kršitev določb postopka - odločba o prekršku - opis prekrška - odgovornost odgovorne osebe – opustitev dolžnega nadzorstva
Če se storilcu prekrška očita, da je kot odgovorna oseba opustil dolžno nadzorstvo, mora biti v izreku odločbe o prekršku določno navedeno, s čim, torej katerih dejanj, ki jih je skladno s predpisi zavezan izvajati v okviru opravljanja dolžnega nadzorstva, ni opravil.
Ureditev temeljev odgovornosti odgovorne osebe se je z novelo ZP-1G spremenila le v tem, da je opustitev dolžnega nadzorstva postala enakovredna drugim opustitvam, ki imajo za posledico izpolnitev znakov prekrška.
odgovornost za škodo od nevarne stvari – pojem nevarne stvari - mokre stopnice – krivdna odgovornost – trditveno breme
Takrat, ko določena stvar ali dejavnost, ki ni nevarna sama po sebi, postane nevarna zaradi nedopustnega ravnanja imetnika stvari, je treba uporabiti pravila o krivdni odškodninski odgovornosti ne pa pravila o objektivni odškodninski odgovornosti, vendar le, če tožeča stranka najprej poda ustrezne trditve in nato še dokaže nedopustno ravnanje odgovorne osebe.
Ugotovljene okoliščine v obravnavanem primeru nikakor ne morejo biti podlaga za uporabo pravila o objektivni odškodninski odgovornosti.
Zaslišanje je le eden od dokazov, ki je namenjeno dokazovanju spornih dejstev. Da dejstva postanejo sporna, pa mora nasprotna stranka podane trditve prerekati.
odgovornost delodajalca – nesreča pri delu – padec na spolzkih tleh – objektivna odgovornost – odgovornost za škodo iz nevarne dejavnosti ali nevarne stvari
Mastna in spolzka tla v danem primeru ne predstavljajo takšne okoliščine, ki bi izvirala iz dela samega in s primerno skrbnostjo ne bi bila odpravljiva, tožnik pa ni navedel nobenih trditev, ki bi lahko bile podlaga za krivdno odgovornost delodajalca in posledično tožene stranke.
ZDDV-1 člen 1, 63, 63/1-a, 67, 67/1-a, 81, 82. Šesta direktiva Sveta z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih - Skupni sistem davka na dodano vrednost: enotna osnova za odmero (77/388/EGS) člen 2, 2/1, 17,17/1, 17/2-a, 18, 18/1, 22, 22/3, 28, 28g, 28h, 28f. Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. 11. 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost člen 2, 2/1-a, 2/1-c, 167, 168, 168-a, 178, 220, 226. ZPP člen 339, 339/2-14.
davek na dodano vrednost - missing trader - neplačujoč gospodarski subjekt - pogoji za (ne)priznanje odbitka DDV - sodna praksa sodišča EU - vedenje o goljufivih transakcijah - objektivne okoliščine o vedenju - bistvena kršitev pravil postopka postopka - nejasna in nepopolna obrazložitev izpodbijane sodbe
Če davčni zavezanec predloži ustrezen račun s specifikacijo del drugega gospodarskega subjekta, pogodbo o opravi posla ter fotografije poteka izvedenih del in je storitev oziroma dobava blaga opravljena, je mogoče pravico do odbitka DDV zavrniti le, če davčni organ na podlagi objektivnih okoliščin dokaže, da je davčni zavezanec vedel oziroma bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo izdajatelja računa ali drugega gospodarskega subjekta višje v dobavni verigi. V tem kontekstu morajo davčni organi in sodišče prve stopnje upoštevati tudi pravilo o dokaznem bremenu, kot izhaja iz sodbe SEU. Če to v sodbi ni obrazloženo, je storjena absolutna bistvena kršitev pravil postopka (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 93. členom ZUS-1), zaradi katere je treba sodbo razveljaviti in zadevo vrniti v novo sojenje.
Standard zahtevane skrbnosti skrbnika poleg odtujitve premoženja prepoveduje tudi izročanje celotnega premoženja enemu izmed dedičev pred pravnomočnostjo sklepa o dedovanju.
OZ člen 39, 39/1, 39/3, 50. Smernice OECD za določanje transfernih cen za mednarodna podjetja in davčne uprave smernica 1-37. ZDDPO člen 30, 30/1-1.
dovoljena revizija - vrednostni kriterij - davek od dohodkov pravnih oseb - navidezna pogodba – kavza pogodbe – davčna optimizacija – davčna zloraba - povezane osebe
Če je edini razlog za sklenitev določenega pravnega posla izogibanje davčnim obveznostim, potem tak pravni posel nima dopustne podlage, saj nasprotuje davčnim predpisom, ki so prisilne narave.
ZDDV-1 člen 1, 63, 67, 67/1.a, 81, 82. ZUS-1 člen 94, 94/2. Šesta Direktiva Sveta z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaj držav članic o prometnih davkih – Skupni sistem davka na dodano vrednost: enotna osnova za odmero (77/388/EGS) člen 2, 2/1, 2a, 17, 17/1, 18, 18/1, 22, 22/3, 28, 28g, 28h. Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. 11. 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost člen 2, 2/1a, 2/1c, 167, 168, 168a, 178, 220, 226.
davek na dodano vrednost - missing trader - neplačujoč gospodarski subjekt - vedenje o goljufivih transakcijah - objektivne okoliščine - dokazno breme - zmotna uporaba materialnega prava - sodbe SEU - nacionalno in evropsko pravo
Davčni zavezanec sme praviloma pri izračunu svoje davčne obveznosti odbiti vstopni DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da se DDV nanaša na dobavo blaga ali storitev od drugega davčnega zavezanca; 2. da ima davčni zavezanec ustrezen račun; 3. da gre za uporabo tega blaga ali storitev za namene njegovih obdavčenih transakcij; 4. da ne gre za goljufijo ali zlorabo sistema DDV, oziroma če davčni zavezanec ni vedel ali moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt višje v dobavni verigi.
Ker v obravnavani zadevi utemeljitev prvostopenjskega sodišča temelji tudi na okoliščinah, ki ne pomenijo relevantnih objektivnih okoliščin, ostale okoliščine pa po mnenju Vrhovnega sodišča same po sebi za sklep, da je revident vedel oziroma bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo izdajatelja računa, glede na pojasnila revidenta, ne zadostujejo, je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno. Sodišče prve stopnje je po mnenju Vrhovnega sodišča posledično napačno zaključilo, da je v okoliščinah primera, kot je obravnavani in kot izhaja iz sodb SEU, dokazno breme o dobrovernosti na strani davčnega zavezanca.
PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VS2006558
ZP-1 člen 55, 65. ZPrCP člen 8. URS člen 29, 29-3.
bistvena kršitev določb postopka o prekršku - pravice obrambe - izvajanje dokazov v korist obdolženca - odgovornost lastnika vozila - dokazni predlog - odločanje sodišča
V primeru, ko je sodišče že na podlagi izredno neprepričljivega storilčevega zagovora izključilo dvom v identiteto storilca in s tem tezo, s katero je storilec utemeljeval relevantnost dokaznega predloga za zaslišanje priče (verjetnost uspeha), njegova pravica do izvedbe dokazov ni mogla biti kršena.
prevozna pogodba – prevoz blaga v cestnem prometu – izguba blaga – zastaranje odškodninskega zahtevka – škoda povzročena s kaznivim dejanjem – vezanost pravdnega sodišča na odločitev kazenskega sodišča – predhodno vprašanje - dopuščena revizija
Zmotno je materialnopravno razlogovanje sodišča prve stopnje, da ustavitev kazenskega postopka zaradi absolutnega zastaranja onemogoča uporabo prvega odstavka 377. člena ZOR. Pravdno sodišče na takšen sklep ni vezano, saj o predhodnem vprašanju, relevantnem za presojo zastaranja odškodninskega zahtevka, na matičnem področju z njim še ni bilo odločeno.
ZKP člen 178, 183, 371, 371/2. URS člen 29, 29-3. EKČP člen 6, 6/3-d.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - pravice obrambe - pravica do poštenega postopka - izvajanje dokazov v korist obdolženca - zaslišanje obremenilnih prič - navzočnost pri preiskovalnih dejanjih - branje zapisnika o izpovedbi priče
Sodbo je dopustno opreti na posreden, edini ali odločilni dokaz, le če je izvedeni postopek mogoče oceniti kot pošten in če zaslišanje take priče (ali soobdolženca) nikakor ni več mogoče, zaradi smrti, strahu ali drugih razlogov, torej kot skrajno možnost, pri čemer se seveda presoja ta dokaz v povezavi z ostalimi podatki in dokazi v spisu.
V položaju, ko je zagovor soobdolženega dokaz, na katerega se sodba opira v odločilni meri, uporaba zapisnika o zagovoru obsojenca pred preiskovalnim sodnikom, ob dejstvu, da se na glavni obravnavi ni hotel zagovarjati, pomeni kršitev pravice do zaslišanja „obremenilne priče“.
Sodišče mora v postopku storiti vse, da se presodi zanesljivost odločilnega dokaza.
neupravičena pridobitev - uporaba tuje stvari v svojo korist – nadomestilo za neupravičeno uporabo tuje stvari – uporabnina – sklepčnost tožbe – neprerekana dejstva – priznanje dejstev – dovoljenost revizije – opredelitev vrednosti spornega predmeta – zavrženje revizije poprava tožbe v revizijskem postopku – vrnitev tožbe v dopolnitev v revizijskem postopku
Pogoj za uporabo pravila, da se neprerekane trditve štejejo za resnične, je, da so trditve tožnikov sklepčne. V pravdi za plačilo odškodnine zaradi nemožnosti uporabe nepremičnine (uporabnine) je pojem preprečevati uporabo stvari pravni standard, ki predstavlja zgornjo premiso sodniškega silogizma.
dopuščena revizija – odgovornost države za delo sodišča – povrnitev škode – opustitev vložitve pravnega sredstva - pravni pouk – napačen pravni pouk - izključitev odgovornosti - nujno sosporništvo
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je odškodninska odgovornost toženke zaradi vsebinsko napačnega sodnega sklepa z napačnim pravnim poukom izključena zaradi opustitve vložitve pravnega sredstva s strani oškodovane stranke, ki ni/je imela odvetnika.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču – delegacija pristojnosti iz razlogov smotrnosti – starost in zdravstveno stanje stranke v postopku
Smotrno je, da se sodni postopek izvede pred sodiščem na območju, kjer imata stranki sedež oziroma prebivališče, zlasti, če ima stranka težave v zvezi s prihodom na glavno obravnavo na relativno oddaljeno sodišče.
ZMZPP člen 95, 95/2, 98, 98/1-3, 101, 101/1. ZNP člen 30, 31, 31/3, 33, 33/3.
priznanje tuje sodne odločbe - višina odškodnine - javni red - pridržek javnega reda - pristojnost slovenskega sodišča - ugovor pristojnosti - povrnitev premoženjske in nepremoženjske škode - sodni tolmač - izraelska sodba - ugovor vzajemnosti - overjen prevod tuje sodne odločbe - dokazovanje z neoverjenim prevodom tuje sodne odločbe
Bistvenega pomena je, da je identiteta osebe nesporna. Minimalne razlike pri zapisu osebnega imena sodišče lahko zanemari.
Sodišče lahko v izjemnem primeru, ko se izkaže, da ni sodnega tolmača za določen jezik, kar pomeni, da ni mogoče zagotoviti overjenega prevoda, dopusti dokazovanje z neoverjenim prevodom, če je izkazana strokovnost prevajalca na ravni, ki se zahteva za kandidate za sodne tolmače.
Izraelsko Vrhovno sodišče, ki je pri odločitvi upoštevalo tako okoliščine, ki govorijo v prid pristojnosti slovenskega sodišča, kot okoliščine, ki govorijo v prid pristojnosti izraelskega sodišča in na koncu ocenilo, da je težave toženca zaradi pravdanja v Izraelu mogoče v večji meri prebroditi kot težave tožnika, če bi se postopek vodil v Sloveniji, zlasti upoštevajoč njegovo zdravstveno stanje. Ob takšnih ugotovitvah, ki jih nasprotni udeleženec v pritožbi ne izpodbija, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da pristojnost tujega sodišča ni temeljila izključno na osebni vročitvi tožbe.
V postopku priznanja tuje sodne odločbe se vzajemnost vselej ugotavlja le na načelni ravni. Sodišču prve stopnje, zaradi ugovora, da ni vzajemnosti, ni bilo treba ugotavljati, ali bi v konkretnem primeru – glede na to, da je poteklo več kot pet let od izdaje sodb do vložitve predloga za priznanje – izraelsko sodišče priznanje zavrnilo, ali pa bi ocenilo, da razlogi na strani predlagatelja (bolezen in slabo finančno stanje predlagatelja, ki je prav posledica škodnega dogodka) zamudo opravičujejo. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je ocenilo le, ali so omejitve, ki jih Izrael postavlja v zvezi s priznanjem tujih sodnih odločb, toliko večje od omejitev po slovenski pravni ureditvi, da vzajemnosti ni.
Pridržek javnega reda je podan le, kadar bi bili učinki priznanja tuje sodne odločbe v nasprotju s temeljnimi načeli pravne in družbene ureditve Republike Slovenije. V teoriji se poudarja, da mora biti zavrnitev priznanja tuje sodne odločbe zaradi nasprotovanja javnemu redu skrajni ukrep, ki ga država lahko uporabi le, če bi priznanje povzročilo učinke, ki so zanjo povsem nesprejemljivi. Uradni preizkus ni pokazal nobenih postopkovnih in materialnopravnih razlogov, ki bi narekovali uporabo pridržka javnega reda.
predlog za dopustitev revizije – pridobitev lastninske pravice na nepremičnini - priposestvovanje – dobrovernost – bistvena kršitev določb pravdnega postopka – odstop od ustaljene sodne prakse - zavrnitev predloga za dopustitev revizije
Zaradi neutemeljenih trditev o odstopu od sodne prakse in zaradi neizkazanosti utemeljenosti trditev o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka niso podani pogoji za dopustitev revizije.
V upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je že od uveljavitve ZUS-1 v letu 2007 ustaljeno stališče (na primer I Up 617/2008 z dne 21. 1. 2009, I Up 194/2010 z dne 27. 7. 2010, X Ips 413/2010 z dne 10. 11. 2010, I Up 162/2011, I Up 724/2011 z dne 26. 1. 2012), da je v zadevah imenovanja notarja v upravnem sporu kot pravno sredstvo dovoljena pritožba. Ta je posebej omenjena v devetem odstavku 10. člena ZN, v katerega pa ZUS-1 z določbo prvega odstavka 73. člena ni posegel, iz prvega odstavka 107. člena ZUS-1 pa izhaja, da je dovoljeno pravno sredstvo v upravnem sporu tisto, ki ga določa ZUS-1, razen če ni s posebnim zakonom drugače določeno. Tak poseben zakon je ZN (njegov deveti odstavek 10. člena), ki pritožbo posebej omenja, pa čeprav le v zvezi z rokom za odločitev o njej.
Opredelitev tožene stranke ni napačna, če je kot tožena stranka navedeno ministrstvo, čeprav gre za odločbo, ki jo lahko izda le minister kot predstojnik ministrstva.
Vrhovno sodišče se strinja tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da predmet kontrole v upravnem sporu v zadevi imenovanja notarja ne more biti število točk, ki jih je pri ugotavljanju strokovne usposobljenosti posameznega kandidata dala komisija. Ocena strokovne komisije je strokovne narave.
Zmotno je tudi tožnikovo stališče, da minister o izbiri notarja ne odloča po prostem preudarku. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je minister pri izbiri uporabil merila, določena v 10. a členu ZN, in da je po preučitvi zadeve po prostem preudarku izbral kandidata, ki po njegovi presoji pogoje za opravljanje dela notarja najbolje izpolnjuje. Kadar pa organ odloča po prostem preudarku, se v upravnem sporu v okviru presoje zakonitosti akta presoja le, ali je bil prosti preudarek uporabljen v skladu z njegovim namenom in ali so bile meje prostega preudarka prekoračene.
V upravnem sporu se namreč presoja le zakonitost izpodbijanega akta, ne pa tudi vsebinska presoja izpolnjevanja (ali boljšega izpolnjevanja) zakonskih pogojev za imenovanje notarja.