ZIZ člen 15, 55, 55/1-8, 15, 55, 55/1-8. ZPP člen 339, 339/2-14, 339, 339/2-14.
kršitev določb postopka
Iz prilog, na katere se sodišče v sklepu sklicuje ni mogoče ugotoviti, da je terjatev upnika poravnana. Sicer pa mora sodišče prve stopnje v sklepu jasno navesti razloge za svojo odločitev, katere je mogoče preizkusiti, ne pa se zgolj sklicevati na priloge, ki same po sebi v tem primeru tudi ne omogočajo ugotovitve, da je dejansko terjatev upnika poravnana.
Ob odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe je sodišče vezano na trditve strank v predlogu in v okviru teh trditev presoja, ali so pogoji za izdajo začasne odredbe izpolnjeni.
Toženec je gradnji zidu nasprotoval, s sinom sta se odločila, da zid zrušita in jasno je, da je pri motilnem dejanju sodeloval in je bilo zato tudi storjeno v njegovo korist. V motenjskih pravdah je izključeno pretresanje o pravici do posesti, o pravni podlagi, poštenosti oz. nepoštenosti ali odškodninskih zahtevkih (426.čl. ZPP). Zato je dajatveni zahtevek zaradi motenja posesti utemeljen v okviru vzpostavitve prejšnjega posestnega stanja.
Sodišče nima zakonske podlage, da prepove davčnemu organu odmero davka. Ker je torej tožnik predlagal neprimerno sredstvo zavarovanja, za katerega ni zakonske podlage, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Ne drži namreč, kar navaja pritožnik v pritožbi, da je edina možnost preprečitve odtujitve in obremenitve nepremičnine, ki ni vknjižena v zemljiško knjigo, ravno s predlagano prepovedjo davčnemu organu, saj ima ZIZ posebne določbe o zavarovanju nepremičnin, ki niso vknjižene v zemljiško knjigo, v 4. odst. 244. člena ter v 211. členu v zvezi z 239. členom ZIZ.
Ob ugotovitvi, da so bili pravni predniki J.J. in tudi sam J. J. posestniki sporne nepremičnine več kot 20 let (celo več kot 50 let), da so bili v dobri veri, da je sporna nepremičnina njihova in da jim v vseh teh letih nihče ni dal povoda za dvom v obstoj njihove dobrovernosti, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da je pravni prednik toženke - njen mož J., sporno nepremičnino priposestvoval.
Pravilen je tudi zaključek, da toženka, ki je dedinja po pokojnem J.J., nepremičnine ne uporablja brez pravnega naslova, saj ima kot njegova dedinja vsaj pravico do posesti.
invalidnina za telesno okvaro - tabela invalidnosti
Določbo 4. tč. 13. čl. Splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje oseb NE-95 je mogoče razlagati z analogijo le, če kakšna oblika posledic v tabeli ni predvidena. Tožnikova omejena gibljivost hrbtenice je kot poškodba posebej zajeta v tabeli in tudi glede odstotkov invalidnosti različno opredeljena, vendar pa ni posledica poškodbe oz. zloma vretenca, kar je po tabeli izrecen pogoj za priznanje invalidnosti. Izvedensko mnenje je bilo tisto, ki je sodišču dalo podlago za dejanske ugotovitve glede odločilnih okoliščin in je to namen dokaza z izvedencem. Pravna presoja zadeve je naloga sodišča in zato pritožba neutemeljeno očita sodišču, da ni sprejelo zaključkov izvedenca o tem, da je potrebno uporabiti določbe 13. čl. Pogojev.
Prvostopenjsko sodišče je zato zaradi odmere takse pravilno pretvorilo vrednost spornega predmeta v število točk po vrednosti točke ob vložitvi tožbe, v nadaljevanju pa kot osnovo za izračun takse vzelo vrednost točke na dan taksne obveznosti. Ker po 1.odst. 25.čl. ZST prvotna vrednost (določena s številom točk) ostane podlaga za plačilo takse, je prvostopenjsko sodišče pravilno izhajalo iz izračuna, da je v obravnavani zadevi za odmero takse za sodbo in pritožbo odločilna v točkah določena vrednost predmeta, ob vložitvi tožbe.
oderuška pogodba - posojilna pogodba - obrestna mera- nesorazmerje v koristi
Ugotavljalo je, ali in za koliko 5 % mesečne pogodbene obresti z določilom o obrestovanju celega zneska za vse posojilno obdobje, ne glede na vračilo, presegajo obresti, po katerih so v obravnavanem obdobju odobravale posojila banke. Izračun pokaže, da so dejanske obrestne mere obeh bank približno enake, pritožbeno sodišče sprejema kot pravilno odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je pri odločanju izhajalo iz povprečnih obrestnih mer za kredite za nekomitente bank , najete za enako obdobje. Zastavljalnica ni upravičena do višje obrestne mere od bank, še posebej glede na to, da se je na zanesljiv način zavarovala za tveganje glede vrnitve danega posojila s hipoteko. Zamudne obresti v pogodbi so bile namreč določene v višini 0,5 % dnevno na celotni znesek posojila, obračunavajo se od celotne glavnice ne glede na morebiti že vrnjene obroke, obračunavajo se dnevno in zamuda nastopi že ob 12.00 uri dneva, v katerem je treba poravnati obrok vračila. Nesorazmerje v izgovorjeni koristi tožene stranke je tolikšno, da gre za objektivno predvideni pogoj iz 6. čl. ZPOMZO.