Imetnik stanovanjske pravice je imel v času uveljavitve SZ dne 19.10.1991 (na že obstoječem stanovanju) na razpolago druga upravičenja po SZ - in torej ne tistih iz 116. člena istega zakona, ki so bila pridržana "občanu", ki ni imel razrešenega stanovanjskega vprašanja (ker NI bil imetnik stanovanjske pravice) in je to storil šele s preureditvijo prostorov v pomenu 116. člena SZ.
ustavne pravice do lokalne samouprave - seja občinskega sveta - onemogočen sklic - sodna pristojnost - upravni spor
Županovega neupoštevanja določbe 20. člena Poslovnika, po kateri mora župan sklicati sejo občinskega sveta, če to zahteva četrtina svetnikov, in dejstva, da je bila sejna dvorana občinskega sveta potem, ko so tožniki na podlagi določbe 5. odstavka 20. člena Poslovnika sami sklicali sejo občinskega sveta, dne 24.4.2008 ob 16. uri zaklenjena ter na sejo niso prišli delavci občinske uprave, ki na podlagi ZLS in Statuta skrbijo za administrativno delo za potrebe občinskega sveta, ni mogoče uvrstiti v okvir ustavnih pravic, katerih sodno varstvo je mogoče (izjemoma) uveljavljati v upravnem sporu na podlagi 2. odstavka 157. člena URS oziroma 1. odstavka 4. člena ZUS-1. Gre namreč za izključno procesna dejanja in razmerja znotraj občinskega sveta, ki jih določajo ZLS, Poslovnik in Statut. Če pri teh internih procesnih razmerjih, urejenih v navedenih predpisih, pride do kršitev, se te kršitve obravnavajo in urejajo le znotraj občinskega sveta kot organa oblasti občine in ta razmerja niso podvržena sodni kontroli v okviru upravnega spora po ZUS-1, in tudi ne v kakšnem drugem postopku pred sodišči.
Zoper sklep se lahko vloži pritožba v 15-dneh od vročitve, na kar je bila tožeča stranka pravilno opozorjena tudi v pravnem pouku izpodbijanega sklepa, vrhovno sodišče pa ugotavlja, da je pritožba tožeče stranke z dne 10.10.2008 vložena prepozno.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - pravice obrambe - sprememba obtožbe - razširitev obtožbe - kršitev kazenskega zakona - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - dokazna ocena
S spremembo obtožbe, ko je državni tožilec le konkretiziral dejanski opis dejanja in ni šlo za drugačno niti za drugo kaznivo dejanje, ni bila kršena obsojenčeva pravica do obrambe, saj je bil s spremembo seznanjen in se je o njej tudi izjavil.
ZUS-1 člen 83, 83/2-1, 83/2-3, 89.ZDen člen 2, 2/1.
denacionalizacija - revizija - dovoljenost - dokazno breme - pravica in obveznost stranke, izražena v denarni vrednosti - zelo hude posledice
Revidentka zatrjuje, da ima zaradi vrednosti nepremičnin, o katerih je odločalo sodišče prve stopnje, izpodbijana odločitev zanjo zelo hude posledice. S temi navedbami pa po presoji Vrhovnega sodišča revidentka ni izpolnila trditvenega in dokaznega bremena o obstoju zatrjevanega pogoja za dovolitev revizije, saj bi, upoštevajoč, da gre pri denacionalizaciji le pričakovanje morebitne pridobitve premoženja, morala navesti, katere konkretne posledice lahko zanjo nastanejo zaradi zavrnitve denacionalizacijskega zahtevka.
Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zoper zamudno sodbo zavrglo kot prepozno, ker je sklicujoč se na pravila o fikciji vročitve po določbah petega odstavka 142. člena v zvezi z drugim odstavkom 141. člena ZPP štelo, da je bila izpodbijana zamudna sodba toženki vročena 1.3.2006. Dejstvo, da je to bilo še v času njene odsotnosti spričo listinsko izkazanega bivanja v Indiji za obdobje od 30.11.2005 do 25.3.2006 (ko ni imela nobene možnosti za pravočasne procesne aktivnosti), samo zase še ni razlog za neuporabo pravila o fikciji vročitve. Vendar pa je možnost nadomestne ali fiktivne vročitve izključena, če je vročevalcu lahko znano, da se naslovnik ne bo mogel pravočasno seznaniti s sodnim pisanjem.
davki - revizija - dovoljenost revizije - trditveno in dokazno breme - vrednost izpodbijanega dela - glavnica in zamudne obresti - pomembno pravno vprašanje - revizija zoper sklep
Po presoji Vrhovnega sodišča se v smislu določbe 1. točke 2. odstavka 83. člena ZUS-1 upošteva zgolj višina glavnice, ta pa v obravnavanem primeru ne presega 20.000,00 EUR, kar pomeni, da revizija po tej določbi ni dovoljena. Glede drugega razloga pa se tožeča stranka zgolj sklicuje na 2. točko 2. odstavka 83. člena ZUS-1, pravnega vprašanja, ki naj bi bilo pomembno, pa ne navaja niti posredno niti opisno.
Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Za pomembno pravno vprašanje glede na vsebino zadeve gre, če je mogoče od njegove rešitve pričakovati razvoj prava preko sodne prakse glede takega vprašanja, če bi bilo pomembno za zagotovitev pravne varnosti ali za enotno uporabo prava na področju, na katerega se nanaša vsebina zadeve.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - pravice obrambe - navzočnost na glavni obravnavi - sojenje v nenavzočnosti - opravičilo izostanka - utemeljeno opravičilo - predhodno zaslišanje obdolženca
Eden od pogojev za sojenje v nenavzočnosti je, da je bil obdolženec v redu povabljen in da svojega izostanka ni opravičil, kar pomeni, da je navedel razloge, zaradi katerih se naroka ni oziroma ne bo mogel udeležiti in temu predložil tudi ustrezna dokazila. Sama navedba razloga izostanka za opravičilo ne zadošča.
V skladu z načelom proste presoje dokazov sodišče pri presoji, ali je podano kakšno dejstvo ali ne, ni vezano na nobena posebna formalna dokazna pravila, zato tudi o hierarhičnem redu predloženih dokazov ni mogoče govoriti.
ZUS-1 člen 22, 22/1, 42, 42/1, 83, 83/2-2. ZUP člen 260, 260-1, 260-5. ZPP člen 11.
pomembno pravno vprašanje – pooblastilo ministra – obnova carinskega postopka – združitev revizijskih postopkov
Glede na to, da se z obravnavanimi revizijami (ki vsebujejo enake revizijske razloge) izpodbijajo sodbe, izdane na isti pravni podlagi in ob bistveno enakem dejanskem stanju, gre torej za več postopkov o istem predmetu, ter glede na to, da sta stranki spora v vseh primerih isti, je Vrhovno sodišče te postopke združilo v skupno obravnavanje in odločanje.
Vprašanje, ki ga tožeča stranka izp0ostavlja, ni pomembno pravno vprašanje, saj ga je glede na dikcijo ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve, ki pa je v obravnavanem primeru vprašanje, ali carinski dolg obračunati v skladu z določbami o naknadnem obračunu carine po CZ ali na podlagi določb o obnovi postopka po ZUP. O tem vprašanju pa je Vrhovno sodišče že večkrat zavzelo enako stališče, od katerega izpodbijana sodba ne odstopa.
CZ (1976) člen 19, 50, 50/3, 56, 272. CZ (1990) člen 19, 19/2-9, 53, 53/3, 59, 59/1, 258. CZ (1995) člen 154, 182. ZUP (1986) člen 208, 209. Uredba o merilih, ki se bodo uporabljala pri znižanju carinske stopnje oziroma določitvi carinske stopnje „prosto“ pri uvozu blagav letu 1993 člen 5.
carine – carinski kontingenti – brezcarinski uvoz – zastaranje pravice do izterjave carine – nastanek carinskega dolga – poznejše obračunavanje carinskega dolga – veljavnost predpisov
Ker blago ni bilo izvoženo v zadostni količini v enoletnem roku od uvoza, je carinski dolg nastal ob poteku rokov, predpisanih v 53. členu CZ (1990) (oziroma 50. členu CZ 1976), kot je določeno v 9. točki 1. odstavka 19. člena CZ (1990) (oziroma 19. člena CZ 1976).
ZUS-1 člen 83, 83/2-2. ZUP člen 260, 260-1, 260-5.
pomembno pravno vprašanje – pooblastilo ministra – obnova carinskega postopka – naknadni obračun carine - – odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča – neenotna sodna praksa upravnega sodišča
Vprašanje, ki ga tožeča stranka izpostavlja, ni pomembno pravno vprašanje, saj ga je glede na dikcijo ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve, ki pa je v obravnavanem primeru vprašanje, ali carinski dolg obračunati v skladu z določbami o naknadnem obračunu carine po CZ ali na podlagi določb o obnovi postopka po ZUP. O tem vprašanju pa je Vrhovno sodišče že večkrat zavzelo enako stališče, od katerega izpodbijana sodba ne odstopa.
Z Zakonom o prekrških (ZP-1) so dotedanji sodniki za prekrške postali del sodne oblasti (okrajni oziroma višji sodniki), to pa tudi pomeni, da zanje velja Zakon o sodiščih (ZS) in Zakona o sodniški službi (ZSS), ki jasno opredeljujeta položaj in pristojnosti sodnega sveta (ZS) ter sodniško napredovanje (ZSS).
prenehanje delovnega razmerja – prevzem delavcev k drugemu delodajalcu – določitev delovnega mesta
V sklepu o prenehanju delovnega razmerja zaradi prevzema k drugemu delodajalcu mora biti delovno mesto, na katerega bo prevzeti delavec razporejen, točno določeno. Razlog za tako stališče je predvsem ta, da v nasprotnem primeru zakonitosti prevzema pred sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi z drugim delodajalcem sploh ne bi bilo mogoče preveriti.
dovoljenost revizije - vrednost spornega predmeta - sklep o zavrnitvi predloga za obnovo - revizija zoper sklep o potrditvi sklepa o zavrnitvi predloga za obnovo - nedenarni zahtevek - vrednost spornega predmeta - zavrženje revizije
Postopek je tekel zaradi ničnosti pogodbe (in posledičnega izbrisa lastninske pravice tožene stranke ter vzpostavitve lastninske pravice tožeče stranke v zemljiški knjigi). Pravdni stranki sta bili gospodarska družba in država. Zato se uporabljajo pravila postopka v gospodarskih sporih, za vrednost spornega predmeta pa se vzame tista vrednost spornega predmeta, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi
odpoved pogodbe o zaposlitvi - rok za odpoved - razlog nesposobnosti - visokošolski učitelj - neizvolitev v naziv
Neizvolitev v ustrezen naziv predstavlja odpovedni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 2. alineje prvega odstavka 88. člena ZDR, ki pa v primeru pravočasne in popolne zahteve za izvolitev, če do izteka veljavnosti dotedanjega naziva postopek izvolitve še ni končan, nastane šele z dokončno odločitvijo o takšni zahtevi. Prvotožena stranka je to izrecno določila v 216. členu svojega Statuta, zaradi česar so nasprotne ali drugačne revizijske navedbe neutemeljene.
Začetka teka roka za odpoved ni mogoče šteti že od datuma odločanja drugostopenjskega organa o pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo, temveč od izdaje in vročitve odločbe strankam – saj so šele takrat nastopile njene pravne posledice (izvršitev in začetek roka za tožbo).
ZPP je začel veljati 14. 7. 1999 (503. člen ZPP). S tem dnem se je (razen določb izvzetih s 499. členom ZPP) začel uporabljati v vseh postopkih, ki se še niso končali pred sodiščem prve stopnje (503. člen ZPP in nasprotno razlogovanje prvega odstavka 498. člena ZPP).
Obravnavani postopek ob uveljavitvi ZPP še ni bil končan pred sodiščem prve stopnje, saj je sodišče druge stopnje 26. 11. 1998 s sklepom delno razveljavilo prvo sodbo sodišča prve stopnje in mu v tem obsegu zadevo vrnilo v novo sojenje. Ob uveljavitvi ZPP je bilo to še v teku, in se je tako pravilno nadaljevalo po določbah ZPP.
Nasprotje v razlogih glede datuma izdaje razveljavitvenega sklepa sodišča druge stopnje, oziroma glede datuma uveljavitve novega zakona, ne predstavlja nasprotja o odločilnih dejstvih, ki bi onemogočalo preizkus izpodbijane sodbe.
Tožniku se za čas, ko je bil napoten na delo v Nemčijo in je v tem času ostal v zavarovanju pri toženi stranki, pri izračunu pokojninske osnove ne more upoštevati dejanska višina plače, ki mu je bila sproti izplačevana, temveč le tista višina, od katere so bili obračunani in plačani prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.
Pritožbenih navedb ni mogoče upoštevati, saj se vsebinsko v celoti nanašajo na izpodbijanje zakonitosti odločitve o tožbenem zahtevku, na kar kažejo tudi izrecno uveljavljani razlogi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka.