Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da niti ni znano, čigav je podpis na izpisku konta na dan 31.12.2001, je navajanje tožeče stranke v pritožbi, da bi to lahko sodišče prve stopnje ugotovilo s primerjavo podpisov na drugih listinah, ki jih je izstavil računovodski servis S. s.p. za toženca, je sploh nov dokazni predlog, za katerega pa tožeča stranka v skladu z določilom 1. odst. 337. čl. ZPP ni pojasnila, zakaj ga ni predlagala že do prvega naroka za glavno obravnavo oz. do konca glavne obravnave, če bi bili izpolnjeni pogoji iz 2. odst. 286. čl. ZPP. Tako ta nov dokazni predlog ni upošteven.
kazensko materialno pravo - kazensko procesno pravo
VSK01220
KZ člen 196, 196. ZKP člen 17, 17/1, 41, 41/2, 51, 51/3, 17, 17/1, 41, 41/2, 51, 51/3.
mamila - pogojna obsodba - odmera kazni
Podrobnosti, navedene v poročilu policije o izvajanju posebnega ukrepa, ki so bile pozneje tudi objektivno potrjene s potrdilom o zasegu mamila, in pričevanje policista, ki je zaseg opravil, so nedvomno okoliščine, ki poročilu policije, kljub temu, da tehnična sredstva za dokumentiranje pri izvajanju ukrepa niso bila uporabljena, dajejo tolikšno mero verodostojnosti, da je sodišče prve stopnje na te dokaze s potrebno mero gotovosti oprlo izpodbijano sodbo.
Ugotavljanje posebnega razmerja med psihotropnimi substancami in določanje količnika o vsebnosti substanc tako ni več potrebno. Bistvena je le ugotovitev, da zaseženi rastlinski delci vsebujejo kanabinoidne komponente kot sta tetrahidrokanabiol in kanabinol, kar je bilo pri mamilu, zaseženemu obt. V.P. v dneh 01.10. in 03.10.2003 s strokovnimi mnenji (listovna št. 44 in 339 spisa) tudi ugotovljeno. Ne odločba o seznamu mamil (Ur.l. RS, št. 5-241/98) niti Uredba o razvrstitvi prepovedanih drog (Ur.l. RS, št. 49-2336/2000) namreč ne zahtevata posebnega razmerja med psihotropnimi substancami oziroma stopnjo vsebnosti posameznih substanc, od koder bi izvirala morebitna dolžnost sodišč, da s strokovnimi mnenji ugotavljajo količnik vsebnosti posameznih psihotropnih substanc.
Pri odločanju o tem, ali bo sodišče obtožencu izreklo pogojno obsodbo ali pa morebiti prostostno kazen, mora ob celovitem upoštevanju tako splošnih pravil za odmero kazni iz 2.odst. 41.čl. KZ kakor tudi tistih iz 3.odst. 51.čl. KZ priti predvsem do ocene o pozitivni prognozi obtoženčevega obnašanja v prihodnosti, oziroma odgovoriti na vprašanje, ali je mogoče pričakovati, da obtoženec kaznivih dejanj ne bo več ponavljal.
Toženka bi preprečila izdajo zamudne sodbe, če bi odgovorila na tožbo tako, kot jo je poučilo sodišče prve stopnje v pozivu, ki ga je priložilo tožbi. Njena pisna vloga, ki jo je naslovila kot odgovor na tožbo, ni vsebovala navedb, iz katerih bi se dalo razbrati, da nasprotuje tožbenemu zahtevku.
Vsaka kršitev cestno-prometnih predpisov, vsebovana v izreku obsodilne sodbe, mora biti namreč dokazana z gotovostjo in ocena verjetnosti pri tem ne zadošča.
ZVRS člen 7, 7/1, 7, 7/1. ZIZ člen 17, 17. ZPP člen 76, 76/1, 76, 76/1.
Na izvršilni naslov je izvršilno sodišče vezano, vse dokler ni z izrednimi pravnimi sredstvi spremenjen ali razveljavljen (primerjaj 1. odst. 19. člena v zvezi s 4. točko 1. odst. 55. člena ZIZ). Ugovor, da bi lahko sodišče skladno s 3. odst. 173. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ po uradni dolžnosti izterjalo le takse in stroške, ki so bili plačani iz sredstev sodišča, bi dolžnica torej morala uveljavljati že v pritožbi proti sklepu, ki sedaj predstavlja izvršilni naslov.
Za ugotovitev ali ima dolžnica sposobnost biti stranka v tem postopku (t. i. aktivna procesna legitimacija), je pomemben že prvi del njene označbe - le Republika Slovenija, in ne katerokoli ministrstvo, je namreč pravna oseba (primerjaj tudi 5. člen Zakona o vladi Republike Slovenije).
V skladu s procesnimi pravili stranka lahko med postopkom prekliče predhodne navedbe, ker pa mora sodišče pri odločanju o sporu upoštevati celotno gradivo, bi moralo sodišče prve stopnje ob takem stanju zadeve o okoliščinah, ki so postale sporne zaradi preklica prvotnih navedb, odrediti dokazovanje. Za toženca ni bilo sporno, da je tožeča stranka storitve opravljala, samo toženčev cilj (postavitev mejnikov) ni bil dosežen, v zvezi z meritvami se je trikrat zglasil prav pri tožeči stranki, zato njena aktivna legitimacija ne bi smela biti vprašljiva, če bi sodišče presodilo vse te okoliščine, kot je ob preklicu navedb na podlagi 2. odst. 214. člena ZPP dolžno presoditi.
Iz 31. člena ZIZ ni mogoče razbrati, da gre za skrajni ukrep izvršilnega postopka. Iz samega zakonskega besedila namreč izrecno izhaja, da lahko upnik predložitev seznama dolžnikovega premoženja predlaga kadarkoli tekom izvršilnega postopka, tekom enega izvršilnega postopka pa lahko tudi večkrat, sploh pa zakon od njega zahteva zgolj verjeten izkaz, da s predlaganimi sredstvi izvršbe ne bo mogel biti v celoti poplačan, kar kaže na to, da je namen omenjenega ukrepa v tem, da se upniku omogoči čim učinkovitejša izterjava njegove terjatve, ne pa v varovanju dolžnika. Zaradi navedenega se razlaga, ki jo je navedlo prvostopno sodišče, da se predložitev seznama dolžnikovega premoženja lahko zahteva šele, ko so izčrpana vsa druga sredstva po tem zakonu, pokaže za nesprejemljivo, neekonomično in v nasprotju z njenim namenom, prvostopno sodišče pa je pri odločanju o upničinem predlogu imelo pred očmi ravno ta napačno presojan namen predlaganega zakonskega instituta,zaradi česar je odločitev prvostopnega sodišča preuranjena.