprotju z njegovimi ugotovitvami o zmanjšanem obsegu poslovanja, temveč predstavlja njihovo pravilno materialnopravno presojo.
Dejstvo, da se tožnik ni prijavljal na razpisana delovna mesta pri toženki, samo po sebi še ne dokazuje odsotnosti interesa za vrnitev na delo. Še manj pa predstavlja okoliščino, ki bi onemogočala nadaljevanje delovnega razmerja. Enako velja za pritožbene navedbe o kasnejših poslovnih in organizacijskih spremembah pri toženki. Te okoliščine same po sebi ne dokazujejo, da reintegracija tožnika ni več mogoča. Toženka tudi ni uspela izkazati, da bi reorganizacija proizvodnje ali uvedba novih proizvodnih programov povzročili prenehanje potrebe po delu na delovnem mestu "sestavljalec".
Prekinitev postopka zaradi reševanja predhodnega vprašanja je smotrna zaradi načela ekonomičnosti postopka, saj izvajanje dokazov ne bo podvojeno, pa tudi z vidika preprečevanja morebitnih nasprotujočih odločitev sodišča o istem vprašanju, s čimer se varuje pravna varnost. Še bolje bo tem načelom zadoščeno, če bo sodišče prve stopnje postopka združilo.
Zahtevo za izločitev je zagovornik podal takoj po sodničini izjavi, kar pomeni, da mu v tej zvezi ni mogoče pripisati namena zavlačevanja postopka.
Predhodna zagovornikova ravnanja dotlej niso kazala na kakršnokoli zavlačevanje postopka, zato razpravljajoča sodnica ni imela podlage za postopanje po petem odstavku 42. člena ZKP.
Sodnica, ki je v preiskavi opravila zaslišanje prič v isti zadevi ni sprejemala nobenih odločitev, to dejstvo pa ob upoštevanju ustaljene sodne prakse, iz katere je razvidno, da v skladu z določbo 39. člena ZKP ni izključena možnost, da sodnik ne bi smel v isti zadevi sodelovati pri izdaji odločb na istem sodišču, z uporabo argumenta a fortiori utemeljuje zaključek o neutemeljenosti pritožbenih navedb. Sama seznanitev z dokazi je neločljiv del oprave procesnega dejanja zaslišanja prič, razumevanje, da je objektivni dvom v nepristranskost sodnika utemeljen že zgolj s tem, pa bi presegalo vsebinski domet 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP in razloge za izločitev nedopustno širilo.
Sodišče prve stopnje potrebo po zaslišanju predlaganih prič (tj. oseb, ki so v okviru svojih zakonskih pristojnosti vodile postopke, zbirale informacije in opravljale strokovne razgovore) ocenjevalo predvsem z vidika vnaprejšnjega ocenjevanja, če bodo priče lahko povedale kaj relevantnega. Takšno vnaprejšnje ocenjevanje in izražanje pričakovanj v določeni smeri v obravnavani zadevi ni dopustno, zato je z zavrnitvijo dokaznih predlogov dejansko stanje, vsaj kolikor se tiče presoje potrebnosti teh dokaznih predlogov, bilo nepopolno ugotovljeno.
Razmerje med uporabnikom in distribucijskim operaterjem je javnopravno razmerje med izvajalcem javne službe in uporabnikom storitve. Ker tožba na plačilo zneska 73.727,16 EUR temelji na zatrjevanjih o neupravičenem odjemu električne energije, gre torej za institut javnega prava po posebnih določbah SONDSEE.
Celoten dokazni sklop je tisti, ki tudi pritožbeno sodišče utrjuje v prepričanju, da je sobivanje pravdnih strank v istem stanovanju nemogoče in nevzdržno ter da je ob tehtanju kolidirajočih pravic treba dati prednost tožnikovima pravicama do zasebnosti in nedotakljivosti stanovanja.
Pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje zaslišati druge pripornike, ki naj bi bili prisotni ob inkriminiranem dogajanju, je odvečen. Zagovornik namreč nekritično zanemari dejstvo, da obramba izvedbe takšnega dokaza v okviru postopka dokazanja pred sodiščem prve stopnje ni predlagala, prvostopenjsko sodišče pa tudi ni bilo dolžno izvajati dokazov po uradni dolžnosti zgolj zato, ker bi ti lahko bili za obdolženca morebiti ugodni. Takšna dolžnost obstaja le v primeru, ko izvedeni dokazi ne omogočajo zanesljive razjasnitve odločilnih dejstev oziroma se pojavi dvom, ki ga je treba odpraviti z dodatnim dokazovanjem. Vendar se s takšno procesno situacijo sodišče prve stopnje v okviru obravnave predmetne kazenske zadeve ni soočalo.