ZUS-1 člen 28, 28/2, 28/3, 28/4. ZIL-1 člen 106, 106/6, 107, 107/3, 108, 108/4. ZFPPIPP člen 244, 244/1, 245, 245/1, 245/2.
register znamk - vpis spremembe v register znamk - vpis prenosa pravice na novega imetnika - prepoved razpolaganja - pravni učinek vpisa v register - stečaj - stečajni upravitelj
Drži, da je dolžniku prepovedano razpolaganje z blagovnimi znamkami. Vendar pa tak sklep izvršilnega sodišča ne učinkuje zaradi vpisa v register, temveč učinkuje že z vročitvijo sklepa dolžniku. Glede na to bi bilo lahko relevantno, kdaj je bil sklep (o prepovedi razpolaganja) vročen dolžniku, vendar pa sodišče tega dejstva ni ugotavljalo, ker šteje, da registrski organ v postopku vpisa spremembe imetnika v register ne presoja veljavnosti pravne podlage za prenos pravice, ampak zgolj ugotavlja njen obstoj.
Določbe 108. člena ZIL-1 ni mogoče razlagati drugače, kot da gre za soglasje osebe, ki je zakoniti zastopnik imetnika (ki je pravna oseba) v času vložitve zahteve oziroma odločanja upravnega organa, in ne ki je bila zakoniti zastopnik kadarkoli v preteklosti. Ker vpis spremembe nima konstitutivnega učinka, ampak je njegov učinek deklaratoren, je učinek vpisa spremembe imetnika znamke lahko le v tem, da se zainteresirane osebe seznanijo s stanjem, ki odraža zadnje nesporno stanje imetništva pravice.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - navajanje nepomembnih ali zanemarljivih dejstev - varna izvorna država - prosilec iz Maroka
Očitno je, da je tožnik izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave, saj iz spisov, ki se nanašajo na zadevo, ni razvidno njegovo zatrjevanje utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). V zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države je namreč v prvi vrsti navedel revščino, glede katere pa je Vrhovno sodišče že sprejelo odločitev, da z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.
Tožena stranka je pravilno ocenila, da so izpolnjene okoliščine, iz katerih glede na zakonske pogoje izhaja, da je tožnikova prošnja za mednarodno zaščito očitno neutemeljena, saj ni izkazano dejansko stanje, ki bi se vsaj približalo definiciji preganjanja iz 26. člena ZMZ-1 oziroma resni škodi iz druge alineje 28. člena ZMZ-1.
Po mnenju sodišča tožnik ne izkazuje resne življenjske ogroženosti, niti dejstva, da ga policija ni sposobna zaščititi, zlasti zato, ker mu tudi sodišče težko sledi v teh navedbah, ki so bile izredno skope in pavšalne.
blagovna znamka - prenos blagovne znamke - pogoji za prenos - aktivna legitimacija - vpis spremembe v register znamk - soglasje za vpis v sodni register
Toženko predpisi zgolj zavezujejo k temu, da v register vpisuje podatke o sodnih sporih in s tem omogoča javnosti, da se z njimi seznani. Če naj bi imel vpis pravnih dejstev v register pravni učinek, bi ga moral predpis izrecno določati.
Ker vpis spremembe imetnika znamke nima konstitutivnega učinka, pa organ z izvedbo vpisa ne odloči o tem, da je (z njegovim vpisom) prišlo do prenosa znamke, ampak na podlagi listine iz četrtega odstavka 108. člena ZIL-1 zgolj vnese spremembo imetnika v register.
Ker je o zahtevi za prenos pravice v času odločanja toženke imetnika pravice zastopal stečajni upravitelj, tožnica z navedeno Prenosno izjavo, ni izkazala imetnikovega soglasja v smislu pojasnjene razlage četrtega odstavka 108. člena ZIL-1. Toženka je zato tožničino zahtevo za vpis predlagane spremembe imetnika utemeljeno zavrnila.
mednarodna zaščita - dejanje preganjanja - prosilec iz Alžirije - resna škoda - diskriminacija
Tožnik je kot razlog za priznanje mednarodne zaščite uveljavljal splošno diskriminacijo Berberov v Alžiriji, vendar je hkrati izpovedal tudi, da v Alžiriji kot Berber ni bil nikoli ogrožen ali omejen v svobodi, temveč je navajal zgolj, da je zaradi oddaljenosti šole od doma moral stanovati pri stricu, da je lahko hodil v šolo, v kateri so govorili arabsko, on pa ima berberski dialekt in zato v šoli ni imel prijateljev ter se ni počutil sprejet. Takšna ravnanja pa tudi po presoji sodišča ne dosegajo niti praga standarda glede teže kršitve človekovih pravic, poleg tega za presojo utemeljenega strahu pred bodočim preganjanjem oz. bodočo škodo pravno niti niso relevantna. Navedene tožnikove zatrjevane težave torej ne predstavljajo (hude) kršitve človekovih pravic in tako tudi ne morejo predstavljati dejanj preganjanja.
Ob upoštevanju določbe 26. člena ZMZ-1 dejanja diskriminacije lahko predstavljajo dejanje preganjanja, če imajo lastnosti kot jih opredeljuje prvi odstavek te določbe, in sicer, če so dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic ali pa če predstavljajo zbir (akumulacijo) različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki so dovolj resne narave ali so dovolj ponavljajoča, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic. Tožnik pa dejanj diskriminacije, kot jih je navajal (odsotnost šole v domačem kraju, kjer sicer žive tako Arabci kot Berberi ter da so vsi na položajih Arabci) že na trditveni ravni ni opisal tako, da bi jih sodišče lahko opredelilo kot preganjanje v smislu ZMZ-1.
ZUS-1 člen 32, 32/1, 32/2. URS člen 23. ZRTVS člen 26, 26/7.
predčasna razrešitev člana nadzornega sveta javnega zavoda - začasna odredba - pogoji - učinkovito sodno varstvo
V novejši sodni praksi je Vrhovno sodišče utrdilo zlasti stališče, da je namen izdaje začasne odredbe zagotoviti učinkovitost sodnega varstva v upravnem sporu, in sicer z argumentom „ireverzibilnosti“ pravne in dejanske situacije, na katerega se smiselno opira tudi tožnik v obravnavani zadevi, saj upravni spor v nasprotnem primeru izgubi svoj smisel oziroma sodno varstvo v takem primeru ne bi bilo učinkovito.
Tožnik je v zadostni meri izkazal verjetnost nastanka težko popravljive škode, ki bi mu z morebitnim izvrševanjem izpodbijanega sklepa Vlade zelo verjetno očitno nastala zaradi predčasne razrešitve z mesta člana Nadzornega sveta pred iztekom zaupanega mu štiriletnega mandata. Prav tako je konkretno opredeljeno in dovolj obrazloženo z zadostno stopnjo verjetnosti tožnik sodišče prepričal, da z izdajo predlagane začasne odredbe v skladu z načelom sorazmernosti koristi nasprotne stranke ne bodo v ničemer prizadete, niti ne bodo prizadete pravice ali pravne koristi novoimenovanih treh članov, ki jih niso določno in kokretizirano opredelili kakorkoli drugače kot z zatrjevanim legitimnim imenovanjem s strani Vlade kot pristojnega organa za preostanek mandata predčasno razrešenih treh članov Nadzornega sveta, prav tako pa ne bo prišlo do prizadetosti javne koristi z začasno odložitvijo pravnega učinkovanja izpodbijanega sklepa do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu, saj z njo ne bo onemogočeno delovanje Nadzornega sveta, pač pa delovanje v prvotni sestavi aktualnega mandata 2018 - 2022.
ZTro člen 30, 55, 55/1, 55/1-3. Pravilnik o izvajanju Zakona o trošarinah (2004) člen 36.
trošarine - vračilo trošarine - zahtevek za vračilo trošarine - pogoji za vračilo - pridobivanje suhega kremenovega peska
Pri postopku sušenja kremenovega peska gre za dejavnost, ki sodi pod rudarstvo in ne pod predelovalno dejavnost, zaradi česar ni izpolnjen pogoj za vračilo trošarine iz 4. točke drugega odstavka 55. člena ZTro.
upravni spor - začasna odredba - izročitev - izročitev tujca tuji državi - odložitvena začasna odredba
Ker pravo EU ne ureja posebnih pogojev za izdajo začasne odredbe bodisi na splošno, ali pa konkretno v tovrstnih zadevah, imajo države članice procesno avtonomijo, da uredijo pogoje za izdajo začasne odredbe v nacionalni zakonodaji. Vendar pa morajo biti ti pogoji v domači pravni ureditvi v skladu z načelom učinkovitosti in ekvivalentnosti.
V okoliščinah konkretnega primera sodišče ugotavlja, da je od tega, kar navaja tožeča stranka v utemeljitvi začasne odredbe kot težko popravljivo škodo treba upoštevati, da se tožnik sklicuje na učinkovitost sodnega varstva oziroma na argument da bi v času postopka pred sodiščem prišlo do ravnanj, ki bi povzročila, da sodno varstvo ne bi moglo več doseči svojega namena. To je načeloma treba priznati kot pravno relevantno škodo, ki pa mora biti dovolj konkretizirana, da sodišče lahko ugotovi stopnjo nevarnosti oziroma verjetnosti, da bi do te škode dejansko prišlo in da bi bila težko popravljiva.
V konkretnem primeru, dejstvo, da sta kazenski sodišči prve in druge stopnje pred izdajo izpodbijane odločbe presojali tveganje z vidika 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah, ne zmanjšuje tveganja do te mere, da zaradi ireverzibilnosti škoda tožnika v primeru izročitve ne bi mogla nastati oziroma da ima tožnik očitno neutemeljen zahtevek glede morebitnega tveganja za kršitev 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah. Tožena stranka v izpodbijani odločbi ne pravi, na katere objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v zaporu v ZDA iz mednarodnih sodnih odločb in dokumentov OZN, ki so v teh zadevah nujno potrebni, se je oprla, glede na to, da ni dovolj, če se opre samo na izjave (tretje) države prosilke. To zadošča za ugotovitev sodišča, da je zahteva za izdajo začasne odredbe utemeljena, ker zaradi absolutnosti pravice iz 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah tehtanje te pravice preko načela sorazmernosti z javnimi koristmi ne pride v poštev in bi zavrnitev zahteve za izdajo začasne odredbe „praktično onemogočila oziroma čezmerno otežila“ učinkovitost sodnega varstva v tem upravnem sporu.
ZDoh-2 člen 98, 98/2, 98/7. ZDDD člen 5, 5/2. ZDavP-2 člen 76, 76/3.
dohodnina - dobiček iz kapitala - odsvojitev nepremičnine - vrednost kapitala ob pridobitvi - vrednost na nepremičnini opravljenih investicij - dokazovanje - dokazno breme
Izpodbijana odločba ne temelji na ZDDD, temveč na ZDoh-2, ki se sklicuje le na vrednost, od katere je bil odmerjen DDD (ki pa niti ne temelji nujno na sporni posplošeni vrednosti, saj se le-ta nanaša le na nepremičnine). Pri tem tretji stavek drugega odstavka 98. člena ZDoh-2 določa, da se kot nabavna vrednost šteje vrednost, od katere je bil odmerjen DDD. Po presoji sodišča uporaba besede „šteje“ jasno kaže, da pri tem ni možnosti za upoštevanje cenitve nepremičnin, ki jo je predložila tožnica, saj tu zakon vzpostavlja fikcijo in šteje za upoštevno nabavno vrednost cit. vrednost.
Tožnica je glede spornega vprašanja (ali je plačala opravljene investicije in stroške vzdrževanja) v postopku trdila, da je predmetne stroške plačala, in o tem tudi predložila dokaze (fakture in pripadajoče blagajniške prejemke), prav tako pa je organ izvedel zaslišanje tožnice in priče. S tem je po presoji sodišča tožnica zadostila svojemu začetnemu dokaznemu bremenu na podlagi 1. točke sedmega odstavka 98. člena ZDoh-2 v zvezi s tretjim odstavkom 76. člena ZDavP-2. To seveda davčnemu organu ne preprečuje dokazovanja nasprotnega. Vendar pa v tej zvezi davčni organ nasprotnega ni dokazal. Zgolj dvom o verodostojnosti blagajniških prejemkov, pri čemer tega dvoma davčni organ niti ne artikulira konkretizirano in izhajajoč iz samih blagajniških prejemkov, temveč svoj dvom o njihovi verodostojnosti izvaja posredno, in sicer iz dvoma v dokazila o opravljenih delih, pa po presoji sodišča v tej zvezi ne zadošča.
ZUJIK člen 102a. ZJF člen 7. Uredba o porabi sredstev evropske kohezijske politike v Republiki Sloveniji v programskem obdobju 2014-2020 za cilj naložbe za rast in delovna mesta (2015) člen 2, 16.
javni razpis - pogoji za dodelitev sredstev - načelo enakosti pred zakonom
Toženka se glede na to brez podlage v zakonu oziroma zakonitem predpisu sklicuje na okoliščino, da je sporni razpisni pogoj določila glede na svojo večletno prakso pri razpisih za različne programske projekte, katerih izvajalci so izključno zavodi, društva in fizične osebe s področja kulture, ker referenčnih izvajalcev drugih pravno organizacijskih oblik ni. Navedena okoliščina namreč ne more predstavljati dopustne podlage za izključevanje prijaviteljev, ki ne nastopajo kot zasebni ali javni zavodi in društva, že pred izborom upravičencev glede na oceno njihovih projektov, pač pa gre za arbitrarno določen razpisni pogoj in njegovo nedovoljeno uporabo v razpisnem postopku.
ZTro člen 30, 55, 55/2, 55/2-4. ZUP člen 60, 116, 116/1.
trošarine - vračilo trošarine - zahtevek za vračilo trošarine - pogoji za vračilo - pridobivanje suhega kremenovega peska - stroški postopka - rok za priglasitev stroškov postopka
Pri postopku sušenja kremenovega peska gre za dejavnost, ki sodi pod rudarstvo in ne pod predelovalno dejavnost, zaradi česar ni izpolnjen pogoj za vračilo trošarine iz 4. točke drugega odstavka 55. člena ZTro. V postopku pridobivanja kremenovega peska se kremenova surovina ni niti mehansko niti kemijsko preoblikovala, kar je pogoj za uvrstitev v predelovalno dejavnost.
Kar se tiče odločitve o stroških postopka, sodišče ugotavlja, da le-ti s strani tožeče stranke dejansko niso bili priglašeni. Res pa je tudi, da iz upravnih spisov ni razvidno, da bi bila tožeča stranka na končni rok za priglasitev stroškov posebej opozorjena, kot se to zahteva od uradne osebe po prvem odstavku 116. člena ZUP.
davek na dodano vrednost (DDV) - pritožba - pravni interes za pritožbo - zavrženje pritožbe
Oseba ima možnost vstopiti v postopek tudi po izdaji prvostopenjske odločbe, vendar le, če odločba posega v njene pravice ali pravne koristi. V takem primeru lahko v roku, ki je določen za stranko, pritožbo. Iz prvega odstavka 229. člena ZUP izhaja, da ima zoper odločbo, izdano na prvi stopnji, stranka pravico pritožbe. Pritožbo lahko vloži tudi vsaka druga oseba, če odločba posega v njena pravice ali pravne koristi.
ZTuj-2 člen 64, 64/4. ZUS-1 člen 6, 6/1, 36, 36/1, 36/1-7.
tujec - odločba o vrnitvi - tožba v upravnem sporu - pritožba zoper upravni akt ni vložena - zavrženje tožbe
Tožnik zoper odločbo o vrnitvi ni vložil pritožbe, zato je treba tožbo zoper izpodbijano odločbo zavreči, ker ni izpolnjena procesna predpostavka za vsebinsko obravnavanje tožbe.
ZNISESČP člen 2, 2/1, 2/2.. ZUS-1 člen 59, 59/1, 63, 63/1.. ZUP člen 42, 42/1.. Protokol 1 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin člen 1.
pravice in obveznosti po ZNISESČP - sodba ESČP v zadevi Ališić in drugi - prenos sredstev na privatizacijski račun - verifikacija stare devizne vloge - predlog za združitev postopkov
Sodišče je zavrnilo predlog za združitev predmetne zadeve I U 815/2019 z zadevo I U 817/2019, saj niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 42. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Predmet sodne presoje v zadevi I U 817/2019 namreč ni isti upravni akt, poleg tega tudi predmet odločanja v postopkih za izdajo izpodbijanih upravnih aktov oziroma v upravnem sporu ni isti, saj vsaka od tožečih strank uveljavlja svojo polovico devizne vloge zapustnice.
Tožeča stranka še trdi, da je izpodbijana odločitev napačna, ker ne upošteva, da je do prenosa z devizne vloge na JPR prišlo brez njene vednosti in volje ter da sredstev ni uporabila v privatizaciji. Kot je že presodilo Vrhovno sodišče RS v sodbi, X Ips 5/2019 z dne 9. 10. 2019 (s katero je Vrhovno sodišče RS spremenilo sodbo, I U 323/2017 z dne 28. 5. 2018, na katero se tožeča stranka sklicuje, tako da je tožbo zavrnilo), ravnanje varčevalca v zvezi s prenosom sredstev z devizne vloge na JPR po ZNISESČP ni pravno relevantno. V zvezi s samim dejanjem prenosa sredstev zakonodajalec kot relevantno okoliščino upošteva le, ali je do njega prišlo na podlagi predpisov države, v kateri je delovala podružnica. Drugi stavek drugega odstavka 2. člena ZNISESČP je določba pojasnjevalne narave, ki ne posega v prvi stavek tega člena (niti v drugi stavek prvega odstavka 1. člena zakona), ampak ga dopolnjuje s tem, ko primeroma določa, da so ''iz poplačila med drugim izključene tudi stare devizne vloge, ki so jih varčevalci ... v skladu s predpisi BiH prenesli na posebne račune za namen uporabe v postopku privatizacije''. Po izvedenem prenosu na JPR je upniško - dolžniško razmerje med bivšim varčevalcem in Banko za preneseni del deviznih sredstev prenehalo. Ravnanje nekdanjih upnikov pri prenosu sredstev z računa Banke pri tem ni bistveno, saj je razlog za prenos deviznih vlog nastal izven sfere Banke. Kot je sodišče že pojasnilo, Republika Slovenija odgovarja za obveznosti, ki jih ima Banka do varčevalcev, ker je bila njena lastnica in je v tej vlogi (lahko) prenesla njeno premoženje na novo banko. Če pa Banka do varčevalca nima več dolga, ker je do prenehanja dolžniško-upniškega razmerja prišlo na podlagi predpisa FBiH, Republika Slovenija za neobstoječ dolg Banke do varčevalca, ki je posledica predpisa druge države, ne more odgovarjati. Tožena stranka je zato ravnala pravilno, ko v izpodbijanem aktu ni ugotavljala volje oziroma ravnanja tožeče stranke pri prenosu sredstev na JPR. Za pravilno rešitev spora je pomembno zgolj dejstvo, ali je imel varčevalec v času vložitve zahtevka sredstva na deviznem računu (hranilni knjižici) Banke. Za odločitev v tej zadevi je tudi povsem nepomembno, ali je tožnik prenesena sredstva na JPR v privatizaciji uspel unovčiti ali ne. Zadeva Fabian proti Madžarski pred ESČP, na katero se sklicuje tožeča stranka pa ni primerljiva z obravnavano zadevo, saj je v navedeni zadevi šlo za vprašanje pravic iz pokojninskega zavarovanja.
tožba v upravnem sporu - rok za vložitev tožbe - prepozna tožba - zavrženje tožbe
Ker je tožnik tožbo poslal z navadno poštno pošiljko in jo je sodišče prejelo 16. 7. 2020, torej po izteku 30-dnevnega roka za vložitev tožbe, je tožba vložena prepozno.
ZNISESČP člen 2, 2/1.. ZUS-1 člen 64, 64/1, 64/1/2, 64/1/4.
pravice in obveznosti po ZNISESČP - sodba ESČP v zadevi Ališić in drugi - verifikacija stare devizne vloge - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - prenos sredstev
Glede na nesporno dejstvo, da je do prenosa sredstev na drugo devizno vlogo tožeče stranke v skupnem znesku 101.398,07 DKK prišlo dne 3. 1. 1992 in da je stanje predmetne devizne vloge po navedenem prenosu znašalo 96.470,31 DKK, kar je po ugotovitvi tožene stranke bilo stanje devizne vloge na dan 31. 12. 1991, sodišče ugotavlja, da je tožena stranka zmotno oziroma vsaj preuranjeno upoštevala obravnavani prenos sredstev na drugo devizno vlogo tožeče stranke pri ugotavljanju stanja predmetne devizne vloge na dan 31. 12. 1991 ter zmanjšala terjatev tožeče stranke za znesek, ki je bil prenesen na drugo devizno vlogo. Tožena stranka je pri tem nepravilno uporabila materialno pravo, saj prenosa na drugo devizno vlogo dne 3. 1. 1992, to je po 31. 12. 1991, glede na določbo prvega odstavka 2. člena ZNISESČP ni mogoče upoštevati pri ugotavljanju stanja devizne vloge na dan 31. 12. 1991, ampak je treba ugotoviti, ali je prišlo do dejanskega izplačila sredstev iz predmetne devizne vloge. S svojim ravnanjem je tožena stranka po eni strani zmotno uporabila materialno pravo, po drugi strani pa je tudi nepopolno ugotovila dejansko stanje.
davek na dodano vrednost (DDV) - vračilo DDV - vračilo davka - stranka v postopku - pravni interes
Na podlagi četrtega odstavka 43. člena ZUP mora subjekt, ki zahteva udeležbo v upravnem postopku navesti, v čem je njegov pravni interes, česar pa prvotožeča stranka v obravnavani zadevi zadevi ne zatrjuje. Iz navedene vloge izhaja le zatrjevanje prvotožeče stranke, da je bila nanjo prenesena terjatev v sodnem postopku, s čimer tudi po mnenju sodišča ni izkazala obstoja pravnega interesa za konkreten davčni postopek obravnave zahteve prvotožeče stranke za izdajo odločbe za vračilo presežka DDV po obračunu DDV za obdobjr april - junij 2016, ki ga je davčnemu organu predložil davčni zavezanec B. d.o.o. - v likvidaciji.
davek na dodano vrednost (DDV) - neplačan davek - vračilo preplačanega davka - obvestilo o pobotu - pravni interes
Prva in drugotožeča stranka sta v pripravljalni vlogi 23. 9. 2019 sodišče obvestili, da nimata več pravnega interesa za tožbo v delu, ki se nanaša na zahtevek, da naj davčni organ izda odločbo o vračilu DDV, saj je temu delu zahtevka toženka izvensodno ugodila.
Sodišče je na podlagi drugega odstavka 34. člena ZUS-1 zaradi umika tožbe zoper sklep Finančne uprave RS DT 42301-335677/2016-24 z dne 6. 6. 2018 postopek ustavilo. Na podlagi 2. točke prvega odstavka 46. člena ZUS-1 v pripravljalnem postopku o umiku tožbe odloča predsednica senata.
ZBPP člen 1, 24, 24/5, 26, 26/1, 26/1-1. ZIKS-1 člen 98a.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - namen brezplačne pravne pomoči - pravno svetovanje
Glede na tožnikove navedbe, da se prošnja za BPP nanaša na postopanje ZPKZ ... v obdobju 2012 - 2016 ter da zoper odločbo oziroma odločbe o namestitvi po 98a. členu ZIKS-1 pritožbe ni vložil, je toženka pravilno ugotovila, da dodelitev zaprošene BPP v predmetni zadevi po določbah ZBPP ni mogoča.
stavbno zemljišče - nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - zazidano stavbno zemljišče - tlorisna površina objekta in zemljišča - merila za odmero nadomestila
NUSZ se v primeru zazidanega (oziroma po ZUreP-2 "pozidanega") stavbnega zemljišča plačuje od čiste tlorisne površine poslovnega prostora in prostorov, ki so funkcionalno povezani z njimi, če občina tako določi pa tudi od površine zemljišč, ki so namenjena poslovni dejavnosti. Zakon torej ne daje podlage za kakšrno koli povezavo med celotno površino zemljišča - tudi pripradajočega zemljišča oziroma stavbišča - in odmero NUSZ, saj kot podlago za odmero nadomestila predpisuje izključno dejansko površino, ki je v uporabi za poslovno dejavnost. Poleg tega gre pri tem parametru za površino prostorov oziroma zemljišč, ki je opredeljena na podlagi očitno in na prvi pogled drugačnih kriterijev kot površina stavbne oziroma gradbene parcele, in s tem za dve povsem različni lastnosti nepremičnine, med katerima ni neposredne povezave.
Dovozna pot ali parkirišče za stranke s tožnikovim poslovanjem nista funkcionalno povezani nič manj, kot npr. hodnik, sanitarije ali čakalnica, saj so vse te površine nujno potrebne za normalno uporabo poslovnih prostorov.