pridobitev lastninske pravice - priposestvovanje - dobroverna posest
Bistvo pravnega standarda dobroverne posesti v povezavi z materialnopravno določbo o priposestvovanju lastninske pravice (28. ZTLR) je v izostanku slehernega dvoma o lastninski upravičenosti osebe, ki zatrjuje, da je lastninsko pravico na nepremičnini pridobila na originaren način s priposestvovanjem, saj 72. člen ZTLR jasno določa, da je posest dobroverna, če posestnik ne ve ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova, o takšni posesti pa v konkretnem primeru ne moremo govoriti. Tožeča stranka ob sami pridobitvi spornih parcel v posest namreč ni mogla biti v dobri veri, da sta zemljišči njeni, saj je glede na vsebino izjave toženčevega očeta vedela, da ji je lastnik zgolj začasno in pogojno omogočil razpolaganje s spornima parcelama na tak način, da je na njih postavila proizvodno halo (in da torej ni šlo za prenos lastninske pravice), ravno tako pa dobre vere ni pridobila niti kasneje, saj kljub opravljenim vsem dejanjem, ki so bila potrebna, da bi s C. lahko sklenila prodajno pogodbo za zamenjani parceli do podpisa takšne pogodbe v praksi ni prišlo.
Navedeno tako pomeni, da tožeča stranka lastninske pravice na spornih zemljiščih ni mogla priposestvovati, saj za takšno pridobitev lastninske pravice zgolj nesporno ugotovljena posest brez nujnega elementa dobrovernosti posestnika ne more zadoščati, je pa tožeča stranka lahko lastninsko pravico pridobila na podlagi gradnje na tujem svetu (24. člen ZTLR). Dejstvo, da je proizvodni objekt zgradila v skladu z izrecnim soglasjem in z dovoljenjem lastnika, da na njegovem zemljišču postavi novo nepremičnino, ji namreč daje lastnost dobroverne graditeljice, ki pa lahko v skladu s tem zakonskim določilom na originaren način pridobi lastninsko pravico zgolj na tistem delu tujega zemljišča, na katerem stoji objekt in na zemljišču, ki je potrebno za njegovo redno rabo.
Tuja sodna odločba, ki se sicer glasi na denarno terjatev in ki je z odločbo domačega sodišča prve stopnje priznana, je izenačena s tako odločbo, kot jo ima v mislih 1. odst. 257. čl. ZIZ in je torej izpolnjen pogoj iz tega določila, kar se tiče obstoja odločbe.
Ker je na računih, na podlagi katerih je upnik vložil predlog za izvršbo, določen rok plačila, je torej dolžnica prišla v zamudo že z iztekom roka za plačilo posameznega računa, ne da bi jo upnik moral na to posebej opomniti. Opomin je za nastanek dolžnikove zamude skladno z 2. odst. 299. čl. OZ potreben zgolj v primeru, če rok izpolnitve ni določen, kar pa za obravnavani primer ne drži, saj so izdani računi datumsko opremljeni in vsebujejo tudi rok plačila.
Na vsakogar, ki izpolni obveznost, za katero ima kakšen pravni interes, preide ob izpolnitvi po samem zakonu upnikova terjatev z vsemi stranskimi pravicami. Glede na to, da ima tožnik kot zastavitelj pravni interes pri poravnavi obveznosti dolžnika do upnika, to pa zato, da prepreči prodajo nepremičnine, katere lastnik je, ima seveda od dolžnika že na podlagi 300. čl. ZOR pravico zahtevati vrnitev tistega zneska, ki ga je v skladu s pogodbo med upnikom in dolžnikom, že plačal, od dolžnika, prav tako pa gre pri tisti terjatvi, ki je napram upniku namesto dolžnika še ni poravnal, res za pogojno terjatev, ki jo je upnik upravičeno prijavil v stečajno maso dolžnika.
ZGD člen 394, 394/1, 394, 394/1. ZPP člen 208, 208/1, 208, 208/1. ZFPPod člen 27, 27/4, 27/5, 27, 27/4, 27/5.
izbris iz sodnega registra - nadaljevanje postopka
Dejstvo, da je bila družba izbrisana iz sodnega registra na podlagi ZFPPod ima po 4.odst. 27.čl. navedenega zakona posledico ravno v tem, da se šteje, da so družbeniki oziroma delničarji gospodarske družbe podali izjavo z vsebino, določeno v 1.odst. 394.čl. ZGD.
S tem, ko novi toženec vstopi v procesni položaj dotedanjega in prevzame pravdo v tistem stanju, v katerem je bila, ko vstopi vanjo (187. člen ZPP), prevzame tudi breme povrnitve stroškov nasprotni stranki v primeru neuspeha v pravdi - tako tistih, ki so nastali nasprotni stranki do njegovega vstopa v pravdo, kot tistih, ki so nastali potem - oziroma v primeru uspeha pridobi pravico do povrnitve pravdnih stroškov - prav tako vseh, ne glede na to, v katerem stadiju postopka so nastali.
Tožena stranka je bila najemnik celotnih prostorov, torej tudi prostora, ki ga je oddala v podnajem T. d.o.o. P., in zato nasproti tretjim osebam odgovarja tudi za ravnanje podnajemnika. Dejstvo, da je te prostore oddala v podnajem, ne izključuje njene odgovornosti za dogodke, tudi ne za škodo, ki je ali bi lahko nastala zaradi napačnega ravnanja podnajemnika.