Sklicevanje na predloženi stroškovnik zadošča, če se vloga s stroškovnikom vroči nasprotni stranki. Ker v tem primeru obračun ni bil vročen dolžniku, ni mogel vedeti katere postavke predstavljajo končni znesek.
ZFPPIPP člen 121, 121/1, 126, 126/2. ZPP člen 343, 343/4, 352.
upravitelj - pravica do pritožbe - plačilo stroškov stečajnega postopka - procesna legitimacija za vložitev pritožbe - pravica upravitelja do pritožbe - podrejena uporaba pravil pravdnega postopka - nedovoljena pritožba
Odločitev o stroških postopka je sklep izdan v skladu pododdelka 5.9.2. ZFPPIPP, ki določa plačilo stroškov stečajnega postopka. Zakon ne daje izrecne procesne legitimacije upravitelju za izpodbijanje sklepa, s katerim je sodišče odločilo o stroških postopka. To pa, glede na drugi odstavek 126. člena ZFPPIPP, pomeni, da upravitelj nima pravice do pritožbe zoper tovrsten sklep sodišča.
V skladu z novejšo sodno prakso Vrhovnega sodišča RS odškodnina za razlastitev ne more biti določena po merilih za stavbno zemljišče, če razlaščeno zemljišče takšnega statusa ni imelo izvorno, temveč ga je pridobilo izključno zaradi predvidene gradnje ceste in razlastitve. V takšnem primeru se odškodnina določi po merilih za prvotno namembnost razlaščenega zemljišča (kot npr. za kmetijsko ali gozdno zemljišče) in ne po merilih za stavbno zemljišče.
Neobrazložen je lahko samo tak ugovor, ki ne navaja nobenih pravno pomembnih dejstev oziroma ki za trditve ne vsebuje nobenih argumentov in/ali dokazov. Če je ugovor obrazložen, se trditve strank presojajo v rednem pravdnem postopku.
kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - plačilo odškodnine - motenjski spor - trajanje postopka - trajanje spora zaradi motenja posesti - odločanje brez nepotrebnega odlašanja - sojenje brez nepotrebnega odlašanja
Sodišče prve stopnje je v sodbi podrobno pojasnilo razloge, na podlagi katerih je ugotovilo, da v motenjski pravdi v nobeni fazi postopka ni prišlo do nepotrebnega odlašanja z odločanjem ter da je postopek potekal tekoče in brez pomembnih zastojev.
ZLPP člen 18, 24. ZPPOLS člen 7, 8, 10, 12, 12/3, 12/4, 12/5, 15, 15/4, 15/5, 16, 16/4, 16/5, 16/6, 19. Uredba o izdajanju in upoštevanju potrdil na podlagi neizplačanega dela neto osnovnih plač (1993) člen 6, 8, 10. ZOR člen 183. OZ člen 1060.
družbena lastnina - privatizacija podjetja - udeležba delavca v lastninskem preoblikovanju (privatizaciji) podjetja - izdaja zadolžnic - interna razdelitev delnic in notranji odkup delnic - nastop kontrahirne dolžnosti pri notranjem odkupu - kršitev kontrahirne dolžnosti - denarna odškodnina - povrnitev premoženjske škode - razlika premalo izplačane plače
Bistveni razlog, da Sklad RS za razvoj, d.d. (v nadaljevanju Sklad) s tožniki ni sklenil pogodb oziroma da niso bili udeleženi pri privatizaciji delodajalca so torej okoliščine, da njihova potrdila o premalo izplačanih neto osnovnih plačah niso bila razknjižena pri ARSPPNI in da potrdilo o razknjižbi ni bilo izročeno Skladu oziroma da v primeru, če je bil organ upravljanja pasiven, v nadaljnjem roku 60 dni svojih pravic niso sami uveljavljali neposredno pri Skladu, ki bi moral v nadaljevanju z njimi skleniti pogodbe o prodaji delnic. Dolžnost poskrbeti za razknjižbo potrdil ni bila na Skladu. V petem odstavku 15. člena ZPPOLS je jasno določeno, kakšen je postopek v primeru, če je organ upravljanja podjetja pasiven: upravičenci - tožniki bi morali v nadaljnjih 60 dneh svoje pravice uveljavljati sami neposredno pri Skladu preko skupnega zastopnika, pooblaščenega za sklenitev in izvedbo pogodbe o odkupu delnic.
Ni obveze za opozarjanje na okoliščine, ki jih določa že sam zakon in katerih relevantnost izhaja že iz samega zakona. Če so tožniki sami opustili uveljavljanje pravice, ki je bila za varstvo njihovih pravnih interesov določena v zakonu, ne morejo odgovornosti za morebitne negativne posledice tega prevaliti na Sklad.
OZ člen 346, 358. ZPP člen 7, 212, 214, 245, 339, 339/1. DZ člen 67, 68.
tožba na ugotovitev obstoja in obsega skupnega premoženja - izvenzakonska skupnost (zunajzakonska skupnost) - trajanje zunajzakonske skupnosti - delež na skupnem premoženju - dokazovanje z izvedencem - cenitev vrednosti nepremičnine - neizvedba dokaza - trditve stranke - neprerekane trditve - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - vpliv kršitve na pravilnost in zakonitost odločbe - zastaranje terjatve - zadržanje zastaranja
Neizvedba predlaganega dokaza in napačna ugotovitev sodišča prve stopnje o neprerekanosti nista vplivala na pravilnost in zakonitost odločbe.
Zavzemanje za višjo ocenitev vrednosti celotne nepremičnine je – upoštevaje vsebino pritožbe – pritožniku v škodo. Ker ugotovljena skupna vlaganja pravdnih strank znašajo 85.100,48 EUR, je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da predstavlja, glede na postavljene zahtevke, na katere je vezano, 4/10 nepremičnine skupno premoženje pravdnih strank, pri čemer je tožnikov delež 1/5 oziroma 20 % celotne nepremičnine.
V zvezi z dokazno oceno je treba uvodoma poudariti, da pri njenem oblikovanju nikakor ni nujno, da bi sodišče posamezni priči sledilo le v celoti ali pa ji sploh v ničemer ne bi sledilo. Možno je, da sodišče sledi zgolj delu izpovedbe, zato pritožbena navedba, da tožnikove resnicoljubnosti ni mogoče obravnavati selektivno, ne vzdrži. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno prvostopenjskega sodišča o prenehanja IZS pravdnih strank v letu 2004, saj je prepričljiva in izčrpna. Sodišče prve stopnje se je poglobljeno opredelilo do izpovedb vseh prič in obeh pravdnih strank. Zaključek je rezultat skrbne in vestne presoje vsakega pričanja posebej in nato vseh skupaj. Celoten dokazni sklop pa logično in življenjsko prepričljivo sestavlja celostno sliko relevantnega dogajanja med pravdnima strankama.
Glede zastaranja zahtevka, ki se nanaša na vlaganja v nepremičnino še pred nastankom IZS, in povračila vložka v nakup stanovanja po t. i. „Jazbinškovem zakonu“, ni bilo sporno, da sta terjatvi nastali (še) pred začetkom IZS. Ob upoštevanju določbe 358. člena OZ in ugotovitve, da je IZS pravdnih strank prenehala leta 2004, je zadržano zastaranje pričelo teči z začetkom leta 2005, ko pogojev za zadržanje zastaranja ni bilo več. Od razpada IZS pa do vložitve tožbe v letu 2007 je preteklo že več kot šest let. To pomeni, da je petletni splošni zastaralni rok iz 346. člena OZ v času vložitve predmetne tožbe že potekel, kar utemeljuje zaključek prvega sodišča o zastaranju terjatev.
obnova pravnega postopka - postulacijska sposobnost - motenje posesti
Predlog za obnovo postopka je zaradi pomanjkanja postulacijske sposobnosti nedovoljen in ga je sodišče prve stopnje v skladu s prvim odstavkom 91. člena ZPP pravilno zavrglo.
ZPP člen 224, 224/4, 274.. ZUP člen 87.. ZDSS-1 člen 70.
zavrženje tožbe - fikcija vročitve - rok za vložitev tožbe - zamuda roka
Tožnik je sam predložil Poizvednico Pošte Slovenije d. o. o., da je bilo Sporočilo o prispelem pismu dne 6. 12. 2019 puščeno v hišnem predalčniku. Isto izhaja iz same javne listine. Listina med drugim vsebuje opozorilo, da je pošiljko mogoče na pošti dvigniti vsak dan med delovnim časom, da 15-dnevni rok za prevzem pošiljke začne teči 7. 12. 2019, da bo po tem roku pisanje, v kolikor ne bo dvignjeno, puščeno v hišnem predalčniku ter podpis vročevalca. Edino pravilen je zato zaključek sodišča, da je pošiljka po pravilih o fikciji vročitve v skladu s 87. členom ZUP vročena 21. 12. 2019. Torej z iztekom 15-ega dne, ko bi jo tožnik v skladu s pravnim poukom lahko dvignil na pošti, in ne 13. 12. 2019, kot povsem nelogično ter protispisno navaja v pritožbi. To pa hkrati pomeni, da se je 30-dnevni rok za vložitev tožbe iztekel v ponedeljek, 20. 1. 2020 in ne 22. 1. 2020, kot zatrjuje pritožba. Dne 22. 1. 2020 priporočeno na pošto oddano tožbo, kar je po preteku 30 dnevnega roka iz 70. člena ZDSS-1, je zato lahko sodišče prve stopnje na podlagi 274. člena ZPP le zavrglo, saj prepozno vložene tožbe ni dopustno obravnavati po vsebini.
Zapustnikovi upniki lahko v treh mesecih od uvedbe dedovanja zahtevajo, da se zapuščina loči od dedičevega premoženja. V tem primeru dedič ne more razpolagati s stvarmi in pravicami iz zapuščine; prav tako se njegovi upniki ne morejo iz njih poplačati, dokler se ne poplačajo upniki, ki so zahtevali ločitev.
NEPRAVDNO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - USTAVNO PRAVO
VSL00038542
URS člen 19, 19/1, 19/2, 35, 51, 51/3. ZDZdr člen 39, 61.
sprejem osebe na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve v nujnem primeru - pogoji za prisilno zadržanje na zdravljenju - zdravljenje v psihiatrični bolnišnici - omejitev pravice do prisotnosti pri izvajanju dokazov - prisilni ukrep - pravica do osebne svobode - pravica do varstva duševne integritete - pravica do prostovoljnega zdravljenja - odvzem prostosti - demenca - duševna motnja
Namen prisilnega pridržanja in zdravljenja v psihiatrični bolnišnici je v odvrnitvi nevarnosti, ki jo bolnik zaradi bolezni lahko povzroči bodisi drugim, bodisi sebi, pa tudi v tem, da se odpravijo razlogi, zaradi katerih je pridržanje odrejeno.
Udeleženec zaradi nerednega jemanja zdravil, v posledici česar je prišlo do poslabšanja njegove bolezni, nedvomno ogroža svoje zdravje, pa tudi zdravje drugih (heteroagresija), pri čemer je takšno ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje.
alternativni način izvršitve kazni zapora - delo v splošno korist - objektivne in subjektivne okoliščine - izpolnitev posebnega pogoja v pogojni obsodbi - nov rok za izpolnitev posebnega pogoja - predkaznovanost
Tudi zaradi ugotovljene obsojenčeve neodzivnosti se pritožbeno sodišče strinja, da obsojenčevo obnašanje po izreku sodbe in njeni pravnomočnosti, tekom preizkusne dobe in roka za izpolnitev posebnega pogoja, ki je bil še podaljšan izkazuje, da obsojencu ni mogoče zaupati, da predlaganega načina alternativne izvršitve kazni zapora ne bi zlorabil in zato niso podane okoliščine, ki bi upravičevale alternativen način izvršitve izrečene zaporne kazni. Vse okoliščine je sodišče prve stopnje ocenilo celovito in ne parcialno, kot je to storil zagovornik s pritožbo, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, saj je tudi samo ocenilo potrebo, da obsojenec izrečeno kazen zapora prestane v zavodu.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00038062
OZ člen 187. ZPP člen 212, 254, 285.
pasivna legitimacija - odškodninska odgovornost naročitelja in izvajalca - solidarna odgovornost naročnika in izvajalca del - splošni pogoji za zavarovanje odgovornosti - predpostavke odgovornosti - pravno relevantna vzročna zveza - škodni dogodek - obstoj protipravnosti - nenadni in presenetljivi dogodek - izpodbijanje izvedenskega mnenja - dokazni standard - mejni prag zadostne verjetnosti - nestrinjanje stranke z izvedenskim mnenjem - postavitev dodatnega izvedenca - predpravdno izvedensko mnenje - obrazložitev pritožbe
V obrazložitvi pritožbe je treba jasno opredeliti razloge, ki naj bi jo utemeljili; pritožnik se tega bremena ne more znebiti s sklicevanjem na navedbe, ki jih je podal pred sodiščem prve stopnje. Posledično tožena stranka ne more uspeti s pavšalnim sklicevanjem na trditve o nesklepčni tožbi v pripravljalnih vlogah. Po jasnem stališču Ustavnega sodišča lahko odgovor na strankine navedbe izhaja tudi iz konteksta celotne obrazložitve. Upoštevajoč izčrpno obrazložitev sodišča prve stopnje o obstoju pasivne legitimacije ter predpostavkah odškodninske odgovornosti, pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje glede ugovorov tožene stranke v tem delu ni izrecno opredelilo, ni utemeljena.
Protipravnost tudi sicer ne pomeni, da mora sodišče ugotoviti kršitev določenega predpisa ali splošne norme pravnega reda, temveč zadostuje, da je ravnanje oškodovalca v nasprotju z običajnimi normami obnašanja in dobrimi običaji.
Glede predpostavke krivde višje sodišče poudarja, da mora oškodovanec zatrjevati in dokazati obstoj prvih treh predpostavk odškodninske odgovornosti. Ob obstoju vseh treh predpostavk (s katerih ugotovitvijo višje sodišče soglaša) je na toženi stranki breme dokazovanja ustrezne skrbnosti ravnanja (pod)izvajalca, saj se krivda v obliki (navadne) malomarnosti domneva. Posledično tožena stranka neutemeljeno poskuša prevaliti odgovornost dokazovanja svoje krivde na tožnike, saj je razbremenitev odgovornosti njeno trditveno in dokazno breme, ki pa ga tožena stranka ni zmogla.
ZLNDL člen 3. ZPDS člen 6, 7. ZPN člen 7. ZUN člen 46. SPZ člen 112.
ničnost prodajne pogodbe - etažna lastnina - pravica uporabe na funkcionalnem zemljišču - razpolaganje s funkcionalnim zemljiščem - predmet izven pravnega prometa - pravni interes za ugotovitveno tožbo
Ne drži pritožbena navedba, da bi stališče sodišča prve stopnje o neskladnosti zemljiškoknjižnih vpisov z dejanskim stanjem prišlo v poštev le v primeru, če bi obstajal določen pravni posel ali akt oblastvenega organa, na podlagi katerega bi lahko prišlo do veljavnega prenosa pravice uporabe na nepremičninah v družbeni lastnini, ki pa ga tožnici v obravnavani zadevi naj ne bi navedli in predložili. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da so etažni lastniki s pridobitvijo pravice do uporabe na posameznih delih stavbe že po zakonu pridobili skupno trajno pravico uporabe na zemljišču, na katerem stoji stavba, in na zemljišču, potrebnem za njeno redno rabo (6. člen ZPDS); ta pravica je sledila pravici na objektu (7. člen ZPDS in 7. člen ZPN). Tudi to stališče je v sodni praksi že ustaljeno.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DAVKI - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00038215
SPZ člen 142. OZ člen 40, 40/2, 50, 50/1, 86, 86/1. ZPP člen 4, 4/1, 11, 11/1, 219a, 302, 302/3, 337, 337/1, 339, 339/1. ZDavP-2 člen 3.
ničnost pogodbe - navidezna (simulirana) pogodba - nedopusten nagib - izogibanje davčnim obveznostim - izigravanje upnikov - nasprotovanje moralnim načelom - posojilna pogodba - sporazum o ustanovitvi hipoteke - vknjižba hipoteke - vrstni red vpisov v zemljiško knjigo - glavna obravnava v ponovljenem postopku - branje zapisnika - načelo neposrednosti - načelo ekonomičnosti in pospešitve postopka - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - nedovoljene pritožbene novote - zloraba pooblastil - pridobivanje podatkov po uradni dolžnosti - premoženjsko stanje
Drži sicer, da se je po (drugi) razveljavitvi sodbe glavna obravnava začela znova in pred drugim sodnikom. Vendar pa lahko sodnik, po tem, ko so se stranke o tem izjavile, odloči, da se priče in stranke ne zaslišijo znova, temveč, da se preberejo zapisniki o izvedbi teh dokazov, saj mu podlago za takšno odločitev daje tretji odstavek 302. člena ZPP. Gre za kompromis med načelom neposrednosti ter ekonomičnosti in pospešitve postopka. Reproduciranje izvedenih dokazov z branjem zapisnikov je namenjeno predvsem seznanitvi novega sodnika z zadevo, saj se sodišče z zadevo ne seznani samo med glavno obravnavo, pač pa sme in mora izvedene dokaze preučiti tudi med pripravami na glavno obravnavo. Iz tega razloga tudi ni mogoče pritrditi pritožbenemu očitku o kratkotrajnosti glavne obravnave, na podlagi česar pritožniki sklepajo, da sodišče prve stopnje dokazov ni niti vpogledalo, še manj prebralo. Pritožniki tudi zmotno menijo, da bi sodišče v ponovljenem postopku moralo ponovno neposredno izvesti vse dokaze že zato, ker so tako predlagali. Tudi dejstvo, da se niso strinjali z branjem zapisnikov zaslišanih strank in prič in so izrecno vztrajali pri ponovni neposredni izvedbi vseh dokazov, ne preprečuje sodišču, da namesto ponovnega zaslišanja zapisnike zgolj prebere ter prič in strank ne zaslišuje ponovno. Bistveno je namreč, da so se toženci imeli možnost izjaviti.
Sodišče prve stopnje je natančno analiziralo celotno premoženjsko stanje prvega toženca in njegove družine v daljšem časovnem obdobju in prepričljivo ter argumentirano ugotovilo, da bi bilo zgolj teoretično možno, da bi v gotovini privarčevali 151.000,00 EUR, praktično pa je bilo to povsem nerealno in neživljenjsko. Že v razveljavitvenem sklepu je opozorjeno, da je zatrjevana skromnost v nasprotju z drugimi navedbami v postopku. Prvi tožnik oziroma njegova soproga sta bila v obdobju med letoma 2005 in 2007 (so)lastnika 3 nepremičnin, kljub zatrjevanim obsežnim prihrankom pa sta za nakup nepremičnin najela kredit. Že dejstvo sočasnega lastništva treh nepremičnin (pri čemer sta dve pridobila z nakupom), ne more šteti kot „skromen“ način življenja. Dejstvo nakupa dveh nepremičnin s kreditom pa hkrati ne dokazuje zatrjevanega obstoja „zajetnih“ finančnih sredstev. V istem obdobju je po izpovedi prvega toženca z znatnimi sredstvi tudi dokapitaliziral družbo svoje soproge, katere osnovni kapital znaša 39.000,00 EUR. Izpoved o skromnem življenju negira tudi očitno neuspešna investicija v obratovanje restavracije na naslovu ..., o čemer so izpovedale priče. Nič od naštetega, vključno s pričakovanim življenjskim standardom in stroški direktorja bančne ustanove, ne nakazuje, da je družina prvega toženca živela skromno. Povsem izkustveno in življenjsko nelogično je, da bi celotna družina dolga leta varčevala, živela skromno, za svoje obveznosti najemala posojila, hkrati pa vse svoje prihranke za trinajst let brez vsakršnega zavarovanja posodila prijatelju, pri čemer za takšno „posojilo“ ne obstaja noben relevanten listinski dokaz. Prvi toženec ni znal pojasniti niti tega, zakaj je posojilo delno dal v gotovini, drugi toženec pa posojila očitno ni potreboval, saj ga je takoj nakazal na račun svojega podjetja.
Tako kot sodišče prve stopnje tudi višje sodišče zaključuje, da je šlo za navidezno pogodbo v smislu prvega odstavka 50. člena OZ: pogodba je bila sklenjena le z namenom, da se nasproti davčnemu organu prikaže kot sklenjena, čeprav pogodbene stranke niso prevzele nobenih pogodbenih obveznosti, niti niso na tej podlagi prevzele kakršnihkoli pravic, pač pa so zasledovale namen, da se drugi toženec izogne plačilu davka. Šlo je za nedopusten nagib (drugi odstavek 40. člena OZ), ki je odločilno vplival na vse tožence, da so sklenili pogodbo in notarski zapis o zavarovanju terjatve, saj so vedeli, da je namen sklenitve pogodbe le v izognitvi plačila davka. Način, kakršnega se je poslužila tožena stranka, ne pomeni le nedopustnega nagiba, pač pa prav tako nasprotuje moralnim načelom, zaradi česar je ničnost podana tudi na podlagi prvega odstavka 86. člena OZ.
začasna odredba s prepovedjo obremenitve in odtujitve nepremičnine - skrivanje in odtujevanje premoženja - konkretizacija trditev
Čeprav je sodišče druge stopnje presojalo pritožbene očitke, ob upoštevanju zahtev večinske sodne prakse glede konkretizacije predlagateljevih trditev glede ravnanja toženca z njegovim premoženjem (odtujevanje, skrivanje, drugačno razpolaganje v smeri onemogočanja ali precejšnje otežitve izterjave), je zaključilo, da je zavrnitev predlagane začasne odredbe vendarle preuranjena. Pritožba utemeljeno opozarja, da je tožnica podala ustrezne navedbe ter predlagala dokaze za "konkretno toženčevo ravnanje glede prodaje hiše", ki bi onemogočilo ali vsaj otežilo uveljavitev vtoževane terjatve.
odpoved najemne pogodbe in izpraznitev stanovanja - pisna najemna pogodba - vsebina pogodbe - prosto urejanje pogodbenih razmerij - sprememba pogodbe - veljavnost sprememb pogodbe - obličnost spremembe pogodbe - krivdni razlog za odpoved najemne pogodbe - zamuda s plačilom najemnine - rok za izselitev iz stanovanja
Pravna podlaga tožbenega zahtevka so določbe najemne pogodbe. Najemodajalec - tožeča stranka lahko najemno pogodbo odpove, če najemnik ne plača najemnine in stroškov ter zamudnih obresti za pretekli mesec kljub pisnemu opominu (7. člen pogodbe) ali če ne plača najemnine in stroškov v roku, ki ga določa najemna pogodba, dvakrat zaporedoma ali dva meseca v zadnjih dvanajstih mesecih (18. člen pogodbe). V 22. členu pogodbe sta se pravdni stranki izrecno dogovorili, da morajo biti vse spremembe ali dopolnitve najemne pogodbe sklenjene v pisni obliki, sicer so nične.
Pogodbeni stranki sta izključili možnost ustnih dogovorov ali konkludentnih dejanj v zvezi z njunim najemnim razmerjem.
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da navedbe pravdnih strank v zvezi s plačevanjem skupnih stroškov stavbe za ta postopek niso pomembne. Tožeča stranka tožbenega zahtevka namreč ni temeljila na trditvah, da toženec zamuja s plačilom skupnih obratovalnih stroškov stavbe, temveč s plačilom najemnin in individualnih stroškov stanovanja (stroškov ogrevanja).
Lastnik stanovanja je tisti, ki mora odpovedati najemno pogodbo z odpovednim rokom najmanj 90 dni. Kadar se odpoved najemne pogodbe uveljavlja po sodni poti, pa sodišče določi rok za izselitev, ki ne sme biti krajši kot 60 dni in ne daljši od 90 dni.
Bistvo napotila iz 362. člena ZPP je v tem, da je nižje sodišče nanj vezano. Instančno sodišče ne daje navodil sodišču prve stopnje, kako naj odloča. Pri odločanju je namreč sodišče prve stopnje neodvisno. To pa ne pomeni, da mu ni potrebno opraviti vseh pravdnih dejanj in obravnavati vseh spornih vprašanj, na katera je opozorilo instančno sodišče. Nižje sodišče ni vezano na materialnopravno stališče instančnega sodišča, je pa vsekakor vezano na procesnopravna stališča - opraviti namreč mora vsa tista dejanja, na katera je instančno sodišče opozorilo. Razpravljajoči sodnik tu nima diskrecijske pravice, ali bo upošteval instančno odločbo in napotke oziroma koliko in v katerem delu jih bo upošteval.
nujna zadeva - objava popravka - začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) - neplačilo sodne takse - pritožba se šteje za umaknjeno
Da gre za nujno zadevo potrjuje določba prvega odstavka in 6. točke drugega odstavka 83. člena ZS, ki kot nujne opredeljuje tudi spore za objavo popravka objavljene informacije. Sodišče prve stopnje je že samo pojasnilo, da so v obravnavani zadevi v skladu z ZS roki tekli ves čas postopka kljub sprejetim ukrepom po 83.a členu ZS in po Zakonu o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javno pravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00038056
ZPP člen 286, 337. ZASP člen 81.
kolektivna organizacija za uveljavljanje avtorskih pravic - avtorsko delo - nadomestilo za uporabo avtorskega dela - cena - prihodek - pravočasne trditve - navedba dejstev in predložitev dokazov do konca prvega naroka za glavno obravnavo - pritožbene novote - nove trditve v pritožbi
Tožena stranka v pritožbi izpodbija (le) ugotovljene prihodke uporabnika in navaja, kakšne prihodke je imel bar po posameznih letih. Ne navede, zakaj teh navedb ni podala že prej, med postopkom. Skladno z določilom 286. člena ZPP mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke.
V skladu z določilom 337. člena ZPP pa sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti od prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 286. člena ZPP.