javno dobro - ukinitev javnega dobra - pravica do vložitve pravnega sredstva - javna pot
V odgovoru na tožbo toženka skuša prikazati, da je javno dobro ukinila, ker je njegova splošna raba onemogočena in ga ni mogoče obnoviti, kar naj bi izhajalo iz tega, da je v obrazložitvi ugotovitvene odločbe navedla, da se zemljišče ne uporablja več za javno pot, ampak je funkcionalno zemljišče k sosednjemu zemljišču. Vendar pa mora toženka že v izpodbijani odločbi navesti vse pravno relevantne razloge za odločitev in zato ne more z navedbami v odgovoru na tožbo in (morebitnih) nadaljnjih vlogah v upravnem sporu dopolnjevati razlogov za svojo odločitev in dokazovati njene utemeljenosti.
elektronske komunikacije - spor med operaterjem in končnim uporabnikom - sprememba splošnih pogojev - odstop od naročniške pogodbe - ugodnosti
Eden od ciljev, za katere si je zakonodajalec prizadeval ob sprejemu ZEKom-1 je tudi varstvo pravic uporabnikov. Tako mora biti naročnik o vsaki spremembi pogodbenih pogojev obveščen vsaj en mesec pred njeno uveljavitvijo. To mu omogoča, da ne glede na obdobje vezave, v roku enega meseca brez odpovednega roka, brez plačila stroškov prekinitve naročniškega razmerja in brez pogodbene kazni odstopi od naročniške pogodbe, če mu novi pogoji ne ustrezajo oziroma se z njimi ne strinja. V tem primeru mu operater ne sme naložiti kazni zaradi predčasne prekinitve pogodbe. Ostaja pa dolžnost naročnika, da izpolni morebitne obveznosti, ki jih ima do operaterja, to je plačilo zapadlih in neplačanih računov, vračilo prejete terminalske opreme ter morebitne druge pogodbeno dogovorjene obveznosti.
verifikacija stare devizne vloge - neizplačane devizne vloge - pravice in obveznosti po ZNISESČP - prenos sredstev na privatizacijski račun - skrajšani ugotovitveni postopek
V tožbi tožnica uveljavlja kršitev pravil postopka, ker ji niso bili dani na voljo dokazi, ki jih je tožena stranka pridobila na podlagi četrtega odstavka 9. člena ZNISESČP. Glede navedenega sodišče ugotavlja, da takšno postopanje upravnega organa v konkretnem primeru ni imelo vpliva na pravilnost same odločitve, saj je tožena stranka s tako pridobljenimi podatki le preverila točnost dokazil, ki jih je že tožnica sama predhodno priložila zahtevi za verifikacijo stare devizne vloge. To pomeni, da je le preverjala podatke in dokazila, ki jih je predložila sama tožnica in so bila preverjana dejstva tožnici že prej znana, s čimer so bili posledično izpolnjeni pogoji za izdajo odločbe na podlagi določbe 1. točke prvega odstavka 144. člena ZUP.
podaljšanje obratovalnega časa - pravni interes - zavrženje tožbe
Učinek izpodbijane odločbe je prenehal prej, preden je bilo možno odločati o vloženi tožbi. Zadnji datum učinkovanja odločbe je namreč 31. 12. 2020. Če bi sodišče sledilo tožbenemu zahtevku, kot je bil postavljen, in bi v primeru ugoditve tožbi odločbo odpravilo in vrnilo zadevo v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu, si tožeča stranka svojega pravnega položaja ne bi mogla več izboljšati, saj je že minilo obdobje učinkovanja izpodbijane odločbe. Pravni interes bi lahko tožeča stranka izkazovala kvečjemu z ugotovitvenim tožbenim zahtevkom ki pa v konkretnem primeru ni bil postavljen.
Izpodbijani sklep, ki se sklicuje na odločbo Bpp 531/2011 z dne 1. 5. 2019, nima razlogov o odločilnem dejstvu, torej o dolžnosti vračila izplačanih sredstev BPP, ker bi bila BPP neupravičeno dodeljena. O tem še ni bilo pravnomočno odločeno. Zato je podana bistvena kršitev določb upravnega postopka.
Ko gre za odločanje po 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP mora organ v obrazložitvi pojasniti na podlagi česa je ugotovil, da gre za odločanje o zadevi v kateri je že bilo pravnomočno odločeno. Prepoved ponovnega odločanja absolutno velja namreč le za tiste primere, ko je bilo o zadevi materialno pravnomočno odločeno, ne pa tudi če je bila odločitev zgolj formalno pravnomočna. V teh primerih organ vlogo zavrže le, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. To posledično pomeni, da mora v teh primerih organ presoditi ali se je dejansko stanje ali pravna podlaga do vložitve nove vloge spremenilo in to v odločbi obrazložiti.
denacionalizacija - določitev vrednosti podržavljenega premoženja - bagatelnost vložka zasebnega kapitala v mešanem podjetju - očitna nesorazmernost med vrednostjo lastninskega vložka in vrednostjo denacionaliziranega premoženja - vlaganje v denacionalizirano stanovanje - oblika vračanja premoženja
Pri primerjavi vrednosti nepremičnin (kot dela družbenega premoženja v pravni osebi v mešani lastnini in od katerih so zdaj štiri predmet denacionalizacije) ter zasebnega vložka je ključna vrednost nepremičnin ob ustanovitvi podjetja v mešani lastnini in vrednost nepremičnin po 44. členu ZDen. Vrednost nepremičnin ob ustanovitvi podjetja v mešani lastnini je namreč pomembna zaradi primerjave z vrednostjo zasebnega kapitala, ki je bil vplačan ob ustanovitvi (kot je to naložilo Ustavno sodišče v odločbi, U-I-72/93 z dne 20. 4. 1995). Vrednost nepremičnin po 44. členu ZDen pa je pomembna zato, ker ZDen celovito ureja denacionalizacijo premoženja, ki je bilo podržavljeno s predpisi o agrarni reformi, nacionalizaciji in o zaplembah ter z drugimi predpisi in načini, navedenimi v tem zakonu (1. člen ZDen), kar vključuje tudi določanje vrednosti podržavljenega premoženja po 44. členu ZDen. Ob tem sodišče poudarja, da že iz odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, U-I-72/93 z dne 20. 4. 1995, izhaja, da je lastninski vložek treba primerjati z vrednostjo premoženja denacionalizacijskega upravičenca, ki bi ga bilo sicer mogoče vrniti v naravi. Če pa je bilo podržavljeno premoženje denacionalizacijskega upravičenca obogateno z vlaganji, gre še vedno za isto premoženje, ki bi ga bilo mogoče vrniti v naravi, vlagatelj pa ima možnost zahtevati povrnitev teh vlaganj.
ZRPPB-1 člen 7, 7/1, 7/5. Uredba (EU) št. 806/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. julija 2014 o določitvi enotnih pravil in enotnega postopka za reševanje kreditnih institucij in določenih investicijskih podjetij v okviru enotnega mehanizma za reševanje in enotnega sklada za reševanje ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1093/2010 člen 29, 29/1.
Banka Slovenije - ukrepi za reševanje bank - stroški - uporaba prava EU
Glede na to, da je odbor izdal Sklep, ki ga je naslovil na toženko, toženka pa je na podlagi Uredbe (29. člen) in ZRPPB-1 (7. člen) zavezana ravnati skladno s Sklepom, kar je z izpodbijano odločbo tudi storila, je s tem potrjena pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe ter je obenem začrtan tudi okvir sodne presoje v tem upravnem sporu. Zato se vse tožbene navedbe, ki se dejansko ne tičejo tega pravnorelevantnega dejanskega stanja (obstoj Sklepa, njegova implementacija z izpodbijano odločbo), tj. da je bil sam postopek reševanja banke nezakonit in da so bili odbiti stroški previsoki in arbitrarno določeni, izkažejo za nerelevantne,
Tožnica sama ni presojala, niti po temelju niti po višini, kateri stroški bodo predmet odbitka od kupnine, ki jo je plačala za delnice banke B., d. d., temveč je to presojo s Sklepom opravil odbor. Ker odločitev o teh stroških torej ni bila v pristojnosti toženke, o njih po vsebini tudi ni bilo odločeno z izpodbijano odločbo, ampak je o njih predhodno že odločil odbor s Sklepom, toženka pa je Sklep po nalogu odbora le implementirala, torej izvršila. Temelj, tj. upravičenost odbora in toženke do teh stroškov, in njihova višina zato v postopku izdaje izpodbijane odločbe in posledično tudi v tem upravnem sporu ne moreta biti presojana, to sodišče pa tudi nima jurisdikcije za nadzor nad akti odbora.
ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 28, 46, 46/3, 46/11.
mednarodna zaščita - pridržanje prosilca za namen predaje odgovorni državi članici - pravni interes - samovoljna zapustitev azilnega doma - domneva umika prošnje - zavrženje tožbe
Upravno sodišče v tej zadevi nikakor ne šteje, da zapustitev države avtomatično pomeni izgubo pravnega interesa za nadaljevanje upravnega spora, saj je izguba pravnega interesa za tožbo odvisna od konkretnih okoliščin in razlogov za zapustitev države in s tem v zvezi od presoje sorazmernosti posega v pravico do učinkovitega sodnega varstva.
ZMZ-1 člen 49, 49/9. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2.
mednarodna zaščita - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti
Tožnikov opis policijskega nasilja ne more utemeljevati domneve o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev; takšno morebitno (splošno uveljavljeno) policijsko nasilje do prosilcev za mednarodno zaščito pa ni razvidno niti iz v upravnem postopku predloženih člankov, česar tožnik ne izpodbija konkretizirano. Na sistemske pomanjkljivosti hrvaškega azilnega sistema, tudi ob upoštevanju tožnikove izjave, da z uradnimi osebami v postopku za priznanje mednarodne zaščite ni imel težav, prav tako ne morejo nakazovati posplošene tožnikove izjave o okoliščinah deljenja hrane in domnevnega (sicer nekonkretiziranega) slabega odnosa do Kubancev v azilnem domu. Ob odsotnosti relevantnih poročil pristojnih evropskih organov in upoštevanju analize, ki jo je tožena stranka opravila v zvezi z pravico prosilcev do zdravstvenega varstva, se kot takšne izkažejo tudi tožnikove izjave v zvezi z morebitnim (prihodnjim) postopanjem Republike Hrvaške pri njegovi zdravstveni oskrbi.
ZCes-1 člen 97, 112, 118. ZUP člen 214, 237, 237/2, 237/2-7.
inšpekcijski postopek - objekt za obveščanje in oglaševanje - obrazložitev odločbe - soglasje za poseg v varovalni pas ceste
Izpodbijana odločba ni izdelana v skladu z ZUP, kar pa predstavlja bistveno kršitev pravil upravnega postopka. Iz izpodbijane odločbe namreč izhaja, da se toženka ni opredelila do tožničinih izjav v upravnem postopku, podanih že v izjavi z dne 27. 1. 2018, ponovljenih v pritožbi in tožbi in sicer: (i) da je bil objekt postavljen junija 2013, (ii) da se je objekt v času postavitve nahajal izven varovalnega pasu občinske ceste, saj je od osi ceste oddaljen cca. 15 metrov, kar naje razvidno iz priložene skice, (iii) da zato soglasje MOL ni bilo potrebno. Prav ugotovitve toženke, kdaj je bil objekt postavljen, ali se nahaja v varovalnem pasu in kje se nahaja in ali je tožnica za postavitev objekta potrebovala soglasje ali ne, pa so bistveni razlogi za izdajo izpodbijane odločbe.
dohodnina - odmera dohodnine - napoved za odmero dohodnine - konvencija o izogibanju dvojnem obdavčevanju - čezmejni delovni migrant - državljan zaposlen v Avstriji - dohodek rezidenta, dosežen z delom v Republiki Avstriji
Stališče tožene stranke, da neupoštevanje dodatnega besedila „pri opravljanju državnih funkcij“ iz točke a) prvega odstavka 19. člena Konvencije med Republiko Slovenijo in Republiko Avstrijo o izogibanju dvojnega obdavčevanja v zvezi z davki na dohodek in premoženje v slovenski verziji nima neposrednega vpliva na razlago vsebine tega odstavka, je materialnopravno napačno.
ZTuj-2 člen 55, 55/1, 55/1-2, 55/1-6, 56, 56/1, 56/1-1. ZUP člen 138, 138/1, 139.
enotno dovoljenje za prebivanje in delo - razveljavitev dovoljenja - napotitev v tujino
Iz 2. alineje prvega odstavka 55. člena Ztuj-2 torej izhaja, da če je tujec zaposlen pri delodajalcu s sedežem v Republiki Sloveniji in ga ta zaradi opravljanja storitev napoti na delo v tujino, potem to ne more biti razlog za zavrnitev dovoljenja za prebivanje oziroma za razveljavitev dovoljenja za prebivanje. Glede na tožbene navedbe in podatke spisa bi lahko bil podan ravno tak primer, ko je tožnik bil zaposlen pri delodajalcu s sedežem v Republiki Sloveniji in ga je le ta napotil v tujino. V kolikor so te okoliščine podane, potem ni razumljivo, da se tožena stranka v istem odstavku odločbe sklicuje na to, da obstajajo razlogi za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu.
državljanstvo RS - pogoji za naturalizacijo - dejansko življenje v RS - načelo zaslišanja strank - zaslišanje priče
V zapisniku o zaslišanju na upravni enoti je navedeno, da je tožnica izjavila, da ima kar nekaj družinskih prijateljev, ki bi lahko potrdili njeno bivanje v Sloveniji, pri čemer jih je izrecno naštela. Navedla je „potem predlagam še družinske prijatelje in sorodnike ...“. Ta navedba pomeni predlog za zaslišanje prič, ki pa mu tožena stranka ni sledila, pri tem pa ni navedla razloga, zakaj ne.
V kolikor je tožena stranka v postopku revizije menila, da pri upravni enoti izvedeni dokazi niso zadostni, bi se morala opredeliti do vseh ostalih predlaganih dokazov, ki niso bili izvedeni. Dokazov z zaslišanjem predlaganih prič ni izvedla in bi glede na to morala obrazložiti, zakaj jih ni izvedla, zakaj je štela, da je njihova izvedba nepotrebna. Ker tega v obrazložitvi ni, je odločba že iz tega razloga tako pomanjkljivo obrazložena, da jo je bilo treba odpraviti.
Dejansko prebivanje v Republiki Sloveniji se ne dokazuje le z listinskimi dokazi. V kolikor tožena stranka ne sledi navedbam tožnice, da je od leta 2008 dalje prebivala v Republiki Sloveniji oziroma da njeni dokazi za kaj takega ne zadostujejo, se potem postavi vprašanje, kje pa naj bi tožnica v tem času dejansko prebivala. Tožena stranka po drugi strani ni izkazala, da naj bi tožnica v spornem obdobju prebivala v neki drugi državi.
delo na črno - prepoved dela na črno - načelo zaslišanja strank - ustna obravnava
Razpis ustne obravnave z možnostjo strankinega sodelovanja na njej (tudi prek postavljanja vprašanj drugim strankam postopka ali zaslišanim pričam) pomeni način uresničevanja načela zaslišanja stranke, pomembno pa je tudi z vidika načela materialne resnice, ki nalaga, da se v postopku ugotovi resnično dejansko stanje in v ta namen ugotovi vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo.
brezplačna pravna pomoč - dodelitev brezplačne pravne pomoči - izjemna brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - veriženje prošenj za dodelitev brezplačne pravne pomoči
V skladu s 5. alinejo 8. člena ZBPP se brezplačna pravna pomoč ne dodeli za nobeno obliko in nobeno fazo upravnega spora, torej tudi ne za postopek s pravnimi sredstvi.
ZDIJZ člen 4, 4/1, 5a, 5a/3, 7. ZIN člen 16, 16/2.
dostop do informacij javnega značaja - izjeme od dostopa do informacije javnega značaja - delni dostop - inšpekcijski postopek - prijavitelj
Drugi odstavek 16. člena ZIN, v skladu s katerim je inšpektor dolžan varovati tajnost vira prijave in vira drugih informacij, na podlagi katerih se opravlja inšpekcijski nadzor, se na podlagi jazikovne razlage nanaša izključno na vir prijave oziroma vir drugih informacij, torej na subjekt, ki je dal določene podatke ali obvestila, in da vsebina prijave oziroma informacij s to določbo ni zajeta.
Da tožena stranka ni ravnala skladno z navedenimi izhodišči iz 7. člena ZDIJZ, saj razen osebnih podatkov prijavitelja in drugih fizičnih oseb ni prekrila vseh naveznih okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati na vir prijave, zaradi česar bi bila ogrožena njegova tajnost.
Inženirska zbornica Slovenije (IZS) - pooblaščeni inženir - vpis v imenik pooblaščenih inženirjev - pogoji za vpis v imenik - izpolnjevanje pogojev - mirovanje - začasno in občasno delo - prokura
Prokura je splošno poslovno pooblastilo, stalno in trajno opravljanje dela, ki ga zahteva 5. člena ZAID, pa se lahko uredi le v obliki sklenitve ustrezne delovnopravne pogodbe. S tem, ko je tožnik sklenil pogodbo, na podlagi katere je postal prokurist družbe, je torej prejel splošno poslovno pooblastilo. Posebej določena pooblastila za opravljanje nekaterih nalog (vodja projektov, odgovorni projektant, odgovorni vodja del in odgovorni nadzornik električnih instalacij) ne pomenijo, da stalno in trajno opravlja poklicne naloge pooblaščenega inženirja družbe, pač pa gre le za ene od posebej določenih nalog v okviru prokure.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/3, 27, 27/3. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4, 19, 19/2.
Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja prosilca odgovorni državi članici - mednarodna zaščita - načelo medsebojnega zaupanja med državami članicami - prepoved mučenja ali nečlovečnega in ponižujočega ravnanja - odgovorna država članica - Republika Hrvaška - dokazno breme - dokazni standard - suspenzivni učinek - začasna odredba
Glede na še vedno splošno znane okoliščine v zvezi z azilnimi postopki na Hrvaškem, ni bistveno, da bi se tožniku moralo v času, ko je bil v (policijskem) postopku na Hrvaškem, zgoditi fizično nasilje, za to, da bi lahko s tožbo preprečil predajo, ampak je bistveno, kaj ga čaka na Hrvaškem v primeru vrnitve, torej, ali obstaja zadostna verjetnost, da bi bil iz Hrvaške vrnjen v tretjo državo ob tveganju za kršitev prepovedi nečloveškega ravnanja in ob upoštevanju dejstva, da je tožnik že pred izdajo izpodbijanega sklepa kot dokaz predložil toženi stranki obširen spisek poročil oziroma informacij o stanju na Hrvaškem s strani različnih in relevantnih virov, ki se ni nanašal samo na ravnanje hrvaške policije s tujci po tem, ko nezakonito prečkajo mejo preden izrazijo namero za azil.
Ne drži, da bi moral tožnik dokazati, da praksa ravnanja s prosilci za mednarodno zaščito, ki so vrnjeni po Dublinski uredbi na Hrvaško, ne odstopa od problematične prakse, ki je bila ugotovljena v poročilih, ki se nanašajo na ravnanje s prosilci za mednarodno zaščito in tujci, ki nezakonito vstopijo na ozemlje Hrvaške; ker so se trditve tožnika v upravnem postopku nanašale tako na tujce, ki nezakonito vstopijo na ozemlje Hrvaške, kot tudi na tiste, ki so oziroma bi morali imeti status prosilca za mednarodno zaščito, je veliko lažje toženi stranki pridobiti ustrezna zagotovila s strani Hrvaške, da tožniku v primeru vrnitve na podlagi Dublinske uredbe ne grozi tveganje z vidika 4. člena Listine EU.
Če organ države članice EU ugotovi, da v času odstranitve in predaje tujca drugi državi članici EU na podlagi zanesljivih informacij ni mogoče „izključiti vsakršne dejanske nevarnosti“ nečloveškega ravnanja, to še ne pomeni, da mora država članica EU odstranitev in predajo tujca dokončno odpovedati, ampak mora pristojni upravni organ najprej prevzeti določene obveznosti in v komunikaciji s pristojnimi organi druge države članice EU pridobiti posebna zagotovila, da v konkretnem primeru sprejema tujca do kršitve pravice do prepoved nečloveškega ravnanja ne bo prišlo.