Odškodninske odgovornosti zaradi neupravičenega pravdanja načeloma ni mogoče izključiti. Zloraba procesnih pravic je lahko povzročena le naklepoma. Stranka se mora zavedati protipravnosti svojega procesnega ravnanja, pa kljub temu tako ravna.
Pravno naziranje tožeče stranke, za kakršno se zavzema v tem postopku, po zaključku višjega sodišča pomeni nedopustno omejitev pravice do pravnega sredstva in sodnega varstva: pomeni namreč, da lahko (vsak) začetek postopka, katerega uspeh ni vnaprej zagotovljen, predstavlja protipravno ravnanje.
Glede na dokazno podprte trditve tožeče stranke v zvezi z obsegom škode in s sanacijo, so pritožbene trditve, da škoda ni nastala v tem obsegu premalo konkretizirane.
Ker se je dedinja dediščini odpovedala, odpoved dediščini pa ne more biti ne delna, ne pogojna (136. člen ZD), je tudi ne more preklicati (138. člen ZD). Zato sprejem dediščine, podan v pritožbi, nima pravne veljave.
Utrjeno stališče sodne prakse je, da je dopustno razveljavitev dedne izjave doseči le s tožbo v pravdnem postopku. Skladno s 5. točko 210. člena ZD sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo ali na upravni postopek, če so med njimi sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna njihova pravica, med drugim tudi, če je sporno dejstvo o tem, ali se je nekdo odpovedal dediščini. Prav za takšen primer gre v obravnavani zadevi, saj dedinja zatrjuje, da je bila v bistveni in opravičljivi zmoti glede dedne izjave.
Utemeljen je pritožbeni očitek o neutemeljeno priznani nagradi za študij spisa v višini 51,00 EUR za dopolnilno izvedensko mnenje. Upoštevajoč, da ne gre za študij dokumentacije, ki je bila v spis vložena po izdelavi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca, in da pripomb strank ni mogoče šteti kot dokumentacije, študij katerih bi zahteval posebno nagrado izven postavke za študij spisa v tem sporu, nagrade v višini 51,00 EUR ni mogoče priznati.
Zakon nadaljevanja najema poslovnih prostorov v primeru, ko ta poslovni prostor pridobi tretja oseba, predvideva le v določenih primerih. Tožnik je lastninsko pravico pridobil s priposestvovanjem; z najemodajalcem ni sklenil niti prodajne pogodbe niti kakšnega drugega pravnega posla, na podlagi katerega bi lastninsko pravico pridobil od najemodajalca.
DDV se po ZDDV-1 obračuna le od opravljenih storitev, ki jih davčni zavezanec opravi v okviru opravljanja svoje ekonomske dejavnosti na ozemlju Slovenije za plačilo - 3. točka prvega odstavka 3. člena in 14. do 17. člen ZDDV-1. Pritožbeno sodišče je zato strošek kilometrine, ki je nastal tožničini pooblaščenki, izvzelo ter ga pri obračunu 22 % DDV ni upoštevalo.
Izpodbijana odločitev temelji na ugotovitvi, da dejstvo, da je bila s sodbo Višjega deželnega sodišča v Dresdnu 10 U 1028/25 z dne 25. 9. 2025 zamudni sodbi 8 O 1449/24 odvzeta pravnomočnost, ne preprečuje izvršbe. Omenjena zamudna sodba je bila namreč v skladu z nemškim procesnim pravom razglašena za začasno izvršljivo, kar po nemškem pravu zadošča za izvršbo pred pravnomočnostjo zamudne sodbe. Po določbi 39. člena Uredbe Bruselj I bis je odločba, ki je izvršljiva v eni državi članici, izvršljiva tudi v drugih državah članicah. Sodišče prve stopnje je opozorilo, da je po načelu stroge formalne legalitete izvršilno sodišče vezano na izvršilni naslov dokler ta ni razveljavljen, spremenjen ali odpravljen (4. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ).
46. člen Uredbe Bruselj I bis določa, da se na zahtevo osebe, zoper katero se zahteva izvršitev, izvršitev sodne odločbe zavrne na podlagi tega, da obstaja eden od razlogov iz člena 45, ki med drugim določa kot primer za zavrnitev priznanja sodne odločbe tudi, če je bila sodna odločba izdana v odsotnosti toženca, če tožencu ni bilo vročeno pisanje o začetku postopka ali enakovredno pisanje pravočasno in na tak način, da bi lahko pripravil obrambo, razen če toženec ni začel postopka za izpodbijanje sodne odločbe, čeprav je imel to možnost (odstavek 1b).
O predlogu za zavrnitev priznanja tuje sodne odločbe se ne odloča v ugovornem postopku zoper sklep o izvršbi (izdan na podlagi take tuje sodne odločbe), ampak je v prvem odstavku 42.b člena ZIZ urejen poseben postopek: "Za izvedbo postopka izvršitve tuje odločbe, tuje poravnave oziroma tuje javne listine v Republiki Sloveniji po določbah Uredbe 1215/2012/EU ali Uredbe 606/2013/EU, pri kateri ni treba izvesti postopka priznanja in izvršitve, dolžnik oziroma zainteresirana stranka pa ima v Republiki Sloveniji pravico vložiti predlog za zavrnitev priznanja, predlog za odločitev, da ni razlogov za zavrnitev priznanja ali predlog za zavrnitev izvršitve tuje odločbe, tuje poravnave ali tuje javne listine, je pristojno okrožno sodišče." Gre torej za poseben postopek, ki se vodi pred okrožnim sodiščem. Dolžnik je tak postopek sprožil in se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod I R 496/2025. Vse to pa ne glede na upnikove pritožbene razloge pomeni, da je v trenutku odločanja o ugovoru sporna zamudna sodba še vedno izvršljiva. Na tako odločitev ne vplivajo pritožbene trditve, da je OLG Dresden ugotovilo, da vročitev zamudne sodbe dolžniku ni bila veljavna in je dolžnikov ugovor zoper zamudno sodbo pravočasen. Kot rečeno, bo to predmet presoje v postopku I R 496/2025, ki teče pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani. Tudi trditev, da nemška 707 in 719 člen ZPO dolžniku, ki je vložil pravočasen ugovor (Einspruch) omogočata, da zahteva ustavitev začasne izvršljivosti, zlasti ko so ugotovljene hude procesne napake, kot je neveljavna vročitev. Tudi če taka okoliščina predstavlja materialni dokaz za aktivacijo izključitvenega razloga po členu 45(1)(b) Uredbe Bruselj I bis in če odločba ne more biti priznana v Republiki Sloveniji, to ne pomeni, da izvršilno sodišče takšne okoliščine ugotavlja v ugovornem postopku, ampak gre ponovno za vprašanja, o katerih se odloča v postopku po prvem odstavku 42.b člena ZIZ, za katerega je pristojno okrožno sodišče.
Ker je bila ureditev pravice do plačila poslovne uspešnosti na podlagi KPGT prepuščena avtonomni ureditvi (kolektivnemu dogovoru oziroma kriterijem, ki jih določi delodajalec), je toženka v PKP kot pogoj za plačilo poslovne uspešnosti zakonito predpisala tudi obstoj delovnega razmerja na dan, ko delodajalec sprejme odločitev o izplačilu plače iz uspešnosti poslovanja. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da gre za objektiven kriterij, ki velja enako za vse delavce, za katere velja PKP. Ker je bil kriterij obstoja delovnega razmerja predpisan v PKP in je bil torej tožniku znan, v pritožbi zmotno utemeljuje posredno diskriminacijo s tem, da bi moralo biti določeno, do kdaj mora toženka odločiti o delitvi dobička, čemur bi tožnik lahko prilagodil datum upokojitve (oziroma trajanja delovnega razmerja pri toženki).
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je tožeča v celoti zadostila svojemu dokaznemu bremenu (212. člen ZPP), saj ni uspela s stopnjo prepričanja dokazati dejanskega poteka škodnega dogodka, da bi sodišče prve stopnje sploh lahko presojalo ostale elemente civilnega delikta oziroma odškodninsko odgovornost tožene stranke v konkretnem primeru.
Sodna praksa je zavzela stališče, da je po 128. členu ZD omejitev dedovanja dopustna glede celotnega zapustnikovega premoženja. Zato ni zakonske podlage, da bi lahko prišlo v okviru 128. člena ZD do omejitve dedovanja le na določene pravice oziroma stvari. Vendar pa je to dopustno na podlagi noveliranega 129. člena ZD pod tam določenimi pogoji, med drugim tudi, če bi premoženje, ki je postalo lastnina države ali občine, postalo zanjo breme ali bi zaradi upravljanja ali razpolaganja s to lastnino imela nesorazmerne stroške. Določilo prvega odstavka 129. člena ZD zato predstavlja lex specialis napram prvemu odstavku 128. člena ZD.
Ker je sodišče prve stopnje materialno pravo napačno uporabilo, se ni ukvarjalo z vprašanjem, ali sta pritožnici izkazali, da bi vozilo, če bi ga prevzeli, zanju pomenilo preveliko ekonomsko breme oziroma bi z njim imeli nesorazmerne stroške, kar sta v postopku zatrjevali.
Ne drži pritožbena navedba, da bi sodišče moralo zanesljivo ugotoviti ali navedeno zapustnikovo vozilo dejansko obstaja oziroma kje se nahaja. V času zaključka obravnave na prvi stopnji sodišče o uničenju vozila ni imelo podatkov, zato ga je pravilno zajelo v zapuščino.
Upoštevajoč naravo tožnikovega dela in navodila za delo, se pritožbeno sodišče strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da ni šlo za nevarno dejavnost. Gre namreč za tipično policijsko delo, iz katerega ne izhaja povečana nevarnost. Tožnik bi pred odprtjem vrat moral preveriti (preko domofona, video nadzora), kdo je pred vrati, česar ni storil. Glede na izjavo osebe pred vrati, da ima pošto za vlado in ne DZ, je že na podlagi navedenega vedel, da ni razlogov, da bi osebi (čez vikend ob 19:56 uri, ko ni uradnih ur in se ne sprejema pošte) odprl vrata in jo spustil v notranjost. Objektivna odgovornost toženke tako ni podana, glede krivdne odgovornosti pa tožnik tekom postopa na prvi stopnji ni podal navedb.
Enako kot pri odločbah ZPIZ o omejitvah pri delu je priporočila zdravnika medicine dela glede omejitve delavca pri delu prvenstveno dolžan upoštevati delodajalec. Ustrezno temu mora navedene omejitve pri delu seveda upoštevati tudi delavec, posameznih odstopanj od takih priporočil v njegovem prostem času pa ni mogoče šteti za hujšo kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, storjene naklepoma ali iz hujše malomarnosti (2. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1), prav tako tudi ne za nespoštovanje navodil pristojnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe (8. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1).
Že priznana, torej nesporna tožničina ravnanja, to je ples s slačenjem vse do modrca, ob glasni glasbi, na delovnem mestu, med delovnim časom, v prisotnosti sodelavca, ki jo je opozarjal in prosil, naj preneha, ter uprizarjanje muslimanske molitve pred sodelavci na delovnem mestu med delovnim časom, so povsem neprimerna in bistveno odstopajo od pričakovanega ravnanja delavca v delovnem okolju.
Dejstvo, da so se tožničini sodelavci zaradi njenega obnašanja počutili nelagodno, se celo zaklepali v pisarne in predčasno odhajali domov ter se nenazadnje tudi obrnili na toženko s pričakovanjem, da ukrepa, je utemeljeno botrovalo toženkini odločitvi za izredno odpoved, saj je kot delodajalec dolžna zagotavljati varno delovno okolje za vse zaposlene, med drugim tudi to, da se na delovnem mestu vsi zaposleni dobro počutijo.
Tožnik je bil v obdobju od 16. 2. 2023 do 23. 6. 2023 v bolniškem staležu na podlagi odločb ZZZS z dne 22. 2. 2023 in 3. 4. 2023. Z njima je bilo odločeno, da je tožnik zaradi bolezni začasno nezmožen za delo. Na podlagi teh odločb mu je toženka tudi izplačevala oziroma obračunala nadomestilo v breme ZZZS. Stališče sodišča prve stopnje, da je bil tožnik kljub nastopu bolniškega staleža upravičen do nadomestila plače zaradi čakanja na delo doma, ker naj ne bi delal iz razlogov na strani toženke, je materialnopravno zmotno. Tožnik, za katerega je pristojni organ ZZZS ugotovil začasno nezmožnost za delo zaradi bolezni, je bil z dela odsoten zaradi razlogov, ki niso povezani s čakanjem na delo, temveč z njegovo boleznijo. Kot rečeno, institut čakanja na delo doma pojmovno predpostavlja položaj, v katerem bi delavec sicer moral priti na delo in je delo sposoben opravljati, pa mu delodajalec dela ne more zagotoviti. Ker je bil tožnik v navedenem obdobju odsoten z dela zaradi bolezni, o čemer je odločil ZZZS, čakanja na delo sploh ni mogel nastopiti.
V primeru, ko je dopolnitev izvedenskega mnenja predlagana glede istega spornega dejstva, ne gre za nov dokazni predlog, ampak le za predlog za nadaljnje izvajanje istega dokaza. Ker se zato tudi v konkretnem primeru izvedensko mnenje z dopolnitvijo šteje kot celota, mora strošek dopolnitve plačati tista stranka, ki je predlagala izvedbo dokaza z izvedencem.
Zakonske podlage, da bi lahko prišlo v okviru 128. člena ZD do omejitve dedovanja le na določeno premoženje, oziroma, da bi dajalec pomoči sam izbral, na katerem premoženju se izvede omejitev dedovanja, ni. Dajalec pomoči lahko z dediči zgolj sklene dogovor (sodno poravnavo), s katerim se dogovori o delitvi zapustnikovega premoženja, v odsotnosti dogovora pa se omejitev dedovanja izvede na celotni zapuščini v alikvotnem deležu.
Na podlagi 332. člena ZPP se določba 325. člena ZPP pri sklepih uporablja smiselno, vendar to ne pomeni, da se lahko prilagaja zakonsko določen rok za podajo predloga za izdajo dopolnilnega sklepa. Smiselnost se nanaša na procesni položaj, v katerem se lahko predlaga izdaja dopolnilnega sklepa (ali gre pri sklepu, ki se dopolnjuje, za odločitev o zahtevku oziroma predlogu). Ker je sodišče prve stopnje s sklepom odločalo o ugovoru zoper sklep o izvršbi, pri čemer je pozabilo odločiti tudi o predlogu toženke, da se sklep z dne 2. 2. 2026 razveljavi, je utemeljeno izdalo dopolnilni sklep.
Fikcija vročitve nastopi že s potekom roka, v katerem ima naslovnik pisanje možnost dvigniti, in ne šele takrat, ko vročevalec pisanje pusti v hišnem predalčniku. Če naslovnik pisanja v petnajstih dneh od prejema obvestila ne dvigne, se vročitev šteje za opravljeno na zadnji dan petnajstdnevnega roka, rok za vložitev pravnega sredstva pa začne teči šestnajsti dan po puščenem obvestilu.
Značilnost duševne motnje je, da oseba zaradi bolezensko spremenjenega mišljenja zmotno presoja realnost in ni sposobna obvladovati svojih ravnanj.
Etažni lastniki so nujno in neodvisno od svoje volje hkrati tudi člani posebne skupno lastninske skupnosti glede premoženja rezervnega sklada, ki ga mora na podlagi 119. člena SPZ obvezno oblikovati. Dejanska skupnost etažnih lastnikov ima organe in mehanizme odločanja in se v tem segmentu delovanja približuje pravnim osebam. Prav tako ima lastno identiteto, saj jo je mogoče po naslovu stavbe jasno ločiti od drugih skupnosti in končno tudi lastno premoženje - najbolj značilna, ne pa tudi edina oblika premoženja so sredstva rezervnega sklada kot strogo namenska sredstva.