CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00038154
OZ člen 247, 619, 625, 625/3, 637, 638, 639, 639/2, 640. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
podjemna pogodba - predmet pogodbe - končni rezultat - pomanjkljivosti - odgovornost za napake - znižanje plačila - uveljavljanje napak - primeren naknadni rok za odpravo napak - pojasnilna dolžnost podjemnika - izpolnitev pogodbene obveznosti - neuporabno delo - trditveno in dokazno breme - odstop od pogodbe - razveza pogodbe po samem zakonu - procesni pobot - pogodbena kazen - zamuda z izpolnitvijo - obrazloženost odločbe
Čeprav tožena stranka po eni strani trdi, da tožeča stranka ni izpolnila pogodbene obveznosti, po drugi strani priznava, da je končno poročilo od tožeče stranke prejela. Njene trditve je zato treba razumeti v smislu 638. člena OZ. Tožena stranka nosi trditveno in dokazno breme ne le o tem, da je imelo opravljeno delo napake, ampak tudi, da so bile te tako hude, da je delo neuporabno.
ZST-1 člen 3, 3/1, 3/10, 11, 11/5, 13, 13/1, 34a, 34a/7. OZ člen 395, 395/1.
predlog za oprostitev plačila sodne takse - ponovno odločanje o predlogu - spremenjene okoliščine - pravočasnost predloga - prepozen predlog za oprostitev plačila sodne takse - razlogi za oprostitev plačila sodne takse - zavezanec za plačilo sodne takse - solidarne obveznosti - vsebina solidarnosti dolžnikov
Sklep o oprostitvi učinkuje šele od dne, ko je pri sodišču vložen predlog za oprostitev, in velja za vse takse, za katere se izteče rok za plačilo tega dne ali pozneje.
Pri odločanju o oprostitvi plačila sodnih taks za pravne osebe je relevantno trenutno in celotno premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje, ne pa domneven vpliv poslovanja tretjih subjektov na poslovanje in prihodke taksnega zavezanca v prihodnosti.
Do plačila pogodbene kazni bi bila tožeča stranka upravičena le, če bi to pravico uveljavljala na zakonsko predpisan način, torej tako kot to določa peti odstavek 251. člena OZ. Da bi tožeča stranka toženo stranko ob prejemu (delne oziroma nepopolne) izpolnitve ali neposredno po njej ali tedaj, ko je zahtevala izpolnitev obveznosti v še preostalem delu opozorila, da uveljavlja pravico do pogodbene kazni, tožeča stranka ni niti zatrjevala niti z ničemer dokazovala. Zgolj zavedanje tožene stranke, da je v primeru zamude z izpolnitvijo pogodbe dolžna plačati pogodbeno kazen, kot to v pritožbi navaja tožeča stranka, tem pogojem ne zadosti.
ZFPPIPP člen 267, 267/1, 267/2, 267/3, 267/4, 267/6. ZS člen 83, 83/3, 83a, 83a/1. ZZUSUDJZ člen 1.
stečajni postopek - odstop od vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe - izjava o uresničitvi odstopne pravice - soglasje sodišča k uresničitvi odstopne pravice - prodaja nepremičnine, na kateri je vknjižena hipoteka - ugodnejši pogoji za poplačilo upnikov - zmotna uporaba materialnega prava - zavrnitev soglasja - tek rokov v času veljavnosti posebnih ukrepov zaradi epidemije SARS-Cov-2 (COVID-19)
Zaradi zmotnega stališča, da upravitelj potrebuje predhodno soglasje, sodišče prve stopnje v razlogih sklepa ni ugotovilo nobenih dejstev, ki so potrebna za presojo, ali je upravitelj podal odstopno izjavo drugi pogodbeni stranki in ali jo je podal pravočasno. Posledično sodišče prve stopnje pri izdaji soglasja k odstopni izjavi ni presojalo, ali odstopna izjava drugi pogodbeni stranki pravno učinkuje.
Ker stečajni upravitelj v zahtevi ni navedel, kdaj je posredoval drugi pogodbeni stranki izjavo o odstopu od sporne pogodbe, bi ga moralo sodišče prve stopnje pred odločitvijo o zahtevi za izdajo soglasja k uresničitvi odstopne pravice zato še pozvati, da izkaže, da je izjavo o odstopu od pogodbe posredoval drugi pogodbeni stranki pogodbe, od katere je odstopil. Le v takem primeru bi imelo sodišče prve stopnje tudi možnost presoje pravočasnosti izjave, česar pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni storilo.
Ključno, na kar pritožnica opozarja v pritožbi je, da iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da z odstopom od sporne pogodbe ne bo oblikovana splošna stečajna masa za poplačilo navadnih upnikov, pač pa le posebna stečajna masa. Na podlagi navedene ugotovitve pa po stališču pritožnice izhaja le, da se bo hipotekarni upnik iz zastavljene nepremičnine namesto v izvršilnem postopku poplačal v stečajnem postopku.
Takemu stališču pritožbeno sodišče pritrjuje, saj niti iz zahteve upravitelja niti iz razlogov sodišča prve stopnje kaj drugega ne izhaja.
Edini upnik, ki bo imel lahko korist z vrnitvijo nepremičnine v stečajno maso, je upnik B., d. d., ki bo s tem postal ločitveni upnik in se bo tudi poplačal iz posebne stečajne mase v stečajnem postopku.
Ker se ima navedeni upnik možnost poplačati tudi v izvršilnem postopku, pomeni, da zgolj zaradi njegove pravice, da se poplača tudi v stečajnem postopku, namen odstopa od prodajne pogodbe še ne bo dosežen. Zaključek o ugodnejših pogojih poplačila terjatev upnikov bi moral temeljiti na prognozi finančnih učinkov unovčenja posebne stečajne mase in na prognozi, koliko bi iz te in druge splošne stečajne mase, če ta obstoji, zaradi tega dobili navadni upniki več kot v primeru, če bi tudi terjatev upnika B., d. d., poplačala v celoti le iz splošne stečajne mase. Ker pa zahteva temelji le na izhodišču, da se nepremičnina pridobi zato, da se bo prodala v stečajnem (ne pa v izvršilnem) postopku in da se bo prodaja nepremičnine v stečajnem postopku lahko začela takoj (torej prej kot v izvršilnem postopku), kar pa za presojo ugodnejših pogojev plačila ni edino odločilno, je ob odsotnosti drugih potrebnih podatkov po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje zmotno sklepalo, da bodo že s tem doseženi ugodnejši pogoji za plačilo (vseh) upnikov stečajnega dolžnika.
DENACIONALIZACIJA - NEPRAVDNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00040985
ZDen člen 51, 60, 60/1, 73. Navodilo za poslovanje v zvezi z zahtevami za denacionalizacijo (1991) člen 23.
denacionalizacijski postopek - odškodnina v obliki obveznic - postopek za določitev odškodnine - odškodnina po ZDen - vrnitev podržavljenega premoženja v naravi - denacionalizacijski zavezanec - možnost sodelovanja v postopku - upravni postopek - sodelovanje v upravnem postopku - položaj stranke v denacionalizacijskem postopku - pravica do izjave - vezanost sodišča na pravnomočno upravno odločbo - ugotavljanje pogoja vzajemnosti - državljanstvo denacionalizacijskega upravičenca
V postopku po 73. členu ZDen mora sodišče presoditi, ali so izpolnjene vse predpostavke za priznanje odškodnine. Ena od teh je, da je upravičenec do te odškodnine zavezanec v postopku denacionalizacije, nadaljnji pa, da se iz njegovih sredstev vrne nepremičnina v naravi in da je to nepremičnino pridobil odplačno.
Ker v obravnavanem primeru upravni organ nasprotnemu udeležencu ni priznaval položaja stranke v delu upravnega postopka, ki se je nanašal na vrnitev poslovnega prostora, temveč le v delu postopka glede podstrešnega stanovanja, ni mogoč zaključek, da je imel nasprotni udeleženec konkretno možnost uresničiti svojo pravico do izjave v upravnem postopka v delu, ki se je nanašal na vrnitev poslovnega prostora.
Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da je vezano na upravno odločbo, na podlagi katere je bil upravičencem vrnjen poslovni prostor. Zgolj v primeru, če ima stranka sodnega postopka v predhodnem upravnem postopku konkretno možnost sodelovanja oziroma konkretno možnost uresničitve svoje pravice do izjave, jo v njem izdana pravnomočna odločba zavezuje v sodnem postopku.
ZŠtip-1 člen 2, 87, 87/1, 92, 99, 99/5.. ZS člen 3.. OZ člen 240.
vračilo štipendije - pravna praznina - nepredvidljive okoliščine in višja sila
Šele po noveliranem 5. odstavku 99. člena ZŠtip-1B, ki se je začel uporabljati za šolsko leto 2018/2019, štipendist ni dolžan vrniti štipendij, izplačanih za ponavljanje letnika iz upravičenih razlogov iz 1. odstavka 87. člena ne glede, ali je letnik uspešno zaključil ali ne. V 5. odstavku 99. člena ZŠtip-1 je šlo za pravno praznino, kot je pritožbeno sodišče že ugotavljalo v istovrstni zadevi, in jo zapolnilo z ustreznimi razlagalnimi argumenti. Poleg teleološke razlagalne metode je uporabilo tudi analogijo legis in argument a simili ad simile - sklepanje od podobnega na podobno, ko sta si neposredno normativno urejeni in neurejeni primer v bistvenih lastnostih podobna10. Ker ZŠtip-1 ni urejal oprostitve odgovornosti, če je do zamude v izpolnitvi obveznosti prišlo iz razlogov, ki jih štipendist ni mogel preprečiti, odpraviti niti se jim izogniti, je v skladu s 3. členom ZS uporabilo 240. člen OZ. Upoštevalo je, da je že v splošni določbi v 3. členu ZŠtip-1 višja sila definirana kot vsak nepredvidljiv izjemen dogodek ali okoliščina zunaj nadzora dodeljevalca štipendij ali štipendista, ki enemu ali drugemu preprečuje izpolnitev obveznosti, ker dogodka ali okoliščine ni bilo mogoče pričakovati, predvideti ali nanj računati ali se mu izogniti ali ga odvrniti. Službena odsotnost mentorja v času pred iztekom študijskega razmerja ob pravočasno oddani magistrski nalogi za zagovor zagotovo sodi v okoliščino iz 3. člena ZŠtip-1, ki je štipendist ne more odvrniti.
KZ-1 člen 160, 160/1, 160/2. ZKP člen 25, 25/1-1, 36, 36/1, 37, 37/1, 38, 38/3.
stvarna pristojnost - žaljiva obdolžitev - kaznivo dejanje zoper čast in dobro ime - žaljiva obdolžitev s tiskom - spor o pristojnosti - spor o stvarni pristojnosti
Zasebni tožilec obdolženima I. B. in B. H. očita, da sta preko svojih posrednikov s tiskom in lepljenjem plakata na naslovu stalnega in začasnega bivališča zasebnega tožilca raznašala neresnice. Tako torej vsebina plakata ni bila namenjena širši javnosti, temveč le zasebnemu tožilcu. Ob tem tudi beseda "tiskanje" ne predstavlja sredstva javnega obveščanja, temveč pomeni le tehnični način nastanka plakata, ki bi ga naj obdolženca lepila. Vse navedeno pa ne daje podlage za pravno opredelitev po strožji kvalifikaciji iz drugega odstavka 160. člena KZ-1, za katero je upoštevaje 1. točko prvega odstavka 25. člena ZKP določena pristojnost okrožnega sodišča.
tek in pretrganje zastaranja kazenskega pregona - storitev novega kaznivega dejanja
Res je sicer to, kar prvo sodišče ugotavlja v izpodbijanem sklepu in sicer, da glede na predpisano denarno kazen ali kazen zapora do treh mesecev, za obdolženki očitano ji kaznivo dejanje, glede na določbo 5. točke prvega odstavka 90. člena KZ-1, kazenski pregon ni več dopusten, če preteče 6 let od storitve kaznivega dejanja. Toda pri tej svoji odločitvi je prvo sodišče spregledalo določila o teku in pretrganju zastaranja kazenskega pregona iz četrtega odstavka 91. člena KZ-1, ki določajo, da se zastaranje pretrga, če storilec v času, ko teče zastaralni rok, stori enako hudo ali hujše kaznivo dejanje. V tem primeru zastaranje začne teči znova.
nagrada in povračilo stroškov za izvedensko delo - postavitev strokovne institucije za izvedenca - postavitev sodnega izvedenca
V obravnavanem primeru je torej predstojnik strokovne institucije imenoval fizično osebo za opravo konkretnega izvedenskega dela oziroma dodelil izvedensko delo konkretni izvedenki v strokovni instituciji. Ker gre torej za dodelitev dela določenemu izvedencu kot fizični osebi v sami strokovni instituciji, ki je bila za izvedenca postavljena, pomeni, da lahko poda zahtevo za priznanje (celotne nagrade in povrnitve stroškov) strokovna institucija, ne pa izvedenec, ki je dejansko delo opravil
alternativni način izvršitve kazni zapora - delo v splošno korist - objektivne in subjektivne okoliščine - izpolnitev posebnega pogoja v pogojni obsodbi - nov rok za izpolnitev posebnega pogoja - predkaznovanost
Tudi zaradi ugotovljene obsojenčeve neodzivnosti se pritožbeno sodišče strinja, da obsojenčevo obnašanje po izreku sodbe in njeni pravnomočnosti, tekom preizkusne dobe in roka za izpolnitev posebnega pogoja, ki je bil še podaljšan izkazuje, da obsojencu ni mogoče zaupati, da predlaganega načina alternativne izvršitve kazni zapora ne bi zlorabil in zato niso podane okoliščine, ki bi upravičevale alternativen način izvršitve izrečene zaporne kazni. Vse okoliščine je sodišče prve stopnje ocenilo celovito in ne parcialno, kot je to storil zagovornik s pritožbo, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, saj je tudi samo ocenilo potrebo, da obsojenec izrečeno kazen zapora prestane v zavodu.
ZLNDL člen 3. ZPDS člen 6, 7. ZPN člen 7. ZUN člen 46. SPZ člen 112.
ničnost prodajne pogodbe - etažna lastnina - pravica uporabe na funkcionalnem zemljišču - razpolaganje s funkcionalnim zemljiščem - predmet izven pravnega prometa - pravni interes za ugotovitveno tožbo
Ne drži pritožbena navedba, da bi stališče sodišča prve stopnje o neskladnosti zemljiškoknjižnih vpisov z dejanskim stanjem prišlo v poštev le v primeru, če bi obstajal določen pravni posel ali akt oblastvenega organa, na podlagi katerega bi lahko prišlo do veljavnega prenosa pravice uporabe na nepremičninah v družbeni lastnini, ki pa ga tožnici v obravnavani zadevi naj ne bi navedli in predložili. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da so etažni lastniki s pridobitvijo pravice do uporabe na posameznih delih stavbe že po zakonu pridobili skupno trajno pravico uporabe na zemljišču, na katerem stoji stavba, in na zemljišču, potrebnem za njeno redno rabo (6. člen ZPDS); ta pravica je sledila pravici na objektu (7. člen ZPDS in 7. člen ZPN). Tudi to stališče je v sodni praksi že ustaljeno.
NEPRAVDNO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - USTAVNO PRAVO
VSL00038542
URS člen 19, 19/1, 19/2, 35, 51, 51/3. ZDZdr člen 39, 61.
sprejem osebe na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve v nujnem primeru - pogoji za prisilno zadržanje na zdravljenju - zdravljenje v psihiatrični bolnišnici - omejitev pravice do prisotnosti pri izvajanju dokazov - prisilni ukrep - pravica do osebne svobode - pravica do varstva duševne integritete - pravica do prostovoljnega zdravljenja - odvzem prostosti - demenca - duševna motnja
Namen prisilnega pridržanja in zdravljenja v psihiatrični bolnišnici je v odvrnitvi nevarnosti, ki jo bolnik zaradi bolezni lahko povzroči bodisi drugim, bodisi sebi, pa tudi v tem, da se odpravijo razlogi, zaradi katerih je pridržanje odrejeno.
Udeleženec zaradi nerednega jemanja zdravil, v posledici česar je prišlo do poslabšanja njegove bolezni, nedvomno ogroža svoje zdravje, pa tudi zdravje drugih (heteroagresija), pri čemer je takšno ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje.
Iz opisa kaznivega dejanja pod 1. točko krivdoreka izpodbijane sodbe torej ne izhaja, na kakšen način je bilo obdolžencu pri lovu v pomoč motorno vozilo. Takšen opis kaznivega dejanja, pa po presoji pritožbenega sodišča, ne predstavlja zapolnitve dejanskega stanu kaznivega dejanja nezakonitega lova, po tretjem odstavku 342. člena KZ-1. Tako je glede tega kaznivega dejanja pritožbeno sodišče ugotovilo kršitev kazenskega zakona, v smislu določil prvega odstavka 372. člena KZ, ki je narekovala spremembo sodbe sodišča prve stopnje tako, da se obdolženca iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP, oprosti obtožbe.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSL00037301
ZIKS-1 člen 12.
alternativni način izvršitve kazni zapora - zapor ob koncu tedna - vikend zapor - formalni pogoji
Zagovornik obsojenega je pritožbi priložil pogodbo o zaposlitvi za obsojenega, ki jo je ta dne 29. 6. 2020 sklenil z delodajalcem A. A., s.p. za delovno razmerje za določen čas od 6. 7. 2020 do 6. 7. 2021. Na podlagi navedenega dejstva tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da je formalni pogoj za alternativno prestajanje zaporne kazni po 12. členu ZIKS-1 nastopil kasneje, po odločitvi prvostopenjskega sodišča.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DAVKI - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00038215
SPZ člen 142. OZ člen 40, 40/2, 50, 50/1, 86, 86/1. ZPP člen 4, 4/1, 11, 11/1, 219a, 302, 302/3, 337, 337/1, 339, 339/1. ZDavP-2 člen 3.
ničnost pogodbe - navidezna (simulirana) pogodba - nedopusten nagib - izogibanje davčnim obveznostim - izigravanje upnikov - nasprotovanje moralnim načelom - posojilna pogodba - sporazum o ustanovitvi hipoteke - vknjižba hipoteke - vrstni red vpisov v zemljiško knjigo - glavna obravnava v ponovljenem postopku - branje zapisnika - načelo neposrednosti - načelo ekonomičnosti in pospešitve postopka - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - nedovoljene pritožbene novote - zloraba pooblastil - pridobivanje podatkov po uradni dolžnosti - premoženjsko stanje
Drži sicer, da se je po (drugi) razveljavitvi sodbe glavna obravnava začela znova in pred drugim sodnikom. Vendar pa lahko sodnik, po tem, ko so se stranke o tem izjavile, odloči, da se priče in stranke ne zaslišijo znova, temveč, da se preberejo zapisniki o izvedbi teh dokazov, saj mu podlago za takšno odločitev daje tretji odstavek 302. člena ZPP. Gre za kompromis med načelom neposrednosti ter ekonomičnosti in pospešitve postopka. Reproduciranje izvedenih dokazov z branjem zapisnikov je namenjeno predvsem seznanitvi novega sodnika z zadevo, saj se sodišče z zadevo ne seznani samo med glavno obravnavo, pač pa sme in mora izvedene dokaze preučiti tudi med pripravami na glavno obravnavo. Iz tega razloga tudi ni mogoče pritrditi pritožbenemu očitku o kratkotrajnosti glavne obravnave, na podlagi česar pritožniki sklepajo, da sodišče prve stopnje dokazov ni niti vpogledalo, še manj prebralo. Pritožniki tudi zmotno menijo, da bi sodišče v ponovljenem postopku moralo ponovno neposredno izvesti vse dokaze že zato, ker so tako predlagali. Tudi dejstvo, da se niso strinjali z branjem zapisnikov zaslišanih strank in prič in so izrecno vztrajali pri ponovni neposredni izvedbi vseh dokazov, ne preprečuje sodišču, da namesto ponovnega zaslišanja zapisnike zgolj prebere ter prič in strank ne zaslišuje ponovno. Bistveno je namreč, da so se toženci imeli možnost izjaviti.
Sodišče prve stopnje je natančno analiziralo celotno premoženjsko stanje prvega toženca in njegove družine v daljšem časovnem obdobju in prepričljivo ter argumentirano ugotovilo, da bi bilo zgolj teoretično možno, da bi v gotovini privarčevali 151.000,00 EUR, praktično pa je bilo to povsem nerealno in neživljenjsko. Že v razveljavitvenem sklepu je opozorjeno, da je zatrjevana skromnost v nasprotju z drugimi navedbami v postopku. Prvi tožnik oziroma njegova soproga sta bila v obdobju med letoma 2005 in 2007 (so)lastnika 3 nepremičnin, kljub zatrjevanim obsežnim prihrankom pa sta za nakup nepremičnin najela kredit. Že dejstvo sočasnega lastništva treh nepremičnin (pri čemer sta dve pridobila z nakupom), ne more šteti kot „skromen“ način življenja. Dejstvo nakupa dveh nepremičnin s kreditom pa hkrati ne dokazuje zatrjevanega obstoja „zajetnih“ finančnih sredstev. V istem obdobju je po izpovedi prvega toženca z znatnimi sredstvi tudi dokapitaliziral družbo svoje soproge, katere osnovni kapital znaša 39.000,00 EUR. Izpoved o skromnem življenju negira tudi očitno neuspešna investicija v obratovanje restavracije na naslovu ..., o čemer so izpovedale priče. Nič od naštetega, vključno s pričakovanim življenjskim standardom in stroški direktorja bančne ustanove, ne nakazuje, da je družina prvega toženca živela skromno. Povsem izkustveno in življenjsko nelogično je, da bi celotna družina dolga leta varčevala, živela skromno, za svoje obveznosti najemala posojila, hkrati pa vse svoje prihranke za trinajst let brez vsakršnega zavarovanja posodila prijatelju, pri čemer za takšno „posojilo“ ne obstaja noben relevanten listinski dokaz. Prvi toženec ni znal pojasniti niti tega, zakaj je posojilo delno dal v gotovini, drugi toženec pa posojila očitno ni potreboval, saj ga je takoj nakazal na račun svojega podjetja.
Tako kot sodišče prve stopnje tudi višje sodišče zaključuje, da je šlo za navidezno pogodbo v smislu prvega odstavka 50. člena OZ: pogodba je bila sklenjena le z namenom, da se nasproti davčnemu organu prikaže kot sklenjena, čeprav pogodbene stranke niso prevzele nobenih pogodbenih obveznosti, niti niso na tej podlagi prevzele kakršnihkoli pravic, pač pa so zasledovale namen, da se drugi toženec izogne plačilu davka. Šlo je za nedopusten nagib (drugi odstavek 40. člena OZ), ki je odločilno vplival na vse tožence, da so sklenili pogodbo in notarski zapis o zavarovanju terjatve, saj so vedeli, da je namen sklenitve pogodbe le v izognitvi plačila davka. Način, kakršnega se je poslužila tožena stranka, ne pomeni le nedopustnega nagiba, pač pa prav tako nasprotuje moralnim načelom, zaradi česar je ničnost podana tudi na podlagi prvega odstavka 86. člena OZ.
Zapustnikovi upniki lahko v treh mesecih od uvedbe dedovanja zahtevajo, da se zapuščina loči od dedičevega premoženja. V tem primeru dedič ne more razpolagati s stvarmi in pravicami iz zapuščine; prav tako se njegovi upniki ne morejo iz njih poplačati, dokler se ne poplačajo upniki, ki so zahtevali ločitev.
podaljšanje pripora po vloženi obtožnici - ponovitvena nevarnost - prepovedano prehajanje meje ali ozemlja države - izvršitvene oblike
Glede na povzete razloge iz obrazložitve izpodbijanega sklepa se ni mogoče strinjati z zagovornico obtoženega P., da se glede na izvršitvene oblike, kot se očitajo obtoženemu, kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja državne meje ne more izvrševati od doma, preko telefona, niti da bi lahko kaznivo dejanje izvrševal tudi v priporu, saj ima na razpolago telefon vsaj dan med 8.00 in 16.00. Pritožbeno sodišče ponovno poudarja, da se obtoženemu P. ne očita (zgolj) prevažanje ilegalnih migrantov, temveč predvsem organizacija prevozov, novačenje oseb za prevoze, sodelovanje pri najemanju vozil, komunikaciji in nadzoru pri posameznih prevozih, kar vse je mogoče izvrševati tudi brez njegove fizične prisotnosti na terenu. Na drugačen zaključek pa ne nakazuje niti okoliščina, da ima obtoženi P. tudi v zavodu, kjer se izvršuje pripor, na voljo telefon vsak dan od 8. do 16. ure, pa kljub temu teh kaznivih dejanj ne izvršuje. V priporu gre vendarle za časovno omejeno komunikacijo (v nočnem času, ko se pogosto opravljajo prevozi ilegalnih migrantov, komunikacija ni mogoča) in da pri taki komunikaciji tudi ni mogoče pričakovati popolne zasebnosti. Zato ne držijo pritožbene navedbe, da bi bilo mogoče s hišnim priporom doseči enak učinek kot ga ima pripor.
sprememba obtožnice - isti historični dogodek - drugačno dejansko stanje - relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka
Spremenjena obtožnica v skladu s prvim odstavkom 344. člena ZKP se je nanašala na isti historični dogodek, ki je že bil predmet obtožbe, sprememba pa je bila vložena glede na spremenjen obdolženčev zagovor, zato je sprememba dopustna. Državni tožilec na glavni obravnavi spremeni obtožnico, če po njegovi oceni izvedeni dokazi kažejo na drugačno dejansko stanje, kot ga je videl ob vložitvi obtožnice. Državni tožilec namreč lahko prosto razpolaga z obtožnico in ni potrebno, da bi se na glavni obravnavi pokazala nova dejstva, na podlagi katerih bi državni tožilec spremenil obtožnico, ampak zadostuje že, da državni tožilec oceni, da se je spremenilo dejansko stanje. Obtožnico bo spremenil glede na svojo presojo dejanskega stanja. Edina omejitev je, da se mora predmet obtožnice še vedno nanašati na isti historični dogodek.