Pravna podlaga
ZOR člen 157, 157. URS člen 15, 15/3, 35, 37, 37/1, 59, 15, 15/3, 35, 37, 37/1, 59. ZDru člen 3, 3/2, 3, 3/2.
Jedro
Ustava v 1. odstavku 37. člena zagotavlja tajnost pisem in drugih občil kot posebno obliko (kategorijo) pravice zasebnosti (35. člen Ustave). Pravico je mogoče kršiti ne le v primeru, ko tretja oseba na nek nedovoljen način pride do komunikacijskega sredstva - pisma in se na ta način seznani z njegovo vsebino, temveč tudi, če se vsebina pisma brez dovoljenja javno objavi (v tisku, knjigi ali na drugačen način tako, da postane dostopna javnosti), pa to javnosti ni bilo namenjeno (npr. odprto pismo). Objava pisma načeloma ni dovoljena, če ni dovoljenja prizadete osebe. Prizadeta oseba pa je predvsem pošiljatelj, saj je predvsem on tisti, katerega osebnost se izraža skozi pisano besedo (je pa seveda tudi naslovnik, če se npr. vsebina pisma tiče njegovega zasebnega življenja ali če je njemu namenjeno pismo prišlo v roke drugi osebi). Lastništvo pisma naslovniku ne daje proste razpolage z njim tako, da z vsebino pisma seznani kogarkoli (tako da mu pokaže pismo, pove za njegovo vsebino ipd.). Tudi naslovnika veže pošiljateljeva pravica pisemske tajnosti - toliko bolj, za kolikor bolj osebno pismo gre oziroma kolikor bolj se v pismu razkriva zasebnost pošiljatelja. Če je objava pisma prepovedana, ker pomeni kršitev pravice pisemske tajnosti, to pomeni, da tudi ni dovoljeno povzemanje njegove vsebine. Kršitev pravice pisemske tajnosti namreč ne predstavlja samo citat (dobesedna navedba besed) iz pisem, temveč tudi povzemanje vsebine pisem. Bistvo pravice pisemske tajnosti je vendarle v tajnosti vsebine pisma. Ustava govori o tajnosti pisem in drugih občil (37. člen) - ali povedano širše, vsebine tistega, kar se prenaša z določenim sredstvom komunikacije. Pravica pisemske tajnosti ni absolutna. Tako kot vse druge pravice je omejena s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa ustava (3. odstavek 15. člena Ustave). Z ustavo pa je tudi zagotovljena pravica svobodnega izražanja, ki zajema tudi pravico javnosti do obveščenosti o dogodkih, do katerih ima upravičen interes, vključno s pravico sprejemanja, zbiranja, sporočanja in širjenja vesti, mnenj, obvestil in idej (39. člen Ustave, tako tudi 10. člen EKČP). Iz odločbe Ustavnega sodišča Up-50/99 izhaja, da je pri presoji posega v pravice zasebnosti treba presoditi tudi značilnosti subjekta, v katerega pravice se posega. Tožnika sta kot funkcionarja društva (tožnica kot tajnica in toženec kot predsednik društva) glede delovanja društva nedvomno predstavljala t.i. relativne osebe iz javnega življenja. Pri takih osebah pa je brez privolitve prizadetega dovoljeno opisati zlasti tisto, kar je potrebno za značaj, dejanja in mišljenja teh oseb glede na njihovo javno udejstvovanje. Izhajajoč iz tega je torej dovoljeno opisati tisto, kar se nanaša na delovanje tožnikov kot funkcionarjev društva. Objavlja se torej lahko to, kar se tiče delovanja teh oseb v javnosti, ne pa to, kar se tiče zasebnega ali družinskega življenja. Ponovna presoja objavljenih citatov iz pisem tožnikov v tej luči pokaže, da se tičejo izključno delovanja društev, torej ravno tiste sfere življenja in delovanja tožnikov, ki jima daje značaj relativne osebe iz javnega življenja. Interes javnosti je v obravnavanem primeru treba opredeliti kot interes, da zve, za kaj sta se zavzemali društvi v času po osamosvojitvi Slovenije in začetku njenega vključevanja v evropske integracije - ta dejstva so splošno znana in danes predstavljajo že pretekle dogodke. Nedvomno pa so še sveži in vsem znani dogodki ob vključevanju Slovenije v Evropsko Unijo in tedaj izraženih zahtevah in pogojih. Gre za vprašanja, ki so bila pomembna za Slovenijo, čeprav so bila najbolj aktualna ravno za člane društva. Zato je bila javnost v tistem času zanje nedvomno zainteresirana in ima tudi sedaj pravico v takšnem zgodovinsko - retrospektivnem avtorskem delu, kot je obravnavano, na ustrezen način zvedeti za tovrstno delovanje oziroma aktivnosti. Ker se citati pisem tičejo ravno teh vprašanj in ker gre za pisma funkcionarjev društva, v katerih ne predstavljajo le svojega osebnega pogleda na delovanje in cilje društva, temveč delovanje, ki je bilo tudi sicer navzven zaznavno, pritožbeno sodišče ocenjuje, da z objavo vsebine tega dela pisem, ki se nanašajo na tedaj aktualne dogodke v Sloveniji, ni bila kršena pravica tožnikov do pisemske tajnosti. Način objave (citati z zaznamkom vira oziroma ustreznega dokumenta in ne morda le povzetek vsebine pisem) pa je takšen, kot si ga je avtorica knjižnega dela zamislila pri podajanju posameznih dogodkov v celotnem avtorskem delu.