elektronska komunikacijska sredstva - spor med operaterjem in končnim uporabnikom
Sodišče meni, da namenska, jezikovna, logična in zgodovinska razlaga te določbe kažejo, da je drugi odstavek 146. člena ZEKom-1 uredil (tudi) zlorabo elektronskih komunikacijskih storitev v tehničnem pomenu.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - kazenski postopek - zahteva za varstvo zakonitosti - objektivni pogoj - očitno nerazumna prošnja - zavrnilna sodba
Tožena stranka je v izpodbijani odločbi pravilno pojasnila, da se brezplačna pravna pomoč dodeli na način in pod pogoji, ki jih določajo 11. do 24. člen ZBPP. Prosilec za brezplačno pravno pomoč mora po teh določbah za dodelitev te pomoči kumulativno izkazati izpolnjevanje dveh kriterijev, in sicer izpolnjevanje finančno materialnega oziroma subjektivnega kriterija, in izpolnjevanje vsebinskega oziroma objektivnega kriterija. Če enega od teh dveh kriterijev ne izpolnjuje, ni upravičen do dodelitve brezplačne pravne pomoči. Tožena stranka je v obravnavanem primeru odločila, da tožnik ne izpolnjuje objektivnega kriterija za dodelitev brezplačne pravne pomoči (torej, da njegova prošnja očitno ni razumna) in zato izpolnjevanja subjektivnega kriterija ni presojala.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - plačilo sodne takse - verjetni zgled za uspeh
Če je predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo vložen po tem, ko se je rok za plačilo takse po nalogu za plačilo že iztekel, predlog na tak nalog ne vpliva oziroma ne zadrži njegove izvršitve. Zato bi bila tudi pritožba zoper sklep, s katerim je njegova vloga zavržena, nerazumna, saj z njo ne bi imel verjetnih izgledov za uspeh.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 29.
mednarodna zaščita - predaja Republiki Hrvaški - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti
Tudi po presoji sodišča je zato pravilna ocena toženke, da tožnikove navedbe, do katerih se je prepričljivo, popolno in obrazloženo opredelila toženka v izpodbijanem sklepu, ne izkazujejo tehtnih razlogov niti za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, niti drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali o njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.
telekomunikacije - nadzor - namen trženja - soglasje naročnika
Iz tretjega odstavka 158. člena ZEKom-1 izhaja, da je uporaba telefonskih klicev (ki se ne izvajajo prek samodejnih klicnih in komunikacijskih sistemov) za namen neposrednega trženja dovoljena le s soglasjem naročnika ali uporabnika, zavrnitev soglasja pa mora biti za zadevnega naročnika ali uporabnika brezplačna. Besedilo tretjega odstavka 158. člena ZEKom-1 izrecno vsebuje zgolj zahtevo po soglasju naročnika ali uporabnika, pri čemer pa iz besedila ne izhaja, da bi moralo biti to soglasje predhodno oz. vnaprejšnje.
Iz predloga ZEKom-1 izhaja zakonodajalčev namen različnega urejanja položajev, v katerih se zaščita pred neželeno komunikacijo ureja v zvezi z avtomatiziranimi sistemi (kjer je "upravičeno zahtevati, da se izvaja le, če naročnik ali uporabnik da za to predhodno soglasje”), ter položajev, kjer se ta zaščita ureja v zvezi z drugimi oblikami neposrednega trženja, kot na primer osebnimi telefonskimi klici (ki so "dovoljene le, če s tem soglaša naročnik").
Ker se je toženka očitno oprla na izjavo prijavitelja (pri čemer iz izpodbijane odločbe ne izhaja ali le glede prvega klica, ali naj bi bili opravljeni tudi nadaljnji), bi morala tožnico pred izdajo odločbe z dejstvi, ki izhajajo iz njegove vloge seznaniti in ji omogočiti, da jih zanika ter predlaga izvedbo dokazov, ki so mu morda v prid.
ZUS-1 člen 2, 5, 36, 36/1, 36/1-4. ZGO-1 člen 156a.
inšpekcijski postopek - ukrep gradbenega inšpektorja - upravna izvršba - odlog izvršbe - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu
Izpodbijani sklep se nanaša le na tek izvršilnega postopka po izdaji sklepa o dovolitvi izvršbe in vpliva samo na čas oprave procesnih dejanj. S tem, ko tožnikovemu predlogu za odlog izvršbe ni bilo ugodeno, je bilo namreč odločeno (le) o tem, da se izpolnitev odrejene obveznosti ne odloži, ni pa bilo z izpodbijanim sklepom odločeno o sami tožnikovi obveznosti (oziroma pravici ali pravni koristi). O tem je bilo odločeno z izvršilnim naslovom, to je z inšpekcijsko odločbo. Z izpodbijanim sklepom se odločitev, vsebovana v inšpekcijski odločbi, tudi ni spremenila.
Direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav člen 15. ZTuj-2 člen 76, 81, 81/1. ZUP člen 214.
omejitev gibanja tujcu - direktiva o vračanju - obrazložitev odločbe - sorazmernost ukrepa - načelo sorazmernosti - nujnost in sorazmernost ukrepa - pravo EU
Za pridržanje tujca na podlagi 76. člena ZTuj-2, ki implementira 15. člen Direktive o vračanju in se mora v skladu z njo razlagati, morata biti najprej izpolnjena dva temeljna pogoja, in sicer, da v konkretnem primeru "ni možno učinkovito uporabiti drugih zadostnih, vendar manj prisilnih ukrepov", in da je namen pridržanja "priprava vrnitve in/ali izvedba postopka odstranitve". Tema dvema temeljnima pogojema mora biti za zakonito izdajo ukrepa pridržanja tujca podan še vsaj en poseben pogoj, in sicer nevarnosti pobega ali da se tujec izogiba oziroma ovira vrnitev ali odstranitev ali kakšen drug pogoj, ki je tem primerljiv.
Tožena stranka v obrazložitvi odločbe ni pojasnila, zakaj je v konkretnem primeru ukrep sorazmeren in zakaj ne bi bilo mogoče uporabiti milejšega ukrepa, kakor to določajo prvi odstavek 15. člena Direktive, tretji odstavek 76. člena ZTuj-2 in sodna praksa SEU (npr. C-241/21, I. L., z dne 6. 10. 2022). Gre za bistveno pomanjkljivost obrazložitve, saj sodišče ne more preizkusiti odločbe z vidika spoštovanja temeljnega načela sorazmernosti oziroma objektivne nujnosti ukrepa. Upravno sodišče je že večkrat presodilo, da mora tožena stranka glede na vse okoliščine konkretnega primera vedno že v odločbi o izreku ukrepa pridržanja presoditi in obrazložiti njegovo sorazmernost in ne šele kasneje, kot bi bilo mogoče razumeti določbo prvega odstavka 81. člena ZTuj-2,18 ki jo tožena stranka citira v izpodbijani odločbi (pri čemer pa tožena stranka v obrazložitvi ne citira bolj relevantne določbe tretjega odstavka 76. člena ZTuj-2). Omenjene presoje ne more tožena stranka storiti niti v morebitnem odgovoru na tožbo.
Zagotovitev učinkovitosti postopka vračanja edini cilj ukrepa pridržanja. Zgolj navedba okoliščin, iz katerih izhaja, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za prebivanje v Republiki Sloveniji, in dejstva, da tožnik nima ustreznih dokumentov, ki bi mu omogočali vrnitev v matično državo, ne zadostuje za obrazložitev ogroženosti izvršitve vrnitve.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - objektivni pogoj - očitno nerazumna zadeva
Sodišče pojasnjuje, da zgolj dejstvo, da je tožnik izredno pravno sredstvo vložil oziroma ga pripravil, še ne pomeni, da je s tem avtomatično upravičen do dodelitve brezplačne pravne pomoči, pač pa bi bil do tega upravičen le, če bi bila njegova zahteva razumna, torej, če bi izpolnjeval pogoje iz 24. člena ZBPP (in bi obenem izpolnjeval tudi finančne pogoje za dodelitev brezplačne pravne pomoči).
V primeru dvostopenjskega upravnega odločanja je postopek končan, ko drugostopenjski organ odloči o pritožbi zoper prvostopenjski akt. Takrat nastopi učinek dokončnosti upravnega akta, o dokončnih upravnih aktih pa odloča sodišče v upravnem sporu (prvi odstavek 2. člena ZUS-1). Tožnik je tožbo vložil 7. 2. 2022, torej skoraj deset mesecev pred dokončnostjo izpodbijane odločbe. Taka tožba je glede na zgoraj pojasnjeno preuranjena, zato jo je sodišče zavrglo na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.
Odlok o kategorizaciji občinskih cest v Občini Šentjernej je v delu, v katerem je kot javno cesto kategoriziral nepremičnino v njuni lasti, v nasprotju z Ustavo. Dejstvo o neustavnosti Odloka v delu, ki se nanaša na nepremičnino tožnikov, namreč ni pravno pomembno za presojo v tem primeru. Zakonska ureditev, ki dovoljuje razlastitev zaradi prevzema obstoječe gospodarske javne infrastrukture (drugi odstavek 192. člena, prva alineja prvega odstavka 193. člena, peti odstavek 194. člena ZUreP-2), namreč že sama po sebi predpostavlja, da je tak objekt zgrajen na nepremičnini, ki ni v lasti države ali občine, temveč je v zasebni lasti. Če tak objekt ne bi bil zgrajen na nepremičnini v zasebni lasti, razlastitev ne bi bila potrebna. Izrečen ukrep tako ni nezakonit iz razloga, ker gre za cesto, kategorizirano kot javno cesto z neustavnim Odlokom.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - prosilec iz Maroka - varna izvorna država - ekonomski razlog
Tožena stranka stranka je pravilno ocenila, da tožnik ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki mu tožnik v tožbi ni določno nasprotoval, je namreč očitno, da je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave. Z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite. Zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z (ekonomskimi in socialnimi) pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite niti po presoji Vrhovnega sodišča. Za to namreč ni dovolj dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite. Navedenega pa tožnik v upravnem postopku ni zatrjeval. Zgolj dejstvo, da je ekonomski (in socialni sistem) v izvorni državi zanj slabši, torej ne more biti razlog za mednarodno zaščito.
Razloge bi tožnik lahko uveljavljal že s pritožbo oziroma v upravnem sporu, v koliko bi zoper odločbo pravna sredstva uporabil, vendar tega ni storil.
Tožnik istih razlogov, ki bi jih lahko uveljavljal s pravnimi sredstvi zoper inšpekcijsko odločbo, ne more uveljavljati v tožbi zoper izpodbijano odločbo, s katero je bilo odločeno o izrednem pravnem sredstvu, to je zahtevi za izrek ničnosti odločbe.
mednarodna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članici EU - potek roka - pravni interes - umik predloga za izdajo začasne odredbe
Ker je tožena stranka z vlogo z dne 29. 3. 2023 prevzela odgovornost za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito po vsebini in se je izrekla, da ne bo predala tožnika Hrvaški po Dublinski uredbi, sodišče na podlagi vloge tožnika z dne 4. 4. 2024 ugotavlja, da tožnik nima več pravnega interesa za tožbo na odpravo izpodbijanega akta.
varstvo konkurence - omejevalna ravnanja - zloraba prevladujočega položaja
Privilegirana komunikacija po sodni praksi SSEU in SEU, že ves čas uživa sodno zaščito tudi v postopkih, ki jih je po uredbah vodila oziroma vodi Evropska Komisija.
Komunikacija, da uživa status privilegirane komunikacije, mora biti izdelana izključno za pridobitev pravnega mnenja odvetnika v okviru uresničevanja pravic do obrambe.
Pri privilegirani komunikaciji se ne ščitijo podatki, ampak odnos zaupnosti med stranko in odvetnikom, kar pomeni nujen dodatek k polnemu uresničevanju pravice do obrambe. Predmet zaščite so torej informacije, ki sta si jih stranka in odvetnik izmenjala, oziroma ki so bile pripravljene za odvetnika za namen obrambe, s katerim bi odgovarjal na konkreten očitek agencije, ki je predmet preiskave.
To, da gre za pripravljalne listine, ki so nastale izključno za odvetnika pri uresničevanju pravice do obrambe, mora izhajati iz vsebine listin oziroma okoliščin zadeve, na podjetju pa je breme, da to dokaže.
brezplačna pravna pomoč - odmera nagrade in stroškov odvetnika - napotnica - napačna opravilna številka
Tožena stranka je izdala dve odločbi z isto opravilno številko in z istim datumom, ki pa vsebujeta različna obsega dodeljene brezplačne pravne pomoči. Med odločbama je razlika v obsegu in sodniku, ki ju je izdal.
trg finančnih instrumentov - ukrep agencije za trg vrednostnih papirjev - stranska udeležba - zahteva za priznanje položaja stranskega udeleženca - pravni interes
Po presoji sodišča v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti splošnih določb ZUP glede stranske udeležbe, saj ZTFI-1 ne podeljuje upravičenja do udeležbe v postopku nobeni drugi osebi kot le subjektu nadzora.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - veriženje prošenj za dodelitev brezplačne pravne pomoči
Ni sporno, da je tožnica prošnjo za dodelitev BPP vložila za pravno svetovanje in zastopanje za vložitev tožbe v upravnem sporu v zvezi z dodelitvijo BPP. Želi namreč vložiti tožbo zoper odločbo Upravnega sodišča, s katero je bila njena prošnja za dodelitev BPP zavrnjena. V takšnih ok0liščinah tožnica neutemeljeno nasprotuje uporabi 5. alineje 8. člena ZBPP. Ta namreč prav za primere, kakršen je tožničin, izrecno določa, da BPP ni mogoče dodeliti.
igre na srečo - omejitev dostopa do spletnih strani - nadzor nad prirejanjem iger na srečo
Nasprotna stranka ni oporekala, da je ponudnica storitev informacijske družbe. Prav tako ni zanikala, da je zavezanka prirejala igre na srečo v Republiki Sloveniji. To ji je bilo, torej zavezanki, z odločbo predlagatelja prepovedano. Slednji je ugotovil, da te prepovedi ni spoštovala. Opisana dejstva predstavljajo dejansko podlago za uporabo prvega odstavka 107.a člena ZIS. Sodišče je zato nasprotni stranki (ponudnici storitev informacijske družbe) odredilo omejitev dostopa do spletnih strani.
mednarodna zaščita - zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito - določitev roka za prostovoljno zapustitev države - ekonomski razlogi za prihod v državo
Tožena stranka je ustrezno izvedla postopek in v celoti izpolnila svojo obveznost iz 7. člena ZUP. Tožnik je bil ustrezno poučen in je imel v postopku osebno (in po pooblaščencu) večkrat možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, zaradi katerih je zapustil Maroko, v primeru kakršnihkoli nejasnosti pa je imel možnost uradno osebo zaprositi za pojasnilo ali pa se posvetovati s pooblaščencem. Glede na vsebino izjave, ki jih je podal v prošnji in na osebnem razgovoru, pa tožena stranka ni bila dolžna opravljati nadaljnjih preverjanj ali poizvedovanj oz. postavljati dodatnih vprašanj, saj - kot je sodišče predhodno že pojasnilo - nobena od podanih izjav za pridobitev mednarodne zaščite ni pravno relevantna. Nasprotno: vse izjave, ki jih je podal tožnik, kažejo na nevarnost, ki jim je na splošno izpostavljeno prebivalstvo ali del prebivalstva Maroka, ki sama zase običajno ne predstavljajo individualne grožnje, ki bi jo priznavali kot resno škodo9 in s tem razlog za priznanje mednarodne zaščite. Neutemeljen je tudi tožbeni očitek, da bi morala tožena stranka v primeru dvoma pri ugotavljanju dejanskega stanja odločiti v korist prosilca (tožnika). To bi držalo le v primeru, če bi tožnik navajal dejstva in okoliščine, ki bi lahko predstavljale podlago za priznanje mednarodne zaščite, pa bi tožena stranka ostala glede določenega dejstva v dvomu, ki ga ob dosegljivih oz. uporabljivih dokazih v upravnem sporu ne bi mogla razrešiti. V tej zadevi pa ne gre za tak primer, saj tožnikove navedbe (četudi o njihovi resničnosti ni dvoma) že same po sebi ne predstavljajo razlogov za priznanje mednarodne zaščite. Naslovno sodišče sicer ugotavlja, da je ESČP že ugotovilo kršitve 3. člena EKČP zaradi pomanjkanja hrane kot osnovne dobrine, pri čemer je šlo predvsem za primere, ko je bilo pritožnikom hkrati omejeno gibanje oz. odvzeta prostost. Le izjemoma je bila kršitev 3. člena EKČP ugotovljena v drugačnih okoliščinah (npr. ko je šlo za posebej ranljive osebe, ki niso bile same sposobne zadovoljevati svojih osnovnih potreb), nikoli pa zgolj na podlagi revščine same po sebi. ESČP je pomanjkanje hrane kot osnovne dobrine kot obliko ponižujočega ravnanja obravnavalo zlasti v treh kontekstih, in sicer v okviru prisilne hospitalizacije, pripora oz. zapora ter neustreznih pogojev bivanja prosilcev za azil in otrok. Z izjemo naštetih primerov ESČP kršitev 3. člena v primerih, ko gre za pomanjkanje hrane oz. slabe življenjske razmere, ni ugotovilo.
brezplačna pravna pomoč - nepopolna vloga - poziv k dopolnitvi vloge - zavrženje vloge
Tožnik tudi po pozivu organa za BPP vloge ni dopolnil niti z navedbo pravne zadeve oziroma, katero obliko BPP želi oziroma za kateri sodni postopek gre, hkrati pa tudi ni predložil nobene listine, da bi bilo mogoče zadevo identificirati na tak način. Vloga tožnika zato ni bila sposobna vsebinske obravnave. Zato je organ za BPP imel podlago, da je tožnikovo vlogo, sledeč drugemu odstavku 67. člena ZUP, zavrgel.