KZ-1 člen 160, 160/1, 160/2. ZKP člen 25, 25/1-1, 36, 36/1, 37, 37/1, 38, 38/3.
stvarna pristojnost - žaljiva obdolžitev - kaznivo dejanje zoper čast in dobro ime - žaljiva obdolžitev s tiskom - spor o pristojnosti - spor o stvarni pristojnosti
Zasebni tožilec obdolženima I. B. in B. H. očita, da sta preko svojih posrednikov s tiskom in lepljenjem plakata na naslovu stalnega in začasnega bivališča zasebnega tožilca raznašala neresnice. Tako torej vsebina plakata ni bila namenjena širši javnosti, temveč le zasebnemu tožilcu. Ob tem tudi beseda "tiskanje" ne predstavlja sredstva javnega obveščanja, temveč pomeni le tehnični način nastanka plakata, ki bi ga naj obdolženca lepila. Vse navedeno pa ne daje podlage za pravno opredelitev po strožji kvalifikaciji iz drugega odstavka 160. člena KZ-1, za katero je upoštevaje 1. točko prvega odstavka 25. člena ZKP določena pristojnost okrožnega sodišča.
ZST-1 člen 11, 11/3, 11/4, 11/5, 14a, 14a/3. ZPP člen 212.
obveznost plačila sodne takse - predlog za oprostitev oziroma obročno plačilo ali odlog plačila sodne takse - ogrožanje dejavnosti pravne osebe zaradi plačila sodne takse - premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje pravne osebe - trditvena in dokazna podlaga predloga za oprostitev plačila sodne takse - predlog za odlog plačila sodne takse
Taksna oprostitev predstavlja izjemo glede na splošno obveznost plačila sodnih taks, zato je dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za taksno oprostitev na predlagatelju. Tako mora stranka, ki želi doseči olajšavo pri svoji obveznosti plačila sodne takse, ponuditi ustrezne trditve in dokaze glede premoženjskega, finančnega in likvidnostnega stanja, iz katerih izhaja, da nima sredstev za plačilo takse oziroma jih tudi ne more zagotoviti oziroma jih ne more zagotoviti takoj, v celotnem znesku, brez ogrožanja svoje dejavnosti.
Četrti odstavek 11. člena ZST-1 ne izključuje odloga oziroma obročnega plačila sodne takse do 44,00 EUR.
izredna denarna socialna pomoč - pogrebni stroški - materialni prekluzivni rok
Prvostopno sodišče je pravilno presodilo, da je za začetek teka enoletnega roka za vložitev vloge izredne denarne socialne pomoči kot pomoč pri kritju stroškov pogreba pri Centru za socialno delo, skladno s četrtim odstavkom 34.b člena ZSVarPre pomembno dejstvo datuma smrti umrlega. Za začetek teka roka za vložitev zahteve tako ni relevantno ali se je vodil kakšen zapuščinski postopek oziroma katerekoli druge okoliščine, ki so vplivale, da tožeča stranka ni pri pristojnem Centru za socialno delo pravočasno vložila vloge. Tudi očitno morebitno nepravilno postopanje tretjih, ne podaljša materialnega prekluzivnega roka, v katerem lahko družinski član umrlega, ki je poskrbel za pogreb, pri pristojnem Centru za socialno delo vloži vlogo v roku enega leta od datuma smrti umrlega. Zamuda upravičenca enoletnega roka od dneva datuma smrti pomeni prenehanje pravice same.
ZFPPIPP člen 267, 267/1, 267/2, 267/3, 267/4, 267/6. ZS člen 83, 83/3, 83a, 83a/1. ZZUSUDJZ člen 1.
stečajni postopek - odstop od vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe - izjava o uresničitvi odstopne pravice - soglasje sodišča k uresničitvi odstopne pravice - prodaja nepremičnine, na kateri je vknjižena hipoteka - ugodnejši pogoji za poplačilo upnikov - zmotna uporaba materialnega prava - zavrnitev soglasja - tek rokov v času veljavnosti posebnih ukrepov zaradi epidemije SARS-Cov-2 (COVID-19)
Zaradi zmotnega stališča, da upravitelj potrebuje predhodno soglasje, sodišče prve stopnje v razlogih sklepa ni ugotovilo nobenih dejstev, ki so potrebna za presojo, ali je upravitelj podal odstopno izjavo drugi pogodbeni stranki in ali jo je podal pravočasno. Posledično sodišče prve stopnje pri izdaji soglasja k odstopni izjavi ni presojalo, ali odstopna izjava drugi pogodbeni stranki pravno učinkuje.
Ker stečajni upravitelj v zahtevi ni navedel, kdaj je posredoval drugi pogodbeni stranki izjavo o odstopu od sporne pogodbe, bi ga moralo sodišče prve stopnje pred odločitvijo o zahtevi za izdajo soglasja k uresničitvi odstopne pravice zato še pozvati, da izkaže, da je izjavo o odstopu od pogodbe posredoval drugi pogodbeni stranki pogodbe, od katere je odstopil. Le v takem primeru bi imelo sodišče prve stopnje tudi možnost presoje pravočasnosti izjave, česar pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni storilo.
Ključno, na kar pritožnica opozarja v pritožbi je, da iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da z odstopom od sporne pogodbe ne bo oblikovana splošna stečajna masa za poplačilo navadnih upnikov, pač pa le posebna stečajna masa. Na podlagi navedene ugotovitve pa po stališču pritožnice izhaja le, da se bo hipotekarni upnik iz zastavljene nepremičnine namesto v izvršilnem postopku poplačal v stečajnem postopku.
Takemu stališču pritožbeno sodišče pritrjuje, saj niti iz zahteve upravitelja niti iz razlogov sodišča prve stopnje kaj drugega ne izhaja.
Edini upnik, ki bo imel lahko korist z vrnitvijo nepremičnine v stečajno maso, je upnik B., d. d., ki bo s tem postal ločitveni upnik in se bo tudi poplačal iz posebne stečajne mase v stečajnem postopku.
Ker se ima navedeni upnik možnost poplačati tudi v izvršilnem postopku, pomeni, da zgolj zaradi njegove pravice, da se poplača tudi v stečajnem postopku, namen odstopa od prodajne pogodbe še ne bo dosežen. Zaključek o ugodnejših pogojih poplačila terjatev upnikov bi moral temeljiti na prognozi finančnih učinkov unovčenja posebne stečajne mase in na prognozi, koliko bi iz te in druge splošne stečajne mase, če ta obstoji, zaradi tega dobili navadni upniki več kot v primeru, če bi tudi terjatev upnika B., d. d., poplačala v celoti le iz splošne stečajne mase. Ker pa zahteva temelji le na izhodišču, da se nepremičnina pridobi zato, da se bo prodala v stečajnem (ne pa v izvršilnem) postopku in da se bo prodaja nepremičnine v stečajnem postopku lahko začela takoj (torej prej kot v izvršilnem postopku), kar pa za presojo ugodnejših pogojev plačila ni edino odločilno, je ob odsotnosti drugih potrebnih podatkov po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje zmotno sklepalo, da bodo že s tem doseženi ugodnejši pogoji za plačilo (vseh) upnikov stečajnega dolžnika.
Kljub temu pa pritožbeno sodišče dodaja, da iz dopis in uradnega zaznamka o zbranih obvestilih A. R., zdravnice psihiatrične bolnišnice ..., res da izhaja, da se obdolženec zdravi zaradi paranoidne shizofrenije ter da je odvisen od več psihoaktivnih snovi in da je bil v tej bolnišnici že večkrat hospitaliziran, kar pa še ni zadostna podlaga za sklepanje, da je pripor zoper obdolženca potrebno izvajati v ustreznem zdravstvenem zavodu. To bo predmet nadaljnjega kazenskega postopka, po pridobitvi že odrejenih izvedeniških mnenj s področja psihiatrije in klinične psihologije. Pritožbeno sodišče pa je prepričano, da ima obdolženi že sedaj v priporu možnost jemanja vseh predpisanih zdravil.
tožba za ugotovitev nedopustnosti izvršbe - tožba zaradi nedopustnosti izvršbe - lastništvo predmeta izvršbe - pravočasno navajanje dejstev in dokazov - prekluzija dejstev in dokazov - tretja oseba
Prekluzija, ki jo določata drugi in tretji odstavek 60. člena ZIZ za dolžnika, velja tudi za tretjo osebo, ker šesti odstavek 65. člena ZIZ določa, da se v pravdi za ugotovitev, da je izvršba na predmetu izvršbe nedopustna, ki jo sproži tretji, smiselno uporablja tudi 60. člen ZIZ. Tretji odstavek 60. člena ZIZ določa, da nova dejstva in nove dokaze upošteva sodišče samo, če jih dolžnik navaja oziroma predlaga v pripravljalni vlogi, vloženi v roku, ki mu ga je dalo sodišče zaradi odgovora na upnikove navedbe v odgovoru na tožbo. Navedene omejitve veljajo tudi za upnika, ki je tožen v pravdnem postopku na nedopustnost izvršbe.
Prepozne so bile navedbe, ki jih je toženka dala na naroku 2. 10. 2019 in s katerimi je zatrjevala, da je zarubljene predmete izročila dolžniku v last kot del pravnega posla ob razdelitvi skupnega premoženja.
Sodišče prve stopnje je navedlo prepričljive argumente, na podlagi katerih je ugotovilo, da so premičnine last tožnice, čeprav se nahajajo v stanovanju dolžnikove partnerke, kjer prebiva dolžnik, občasno pa tudi otroci od tožnice in dolžnika, ko so pri dolžniku na stikih.
delna ustavitev postopka - pravni interes za pritožbo - zahteva za odpravo nepravilnosti - delni umik predloga za izvršbo - pritožba dolžnika
Odločitev o delni ustavitvi izvršbe za nesporno plačani znesek je dolžniku v korist in nima pravnega interesa izpodbijati sklep o tem. Dolžnik neutemeljeno zahteva vsebinsko odločanje o zahtevi za odpravo nepravilnosti, ki naj bi jih pri opravljanju izvršbe storil upnik. Institut je namenjen sankcioniranju tistih, ki so zgolj izvrševalci oblastnih odločb, kar pa ni upnik. On je stranka, zaradi njega se vodi sodni postopek.
ZPP člen 249. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (2010) člen 51, 51/2.
nagrada izvedenca - dopolnilno izvedensko mnenje - nagrada za dopolnilno izvedensko mnenje - odgovor izvedenca na pripombe strank
Izvedensko delo je treba obravnavati kot celoto, zato izvedenčevega odgovora na pripombe strank k mnenju ni mogoče enačiti z izdelavo dopolnilnega izvedenskega mnenja. Le v primeru, če izvedenec v dopolnilnem izvidu in mnenju odgovori na dodatna vprašanja, ki jih sodišče od njega še ni terjalo, mu pripada tudi nagrada.
povečanje osnovnega kapitala - odobreni kapital - izključitev prednostne pravice do novih delnic - prednostna pravica do novih delnic
Odobreni kapital predstavlja posebno obliko povečanja osnovnega kapitala z vložki. Namen odobrenega kapitala je v tem, da družba dobi čim več manevrskega prostora pri pridobivanju kapitala, upravi pa daje možnost, da poveča osnovni kapital ob najprimernejšem trenutku, zlasti ob ugodni situaciji na borzi, ne da bi pred tem morala pognati v tek težaven in drag aparat skupščine delničarjev. Prvostopenjsko sodišče je zato utemeljeno navedlo, da uprava podrobnejše obrazložitve v danem trenutku ni mogla podati, saj gre le za možnost, da se kapital poveča.
začasna odredba s prepovedjo obremenitve in odtujitve nepremičnine - skrivanje in odtujevanje premoženja - konkretizacija trditev
Čeprav je sodišče druge stopnje presojalo pritožbene očitke, ob upoštevanju zahtev večinske sodne prakse glede konkretizacije predlagateljevih trditev glede ravnanja toženca z njegovim premoženjem (odtujevanje, skrivanje, drugačno razpolaganje v smeri onemogočanja ali precejšnje otežitve izterjave), je zaključilo, da je zavrnitev predlagane začasne odredbe vendarle preuranjena. Pritožba utemeljeno opozarja, da je tožnica podala ustrezne navedbe ter predlagala dokaze za "konkretno toženčevo ravnanje glede prodaje hiše", ki bi onemogočilo ali vsaj otežilo uveljavitev vtoževane terjatve.
stečajni postopek - preizkus terjatve - ugovor proti seznamu preizkušenih terjatev - prenos terjatve - legitimacija za pritožbo - glasovalna pravica
Zoper popravek osnovnega seznama upnik nima ugovora, ta popravek povzroči le, da z njegovo objavo znova začne teči rok za vložitev ugovora o prerekanju terjatev iz 63. člena ZFPPIPP v delu, v katerem je osnovni seznam preizkušenih terjatev popravljen.
Tako sodišče kot upraviteljica navajata, da je bila terjatev prenesena na novega upnika – s prvega pritožnika na drugega pritožnika. To pa pomeni, da priznavata prenos terjatve in je s tem ta tudi dokazan. Čim pa je tako, sta pritožnika oba izpolnila, kar zahteva tretji odstavek 57. člena ZFPPIPP ob prenosu terjatve. Zato bi ta prenos moral biti upoštevan tudi v sklepu o preizkusu terjatev in z njim povezanim končnim seznamom preizkušenih terjatev.
Glede na navedeno bi tako sodišče prve stopnje kot upraviteljica, ko prenos terjatve ni sporen, morala upoštevati spremembo upnika, saj tako določa 57. člen ZFPPIPP, to pa pravilno vključiti tudi v končni seznam preizkušenih terjatev (pred tem pa seveda že v dopolnjeni seznam preizkušenih terjatev) in v sklep o preizkusu terjatev. Razlogi, ki jih sodišče prve stopnje sicer navaja v izpodbijanem sklepu, da gre za prenos le zaradi pridobitve glasovalnih pravic, bodo pomembni šele pri presoji, ali je drugi pritožnik s prenosom terjatve pridobil glasovalne pravice in ali je preneseno terjatev glede na zakonska določila, predvsem glede na 190. člen ZFPPIPP, sploh dovoljeno prenesti na dolžnika kot stvarni vložek na podlagi povečanja osnovnega kapitala dolžnika. Takrat bo tako mogoče tudi preizkusiti trditve upraviteljice, da prvi pritožnik kot z dolžnikom povezana oseba na drugega pritožnika ni mogel prenesti več pravic, kot pa jih je sam imel, s čimer naj drugi pritožnik ne bi mogel pridobiti glasovalnih pravic.
Prerekane terjatve tega upnika sodišče prve stopnje ni spoznalo za verjetno. Ta upnik na podlagi 73. člena ZFPPIPP glasovalnih pravic nima, prav tako pa njegova terjatev ne bo upoštevana pri izračunu glasovalnih pravic. Pri tem se namreč upošteva le znesek vseh priznanih in verjetno izkazanih terjatev upnikov.
Iz opisa kaznivega dejanja pod 1. točko krivdoreka izpodbijane sodbe torej ne izhaja, na kakšen način je bilo obdolžencu pri lovu v pomoč motorno vozilo. Takšen opis kaznivega dejanja, pa po presoji pritožbenega sodišča, ne predstavlja zapolnitve dejanskega stanu kaznivega dejanja nezakonitega lova, po tretjem odstavku 342. člena KZ-1. Tako je glede tega kaznivega dejanja pritožbeno sodišče ugotovilo kršitev kazenskega zakona, v smislu določil prvega odstavka 372. člena KZ, ki je narekovala spremembo sodbe sodišča prve stopnje tako, da se obdolženca iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP, oprosti obtožbe.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
VSM00038309
ZNP-1 člen 55, 55/2.. ZPP člen 154, 413.
pritožba zoper sklep o stroških postopka - stroški nepravdnega postopka - odločanje o stroških po prostem preudarku - načelo uspeha v postopku - tožba na ugotovitev očetovstva
Res je, da je v drugem odstavku 55. člena ZNP-1 določeno, da sodišče o stroških nepravdnega postopka odloča po prostem preudarku in ne zgolj na podlagi uspeha, kot je to značilno v pravdnem postopku (154. člen ZPP). Ne glede na to, je sodišče v danem primeru upoštevalo predlagateljičin uspeh v obravnavanem nepravdnem postopku ter nasprotnemu udeležencu naložilo, da ji vse stroške, ki so ji bili povzročeni, povrne.
Sodišče lahko v okviru proste presoje upošteva strankin uspeh, nasprotna pritožbena stališča nasprotnega udeleženca so neutemeljena.
odpoved najemne pogodbe in izpraznitev stanovanja - pisna najemna pogodba - vsebina pogodbe - prosto urejanje pogodbenih razmerij - sprememba pogodbe - veljavnost sprememb pogodbe - obličnost spremembe pogodbe - krivdni razlog za odpoved najemne pogodbe - zamuda s plačilom najemnine - rok za izselitev iz stanovanja
Pravna podlaga tožbenega zahtevka so določbe najemne pogodbe. Najemodajalec - tožeča stranka lahko najemno pogodbo odpove, če najemnik ne plača najemnine in stroškov ter zamudnih obresti za pretekli mesec kljub pisnemu opominu (7. člen pogodbe) ali če ne plača najemnine in stroškov v roku, ki ga določa najemna pogodba, dvakrat zaporedoma ali dva meseca v zadnjih dvanajstih mesecih (18. člen pogodbe). V 22. členu pogodbe sta se pravdni stranki izrecno dogovorili, da morajo biti vse spremembe ali dopolnitve najemne pogodbe sklenjene v pisni obliki, sicer so nične.
Pogodbeni stranki sta izključili možnost ustnih dogovorov ali konkludentnih dejanj v zvezi z njunim najemnim razmerjem.
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da navedbe pravdnih strank v zvezi s plačevanjem skupnih stroškov stavbe za ta postopek niso pomembne. Tožeča stranka tožbenega zahtevka namreč ni temeljila na trditvah, da toženec zamuja s plačilom skupnih obratovalnih stroškov stavbe, temveč s plačilom najemnin in individualnih stroškov stanovanja (stroškov ogrevanja).
Lastnik stanovanja je tisti, ki mora odpovedati najemno pogodbo z odpovednim rokom najmanj 90 dni. Kadar se odpoved najemne pogodbe uveljavlja po sodni poti, pa sodišče določi rok za izselitev, ki ne sme biti krajši kot 60 dni in ne daljši od 90 dni.
Zapustnikovi upniki lahko v treh mesecih od uvedbe dedovanja zahtevajo, da se zapuščina loči od dedičevega premoženja. V tem primeru dedič ne more razpolagati s stvarmi in pravicami iz zapuščine; prav tako se njegovi upniki ne morejo iz njih poplačati, dokler se ne poplačajo upniki, ki so zahtevali ločitev.
ZST-1 člen 12, 12/2, 12/3. ZPP člen 108, 108/1, 108/2, 108/4. URS člen 14, 18, 21, 22.
nepopoln predlog za oprostitev plačila sodne takse - obvezne sestavine predloga za oprostitev plačila sodnih taks - nepopolna dopolnitev vloge - prepozna dopolnitev - zavrženje predloga za oprostitev plačila sodne takse - enakost pred zakonom - enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem - prepoved mučenja - človekovo dostojanstvo - prestajanje zaporne kazni - nesporna dejstva - nerelevantne pritožbene navedbe
Prvotožeča stranka niti ne nasprotuje razlogom v izpodbijanem sklepu, da ni predložila vseh podatkov v skladu z drugim odstavkom 12. člena ZST-1. Zato sodišče druge stopnje pri presoji izpodbijanega sklepa ugotavlja, da so razlogi slednjega pravilni. Na drugačno stališče sodišča druge stopnje ne more vplivati pritožbeni razlog, da je prvotožeča stranka na prestajanju zaporne kazni, brez dohodkov, ločena od družine in da se ga ne more obravnavati tako, kot da je poročen. Slednje namreč ne more vplivati na presojo pravilnosti izpodbijanega sklepa in pravilne uporabe drugega odstavka 12. člena ZST-1. Prvotožeča stranka niti ne uveljavlja, da je poskušala dobiti podatke od svojih družinskih članov, kar naj bi ji bilo zaradi prestajanja zaporne kazni onemogočeno. Prav tako sodišču ni posredovala svojih podatkov, kar je bila dolžna in ji je bilo natančno pojasnjeno v 3. točki razlogov izpodbijanega sklepa.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00038062
OZ člen 187. ZPP člen 212, 254, 285.
pasivna legitimacija - odškodninska odgovornost naročitelja in izvajalca - solidarna odgovornost naročnika in izvajalca del - splošni pogoji za zavarovanje odgovornosti - predpostavke odgovornosti - pravno relevantna vzročna zveza - škodni dogodek - obstoj protipravnosti - nenadni in presenetljivi dogodek - izpodbijanje izvedenskega mnenja - dokazni standard - mejni prag zadostne verjetnosti - nestrinjanje stranke z izvedenskim mnenjem - postavitev dodatnega izvedenca - predpravdno izvedensko mnenje - obrazložitev pritožbe
V obrazložitvi pritožbe je treba jasno opredeliti razloge, ki naj bi jo utemeljili; pritožnik se tega bremena ne more znebiti s sklicevanjem na navedbe, ki jih je podal pred sodiščem prve stopnje. Posledično tožena stranka ne more uspeti s pavšalnim sklicevanjem na trditve o nesklepčni tožbi v pripravljalnih vlogah. Po jasnem stališču Ustavnega sodišča lahko odgovor na strankine navedbe izhaja tudi iz konteksta celotne obrazložitve. Upoštevajoč izčrpno obrazložitev sodišča prve stopnje o obstoju pasivne legitimacije ter predpostavkah odškodninske odgovornosti, pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje glede ugovorov tožene stranke v tem delu ni izrecno opredelilo, ni utemeljena.
Protipravnost tudi sicer ne pomeni, da mora sodišče ugotoviti kršitev določenega predpisa ali splošne norme pravnega reda, temveč zadostuje, da je ravnanje oškodovalca v nasprotju z običajnimi normami obnašanja in dobrimi običaji.
Glede predpostavke krivde višje sodišče poudarja, da mora oškodovanec zatrjevati in dokazati obstoj prvih treh predpostavk odškodninske odgovornosti. Ob obstoju vseh treh predpostavk (s katerih ugotovitvijo višje sodišče soglaša) je na toženi stranki breme dokazovanja ustrezne skrbnosti ravnanja (pod)izvajalca, saj se krivda v obliki (navadne) malomarnosti domneva. Posledično tožena stranka neutemeljeno poskuša prevaliti odgovornost dokazovanja svoje krivde na tožnike, saj je razbremenitev odgovornosti njeno trditveno in dokazno breme, ki pa ga tožena stranka ni zmogla.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DAVKI - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00038215
SPZ člen 142. OZ člen 40, 40/2, 50, 50/1, 86, 86/1. ZPP člen 4, 4/1, 11, 11/1, 219a, 302, 302/3, 337, 337/1, 339, 339/1. ZDavP-2 člen 3.
ničnost pogodbe - navidezna (simulirana) pogodba - nedopusten nagib - izogibanje davčnim obveznostim - izigravanje upnikov - nasprotovanje moralnim načelom - posojilna pogodba - sporazum o ustanovitvi hipoteke - vknjižba hipoteke - vrstni red vpisov v zemljiško knjigo - glavna obravnava v ponovljenem postopku - branje zapisnika - načelo neposrednosti - načelo ekonomičnosti in pospešitve postopka - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - nedovoljene pritožbene novote - zloraba pooblastil - pridobivanje podatkov po uradni dolžnosti - premoženjsko stanje
Drži sicer, da se je po (drugi) razveljavitvi sodbe glavna obravnava začela znova in pred drugim sodnikom. Vendar pa lahko sodnik, po tem, ko so se stranke o tem izjavile, odloči, da se priče in stranke ne zaslišijo znova, temveč, da se preberejo zapisniki o izvedbi teh dokazov, saj mu podlago za takšno odločitev daje tretji odstavek 302. člena ZPP. Gre za kompromis med načelom neposrednosti ter ekonomičnosti in pospešitve postopka. Reproduciranje izvedenih dokazov z branjem zapisnikov je namenjeno predvsem seznanitvi novega sodnika z zadevo, saj se sodišče z zadevo ne seznani samo med glavno obravnavo, pač pa sme in mora izvedene dokaze preučiti tudi med pripravami na glavno obravnavo. Iz tega razloga tudi ni mogoče pritrditi pritožbenemu očitku o kratkotrajnosti glavne obravnave, na podlagi česar pritožniki sklepajo, da sodišče prve stopnje dokazov ni niti vpogledalo, še manj prebralo. Pritožniki tudi zmotno menijo, da bi sodišče v ponovljenem postopku moralo ponovno neposredno izvesti vse dokaze že zato, ker so tako predlagali. Tudi dejstvo, da se niso strinjali z branjem zapisnikov zaslišanih strank in prič in so izrecno vztrajali pri ponovni neposredni izvedbi vseh dokazov, ne preprečuje sodišču, da namesto ponovnega zaslišanja zapisnike zgolj prebere ter prič in strank ne zaslišuje ponovno. Bistveno je namreč, da so se toženci imeli možnost izjaviti.
Sodišče prve stopnje je natančno analiziralo celotno premoženjsko stanje prvega toženca in njegove družine v daljšem časovnem obdobju in prepričljivo ter argumentirano ugotovilo, da bi bilo zgolj teoretično možno, da bi v gotovini privarčevali 151.000,00 EUR, praktično pa je bilo to povsem nerealno in neživljenjsko. Že v razveljavitvenem sklepu je opozorjeno, da je zatrjevana skromnost v nasprotju z drugimi navedbami v postopku. Prvi tožnik oziroma njegova soproga sta bila v obdobju med letoma 2005 in 2007 (so)lastnika 3 nepremičnin, kljub zatrjevanim obsežnim prihrankom pa sta za nakup nepremičnin najela kredit. Že dejstvo sočasnega lastništva treh nepremičnin (pri čemer sta dve pridobila z nakupom), ne more šteti kot „skromen“ način življenja. Dejstvo nakupa dveh nepremičnin s kreditom pa hkrati ne dokazuje zatrjevanega obstoja „zajetnih“ finančnih sredstev. V istem obdobju je po izpovedi prvega toženca z znatnimi sredstvi tudi dokapitaliziral družbo svoje soproge, katere osnovni kapital znaša 39.000,00 EUR. Izpoved o skromnem življenju negira tudi očitno neuspešna investicija v obratovanje restavracije na naslovu ..., o čemer so izpovedale priče. Nič od naštetega, vključno s pričakovanim življenjskim standardom in stroški direktorja bančne ustanove, ne nakazuje, da je družina prvega toženca živela skromno. Povsem izkustveno in življenjsko nelogično je, da bi celotna družina dolga leta varčevala, živela skromno, za svoje obveznosti najemala posojila, hkrati pa vse svoje prihranke za trinajst let brez vsakršnega zavarovanja posodila prijatelju, pri čemer za takšno „posojilo“ ne obstaja noben relevanten listinski dokaz. Prvi toženec ni znal pojasniti niti tega, zakaj je posojilo delno dal v gotovini, drugi toženec pa posojila očitno ni potreboval, saj ga je takoj nakazal na račun svojega podjetja.
Tako kot sodišče prve stopnje tudi višje sodišče zaključuje, da je šlo za navidezno pogodbo v smislu prvega odstavka 50. člena OZ: pogodba je bila sklenjena le z namenom, da se nasproti davčnemu organu prikaže kot sklenjena, čeprav pogodbene stranke niso prevzele nobenih pogodbenih obveznosti, niti niso na tej podlagi prevzele kakršnihkoli pravic, pač pa so zasledovale namen, da se drugi toženec izogne plačilu davka. Šlo je za nedopusten nagib (drugi odstavek 40. člena OZ), ki je odločilno vplival na vse tožence, da so sklenili pogodbo in notarski zapis o zavarovanju terjatve, saj so vedeli, da je namen sklenitve pogodbe le v izognitvi plačila davka. Način, kakršnega se je poslužila tožena stranka, ne pomeni le nedopustnega nagiba, pač pa prav tako nasprotuje moralnim načelom, zaradi česar je ničnost podana tudi na podlagi prvega odstavka 86. člena OZ.
Na tej podlagi, ko gre zgolj za trditev tožnika, pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da tožencu v okoliščinah škodnega dogodka ni mogoče očitati, da je zlom veje posledica opustitve dolžnega ravnanja toženca, zato je nastanek škodnega dogodka mogoče pripisati le naključju v zvezi z ekstremnimi vremenskimi razmerami z žledolomom v času škodnega dogodka, kot izhaja iz poročila ARSO (priloga B5 spisovnega gradiva).
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSL00037301
ZIKS-1 člen 12.
alternativni način izvršitve kazni zapora - zapor ob koncu tedna - vikend zapor - formalni pogoji
Zagovornik obsojenega je pritožbi priložil pogodbo o zaposlitvi za obsojenega, ki jo je ta dne 29. 6. 2020 sklenil z delodajalcem A. A., s.p. za delovno razmerje za določen čas od 6. 7. 2020 do 6. 7. 2021. Na podlagi navedenega dejstva tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da je formalni pogoj za alternativno prestajanje zaporne kazni po 12. členu ZIKS-1 nastopil kasneje, po odločitvi prvostopenjskega sodišča.