Po 1. odst. 337. čl. ZPP sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze, vendar le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oz. predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oz. do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 2. odst. 286. čl. ZPP. V tej smeri pa tožena stranka v pritožbi ničesar ne navaja, tako da te nove navedbe v pritožbenem postopku niso več upoštevne.
Toženka bi preprečila izdajo zamudne sodbe, če bi odgovorila na tožbo tako, kot jo je poučilo sodišče prve stopnje v pozivu, ki ga je priložilo tožbi. Njena pisna vloga, ki jo je naslovila kot odgovor na tožbo, ni vsebovala navedb, iz katerih bi se dalo razbrati, da nasprotuje tožbenemu zahtevku.
V skladu s procesnimi pravili stranka lahko med postopkom prekliče predhodne navedbe, ker pa mora sodišče pri odločanju o sporu upoštevati celotno gradivo, bi moralo sodišče prve stopnje ob takem stanju zadeve o okoliščinah, ki so postale sporne zaradi preklica prvotnih navedb, odrediti dokazovanje. Za toženca ni bilo sporno, da je tožeča stranka storitve opravljala, samo toženčev cilj (postavitev mejnikov) ni bil dosežen, v zvezi z meritvami se je trikrat zglasil prav pri tožeči stranki, zato njena aktivna legitimacija ne bi smela biti vprašljiva, če bi sodišče presodilo vse te okoliščine, kot je ob preklicu navedb na podlagi 2. odst. 214. člena ZPP dolžno presoditi.
kazensko materialno pravo - kazensko procesno pravo
VSK01220
KZ člen 196, 196. ZKP člen 17, 17/1, 41, 41/2, 51, 51/3, 17, 17/1, 41, 41/2, 51, 51/3.
mamila - pogojna obsodba - odmera kazni
Podrobnosti, navedene v poročilu policije o izvajanju posebnega ukrepa, ki so bile pozneje tudi objektivno potrjene s potrdilom o zasegu mamila, in pričevanje policista, ki je zaseg opravil, so nedvomno okoliščine, ki poročilu policije, kljub temu, da tehnična sredstva za dokumentiranje pri izvajanju ukrepa niso bila uporabljena, dajejo tolikšno mero verodostojnosti, da je sodišče prve stopnje na te dokaze s potrebno mero gotovosti oprlo izpodbijano sodbo.
Ugotavljanje posebnega razmerja med psihotropnimi substancami in določanje količnika o vsebnosti substanc tako ni več potrebno. Bistvena je le ugotovitev, da zaseženi rastlinski delci vsebujejo kanabinoidne komponente kot sta tetrahidrokanabiol in kanabinol, kar je bilo pri mamilu, zaseženemu obt. V.P. v dneh 01.10. in 03.10.2003 s strokovnimi mnenji (listovna št. 44 in 339 spisa) tudi ugotovljeno. Ne odločba o seznamu mamil (Ur.l. RS, št. 5-241/98) niti Uredba o razvrstitvi prepovedanih drog (Ur.l. RS, št. 49-2336/2000) namreč ne zahtevata posebnega razmerja med psihotropnimi substancami oziroma stopnjo vsebnosti posameznih substanc, od koder bi izvirala morebitna dolžnost sodišč, da s strokovnimi mnenji ugotavljajo količnik vsebnosti posameznih psihotropnih substanc.
Pri odločanju o tem, ali bo sodišče obtožencu izreklo pogojno obsodbo ali pa morebiti prostostno kazen, mora ob celovitem upoštevanju tako splošnih pravil za odmero kazni iz 2.odst. 41.čl. KZ kakor tudi tistih iz 3.odst. 51.čl. KZ priti predvsem do ocene o pozitivni prognozi obtoženčevega obnašanja v prihodnosti, oziroma odgovoriti na vprašanje, ali je mogoče pričakovati, da obtoženec kaznivih dejanj ne bo več ponavljal.
Iz 31. člena ZIZ ni mogoče razbrati, da gre za skrajni ukrep izvršilnega postopka. Iz samega zakonskega besedila namreč izrecno izhaja, da lahko upnik predložitev seznama dolžnikovega premoženja predlaga kadarkoli tekom izvršilnega postopka, tekom enega izvršilnega postopka pa lahko tudi večkrat, sploh pa zakon od njega zahteva zgolj verjeten izkaz, da s predlaganimi sredstvi izvršbe ne bo mogel biti v celoti poplačan, kar kaže na to, da je namen omenjenega ukrepa v tem, da se upniku omogoči čim učinkovitejša izterjava njegove terjatve, ne pa v varovanju dolžnika. Zaradi navedenega se razlaga, ki jo je navedlo prvostopno sodišče, da se predložitev seznama dolžnikovega premoženja lahko zahteva šele, ko so izčrpana vsa druga sredstva po tem zakonu, pokaže za nesprejemljivo, neekonomično in v nasprotju z njenim namenom, prvostopno sodišče pa je pri odločanju o upničinem predlogu imelo pred očmi ravno ta napačno presojan namen predlaganega zakonskega instituta,zaradi česar je odločitev prvostopnega sodišča preuranjena.