IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - ČLOVEKOVE PRAVICE
VSL00064961
ZSKZDČEU-1 člen 3, 13. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6.
Evropska unija (EU) - pravna pomoč med državami članicami EU - pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah - pogoji za predajo zahtevane osebe - izvršitev kazni zapora - sojenje v nenavzočnosti
Pogoj za izvršitev naloga, izdanega na podlagi sojenja v nenavzočnosti, je izpolnjen, če odreditvena država da nedvoumno in jasno zagotovilo, da se bo zoper zahtevano osebo opravilo ponovno sojenje, če bo le-ta tako zahtevala.
preizkus po uradni dolžnosti - dovoljenost pritožbe - napačen pravni pouk - pripor - zavrnitev predloga za odpravo pripora - podaljšanje pripora po izreku sodbe - trajanje pripora po izreku sodbe - preizkus ali so še dani razlogi za pripor
Določba 361. člena ZKP izrecno ne določa, da mora sodišče po uradni dolžnosti preverjati obstoječe priporne razloge po razglasitvi sodbe do predložitve zadeve višjemu sodišču.
Obtoženi je v priporu na podlagi pravnomočnega sklepa razpravljajočega senata o podaljšanju pripora ob izreku obsodilne sodbe, izdanega na podlagi prvega odstavka 361. člena ZKP, torej zakonito.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00064848
KZ-1 člen 7, 57, 57/3, 62, 62/1, 67, 67/1. ZKP člen 506, 506/1, 506/4.
pogojna obsodba z varstvenim nadzorstvom - preklic pogojne obsodbe - postopek za preklic pogojne obsodbe - rok za preklic pogojne obsodbe - preizkusna doba - ustavitev postopka za preklic pogojne obsodbe - milejši zakon
Preklic pogojne obsodbe z varstvenim nadzorstvom je omejen z mejo preizkusne dobe. V skladu z 62. členom KZ-1 je preklic pogojne obsodbe mogoč tekom preizkusne dobe, v določenih primerih pa tudi po poteku preizkusne dobe. Slednje je med drugim možno, če obsojenec v danem roku ne izpolni obveznosti iz tretjega odstavka 57. člena KZ-1, med katerimi je tudi če obsojenec "ne izpolni drugih, v kazenskopravnih določbah predvidenih obveznosti". Neupoštevanje navodila, določenega v okviru pogojne obsodbe z varstvenim nadzorstvom, ni mogoče šteti kot obveznost iz tretjega odstavka 57. člena KZ-1.
Pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje upničin predlog za naložitev spornih stroškov v plačilo dolžnici zavrnilo zato, ker je presodilo, da jih upnica ni z ničemer izkazala. Upnica je v predlogu navedene stroške v skladu s prvim in drugim odstavkom 163. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ sicer specificirala po vrsti (poštnina, priloge, administrativni stroški) in navedla zneske, ki jih zahteva zanje, vendar iz njenih navedb v predlogu za povrnitev stroškov in podatkov v spisu ni mogoče zaključiti, da so ji dejansko nastali stroški v navedeni višini. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da nastalih stroškov ni izkazala in ni bilo razloga za nadaljnjo presojo, ali so sporni stroški upnice v skladu s petim odstavkom 38. člena ZIZ potrebni za izvršbo.
ZPP člen 206, 206/1, 206/1-1, 207, 207/2, 208, 208/2. ZIZ člen 15.
nadaljevanje prekinjenega izvršilnega postopka - predhodno vprašanje v postopku izvršbe
Po pregledu zadeve pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 29. 10. 2021 izvršilni postopek v obravnavani zadevi prekinilo na podlagi 1. točke prvega odstavka 206. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, ker je sklenilo, da ne bo samo reševalo predhodnega vprašanja glede lastništva poslovnega deleža, na katerega je dovoljena izvršba. Izpodbijani sklep, s katerim je sodišče prve stopnje po pravnomočni odločitvi v pravdi nadaljevalo izvršbo, tako predstavlja procesni sklep o nadaljevanju izvršilnega postopka izdan na podlagi drugega odstavka 208. člena ZPP. Ta določa, da če je sodišče prekinilo postopek iz razlogov, ki so navedeni v 1. točki prvega odstavka in v drugem odstavku 206. člena tega zakona, se postopek nadaljuje, ko se pravnomočno konča postopek pred sodiščem ali drugim pristojnim organom ali ko sodišče spozna, da ni več razlogov, da bi se čakalo na njegov konec.
V tej fazi postopka je pri presoji izpodbijanega sklepa zato pomembno le, ali je prenehal razlog za prekinitev postopka, ker je glede na zgoraj navedeno sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo v 3. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, kjer je povzelo odločitev pravdnega sodišča.
sklep o dedovanju - dedni dogovor, sklenjen v zapuščinskem postopku - pravna narava sodne poravnave - odločitev o ugovoru zoper plačilni nalog - prepozna pritožba
Dedni dogovor na zapuščinski obravnavi so sklenili vsi dediči in sklenitev potrdili s podpisom zapisnika. Zato predstavlja veljavno zavezo, ki je z rednim pravnim sredstvom v zapuščinskem postopku ni mogoče izpodbiti. To je mogoče storiti le s tožbo na razveljavitev sodne poravnave in ob pogojih, ki jih določa drugi odstavek 392. člena ZPP.
ZG člen 47. ZV-1 člen 22. ZIZ člen 181, 181/7, 192, 192/1. ZKZ člen 25.
sklep o izročitvi nepremičnine kupcu - odredba o prodaji na javni dražbi - pravilno vročanje - zakoniti predkupni upravičenec - gozdna zemljišča - vodna zemljišča
Zakonita predkupna pravica gozdnih zemljišč je urejena v ZG, ki v 47. členu ureja predkupno pravico Republike Slovenije, lokalne skupnosti in lastnika zemljišča, ki meji na gozd, ki se prodaja, ter določa vlogo upravne enote pri postopku prodaje. Sicer pa se sklicuje na smiselno uporabo določb ZKZ. Tako v ZG kot v ZKZ je pri spoštovanju zakonitih predkupnih pravic poudarjena vloga upravne enote, ki o prodaji gozdnega zemljišča v določenih primerih obvesti zakonitega predkupnega upravičenca, oziroma objavi ponudbo o prodaji na oglasni deski.
neplačilo sodne takse za pritožbo - domneva umika pritožbe - sklep o umiku pritožbe zaradi neplačila takse - vročanje sodnih pisanj - osebno vročanje - nadomestna vročitev - vročanje obvestila o sodnem pisanju v hišni predalčnik - fikcija vročitve - nastop fikcije vročitve - vročilnica kot javna listina - izpodbijanje domneve o pravilnosti vročilnice
Pravilnost vročitve je mogoče izpodbijati le z določno in dokazno podprto trditvijo o razlogih, ki vzbujajo dvom v pravilnost vročitve. Če bi bilo mogoče vsako vročitev izpodbiti le z zatrjevanjem, da naslovnik obvestila o vročanju ni prejel, bi bil sistem vročanja s fikcijo izvotljen.
Tako namen kot tudi narava ukrepa začasnega odvzema vozniškega dovoljenja sta enaka kot pri varnostnem ukrepu odvzema vozniškega dovoljenja (72. člen KZ-1). Pri obeh gre namreč za preventivno sankcioniranje - namen je izločiti voznika iz javnega prometa, vendar ne na podlagi njegove krivde zaradi njegovega ravnanja v okviru posamičnega historičnega dogodka (kot to velja pri kazni prepovedi vožnje motornega vozila po 48. členu KZ-1), temveč na podlagi nevarnosti, ki temelji na voznikovi nesposobnosti za varno upravljanje z motornimi vozili. Sodišče mora zato tudi pri odreditvi ukrepa začasnega odvzema vozniškega dovoljenja po 137. členu ZKP presoditi subjektivne vsebinske pogoje, ki jih kazenski zakonik predvideva za izrek varnostnega ukrepa odvzema vozniškega dovoljenja. Ustavno sodišče je v zvezi s tem poudarilo pomen načela sorazmernosti. Pri odločanju o morebitni odreditvi ukrepa je treba presoditi, ali se ob upoštevanju obdolženčeve osebnosti, njegovega prejšnjega življenja in načina storitve kaznivega dejanja predvideva, da bo še naprej ogrožal javni promet in da mu bo v kazenskem postopku, če bo spoznan za krivega, izrečena stranska kazen prepovedi vožnje motornega vozila ali varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja.
Vzroki, ki narekujejo izrek varnostnega ukrepa odvzema vozniškega dovoljenja, kar skladno s povedanim analogno velja tudi za ukrep začasnega odvzema vozniškega dovoljenja po 137. členu ZKP, morajo biti trajne narave, pri čemer ni nujno, da so neodpravljivi. Pri presojanju voznikovih sposobnosti za varno vožnjo motornega vozila se upoštevajo njegove osebne lastnosti in okoliščine, ki so trajne narave, se pravi okoliščine, ki kažejo na storilčev ustaljen način ravnanja v javnem prometu, zaradi katerih ga je treba izločiti iz prometa kot nevarnega voznika. Ob tem se ne upoštevajo samo tiste osebne lastnosti storilca, ki se razkrijejo le ob presojanju obravnavanega kaznivega dejanja - ni namreč dopustno, da se o sposobnosti storilca za varno vožnjo sklepa samo na podlagi enega dogodka in glede na naravo posledic.
odvzem zaseženih predmetov - odvzem predmetov, če ni izrečena obsodilna sodba - odvzem predmetov zaradi koristi splošne varnosti ali razloga morale - poseben sklep - objekt varstva - javno zdravje - neznatna nevarnost dejanja - ni škodljivih posledic - nagib - koristoljubnost
Merila iz prvega odstavka 498. člena ZKP je treba v obravnavani zadevi presojati ob upoštevanju izhodiščnih ugotovitev: (1) da je pritožbeno sodišče pri izreku oprostilne sodbe izhajalo iz objekta varstva kaznivega dejanja po 186. členu KZ-1, to je varovanje javnega zdravja, (2) da je obtoženec izpolnil bit inkriminacije, (3) da niso nastopile škodljive posledice za uporabnike in je bila nevarnost za javno zdravje neznatna ter (4) da obtoženčev nagib ni bil koristoljubnost. Konoplja ni bila niti gojena za namen niti ni bila dana odjemalcem v obliki, ki bi ogrožal objekt varstva, saj je bila predelana v obliko, ki je koristila. Ker so bili zaseženi predmeti uporabljeni prav za namene, glede katerih je bilo ugotovljeno, da niso oziroma da so le v neznatni meri ogrozili objekt varstva, javno zdravje, in ker obsojenčev nagib za svoja ravnanja ni bil koristoljuben, saj je večini odjemalcev konopljino smolo podaril, po presoji pritožbenega sodišča pogoji za odvzem zaseženih predmetov niso podani.
gospodarski spor majhne vrednosti - napačen pravni pouk glede roka za pritožbo - nujne sestavine pritožbe - podpis pritožnika - podpis pravne osebe - zakoniti zastopnik pravne osebe - nepopolna pritožba - zavrženje pritožbe
Po 335. členu ZPP je med nujnimi sestavinami pritožbe tudi podpis pritožnika. Če ga pritožba ne vsebuje, je nepopolna. Kadar je pravdna stranka pravna oseba, jo v postopku zastopa njen zakoniti zastopnik. Podpis pravne osebe sestavljajo firma (v obliki pečata ali posebej zapisana, praviloma skupaj s pečatom), navedba imena in funkcije osebe, ki je upravičena za njeno zastopanje, ter njen lastnoročni podpis.
ugotovitev nedopustnosti izvršbe - razveljavitev sklepa o izvršbi - odločitev o izvršilnih stroških - razveljavitev pravnomočne odločbe - pravočasnost zahteve za povračilo stroškov
Pri ugotovljeni nedopustnosti izvršbe ne gre za stališče instance, ki bi spreminjalo prvotno odločitev izvršilnega sodišča o ugovoru ali vanjo kakorkoli vsebinsko posegalo. Z njo se tudi ne razveljavi sklepa o izvršbi, temveč učinkuje samostojno kot močnejši pravni naslov. Ugotovljena nedopustnost izvršbe (ZIZ iz tega razloga ne uporablja pojma nedopustnost izvršilnega postopka), se lahko nanaša zgolj na fazo opravljanja izvršbe, medtem ko v fazo dovolitve izvršbe, z izjemo zgoraj kritizirane izrecne določbe šestega odstavka 58. člena ZIZ, in tam sprejete stroškovne odločitve, ne posega.
prenos krajevne pristojnosti - prenos pristojnosti iz drugega tehtnega razloga - tehten razlog - sodnik - objektivna nepristranskost sojenja
Vendar pa mora sodišče po ustaljeni sodni praksi tako slovenskih sodišč, kot tudi Evropskega sodišča za človekove pravice paziti, da pri strankah postopka in v javnosti vselej tudi navzven daje vtis nepristranskosti odločanja.
gospodarski spor majhne vrednosti - pritožbeni razlogi v sporih majhne vrednosti - povrnitev pravdnih stroškov po delnem umiku tožbe - naknadna odobritev pogodbe - procesne obresti
Z navedbo, da pogodba ni bila veljavno sklenjena, ker pravdni stranki tega nista storili preko zakonitih zastopnikov, ki tudi kasneje pogodbe niso potrdili, tožena stranka uveljavlja zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar v pritožbenem postopku zoper sodbo v sporu majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog.
Glede na to, da je bilo ugotovljeno, da je tožena stranka blago prevzela in tudi delno poravnala svojo obveznost plačila, je treba zaključiti, da tudi v primeru, če bi pogodbo za nakup plina v imenu tožene stranke sklenil nekdo kot pooblaščenec brez njenega pooblastila, je tožena stranka s sprejemom izpolnitve nasprotne stranke in z delno izpolnitvijo svoje obveznosti konkludentno odobrila sklenjeno pogodbo.
ZDR-1 člen 20, 20/2, 34, 34/1, 85, 85/1, 89, 89/2.. ZJU člen 33, 33/2.. ZODPol člen 17.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - pisno opozorilo pred odpovedjo - seznanitev s kršitvijo - neupoštevanje navodil delodajalca - nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja - zmotna uporaba materialnega prava - sprememba sodbe
Pri presoji pogoja iz drugega odstavka 89. člena ZDR-1 se prvenstveno izhaja iz narave in teže kršitve. Tožnik je po ugotovitvi sodišča prve stopnje kršitve storil naklepno, teža ugotovljenih kršitev, ki jih je bilo po podaji pisnega opozorila več, pa utemeljuje odpoved. Nebistveno pri tem je, ali je tožnik sicer dobro opravljal delo in ali so mu sodelavci zaupali oziroma da ni omajal zaupanja prijaviteljev in da je bil sindikalni predstavnik, saj to niso okoliščine, ki bi vpivale na presojo možnosti nadaljevanja delovnega razmerja na podlagi ugotovljenega utemeljenega razloga.
pritožba zoper sklep o stroških postopka - postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo - lastni dohodki - dohodki in premoženje zakonca
Pritožbene navedbe, da ima dohodke tudi žena nasprotnega udeleženca, iz katerih se torej morajo pokrivati tudi stanovanjski stroški, potrjujejo pravilnost ocene in odločitve sodišča prve stopnje, ki je tudi zakonita. Pritožbene navedbe prikazujejo mesečne stroške povprečno na ravni okoli 1100 EUR, ugotovljeni dohodki pa so okoli 1320 EUR. V dveh mesecih bi torej upoštevaje tudi dohodke varovančeve žene, ki delno krijejo stanovanjske stroške (stanovanja, v katerem slednja živi), varovanec zmogel pokriti stroške tega postopka.
ZST-1 člen 19, 19/2, 20, 32, 32/1, 32/3. ZPP člen 39, 39/1.
pritožba zoper sklep o ugovoru zoper nalog za plačilo sodne takse - vrednost spornega predmeta - sprememba vrednosti predmeta med postopkom - razširitev tožbenega zahtevka - ugotovitev vrednosti predmeta postopka - podlaga za plačilo sodne takse - vštevanje sodne takse - doplačilo sodne takse - ocena vrednosti spornega predmeta - ekonomski pomen spora
Po ureditvi v ZPP je smisel opredelitve vrednosti spornega predmeta v tem, da se realno oceni ekonomski pomen spora - na takšno oceno pa se nato vežejo določene procesne posledice. Zahteva po navedbi vrednosti spornega predmeta se nanaša le na primere, v katerih vrednosti spornega predmeta ni mogoče ugotoviti, ker ta niti ni razvidna že iz samega tožbenega zahtevka, niti je ni mogoče ugotoviti s pomočjo pravil, ki jih za ugotavljanje vrednosti spornega predmeta določa ZPP. Iz (razširjenega) tožbenega zahtevka v obravnavani zadevi, je mogoče ugotoviti, kolikšna je vrednost spornega predmeta, saj vsebuje denarni znesek. Za odmero takse ni odločilna vrednost skupnega premoženja, ampak vrednost spornega predmeta - realna ocena ekonomskega pomena spora. Iz postavljenega tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje nedvomno lahko sklepalo, da je ekonomski pomen spora (oz. razširjenega zahtevka) tak, kot je višina terjatve, o kateri naj sodišče (poleg ostalega premoženja) odloči.
poslovna goljufija - pranje denarja - priznanje krivde - uporaba milejšega zakona - načelo alternativnosti - pogojna obsodba - pogoji za izrek pogojne obsodbe - sodba na podlagi sprejetega priznanja krivde - pogoji za sprejem priznanja krivde - presoja okoliščin priznanja krivde
V teoriji in sodni praksi sta za presojo, kateri zakon je za storilca milejši, izoblikovani dve temeljni načeli, in sicer načelo konkretnosti ter načelo alternativnosti. V skladu s prvim načelom je potrebno pri ugotavljanju, kateri zakon je za storilca milejši, upoštevati konkreten primer, ki ga sodišče obravnava, kar pomeni, da je potrebno upoštevati le-tiste določbe obeh zakonov, ki bi se uporabile v konkretni zadevi in nato primerjati rezultat uporabe starega ter novega zakona. V skladu z načelom alternativnosti pa je treba uporabiti bodisi stari bodisi novi zakon, ne pa morebiti kombinacije obeh. V nekaterih izjemnih situaciji je dovoljen odstop od tega načela, saj se v določenih primerih ni mogoče izogniti uporabi kombinacije dveh ali več zakonov. Vrhovno sodišče je v svoji judikaturi odstop od načela alternativnosti dopustilo v primerih, ko je prvostopenjsko sodišče odločalo o predlogu za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist s posebnim sklepom po pravnomočnosti sodbe, s katero je bila obsojencu izrečena kazen zapora. Prav tako je odstop od načela alternativnosti dopustilo v postopku ugotavljanja zastaranja izvršitve stranske denarne kazni (tako sodba Vrhovnega sodišča RS, I Ips 43430/2010 z dne 19. 12. 2019).
S posebno določbo petega odstavka 58. člena KZ-1 je zakonodajalec dopustil omilitev siceršnjih pogojev za izrek pogojne obsodbe, vendar le za tiste primere, ko je storilec priznal krivdo po obtožnem aktu, ali je sklenil sporazum z državnim tožilcem. S tem so se razširile možnosti izreka pogojne obsodbe, saj je lahko v njej določena kazen do petih let zapora, preizkusna doba pa v trajanju do deset let. Je pa zakonodajalec pri tem zamejil možnost njenega izreka na kazniva dejanja, za katera je predpisana kazen najmanj pet let zapora. Pomen te določbe je, da pogojne obsodbe ni mogoče izreči za tista kazniva dejanja, katerih minimalna predpisana kazen je višja od pet let zapora, jo je pa mogoče izreči za vsa tista kazniva dejanja, za katere je predpisana ne le minimalna kazen pet let zapora, temveč tudi za vsa druga kazniva dejanja s predpisano minimalno kaznijo, nižjo od pet let zapora, torej tudi za kazniva dejanja s predpisano kaznijo najmanj treh let zapora (drugi odstavek 51. člena KZ oziroma drugi odstavek 58. člena KZ-1) in tudi za kazniva dejanja s predpisano minimalno kaznijo enega leta zapora, posledično pa tudi za kazniva dejanja, pri katerih ni določen zakonski minimum.
V navedeni zadevi niso bili podani prav nobeni indici oziroma obtoženec (ki je imel zagovornika, ki se je s priznanjem krivde očitno strinjal, še pred tem pa sta se obtoženec in zagovornik dogovarjala z državnim tožilstvom o sklenitvi sporazuma o priznanju krivde, do katerega v nadaljevanju ni prišlo) ni navajal nobene okoliščine, iz katere bi sodnik lahko sklepal, da sta bili očitani kaznivi dejanji storjeni drugače, kot sta opisani v obtožnici oziroma, da obtoženec priznava drugo kaznivo dejanje, kot izhaja iz obtožnice, posledično pa, da priznanje ni jasno in popolno.
izvršba za izterjavo nedenarne terjatve - motenje posesti - video nadzor - nedovoljen dokaz - pravica do dokaza - pravica do zasebnosti - praktična konkordanca
V izvršilnem postopku prepoved izvedbe dokaza lahko poseže v pravico stranke do dokaza kot del pravice do izjave v postopku, zato je v takih primerih izvedba sicer nedovoljenih dokazov lahko dopustna.
V novejši sodni praksi Vrhovnega sodišča RS je poudarjeno, da uporaba testa sorazmernosti pri odločanju o koliziji med dvema ustavnima pravicama ni ustrezna. Splošno načelo sorazmernosti zavezuje državne organe, ko gre za posege v človekove pravice in temeljne svoboščine, zato se test sorazmernosti praviloma uporabi v vertikalnem razmerju med državo in posameznikom. Kadar pa gre za razmerje med formalno prirejenimi subjekti dveh posameznikov (horizontalno razmerje) in ko pride do kolizije dveh sobivajočih pravic, pa ne gre za poseg v pravico, katerega dopustnost bi bilo treba presojati s pomočjo načela sorazmernosti, ampak se nasprotje med pravicama uskladi z metodo razlage, ki jo teorija pozna tudi kot praktično konkordanco.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSM00064330
KZ-1 člen 86, 86/8, 86/9.
nadomestitev izvršitve zaporne kazni z delom v splošno korist - objektivne in subjektivne okoliščine storilca - izvrševanje kazenskih sankcij - izvrševanje zaporne kazni - zavrnitev predloga
Glede na navedeno je tako prvostopenjsko sodišče dalo ustrezno težo subjektivnim okoliščinam na strani obsojenke, katere zagovornik v pritožbi ponovno neutemeljeno izpostavlja (urejeno družinsko življenje in skrb za družino, nekaznovanost, da obsojenka ni v drugem kazenskem postopku, sposobnost in pripravljenost opravljati delo v splošno korist) in jim pripisuje preveliko težo. Tudi po oceni višjega sodišča ugotovljene in zgoraj povzete okoliščine, ki jih je prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu pravilno ocenilo, ne dajejo podlage za ugoditev obsojenkinemu predlogu za nadomestitev zaporne kazni z delom v splošno korist.