Bistveno vprašanje zaračunavanja za papirnati izvod računa, ki v škodo potrošnika povzroča znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank in nasprotujeta načelu vestnosti in poštenja, v izpodbijani odločbi, po presoji sodišča ni v zadostni meri raziskano in pojasnjeno, saj tožena stranka tega, v čem zaradi spornega pogoja (morda) pride do znatnega neravnotežja med pogodbenimi pravicami in obveznostmi ni ugotavljala, saj je zavzela stališče, da po zadevnih določbah ZVPot zadostuje že, če se papirnati izvod (ali kakršna koli druga oblika računa, tudi v elektronski obliki) računa potrošniku zaračuna, in sicer ne glede na druge okoliščine posla oziroma ostalo vsebino konkretne pogodbe. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe namreč ne izhajajo argumenti, ki bi utemeljevali zaključek, da gre v obravnavani zadevi za povzročeno znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank oziroma kakšno je to ravnotežje.
Iz izpodbijane odločbe izhaja, da jo je tržni inšpektor izdal na podlagi 23. člena ZVPot, kar upoštevaje citirane določbe prepisov po presoji sodišča pomeni, da jo je izdal v okviru svoje stvarne pristojnosti. Tega ne spremeni dejstvo, da po prvem odstavku 421. člena EZ-1 Agencija nadzira izvajanje določb tega zakona s področja trga z elektriko in zemeljskim plinom ter na njegovi podlagi izdanih predpisov in splošnih aktov, razen v primerih, ki po tem zakonu spadajo v pristojnost posameznih pristojnih inšpekcij. V obravnavani zadevi namreč ne gre za nadzor nad izvajanjem določb EZ-1 s področja trga z elektriko in zemeljskim plinom, poleg tega pa tožnica zmotno meni, da določbi desetega odstavka 48. in 172. člena EZ-1 izključujeta pristojnost tržnega inšpektorata, da nadzira izvajanje predpisov s področja trgovine in varstva potrošnikov, v tem primeru ZVPot.
Glede na navedeno je po presoji sodišča utemeljen tožbeni ugovor, da se pogodbeni pogoj lahko opredeli kot nepošten do potrošnika, če je nepoštena sama vsebina tega pogoja, ki se izraža v neravnotežju med pogodbenimi pravicami in obveznostmi. Toženka pa tega, v čem zaradi spornega pogoja (morda) pride do znatnega neravnotežja ni ugotavljala, saj je zavzela stališče, da po zadevnih določbah ZVPot zadostuje že, če se papirnati izvod računa potrošniku zaračuna (četudi se je strinjal s tem, da bo prejel račun v elektronski obliki), in sicer ne glede na druge okoliščine posla oziroma ostalo vsebino konkretne pogodbe.
Uredba (ES) št. 178/2002 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. januarja 2002 o določitvi splošnih načel in zahtevah živilske zakonodaje, ustanovitvi Evropske agencije za varnost hrane in postopkih, ki zadevajo varnost hrane člen 14.
Da je tožeča stranka tista, ki naroča izdelavo obravnavanega izdelka, sledi tudi iz izjave predstavnikov družbe B., kar pomeni, da je pravilen zaključek tožene stranke, da je tožeča stranka naročnik in distributer obravnavanega izdelka potrošnikom in je zato kot nosilec živilske dejavnosti zavezana spoštovati predpise, ki zadevajo varnost živil in na katerih temelji izpodbijana odločitev.
ZVPot člen 23, 24. ZEKom-1 člen 129, 129/2, 129/3, 129/4. Direktiva (EU) 2018/1972 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2018 o Evropskem zakoniku o elektronskih komunikacijah (prenovitev (2018) člen 105, 105/6. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 4, 6.
Določen naročnik se na primer odloči, da bo zaradi neke trenutne akcijske ponudbe sklenil pogodbo pod ugodnejšimi pogoji, vendar pa to še ne pomeni, da bi mu bila zaradi tega odvzeta pravica enostransko prekiniti razmerje, če bi v tem primeru tožeča stranka enostransko spremenila svoje pogoje. V tem primeru je dolžan nedvomno plačati zapadle in neplačane obveznosti, ne pa tudi sorazmerni del ugodnosti, saj tretji odstavek 129. člena ZEKom-1 česa takega ne določa. Edina izjema, ki jo ZEKom-1 v takem primeru določa, je določena v četrtem odstavku 129. člena, ki v tem primeru naročnika zavezuje, da mora operaterju povrniti znesek zaradi prejete terminalske opreme po akcijski ceni. Če bi bile v takem primeru na strani naročnika še kakšne druge obveznosti, bi bilo to v ZEKom-1 izrecno določeno.V konkretnem primeru pa ne gre niti za obogatitev na škodo drugega niti ni podan pogoj, da je bil obogaten brez pravnega temelja. Če je namreč potrošnik sklenil pogodbo v času, ko so bili pogoji ugodnejši, ne more biti zaradi tega prikrajšan za pravico, ki mu jo daje drugi odstavek 129. člena ZEKom-1, to je pravico do tega, da lahko enostransko pogodbo odpove, če so bili pogoji na strani tožeče stranke spremenjeni.
inšpekcijski postopek - ukrep tržnega inšpektorja - prepoved sklepanja prodajnih in drugih pogodb - nepošten pogodbeni pogoj
Za tako občutno povečanje višine nadomestila na 120 EUR za stranko, ki želi finančne instrumente prenesti k drugemu ponudniku, tožnica ni podala razumne in logične razlage. Navedb tožnice, da višina temelji na izračunani lastni ceni storitve, za katero je nadomestilo določeno, in ki glede na spremembo ZPPDFT-1, ki določa obveznost hranjenja podatkov in dokumentacije deset let, vključuje tudi 10 letni strošek hrambe podatkov in dokumentacije, tudi po presoji sodišča ni mogoče prejeti kot utemeljenih.
Poslovno prakso je mogoče šteti za nepošteno v smislu 4. člena ZVPNPP v primeru, ko izpolnjuje pogoja, ki sta določena v tej splošni prepovedi. Ta pogoja sta, da konkretna poslovna praksa nasprotuje zahtevam poklicne skrbnosti in bistveno izkrivlja ali bi lahko izkrivljala ekonomsko obnašanje povprečnega potrošnika ali povprečnega člana posebne ciljne skupine potrošnikov. V praksi sta najbolj pogosti obliki nepoštenih poslovnih praks zavajajoča poslovna praksa in agresivna poslovna praksa, posledično so bila za njihovo lažje prepoznavanje in preprečevanje sprejeta posebna pravila.
Namen inšpekcijskega ukrepa, izrečenega na podlagi 12. člena ZVPNPP, je varstvo potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami. Ukrep se izreče podjetju, ki takšno poslovno prakso izvaja, pri tem pa oblika krivde na izrek ukrepa ne vpliva.
Način oglaševanja je treba ločiti od registriranega imena tistega, ki tak oglas objavlja. Poslovna praksa se šteje za zavajajočo ne zgolj v primeru, če je neresnična, ampak če kakorkoli, vključno s celotno predstavitvijo zavaja ali pa bi zgolj utegnila zavajati povprečnega potrošnika. Oglaševanje, da gre za hotel, četudi je to registrirano ime pravne osebe, bi nedvomno lahko zavedla vsakega povprečnega potrošnika. Torej je ne glede na uraden naziv firme način oglaševanja, da gre za hotel, še vedno zavajajoč.
Iz razlogov izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnica z zahtevano predložitvijo potrebnih listin, ki pa jih je bilo glede na pogodbeni dogovor dopustno predložiti šele naknadno, izvajala nedopusten vpliv na odločitve potrošnikov po 8. členu ZVPNPP. Iz izreka izpodbijane odločbe pa izhaja, da se tožnici prepove enkrat mesečno zaračunavati pogodbeno kazen v višini 35 EUR, če potrošniki v 14 dneh po sklenitvi pogodbe in odobritvi kredita ne predložijo v skladu s pogodbo potrjene administrativne prepovedi na svoj osebni dohodek oziroma pokojnino ali poroštvene izjave poroka. Po presoji sodišča so citirani razlogi in izrek izpodbijane odločbe v medsebojnem nasprotju, saj splošne prepovedi zahtevati zavarovanja za dana posojila oziroma kredite ni, glede na ugotovitev, da je v obravnavanem primeru v nasprotju z zakonom, da tožnica potrošnikom daje na voljo dodaten rok po sklenitvi pogodb, da predložijo zahtevana zavarovanja šele naknadno, pa bi bilo po presoji sodišča tožnici na podlagi drugega odstavka 12. člena ZVPNPP, kolikor bi bili za to izpolnjeni pogoji, kvečjemu mogoče prepovedati, da potrošnikom daje na voljo takšen dodaten rok, oz. ji zapovedati, da vsa zavarovanja zahteva že vnaprej oz. ob sklenitvi pogodbe.
ukrep tržnega inšpektorja - potrošniški kredit - dovoljenje za opravljanje storitev potrošniškega kreditiranja
Sporne posojilne pogodbe so predvidele odplačilo posojil brez plačila obresti in drugih stroškov, zato so bile sestavljene v skladu z določbami ZPotK-2, vendar pa nadaljnji postopki toženke kažejo, da so stroški strankam, kljub sklenjeni pogodbi, dejansko vendarle nastali in to takrat, ko so želele podaljšati rok vračila posojila. Res je sicer, da je odločitev zaprositi za podaljšanje roka odločitev stranke (ob plačilu visokih stroškov obravnave njene prošnje), vendar pa so bili taki primeri v poslovanju tožnice prevladujoči, tisti primeri, ko je bilo posojilo takoj vrnjeno, pa redke izjeme. To pa vodi do sklepa, da takega načina potrošniškega kreditiranja ni mogoče šteti za izjemo, kot jo določa 3. točka prvega odstavka 3. člena ZPotK-2.
ZVPNPP člen 8, 10, 10-8, 12. ZMed člen 9. ZAvMS člen 3.
inšpekcijski postopek - ukrep tržnega inšpektorja - nepoštena poslovna praksa - agresivna poslovna praksa - prepoved uporabe agresivne poslovne prakse - televizijski program - odgovornost za programske vsebine in njihovo razširjanje
Sodišče ne sledi tožnici, ki meni, da ni odgovorna za nepoštene poslovne prakse v programski vsebini, ker zgolj oddaja termine na podlagi sklenjene pogodbe o poslovnem sodelovanju. ZMed in ZAvMS ji namreč nalagata obveznost nadzora nad nepoštenimi poslovnimi praksami v programski vsebini. Četudi ji take obveznosti zakonodajalec ni določil neposredno, pa jo določa kot odgovorno za zagotavljanje avdiovizualnih programskih vsebin, kar posledično pomeni tudi, da je dolžna izvajati nadzor nad zakonitostjo predvajanih programskih vsebin ter torej dopuščati le take vsebine, ki so v skladu z določbami ZVPNPP, ne glede na to, da zgolj oddaja termine in ne glede na njeno krivdo. Tak zaključek obenem pomeni, da je na tej podlagi izkazano njeno razmerje do potrošnikov - gledalcev.
ZPDZC-1 člen 3, 3-1. ZPotK-1 člen 2, 2-6, 25. Direktiva 2008/48/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2008 o potrošniških kreditnih pogodbah in razveljavitvi Direktive Sveta 87/102/EGS člen 3, 3f, 21.
inšpekcijski postopek - ukrep tržnega inšpektorja - kreditni posrednik - prepoved opravljanja dejavnosti na črno - potrošniški kredit - registrirana dejavnost - implementacija direktive
Implementacija Direktive 2008/48/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2008 o potrošniških kreditnih pogodbah in razveljavitvi Direktive Sveta 87/102/EGS glede instituta kreditnega posrednika v ZPotK-1 je ustrezna. Tožnica pri svoji argumentaciji spregleda uvodno izjavo (17) iz preambule te direktive, da bi bilo treba državam članicam še naprej pustiti možnost, da obdržijo ali uvedejo dodatne obveznosti, ki bremenijo kreditne posrednike, vključno s pogoji, pod katerimi lahko kreditni posrednik prejme pristojbino, tj. plačilo od potrošnika, ki je zahteval njegove storitve. To se odraža tudi v določilih točk (b) in (c) 21. člena direktive, ki določata pravila plačevanja kreditnemu posredniku, kolikor je takšno plačilo sploh dogovorjeno. Republika Slovenija se je pri implementaciji cit. direktive odločila izkoristiti prepuščeno svobodo urejanja in je določila, da, kolikor obstaja kakršnakoli obveznost za plačilo storitev posredovanja, jo kreditni posrednik sporoči dajalcu kredita, ki plačilo stroškov vključi v skupne stroške kredita, s čimer se je v korist potrošnika ohranila veljavna ureditev. To je bilo uzakonjeno v 25. členu ZPotK-1. Iz povedanega je razvidno, da je ZPotK-1 predvidel tudi možnost, da kreditni posrednik prejme plačilo, tako kot je to predvidela tudi Direktiva 2008/48/ES, zato slednja v zvezi z institutom kreditnega posrednika v ZPotK-1 ni bila implementirana nepravilno.
Z golim zanikanjem ugotovitev inšpekcijskega organa tožnik ugotovljenega dejanskega stanja, na katerem je izpodbijana odločba osnovana, ni uspel v ničemer izpodbiti, niti omajati.
Sodišče pritrjuje ugotovitvi tožene stranke, da je zaračunavanje stroška upravljanja zapadlega neplačanega dolga, ki ga tožnica potrošnikom zaračunava v primeru nepravočasnega poplačila kredita, bistveno višje od zneska zamudnih obresti, kar predstavlja poskus obida 27.a člena ZVPot. Ravnanje tožnice zato v delu, ki se nanaša na zaračunavanje stroškov upravljanja kredita in stroškov odškodnine, predstavlja nepošteno poslovno prakso, ki se šteje za agresivno (8. člen ZVPNPP), tudi zato, ker njeno ravnanje nasprotuje zahtevam poklicne skrbnosti in bistveno izkrivlja ali bi lahko izkrivljala ekonomsko obnašanje povprečnega potrošnika.
ZPotK-1 člen 2, 2-14, 22, 22/2, 24, 34, 34/7, 34/7-3.
ukrep tržnega inšpektorja - potrošniški kredit
Tožnik v kreditnih pogodbah, pri izračunu EOM ni upošteval zavarovanja kredita kot stroška kredita, za katerega je znižal pogodbeno dogovorjeni znesek kredita, tako da so potrošniki zaradi zavarovanja kredita dejansko prejeli dosti manjši znesek kot bi ga morali prejeti, kar tudi po presoji sodišča zadošča za ugotovitev, da je bilo poslovanje tožnika pri izračunu EOM (ali skupnih stroških kredita) v nasprotju z 22. členom ZPotK-1.
Zaračunavanje stroška upravljanja zapadlega neplačanega dolga in premije za prevzem tveganja neplačila kredita, v primeru nepravočasnega plačila kredita v znesku, ki bistveno presega znesek zamudnih obresti, predstavlja poskus obida 27.a člena ZVPot.
Za ugotovitev, ali je tožnica izvajala očitano zavajajočo poslovno prakso, je bistveno, ali je potrošniku pred nakupom zagotavljala, da ima ustrezen rezervni del, ki dejansko ni bil ustrezen tj. tak, po katerem je potrošnik povpraševal. To dejstvo pa je med strankama sporno.
V obravnavani zadevi je podano zavajanje iz razloga, ker so bili izdelki v katalogih in časopisih označeni z dvema cenama in ker po višji ceni družba izdelkov ni nikoli prodajala.
Pri zavajajoči poslovni praksi ni nujno, da potrošnika tudi v resnici napelje k temu, da sprejme odločitev o poslu in kupi oglaševani izdelek. Zadošča namreč že možnost zavajanja oziroma možnost, da bi informacija, ki jo ponudnik ustvari v potrošniku, utegnila povzročiti, da potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel.
dovoljenje za opravljanje storitev potrošniškega kreditiranja - nerazumljiva vloga - poziv na odpravo pomanjkljivosti
Tudi če bi toženka odločala po skrajšanem postopku, torej na podlagi dokazil, ki jih je predložil sam tožnik, bi toženka morala ob ugotovitvi, da se vloga ne ujema s predloženimi dokazili, iz dokazil pa izhaja, da je tožnik predlagal eno odgovorno osebo in dva delavca, tožnika pozvati, da odpravi pomanjkljivost vloge, ker se ne ujema z v vlogi navedenimi in tudi dejansko predloženimi dokazili. Po presoji sodišča je na podlagi navedenega razvidno, da gre za napako v vlogi, ki je več kot očitna, zato bi toženka morala tožnika pozvati na odpravo pomanjkljivosti.
ZPotK člen 3, 3-3, 28, 28/2, 33, 34, 34/7, 34/7-6.
inšpekcijski postopek - ukrep tržnega inšpektorja - potrošniški kredit - varstvo potrošnikov
Kreditno pogodbo, h kateri so tožeča stranka in kreditojemalec sklepala anekse, je šteti treba kot eno pogodbo in ne več pogodb, saj z ekonomskega vidika sestavljajo celoto.
ZPotK-1 ne prepoveduje sklepanja več pogodb istega dajalca kredita, ki z ekonomskega vidika sestavljajo celoto, vendar pa sodišče ugotavlja, da je tako sklepanje kreditnih pogodb prepovedano takrat, ko se kreditodajalec želi s tem izogniti določbam ZPotK-1.
Z določbo drugega odstavka 28. člena ZPotK-1 je zakonodajalec uvedel preventivni ukrep v korist varstva potrošnikov, z namenom, da se onemogoči dajalce kreditov, da bi kreditne pogodbe razbili na več razmerij ali več zaporednih razmerij, ki sama po sebi niso urejena z določbami tega zakona, vendar so ekonomsko gledano enakovredna pogodbam, ki jih ureja ZPotK-1.2 Kolikor se ugotovi, da dajalec kredita ravna na opisani način, mu tržni inšpektor na podlagi 6. točke sedmega odstavka 34. člena ZPotK-1 prepove sklepanje kreditnih pogodb po ZPotK-1.