Iz očitanih pavšalnih kršitev je razvidno nestrinjanje z oceno izvedenca, da pri tožnici ni potrebna razbremenitev krajšega delovnega časa. Tožeča stranka namreč vztraja, da zraven stvarnih razbremenitev v okviru njene preostale delovne zmožnosti potrebuje še časovno razbremenitev krajšega delovnega časa 4 ur. Odločitev o specialnosti izvedenca je predmet formalno procesnega vodstva in sodišče je pravilno v postopek pritegnilo sodnega izvedenca specialista medicine dela, prometa in športa. Odločilnega pomena za pravilno presojo delovne zmožnosti, je poznavanje različnih poklicev delovnih mest znotraj teh poklicev in zdravstvenih zahtev za zasedbo teh delovnih mest, kar sodi ravno v specialnost medicine dela.
ZST-1 člen 11, 11/2, 11/3, 11/4, 11/5. ZGD-1 člen 230.
oprostitev plačila sodne takse pravne osebe - premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje pravne osebe - likvidna sredstva - odločanje o predlogu za oprostitev plačila sodne takse - bilančni dobiček - računovodski izkazi - pomanjkljiva trditvena podlaga
Vprašanje obstoja likvidnostnih sredstev na računu ni edino merilo, ki bi bilo pravno pomembno pri odločanju o predlogu za oprostitev plačila sodnih taks.
Neutemeljena je trditev tožeče stranke v pritožbi, da gre pri bilančnem dobičku le za računovodsko kategorijo in ne „realen denar“. Bilančni dobiček odraža višino prostega kapitala družbe po koncu poslovnega leta, ki ga je dovoljeno uporabiti. Uporabo čistega dobička in bilančnega dobička opredeljuje 230. člen Zakona o gospodarski družbah. Zakaj torej svojega prostega kapitala ne more uporabiti za izpolnitev svojih obveznosti, pa tožeča stranka ne navede.
ZDOdv člen 27, 27/1. ZFPPIPP člen 69, 69/2, 69/2-4, 308, 308/5.
tožba za ugotovitev neobstoja ločitvene pravice - napotitveni sklep - pravni interes za tožbo - umik prijavljene terjatve - predhodni postopek poskusa mirne rešitve spora
Glede na pravila ZFPPIPP in predviden potek postopka po preizkusu terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic ter ob dejstvu, da je pravni interes za tožbo v predmetnem postopku izkazan v zakoniti napotitvi na pravdo s pravno veljavnim napotitvenem sklepom, v katerega ni bilo z ničemer poseženo, je pri tožeči stranki pravni interes za njen ugotovitveni tožbeni zahtevek še vedno izkazan in podan, zato zavrženje tožbe iz tega razloga ni bilo utemeljeno.
Gre za t.i. predhodni postopek poskusa mirne rešitve spora, katerega namen je, da se zaradi razbremenjevanja dela državnih odvetnikov, pa tudi sodišč in države kot potencialnega dolžnika, išče rešitev spornih razmerij že pred uvedbo pravdnega postopka. Temu pa je bilo v konkretnem primeru zadoščeno že z interakcijo, ki je potekala v stečajnem postopku tožeče stranke skozi postopek preizkusa terjatev, ki se je izvedel po pravilih ZFPPIPP. Dejstvo, da tožeča stranka pred vložitvijo tožbe ni postopala v skladu z določbo 27. člena ZDOdv, zato v tem primeru ne more predstavljati razloga za zavrženje tožbe.
Sodišče prve stopnje je vsebino bančne garancije o najvišjem znesku, do katerega banka garant jamči, razlagalo drugače od upnika, kar ta s pritožbo izpodbija in vztraja pri razlagi garancije, ki jo je sodišču ponudil v predlogu za izdajo začasne odredbe. Čim pa je treba razlagati, koliko znaša najvišji znesek, do katerega jamči upravičenki iz garancije garant in za katere obveznosti dolžnika, sodišče ne more potrditi zatrjevane zlorabe pravic iz neodvisne bančne garancije.
ZPP člen 433, 433/2, 436, 436/2. ZPSPP člen 29, 29/2, 29/3. Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 18, 18-2.
nalog za izpraznitev poslovnega prostora - postopek za izdajo plačilnega naloga - naknadna kontradiktornost - stroški postopka - odmera višine stroškov in nagrade odvetniku
Za nalog za izpraznitev poslovne stavbe oziroma poslovnega prostora se smiselno uporabljajo določbe ZPP, ki se nanašajo na plačilni nalog in slednje velja tudi za določbe o stroških postopka.
vročitev sklepa o izvršbi - pravilnost vročitve - vročitev s fikcijo - predlog za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti in izvršljivosti - predlog za vrnitev v prejšnje stanje - pravočasnost predloga - zamuda roka za ugovor zoper sklep o izvršbi - zamuda roka za pritožbo - opravičen razlog za zamudo - dolžna skrbnost - prepozen ugovor
Vročitev s fikcijo je pravno veljavna oblika vročitve, ki temelji na zakonu ter nastopi že z iztekom petnajstdnevnega roka, odkar je bilo naslovniku puščeno obvestilo, in ne šele takrat, ko se je naslovnik s pisanjem tudi dejansko seznanil. Ker je bila v konkretnem primeru vročitev s fikcijo opravljena skladno z zakonskimi določbami in ob upoštevanju vseh procesnih kavtel ter na naslovu, ki ga dolžnik ves čas postopka navaja kot svoj naslov prebivališča (in tega ne v predlogu za razveljavitev klavzule pravnomočnosti ne v pritožbi niti ne prereka), ni podlage za zahtevo, da bi bilo treba šteti, da je bilo pisanje dolžniku vročeno šele takrat, ko se je z njim dejansko seznanil. Takšno stališče nima podlage v pravni ureditvi in sodni praksi in bi v celoti negiralo smisel fikcije vročitve, ki je vezana le na potek roka od puščenega obvestila. Dejstvo, da je obvestilo in pisanje iz nabiralnika vzela dolžnikova mati, na pravilnost vročitve ne vpliva (tu je pripomniti, da bi bila dolžnikovi materi kot odraslemu članu njegovega gospodinjstva veljavno opravljena tudi morebitna osebna vročitev tega pisanja).
Sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da dolžnik ni ravnal s pričakovano povprečno skrbnostjo, ko je dopustil, da pošto zanj prevzema mama, katere kljub seznanjenosti s postopkom in kljub naravi svoje zaposlitve ni redno spraševal o prispeli pošti. Razlog za zamudo roka za pritožbo zoper sklep o zavrženju ugovora tako ni ravnanje dolžnikove mame, ki mu pravilno vročenega pisanja ni pravočasno izročila, temveč nezadostna skrbnost dolžnika pri ravnanju s pošto, česar pa ni mogoče subsumirati pod zgoraj obrazloženi standard upravičenega razloga za zamudo.
odškodninska odgovornost članov uprave in nadzornega sveta - odgovornost članov organov odvisne družbe - odškodninska odgovornost članov nadzornega sveta - dejanski koncern - koncernski privilegij - prekluzija - trditveno in dokazno breme - spoznavna stiska
Dejstva o vplivu obvladujoče družbe na odvisno družbo, (lahko da) sploh niso v spoznavnem področju odvisne družbe, ko slednja uveljavlja odškodninsko odgovornost članov uprave in nadzornega sveta po 548. členu ZGD-1.
Pri obravnavanju odgovornosti organov družbe (na katerikoli pravni podlagi) se ugotavlja in presoja notranje razmerje članov uprave oziroma nadzornega sveta do družbe, ki so jo zastopali oz. nadzorovali v času izvršitve škodnega ravnanja prav ti člani. Zato odvisni družbi po prenehanju funkcijtistih, ki so izvajali in sprejemali vpliv obvladujoče družbe, niso neposredno znana konkretna dejstva in okoliščine o tem, katera obvladujoča družba (če jih je več, kot v konkretnem primeru, kapitalsko nadrejenih tožeči stranki) je in na kakšen način, s katerimi konkretnimi dejanji in ravnanji odvisno družbo pripravila do tega, da opravi zase škodljiv pravni posel. Ker gre v primeru koncernskega privilegija za možnost razbremenitve odgovornosti članov organov uprave in nadzora odvisne družbe za škodo zaradi sklenitve škodljivega posla, ni v primarnem trditvenem in dokaznem bremenu oškodovane (odvisne) družbe, da se pri uveljavljanju odškodninske odgovornosti članov uprave ali nadzora nanj sklicuje. Član uprave se s sklicevanjem na 547.-548. člen ZGD-1 ne more ekskulpirati, če je pri tem kršil standard vestnega in poštenega gospodarstvenika iz 263. člena ZGD-1. Smiselno enako velja tudi za člana nadzornega sveta.
KZ-1 člen 160, 160/1, 160/2. ZKP člen 25, 25/1-1, 36, 36/1, 37, 37/1, 38, 38/3.
stvarna pristojnost - žaljiva obdolžitev - kaznivo dejanje zoper čast in dobro ime - žaljiva obdolžitev s tiskom - spor o pristojnosti - spor o stvarni pristojnosti
Zasebni tožilec obdolženima I. B. in B. H. očita, da sta preko svojih posrednikov s tiskom in lepljenjem plakata na naslovu stalnega in začasnega bivališča zasebnega tožilca raznašala neresnice. Tako torej vsebina plakata ni bila namenjena širši javnosti, temveč le zasebnemu tožilcu. Ob tem tudi beseda "tiskanje" ne predstavlja sredstva javnega obveščanja, temveč pomeni le tehnični način nastanka plakata, ki bi ga naj obdolženca lepila. Vse navedeno pa ne daje podlage za pravno opredelitev po strožji kvalifikaciji iz drugega odstavka 160. člena KZ-1, za katero je upoštevaje 1. točko prvega odstavka 25. člena ZKP določena pristojnost okrožnega sodišča.
zasliševanje prič - anonimna priča - zaščitni ukrepi - zaslišanje preko videokonference - vodstvo glavne obravnave - odstranitev obdolženca iz sodne dvorane
Zaščitni ukrep je sodišče na podlagi določil 240.a člena ZKP odredilo za pričo, katere identiteta je razkrita. Sodišče lahko na glavni obravnavi uporabi določila 327. člena ZKP in odloči, da se obdolženca za čas zaslišanja priče, odstrani iz sodne dvorane ali pričo zasliši preko videokonference (4. točka drugega odstavka 244.a člena ZKP).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00038056
ZPP člen 286, 337. ZASP člen 81.
kolektivna organizacija za uveljavljanje avtorskih pravic - avtorsko delo - nadomestilo za uporabo avtorskega dela - cena - prihodek - pravočasne trditve - navedba dejstev in predložitev dokazov do konca prvega naroka za glavno obravnavo - pritožbene novote - nove trditve v pritožbi
Tožena stranka v pritožbi izpodbija (le) ugotovljene prihodke uporabnika in navaja, kakšne prihodke je imel bar po posameznih letih. Ne navede, zakaj teh navedb ni podala že prej, med postopkom. Skladno z določilom 286. člena ZPP mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke.
V skladu z določilom 337. člena ZPP pa sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti od prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 286. člena ZPP.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
VSM00038309
ZNP-1 člen 55, 55/2.. ZPP člen 154, 413.
pritožba zoper sklep o stroških postopka - stroški nepravdnega postopka - odločanje o stroških po prostem preudarku - načelo uspeha v postopku - tožba na ugotovitev očetovstva
Res je, da je v drugem odstavku 55. člena ZNP-1 določeno, da sodišče o stroških nepravdnega postopka odloča po prostem preudarku in ne zgolj na podlagi uspeha, kot je to značilno v pravdnem postopku (154. člen ZPP). Ne glede na to, je sodišče v danem primeru upoštevalo predlagateljičin uspeh v obravnavanem nepravdnem postopku ter nasprotnemu udeležencu naložilo, da ji vse stroške, ki so ji bili povzročeni, povrne.
Sodišče lahko v okviru proste presoje upošteva strankin uspeh, nasprotna pritožbena stališča nasprotnega udeleženca so neutemeljena.
podaljšanje pripora po vloženi obtožnici - ponovitvena nevarnost - prepovedano prehajanje meje ali ozemlja države - izvršitvene oblike
Glede na povzete razloge iz obrazložitve izpodbijanega sklepa se ni mogoče strinjati z zagovornico obtoženega P., da se glede na izvršitvene oblike, kot se očitajo obtoženemu, kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja državne meje ne more izvrševati od doma, preko telefona, niti da bi lahko kaznivo dejanje izvrševal tudi v priporu, saj ima na razpolago telefon vsaj dan med 8.00 in 16.00. Pritožbeno sodišče ponovno poudarja, da se obtoženemu P. ne očita (zgolj) prevažanje ilegalnih migrantov, temveč predvsem organizacija prevozov, novačenje oseb za prevoze, sodelovanje pri najemanju vozil, komunikaciji in nadzoru pri posameznih prevozih, kar vse je mogoče izvrševati tudi brez njegove fizične prisotnosti na terenu. Na drugačen zaključek pa ne nakazuje niti okoliščina, da ima obtoženi P. tudi v zavodu, kjer se izvršuje pripor, na voljo telefon vsak dan od 8. do 16. ure, pa kljub temu teh kaznivih dejanj ne izvršuje. V priporu gre vendarle za časovno omejeno komunikacijo (v nočnem času, ko se pogosto opravljajo prevozi ilegalnih migrantov, komunikacija ni mogoča) in da pri taki komunikaciji tudi ni mogoče pričakovati popolne zasebnosti. Zato ne držijo pritožbene navedbe, da bi bilo mogoče s hišnim priporom doseči enak učinek kot ga ima pripor.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DAVKI - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00038215
SPZ člen 142. OZ člen 40, 40/2, 50, 50/1, 86, 86/1. ZPP člen 4, 4/1, 11, 11/1, 219a, 302, 302/3, 337, 337/1, 339, 339/1. ZDavP-2 člen 3.
ničnost pogodbe - navidezna (simulirana) pogodba - nedopusten nagib - izogibanje davčnim obveznostim - izigravanje upnikov - nasprotovanje moralnim načelom - posojilna pogodba - sporazum o ustanovitvi hipoteke - vknjižba hipoteke - vrstni red vpisov v zemljiško knjigo - glavna obravnava v ponovljenem postopku - branje zapisnika - načelo neposrednosti - načelo ekonomičnosti in pospešitve postopka - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - nedovoljene pritožbene novote - zloraba pooblastil - pridobivanje podatkov po uradni dolžnosti - premoženjsko stanje
Drži sicer, da se je po (drugi) razveljavitvi sodbe glavna obravnava začela znova in pred drugim sodnikom. Vendar pa lahko sodnik, po tem, ko so se stranke o tem izjavile, odloči, da se priče in stranke ne zaslišijo znova, temveč, da se preberejo zapisniki o izvedbi teh dokazov, saj mu podlago za takšno odločitev daje tretji odstavek 302. člena ZPP. Gre za kompromis med načelom neposrednosti ter ekonomičnosti in pospešitve postopka. Reproduciranje izvedenih dokazov z branjem zapisnikov je namenjeno predvsem seznanitvi novega sodnika z zadevo, saj se sodišče z zadevo ne seznani samo med glavno obravnavo, pač pa sme in mora izvedene dokaze preučiti tudi med pripravami na glavno obravnavo. Iz tega razloga tudi ni mogoče pritrditi pritožbenemu očitku o kratkotrajnosti glavne obravnave, na podlagi česar pritožniki sklepajo, da sodišče prve stopnje dokazov ni niti vpogledalo, še manj prebralo. Pritožniki tudi zmotno menijo, da bi sodišče v ponovljenem postopku moralo ponovno neposredno izvesti vse dokaze že zato, ker so tako predlagali. Tudi dejstvo, da se niso strinjali z branjem zapisnikov zaslišanih strank in prič in so izrecno vztrajali pri ponovni neposredni izvedbi vseh dokazov, ne preprečuje sodišču, da namesto ponovnega zaslišanja zapisnike zgolj prebere ter prič in strank ne zaslišuje ponovno. Bistveno je namreč, da so se toženci imeli možnost izjaviti.
Sodišče prve stopnje je natančno analiziralo celotno premoženjsko stanje prvega toženca in njegove družine v daljšem časovnem obdobju in prepričljivo ter argumentirano ugotovilo, da bi bilo zgolj teoretično možno, da bi v gotovini privarčevali 151.000,00 EUR, praktično pa je bilo to povsem nerealno in neživljenjsko. Že v razveljavitvenem sklepu je opozorjeno, da je zatrjevana skromnost v nasprotju z drugimi navedbami v postopku. Prvi tožnik oziroma njegova soproga sta bila v obdobju med letoma 2005 in 2007 (so)lastnika 3 nepremičnin, kljub zatrjevanim obsežnim prihrankom pa sta za nakup nepremičnin najela kredit. Že dejstvo sočasnega lastništva treh nepremičnin (pri čemer sta dve pridobila z nakupom), ne more šteti kot „skromen“ način življenja. Dejstvo nakupa dveh nepremičnin s kreditom pa hkrati ne dokazuje zatrjevanega obstoja „zajetnih“ finančnih sredstev. V istem obdobju je po izpovedi prvega toženca z znatnimi sredstvi tudi dokapitaliziral družbo svoje soproge, katere osnovni kapital znaša 39.000,00 EUR. Izpoved o skromnem življenju negira tudi očitno neuspešna investicija v obratovanje restavracije na naslovu ..., o čemer so izpovedale priče. Nič od naštetega, vključno s pričakovanim življenjskim standardom in stroški direktorja bančne ustanove, ne nakazuje, da je družina prvega toženca živela skromno. Povsem izkustveno in življenjsko nelogično je, da bi celotna družina dolga leta varčevala, živela skromno, za svoje obveznosti najemala posojila, hkrati pa vse svoje prihranke za trinajst let brez vsakršnega zavarovanja posodila prijatelju, pri čemer za takšno „posojilo“ ne obstaja noben relevanten listinski dokaz. Prvi toženec ni znal pojasniti niti tega, zakaj je posojilo delno dal v gotovini, drugi toženec pa posojila očitno ni potreboval, saj ga je takoj nakazal na račun svojega podjetja.
Tako kot sodišče prve stopnje tudi višje sodišče zaključuje, da je šlo za navidezno pogodbo v smislu prvega odstavka 50. člena OZ: pogodba je bila sklenjena le z namenom, da se nasproti davčnemu organu prikaže kot sklenjena, čeprav pogodbene stranke niso prevzele nobenih pogodbenih obveznosti, niti niso na tej podlagi prevzele kakršnihkoli pravic, pač pa so zasledovale namen, da se drugi toženec izogne plačilu davka. Šlo je za nedopusten nagib (drugi odstavek 40. člena OZ), ki je odločilno vplival na vse tožence, da so sklenili pogodbo in notarski zapis o zavarovanju terjatve, saj so vedeli, da je namen sklenitve pogodbe le v izognitvi plačila davka. Način, kakršnega se je poslužila tožena stranka, ne pomeni le nedopustnega nagiba, pač pa prav tako nasprotuje moralnim načelom, zaradi česar je ničnost podana tudi na podlagi prvega odstavka 86. člena OZ.
Bistvo napotila iz 362. člena ZPP je v tem, da je nižje sodišče nanj vezano. Instančno sodišče ne daje navodil sodišču prve stopnje, kako naj odloča. Pri odločanju je namreč sodišče prve stopnje neodvisno. To pa ne pomeni, da mu ni potrebno opraviti vseh pravdnih dejanj in obravnavati vseh spornih vprašanj, na katera je opozorilo instančno sodišče. Nižje sodišče ni vezano na materialnopravno stališče instančnega sodišča, je pa vsekakor vezano na procesnopravna stališča - opraviti namreč mora vsa tista dejanja, na katera je instančno sodišče opozorilo. Razpravljajoči sodnik tu nima diskrecijske pravice, ali bo upošteval instančno odločbo in napotke oziroma koliko in v katerem delu jih bo upošteval.
sprememba obtožnice - isti historični dogodek - drugačno dejansko stanje - relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka
Spremenjena obtožnica v skladu s prvim odstavkom 344. člena ZKP se je nanašala na isti historični dogodek, ki je že bil predmet obtožbe, sprememba pa je bila vložena glede na spremenjen obdolženčev zagovor, zato je sprememba dopustna. Državni tožilec na glavni obravnavi spremeni obtožnico, če po njegovi oceni izvedeni dokazi kažejo na drugačno dejansko stanje, kot ga je videl ob vložitvi obtožnice. Državni tožilec namreč lahko prosto razpolaga z obtožnico in ni potrebno, da bi se na glavni obravnavi pokazala nova dejstva, na podlagi katerih bi državni tožilec spremenil obtožnico, ampak zadostuje že, da državni tožilec oceni, da se je spremenilo dejansko stanje. Obtožnico bo spremenil glede na svojo presojo dejanskega stanja. Edina omejitev je, da se mora predmet obtožnice še vedno nanašati na isti historični dogodek.
začasna odredba s prepovedjo obremenitve in odtujitve nepremičnine - skrivanje in odtujevanje premoženja - konkretizacija trditev
Čeprav je sodišče druge stopnje presojalo pritožbene očitke, ob upoštevanju zahtev večinske sodne prakse glede konkretizacije predlagateljevih trditev glede ravnanja toženca z njegovim premoženjem (odtujevanje, skrivanje, drugačno razpolaganje v smeri onemogočanja ali precejšnje otežitve izterjave), je zaključilo, da je zavrnitev predlagane začasne odredbe vendarle preuranjena. Pritožba utemeljeno opozarja, da je tožnica podala ustrezne navedbe ter predlagala dokaze za "konkretno toženčevo ravnanje glede prodaje hiše", ki bi onemogočilo ali vsaj otežilo uveljavitev vtoževane terjatve.
alternativni način izvršitve kazni zapora - delo v splošno korist - objektivne in subjektivne okoliščine - izpolnitev posebnega pogoja v pogojni obsodbi - nov rok za izpolnitev posebnega pogoja - predkaznovanost
Tudi zaradi ugotovljene obsojenčeve neodzivnosti se pritožbeno sodišče strinja, da obsojenčevo obnašanje po izreku sodbe in njeni pravnomočnosti, tekom preizkusne dobe in roka za izpolnitev posebnega pogoja, ki je bil še podaljšan izkazuje, da obsojencu ni mogoče zaupati, da predlaganega načina alternativne izvršitve kazni zapora ne bi zlorabil in zato niso podane okoliščine, ki bi upravičevale alternativen način izvršitve izrečene zaporne kazni. Vse okoliščine je sodišče prve stopnje ocenilo celovito in ne parcialno, kot je to storil zagovornik s pritožbo, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, saj je tudi samo ocenilo potrebo, da obsojenec izrečeno kazen zapora prestane v zavodu.
posel, ki presega redno upravljanje - nadomestitev soglasja - nadomestitev soglasja etažnega lastnika s sklepom sodišča - soglasje vseh etažnih lastnikov - pridobitev gradbenega dovoljenja - druga gradbena dela na obstoječih objektih - večstanovanjski objekt - poseg v skupni del stavbe - založitev predujma - rok za plačilo predujma - podaljšanje roka za plačilo predujma - posledice neplačila predujma - fikcija umika predloga - ustavitev nepravdnega postopka
Za gradbena dela v večstanovanjskem objektu, za katerega je treba pridobiti gradbeno dovoljenje, se zahteva soglasje vseh etažnih lastnikov. V obravnavanem primeru se z že izvedenimi in predlaganimi gradbenimi deli posega v konstrukcijske elemente stavbe (v nosilne stene in medetažne plošče), torej v skupne dele stavbe. Nesporno je, da investitorja za tak poseg potrebujeta gradbeno dovoljenje, za gradbeno dovoljenje pa soglasje vseh etažnih lastnikov (ki ga nimata). Odločitev o nadomestitvi soglasja mora biti informirana, sodišče pa mora v skladu z 29. členom SZ-1 presoditi, kakšna bremena in posledice bodo gradbeni posegi imeli za etažne lastnike.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00038062
OZ člen 187. ZPP člen 212, 254, 285.
pasivna legitimacija - odškodninska odgovornost naročitelja in izvajalca - solidarna odgovornost naročnika in izvajalca del - splošni pogoji za zavarovanje odgovornosti - predpostavke odgovornosti - pravno relevantna vzročna zveza - škodni dogodek - obstoj protipravnosti - nenadni in presenetljivi dogodek - izpodbijanje izvedenskega mnenja - dokazni standard - mejni prag zadostne verjetnosti - nestrinjanje stranke z izvedenskim mnenjem - postavitev dodatnega izvedenca - predpravdno izvedensko mnenje - obrazložitev pritožbe
V obrazložitvi pritožbe je treba jasno opredeliti razloge, ki naj bi jo utemeljili; pritožnik se tega bremena ne more znebiti s sklicevanjem na navedbe, ki jih je podal pred sodiščem prve stopnje. Posledično tožena stranka ne more uspeti s pavšalnim sklicevanjem na trditve o nesklepčni tožbi v pripravljalnih vlogah. Po jasnem stališču Ustavnega sodišča lahko odgovor na strankine navedbe izhaja tudi iz konteksta celotne obrazložitve. Upoštevajoč izčrpno obrazložitev sodišča prve stopnje o obstoju pasivne legitimacije ter predpostavkah odškodninske odgovornosti, pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje glede ugovorov tožene stranke v tem delu ni izrecno opredelilo, ni utemeljena.
Protipravnost tudi sicer ne pomeni, da mora sodišče ugotoviti kršitev določenega predpisa ali splošne norme pravnega reda, temveč zadostuje, da je ravnanje oškodovalca v nasprotju z običajnimi normami obnašanja in dobrimi običaji.
Glede predpostavke krivde višje sodišče poudarja, da mora oškodovanec zatrjevati in dokazati obstoj prvih treh predpostavk odškodninske odgovornosti. Ob obstoju vseh treh predpostavk (s katerih ugotovitvijo višje sodišče soglaša) je na toženi stranki breme dokazovanja ustrezne skrbnosti ravnanja (pod)izvajalca, saj se krivda v obliki (navadne) malomarnosti domneva. Posledično tožena stranka neutemeljeno poskuša prevaliti odgovornost dokazovanja svoje krivde na tožnike, saj je razbremenitev odgovornosti njeno trditveno in dokazno breme, ki pa ga tožena stranka ni zmogla.