Sodišče določi višino predujma na podlagi ocene predvidoma nastalih stroškov, ki jo mora tudi ustrezno obrazložiti. Iz sklepa o odmeri predujma morajo biti razvidna merila za določitev predujma in roka za njegovo plačilo.
Obveščanje izvršitelja v takem primeru, kot je obravnavani, ni upnikova dolžnost. Upnik je ravnal pravilno, ko je predlog vložil pri sodišču, sodišče pa bi moralo o predlogu odločiti (ker dolžnik s predlogom očitno soglaša, razloga za zavrnitev ni bilo) in o tej pravni oviri obvestiti izvršitelja. Za določanje termina rubeža in pošiljanje obvestil o rubežu pa plačilo po Pravilniku ni predvideno. V poštev ne pride niti določba 5. člena Pravilnika, ki določa plačilo po porabljenem času.
Utemeljeno pa pritožba graja materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da bi dolžnik z izvršbo pretrpel nenadomestljivo škodo in to večjo od tiste, ki zaradi odloga lahko nastane upniku. Golo dejstvo, da je dolžnik društvo, takega zaključka ne omogoča, njegove trditve v predlogu za odlog pa so bile presplošne. V čem naj bi utrpel znatnejšo škodo, ni obrazložil na način, ki bi bil pravno relevanten v konkretnem primeru, trditev, da nima garancije, da bi prejel denar nazaj od upnika, pa za sklepanje o nasprotnem gotovo ne zadošča.
Prvostopenjsko sodišče je zato zaradi odmere takse pravilno pretvorilo vrednost spornega predmeta v število točk po vrednosti točke ob vložitvi tožbe, v nadaljevanju pa kot osnovo za izračun takse vzelo vrednost točke na dan taksne obveznosti. Ker po 1.odst. 25.čl. ZST prvotna vrednost (določena s številom točk) ostane podlaga za plačilo takse, je prvostopenjsko sodišče pravilno izhajalo iz izračuna, da je v obravnavani zadevi za odmero takse za sodbo in pritožbo odločilna v točkah določena vrednost predmeta, ob vložitvi tožbe.
ZIZ člen 15, 55, 55/1-8, 15, 55, 55/1-8. ZPP člen 339, 339/2-14, 339, 339/2-14.
kršitev določb postopka
Iz prilog, na katere se sodišče v sklepu sklicuje ni mogoče ugotoviti, da je terjatev upnika poravnana. Sicer pa mora sodišče prve stopnje v sklepu jasno navesti razloge za svojo odločitev, katere je mogoče preizkusiti, ne pa se zgolj sklicevati na priloge, ki same po sebi v tem primeru tudi ne omogočajo ugotovitve, da je dejansko terjatev upnika poravnana.
ZTLR člen 42, 42. ZPP člen 337, 337/1, 337, 337/1. SPZ člen 268, 268.
poseg v lastninsko pravico - meja - prenumeracija parcel
Tožniki so dokazali lastninsko pravico na svojih parcelah ter da sta toženca s postavitvijo žične ograje in uživanjem zemljišča do le-te, posegla v njihovo lastninsko pravico. Zato je tožencema naložilo odstranitev sporne ograje in jima v bodoče prepovedalo takšne ali podobne posege, pri čemer se je pravilno oprlo na določila 42.čl. ZTLR.
stroški upravljanja, prenove in izboljšav - prodaja nepremičnine
Stroške v zvezi z upravljanjem je lastnik bil dolžan trpeti. (33.čl. tedaj veljavnega Stanovanjskega zakona). Tudi če je predhodno stanovanje odtujil s prodajno pogodbo, njegova obveznost ni prenehala, saj je bistveno dejstvo, da o sklenitvi prodajne pogodbe upravnika ni obvestil, čeprav se je o tem s pogodbo zavezal.
Zgolj postavljena zapornica ne pomeni avtomatično motilnega dejanja, če bi tožeča stranka kljub zapornici imela možnost dostopa do svojih nepremičnin s tem, da bi delavci, ki skrbijo za varnost ob bazenu in razpolagajo s ključi sporne zapornice, po s strani tožene stranke zatrjevanem "nalogu" nemudoma omogočili prehod.
Sodišče nima zakonske podlage, da prepove davčnemu organu odmero davka. Ker je torej tožnik predlagal neprimerno sredstvo zavarovanja, za katerega ni zakonske podlage, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Ne drži namreč, kar navaja pritožnik v pritožbi, da je edina možnost preprečitve odtujitve in obremenitve nepremičnine, ki ni vknjižena v zemljiško knjigo, ravno s predlagano prepovedjo davčnemu organu, saj ima ZIZ posebne določbe o zavarovanju nepremičnin, ki niso vknjižene v zemljiško knjigo, v 4. odst. 244. člena ter v 211. členu v zvezi z 239. členom ZIZ.
Pavšalna trditev v tožbi, da ji psihično stanje v času sklepanja sodne poravnave ni omogočilo oblikovati pravno veljavne volje, ne da bi ob tem tožeča stranka navedla tudi kakšna konkretna dejstva za tako svojo trditev, sama po sebi ni zadoščala za postavitev izvedenca medicinske stroke, zato je sodišče prve stopnje pravilno ta dokazni predlog zavrnilo.