davek na dodano vrednost (DDV) - obračun DDV - odbitek vstopnega DDV - leasing - solidarna odgovornost - zloraba sistema DDV - izogibanje plačilu davka - objektivne okoliščine
Tožnik je vedel oziroma bi moral vedeti, da družba A., d.o.o. ne bo mogla plačati obračunane obveznosti za DDV po izdanem Računu, če vsaj tolikšnega zneska ne bo prejela na svoj TRR, izvedeni način plačila (s kompenzacijo) pa je poplačilo celotnega DDV onemogočal glede na tožniku znano likvidnostno stanje družbe A., d.o.o. Navedene okoliščine utemeljujejo sklep, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da z navedenimi posli z družbo A., d.o.o. in njeno povezano osebo sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV, s čimer je izpolnjen zakonski dejanski stan po 76.b členu ZDavP-2 za solidarno odgovornost tožnika za plačilo neplačanega DDV s strani družbe A., d.o.o.
Uredba (EU) št. 608/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. junija 2013 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine s strani carinskih organov in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1383/2003 člen 17, 23, 23/3.
Prvostopenjski organ je v zadevi odločal na podlagi uradnih podatkov, med drugim na podlagi odločbe AT420000805482014, izdane imetnici odločbe, družbi B., GmbH iz Avstrije, ki ščiti pravice inintelektualne lastnine (blagovne znamke "C."). Že z izdajo odločbe AT420000805482014 je bil izkazan sum kršitve pravic intelektualne lastnine, ki je nalagal, da carinski organ zaseže predmetno blago. Carinski organi so na podlagi določbe 14. člena Uredbe dolžni hitrega ravnanja in sicer morajo med drugim takoj po sprejemu zahteve poslati pristojnim organom držav članic odločbo, s katero se je ugodilo zahtevi imetnika pravice intelektualne lastnine za ukrepanje carinskih organov ali odločbo o drugačni odločitvi. Prvostopenjski organ je bil na podlagi odločbe imetnice pravice intelektualne lastnine AT420000508482014, ki jo je izdal pristojni avstrijski organ, dolžan hitro ukrepati. Družba B., GmbH iz Avstrije pa je tudi v predpisanem roku pri Okrožnem sodišču v Ljubljani vložila tožbo na ugotovitev kršitev pravic intelektualne lastnine (blagovne znamke "C."). V pravdnem postopku bo Okrožno sodišče v Ljubljani ugotavljalo, ali je kršitev pravic intelektualne lastnine (blagovne znamke "C.") tudi dejansko podana ali ne in ali je obravnavano blago res originalno, kot to zatrjuje tožnik.
carinski ukrep - začasno zadržanje blaga - pogoji za premike živali - prepustitev blaga - zavrženje - pravni interes
V konkretnem primeru je tožnica zoper izpodbijano odločbo, s katero je prvostopenjski organ začasno zadržal obravnavano blago (dve mački perzijski mešanki) vložila izpodbojno tožbo in z njo zahtevala odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponovni postopek. Odprava upravnega akta pomeni vzpostavitev stanja kot je bilo pred njegovo izdajo in možnost ponovitve upravnega postopka oz. ponovnega odločanja pred pristojnim organom (tretji odstavek 64. člena ZUS-1), kar pa glede na dejstvo, da sta bili obravnavani mački 23. 12. 2016 že vrnjeni tožnici, ni več mogoče. Sodišče sodi, da po povedanem si tožnica z izpodbojno tožbo ne more izboljšati svojega pravnega položaja. V konkretnem primeru po povedanem tožnica ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor.
denacionalizacija - določitev vrednosti podržavljenega premoženja - bagatelnost vložka zasebnega kapitala v mešanem podjetju - očitna nesorazmernost med vrednostjo lastninskega vložka in vrednostjo denacionaliziranega premoženja - vlaganje v denacionalizirano stanovanje - oblika vračanja premoženja
Pri primerjavi vrednosti nepremičnin (kot dela družbenega premoženja v pravni osebi v mešani lastnini in od katerih so zdaj štiri predmet denacionalizacije) ter zasebnega vložka je ključna vrednost nepremičnin ob ustanovitvi podjetja v mešani lastnini in vrednost nepremičnin po 44. členu ZDen. Vrednost nepremičnin ob ustanovitvi podjetja v mešani lastnini je namreč pomembna zaradi primerjave z vrednostjo zasebnega kapitala, ki je bil vplačan ob ustanovitvi (kot je to naložilo Ustavno sodišče v odločbi, U-I-72/93 z dne 20. 4. 1995). Vrednost nepremičnin po 44. členu ZDen pa je pomembna zato, ker ZDen celovito ureja denacionalizacijo premoženja, ki je bilo podržavljeno s predpisi o agrarni reformi, nacionalizaciji in o zaplembah ter z drugimi predpisi in načini, navedenimi v tem zakonu (1. člen ZDen), kar vključuje tudi določanje vrednosti podržavljenega premoženja po 44. členu ZDen. Ob tem sodišče poudarja, da že iz odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, U-I-72/93 z dne 20. 4. 1995, izhaja, da je lastninski vložek treba primerjati z vrednostjo premoženja denacionalizacijskega upravičenca, ki bi ga bilo sicer mogoče vrniti v naravi. Če pa je bilo podržavljeno premoženje denacionalizacijskega upravičenca obogateno z vlaganji, gre še vedno za isto premoženje, ki bi ga bilo mogoče vrniti v naravi, vlagatelj pa ima možnost zahtevati povrnitev teh vlaganj.
dohodnina - akontacija dohodnine - davčna olajšava - posebna olajšava - odmera akontacije dohodnine od dohodka - nerezident - napotitev
Sodišče pritrjuje tožnikovi materialno pravni razlagi pojma neprekinjenosti iz 2. točke prvega odstavka 45.a člena ZDoh-2. Treba je namreč upoštevati, da zakonsko besedilo pogojuje uveljavitev posebne davčne osnove s trajanjem napotitve, ki mora biti neprekinjeno več kot 30 dni. Pri tem pa trajanja napotitve ni mogoče apriorno enačiti z (delovnim) časom, ki ga napotitev zajema, saj to že jezikovno iz besedila zakona ne izhaja. Trajanje napotitve oz. pogodbe o napotitvi in dnevna, tedenska oz. mesečna delovna obveznost, ki jo ima tako napoteni delavec, sta namreč dve različni delovno pravni kategoriji. V posledici enačenja teh dveh kategorij tožena stranka zavzame stališče, da je potrebno, z vidika priznanja pravice do posebne davčne osnove, različno obravnavati delavca, ki je v Slovenijo napoten za 40 % svojega delovnega časa, in delavca, ki bi bil v Slovenijo napoten za enako število število delovnih ur, vendar bi te ure predstavljale njegovo celotno delovno obveznost pri njegovem delodajalcu, s katerim bi imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za krajši delovni čas. Sodišče za razlikovanje teh dveh situacij, z vidika upravičenosti do pravice do posebne davčne osnove, ne vidi razumnega razloga in meni, da že jezikovno iz določbe 2. točke prvega odstavka 45.a člena ZDoh-2, kot tudi iz celotnega 45.a člena ZDoh-2, takšna razlaga ne izhaja. Ne izhaja pa niti iz namena določbe 45.a člena ZDoh-2.
brezplačna pravna pomoč - odmera nagrade in stroškov odvetnika - nagrada za pritožbo - pripor - kazenski postopek
Upravičencu je bila dodeljena BPP v obsegu vseh potrebnih vlog, pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem prve stopnje do izdaje sodne odločbe sodišča prve stopnje v kazenskem postopku. V okviru postopka pred sodiščem prve stopnje je bil zoper upravičenca odrejen pripor, postopek glede upravičenosti pripora pa se vodi tudi na višjih stopnjah (višje sodišče, Vrhovno sodišče RS). Ker je bila v konkretnem primeru BPP upravičencu dodeljena za celotni postopek pred sodiščem prve stopnje, ta po mnenju sodišča zajema tudi vlaganje vlog in pravnih sredstev zoper procesne odločitve, sprejete v okviru postopka, ki se vodi pred sodiščem prve stopnje, vse do končne odločitve v tem postopku. V takšnih primerih se torej upravičencu za vložitev pravnih sredstev v zvezi z odreditvijo oziroma podaljšanjem pripora ne odobri BPP za vsako posamezno pravno sredstvo posebej, saj le-ta spadajo v okvir odobrene BPP za zastopanje na prvi stopnji kazenskega postopka. Le na ta način zagovornik lahko vseobsežno in učinkovito zastopa interese upravičenca - obdolženca, ki se nahaja v priporu, to je da se v času sojenja na prvi stopnji ne bi nahajal v priporu.
Ker so na podlagi določb petega odstavka 17. člena ZOdv odvetniki dolžni trpeti redukcijo plačila za svoje delo (odvetniško storitev), pomeni nepravilno uporabo prava, kolikor se uporabo določbe razširi tudi na izdatke za stranko iz tretjega odstavka 11. člena OT, ki določa, da je odvetnik je upravičen tudi do povračila izdatkov za poštne in telefonske storitve, obrazce, za bančne storitve, za fotokopiranje in prepisovanje spisov, listin ter dokumentacije in podobne izdatke.
ZCes-1 člen 118, 118/1, 118/1-8. ZUP člen 9, 146, 146/3, 154, 154/1.
inšpekcijski postopek - ukrep občinskega inšpektorja - odstranitev objekta - ustna obravnava - pravica stranke do izjave - kršitev pravil postopka
Razpis ustne obravnave z možnostjo strankinega sodelovanja na njej (tudi prek postavljanja vprašanj drugim strankam postopka ali zaslišanim pričam) pomeni način zagotavljanja uresničevanja načela zaslišanja stranke, pomembno pa je tudi z vidika načela materialne resnice. To pa tudi pomeni, da če stranka zaslišanim osebam ne more postavljati vprašanj, ker obvezna ustna obravnava ni bila razpisana, je ocenjevanje izvedenih dokazov in na tej podlagi sklepanje o pravno pomembnih dejstvih v postopku preuranjeno. V upravnem (tudi v inšpekcijskem) postopku po povedanem ne zadostuje zgolj pisna seznanitev stranke z vsebino izpovedi priče.
denacionalizacija - določitev vrednosti podržavljenega premoženja - bagatelnost vložka zasebnega kapitala v mešanem podjetju - očitna nesorazmernost med vrednostjo lastninskega vložka in vrednostjo denacionaliziranega premoženja - oblika vračanja premoženja
Pri primerjavi vrednosti nepremičnin (kot dela družbenega premoženja v pravni osebi v mešani lastnini in od katerih so zdaj štiri predmet denacionalizacije) ter zasebnega vložka je ključna vrednost nepremičnin ob ustanovitvi podjetja v mešani lastnini in vrednost nepremičnin po 44. členu ZDen. Vrednost nepremičnin ob ustanovitvi podjetja v mešani lastnini je namreč pomembna zaradi primerjave z vrednostjo zasebnega kapitala, ki je bil vplačan ob ustanovitvi. Vrednost nepremičnin po 44. členu ZDen pa je pomembna zato, ker ZDen celovito ureja denacionalizacijo premoženja, ki je bilo podržavljeno s predpisi o agrarni reformi, nacionalizaciji in o zaplembah ter z drugimi predpisi in načini, navedenimi v tem zakonu, kar vključuje tudi določanje vrednosti podržavljenega premoženja po 44. členu ZDen. Že iz odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije v zadevi U-I-72/93 z dne 20. 4. 1995 izhaja, da je lastninski vložek treba primerjati z vrednostjo premoženja denacionalizacijskega upravičenca, ki bi ga bilo sicer mogoče vrniti v naravi. Če pa je bilo podržavljeno premoženje denacionalizacijskega upravičenca obogateno z vlaganji, še vedno gre za isto premoženje, ki bi ga bilo mogoče vrniti v naravi, vlagatelj pa ima možnost zahtevati povrnitev teh vlaganj.
Ob ugotovitvah odstotkovnega razmerja med zasebnim in družbenim kapitalom, ki je očitno v korist družbenega kapitala, in okoliščine, da upravljavska razmerja niso sledila razmerju lastništva kapitala, pa je treba pri oceni, ali gre za bagatelen (zasebni) vložek, upoštevati (med drugim) tudi vrsto izdanih delnic in morebitno povezanost delničarjev. V zadevi so bile za zasebni kapital izdane navadne delnice z glasovalnimi pravicami, za družbeni kapital pa (razen za 4.000.000 DIN v denarju vplačanega vložka) prednostne delnice brez glasovalnih pravic. Prednostne delnice pa so po Pogodbi o ustanovitvi podjetja v mešani lastnini (in kar med strankami tudi ni sporno) ugodnostne, saj so dajale imetnikom drugačna upravičenja, kot npr. prednostno pravico do določene letne dividende, določenih izplačil itd.. Šele vsa članska upravičenja pa tvorijo celoto, zato pri oceni o ne/bagatelnosti zasebnega vložka ni mogoče pomena pripisati zgolj upravljavskim pravicam, pač pa je treba ustrezen pomen in težo pripisati tudi ugodnostnim delnicam, ki so bile izdane za vrednost celotnega stvarnega vložka.
ZZDej-K člen 41, 41/4, 41/6. URS člen 74, 158. ZZDej člen 44f.
koncesije - koncesija za opravljanje zdravstvene dejavnosti - sprememba koncesijskega akta - retroaktivnost - trajanje koncesije - sprememba časa trajanja koncesije - odločitev ustavnega sodišča
Časovna omejitev že prej časovno omejene koncesije na najdaljše obdobje petnajstih let od uveljavitve ZZDej-K, po presoji sodišča pomeni milejšo spremembo obstoječega koncesijskega razmerja kot iz nedoločenega v določen čas na podlagi četrtega odstavka 41. člena ZZDej-K1. Ker sta določbi četrtega in šestega odstavka 41. člena ZZDej-K primerljivi in ima sprememba po določbi šestega odstavka 41. člena ZZDej-K po presoji sodišča milejše posledice kot po četrtem odstavku navedenega člena ZZDej-K, sodišče zavezuje stališče, ki ga je Ustavno sodišče RS sprejelo v odločbi U-I-193/19-14 z dne 6. 5. 2021, ki se je nanašalo na spremembo koncesije za nedoločen čas v določen čas. Ustavno sodišče RS je z odločbo U-I-193/19-14 z dne 6. 5. 2021 odločilo, da je določba četrtega odstavka 41. člena ZZDej-K ustavnopravno skladna, da določba ne učinkuje retroaktivno in da je v skladu z načelom zaupanja v pravo.
Neutemeljeno je tožničino sklicevanje na poseg v svobodo dela (49. člen Ustave RS), češ da tožnici spremenjena določba 16. člena ZZDej-K po izteku koncesije, preprečuje nadaljnje opravljanje njenega poklica. Pri njej zaposleni oziroma na drug način angažirani zdravniki in medicinsko ter administrativno osebje bodo še vedno lahko svobodno opravljali svoj poklic, saj prenehanje koncesijske dejavnosti v pridobljene pogoje za opravljanje poklica ne posega in jim ga ne onemogoča.
brezplačna pravna pomoč - obseg dodeljene brezplačne pravne pomoči - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - objektivni pogoj - očitno nerazumna zadeva - kazenski postopek - zahteva za varstvo zakonitosti
V obravnavanem primeru ob izdaji izpodbijane odločbe pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči za sestavo in vložitev zahteve za varstvo zakonitosti ni bil izpolnjen.
ZRPPB-1 člen 7, 7/1, 7/5. Uredba (EU) št. 806/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. julija 2014 o določitvi enotnih pravil in enotnega postopka za reševanje kreditnih institucij in določenih investicijskih podjetij v okviru enotnega mehanizma za reševanje in enotnega sklada za reševanje ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1093/2010 člen 29, 29/1.
Banka Slovenije - ukrepi za reševanje bank - stroški - uporaba prava EU
Glede na to, da je odbor izdal Sklep, ki ga je naslovil na toženko, toženka pa je na podlagi Uredbe (29. člen) in ZRPPB-1 (7. člen) zavezana ravnati skladno s Sklepom, kar je z izpodbijano odločbo tudi storila, je s tem potrjena pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe ter je obenem začrtan tudi okvir sodne presoje v tem upravnem sporu. Zato se vse tožbene navedbe, ki se dejansko ne tičejo tega pravnorelevantnega dejanskega stanja (obstoj Sklepa, njegova implementacija z izpodbijano odločbo), tj. da je bil sam postopek reševanja banke nezakonit in da so bili odbiti stroški previsoki in arbitrarno določeni, izkažejo za nerelevantne,
Tožnica sama ni presojala, niti po temelju niti po višini, kateri stroški bodo predmet odbitka od kupnine, ki jo je plačala za delnice banke B., d. d., temveč je to presojo s Sklepom opravil odbor. Ker odločitev o teh stroških torej ni bila v pristojnosti toženke, o njih po vsebini tudi ni bilo odločeno z izpodbijano odločbo, ampak je o njih predhodno že odločil odbor s Sklepom, toženka pa je Sklep po nalogu odbora le implementirala, torej izvršila. Temelj, tj. upravičenost odbora in toženke do teh stroškov, in njihova višina zato v postopku izdaje izpodbijane odločbe in posledično tudi v tem upravnem sporu ne moreta biti presojana, to sodišče pa tudi nima jurisdikcije za nadzor nad akti odbora.
evidentiranje meje - zavrženje tožbe - pravna korist - pravni naslednik
Iz določb 11. in 28. člena ZEN izhaja, da predlagatelj postopka evidentiranja meje, ki tekom tega postopka lastništvo nepremičnine (katere meje se urejajo) prenese na drug subjekt, preneha biti stranka tega postopka, namesto njega pa v postopek vstopi novi lastnik oziroma pridobitelj te nepremičnine.
ZEKom-1 člen 106, 224. ZUP člen 279, 279/1, 279/1-1, 279/1-3.
elektronske komunikacije - postopek nadzora - inšpekcijski postopek - pogoji za izrek ukrepa - ničnost odločbe
V obravnavani zadevi je toženka preverjala, ali tožnik izpolnjuje obveznosti, ki so mu naložene z regulatorno odločbo. To pomeni, da je ravnala v skladu s citiranimi predpisi s področja upravnega prava in odločala v zadevi iz svoje (upravne) pristojnosti. Kot pravilno opozarja toženka, gre za reguliran trg, pri katerem operater ni prost pri oblikovanju vseh pogodbenih določb, tj. pri oblikovanju cene za operaterski dostop. Če je v okviru cenovnega nadzora z upravno odločbo ugotovljeno, da zavezanec ni spoštoval odločbe, ker je zaračunaval napačno ceno, je glede na zakon in regulatorno odločbo utemeljen ukrep, s katerim mu toženka naloži, naj to kršitev odpravi, tj. vrne napačno zaračunane zneske. Zato ni mogoče pritrditi tožniku, da je toženka z naložitvijo povrnitve razlike med cenami, kot izhajajo iz izpodbijane odločbe, in cenami, ki jih je tožnik zaračunal iskalcem dostopa, odločila o civilnopravnih razmerjih, torej mimo pristojnosti, ki jo toženki daje zakon.
ZIN člen 24, 24/4. ZUP člen 43, 43/1, 43/3, 142, 142/1, 142/5.
ukrep okoljskega inšpektorja - stranski udeleženec - pravica do pritožbe
Vsak subjekt, ki mu je bila priznana pravica, da se kot stranski udeleženec udeležuje upravnega postopka, ima že po zakonu tudi pravico do vložitve pritožbe zoper odločbo, s katero je bil ta postopek končan. Ker je bil v predmetnem inšpekcijskem postopku tožniku pravnomočno priznan status stranskega udeleženca, mu pravice do pritožbe zoper inšpekcijsko odločbo (v mejah priznane pravice do stranske udeležbe) tako ni mogoče odreči.
Glede na točko 4 Javnega razpisa izhaja, da se v primeru, če tožnik ne izpolnjuje že enega od razpisnih pogojev, vloga zavrne. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da je tožnik predložil podnajemno pogodbo za predmetni objekt, kot navaja tudi sam tožnik v tožbi, ne pa najemne pogodbe, kot to določa 4. točka poglavja 4.2 Javnega razpisa. Ker tožnik ni predložil ustrezne najemne pogodbe, sklenjene z lastnikom predmetnega objekta, ki je jasno naveden kot eden od razpisnih pogojev in sicer v poglavju 4.2 v točki 4, je že ta razlog dovolj za zavrnitev tožnikove vloge.
ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 28, 46, 46/3, 46/11.
mednarodna zaščita - pridržanje prosilca za namen predaje odgovorni državi članici - pravni interes - samovoljna zapustitev azilnega doma - domneva umika prošnje - zavrženje tožbe
Upravno sodišče v tej zadevi nikakor ne šteje, da zapustitev države avtomatično pomeni izgubo pravnega interesa za nadaljevanje upravnega spora, saj je izguba pravnega interesa za tožbo odvisna od konkretnih okoliščin in razlogov za zapustitev države in s tem v zvezi od presoje sorazmernosti posega v pravico do učinkovitega sodnega varstva.
izvrševanje kazni zapora - premestitev obsojenca - premestitev v prostore s strožjim režimom - prestajanje kazni v odprtem ali polodprtem zavodu ali oddelku - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v upravnem postopku
Iz uradnega zaznamka dejanja, ki se očitajo tožniku in zaradi katerih naj bi bili podani razlogi za premestitev v strožji režim zapora, niso dokazana z zadostno stopnjo verjetnosti. Tožnik utemeljeno opozarja na sum, da je bil uradni zaznamek narejen šele po izdaji izpodbijane odločbe, saj ima višjo opravilno številko, datiran pa je na isti dan, kot izpodbijana odločba. Sodišče se strinja s tožnikom, da se poraja dvom o verodostojnosti tega dokumenta.
razlastitev - uvedba razlastitvenega postopka - ponudba za odkup nepremičnin - načelo sorazmernosti - odškodnina zaradi razlastitve - parcelacija
Kadar je predmet razlastitve del nepremičnine (del zemljiške parcele), je treba pred sklenitvijo pravnega posla izvesti parcelacijo. Ker pa lahko razlastitveni upravičenec parcelacijo zahteva šele po uvedbi razlastitvenega postopka, če mu to dovoljuje v tem postopku izdana odločba o izvedbi pripravljalnih del, pred uvedbo razlastitvenega postopka ne more oblikovati ponudbe za odkup, ki bi vsebovala na podlagi parcelacije novo odmerjene zemljiške parcele.
Upravni organ o odškodnini izda odločbo le, kadar se stranki o njej sporazumeta, pri čemer pa ta sporazum o odškodnini ni predmet odločbe v rednem (nenujnem) razlastitvenem postopku, kakršen je obravnavani. V nobenem primeru pa upravni organ o odškodnini ne odloča, temveč jo le vključi v odločbo pod pogojem, da se stranki o njej sporazumeta. Odločanje o odškodnini je v pristojnosti sodišča, kar hkrati pomeni, da odločanje o odškodnini ni upravna stvar.
ZMZ-1 člen 49, 49/9. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2.
mednarodna zaščita - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti
Tožnikov opis policijskega nasilja ne more utemeljevati domneve o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev; takšno morebitno (splošno uveljavljeno) policijsko nasilje do prosilcev za mednarodno zaščito pa ni razvidno niti iz v upravnem postopku predloženih člankov, česar tožnik ne izpodbija konkretizirano. Na sistemske pomanjkljivosti hrvaškega azilnega sistema, tudi ob upoštevanju tožnikove izjave, da z uradnimi osebami v postopku za priznanje mednarodne zaščite ni imel težav, prav tako ne morejo nakazovati posplošene tožnikove izjave o okoliščinah deljenja hrane in domnevnega (sicer nekonkretiziranega) slabega odnosa do Kubancev v azilnem domu. Ob odsotnosti relevantnih poročil pristojnih evropskih organov in upoštevanju analize, ki jo je tožena stranka opravila v zvezi z pravico prosilcev do zdravstvenega varstva, se kot takšne izkažejo tudi tožnikove izjave v zvezi z morebitnim (prihodnjim) postopanjem Republike Hrvaške pri njegovi zdravstveni oskrbi.
upravni spor - tožba v upravnem sporu - pravni interes - odprava odločbe - zavrženje tožbe
S tem, ko je bila prvostopenjska odločba v točkah 1 do 5 izreka odpravljena, je nastal položaj, kot da o temu delu denacionalizacijskega zahtevka odločba sploh (še) ne bi bila izdana, postopek pa se je v temu delu vrnil v stanje pred njeno izdajo. Ker so bile z odpravo odločbe odpravljene tudi pravne posledice, ki so nastale iz odpravljenega dela delne odločbe, tožnik s tožbo, s katero tudi sam zahteva odpravo navedenih točk izreka delne odločbe, v tem primeru očitno ne more več izboljšati svojega pravnega položaja.