Po določbi drugega odstavka 480. člena OZ lahko kupec, ki je pravočasno obvestil prodajalca o napaki, po preteku enoletnega roka iz prvega odstavka istega člena, če še ni plačal kupnine, kot ugovor zoper prodajalčev zahtevek, naj mu plača kupnino, uveljavlja svoj zahtevek, naj mu zniža kupnino ali povrne škodo.
Pomen določbe je v določitvi izjeme od enoletnega roka, določenega v prvem odstavku 480. člena OZ v primerih, ko je kupec prodajalca pravočasno obvestil o napaki in se brani pred njegovim zahtevkom za plačilo kupnine. Ker enoletni rok za takega kupca ne velja, kakšen drug rok pa v OZ ni postavljen, to pomeni, da pri uveljavljanju ugovora kupec časovno načeloma ni omejen. Potem ko ga kupec toži za plačilo kupnine, pa je pravočasnost njegovih procesnih dejanj urejena z določbami ZPP.
Določbe ZPP o procesnih prekluzijah (286. člen) zadevajo navajanje dejstev in predlaganje dokazov, ne pa uveljavljanje ugovorov.
Po ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine in razveljavitvi sklepa o izvršbi v delu, s katerim je bila dovoljena izvršba in določen izvršitelj, se v skladu z drugim odstavkom 62. člena ZIZ postopek nadaljuje kot pri ugovoru zoper plačilni nalog. To pomeni, da se postopek nadaljuje kot pri tožbi, kar je tudi v skladu z zadnjo povedjo drugega odstavka 62. člena ZIZ, da se predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki je bil podlaga za izdajo razveljavljenega sklepa o izvršbi, obravnava kot tožba v pravdnem postopku. Posebnost postopka po ugovoru zoper plačilni nalog je v izreku odločbe o glavni stvari. V tem namreč sodišče odloči, ali ostane plačilni nalog v celoti ali deloma v veljavi ali se razveljavi (tretji odstavek 436. člena ZPP). Sicer pa veljajo v postopku po ugovoru zoper plačilni nalog in s tem v postopku po ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine pravila pravdnega postopka oziroma pravila v gospodarskih sporih, vključno s pravili o spremembi tožbe iz 184. člena ZPP.
Predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine šele skupaj s prvo pripravljalno vlogo, v kateri upnik, sedaj tožnik, navede dejansko podlago dolžnikove, sedaj toženčeve, obveznosti, tvori tožbo.