Soglasje (odobritev) uprave, ki temelji na pomanjkanju informacij in preslepitvi oziroma zamolčanju ključnih dejstev s strani obtoženca o tem, da je posel za oškodovano pravno osebo škodljiv, ni iskreno, zato nima dejanske veljave in ne more ekskulpirati obtoženca, ki je naklepno ravnal protipravno in povsem netransparentno. Četudi bi bilo moč članom uprave očitati premajhno skrbnost in je to lahko podlaga za odškodninsko odgovornost, to ne izključuje obtoženčeve kazenske odgovornosti.
Zasebni tožilec obdolženima I. B. in B. H. očita, da sta preko svojih posrednikov s tiskom in lepljenjem plakata na naslovu stalnega in začasnega bivališča zasebnega tožilca raznašala neresnice. Tako torej vsebina plakata ni bila namenjena širši javnosti, temveč le zasebnemu tožilcu. Ob tem tudi beseda "tiskanje" ne predstavlja sredstva javnega obveščanja, temveč pomeni le tehnični način nastanka plakata, ki bi ga naj obdolženca lepila. Vse navedeno pa ne daje podlage za pravno opredelitev po strožji kvalifikaciji iz drugega odstavka 160. člena KZ-1, za katero je upoštevaje 1. točko prvega odstavka 25. člena ZKP določena pristojnost okrožnega sodišča.