stečajni postopek - preizkus terjatve - ugovor proti seznamu preizkušenih terjatev - prenos terjatve - legitimacija za pritožbo - glasovalna pravica
Zoper popravek osnovnega seznama upnik nima ugovora, ta popravek povzroči le, da z njegovo objavo znova začne teči rok za vložitev ugovora o prerekanju terjatev iz 63. člena ZFPPIPP v delu, v katerem je osnovni seznam preizkušenih terjatev popravljen.
Tako sodišče kot upraviteljica navajata, da je bila terjatev prenesena na novega upnika – s prvega pritožnika na drugega pritožnika. To pa pomeni, da priznavata prenos terjatve in je s tem ta tudi dokazan. Čim pa je tako, sta pritožnika oba izpolnila, kar zahteva tretji odstavek 57. člena ZFPPIPP ob prenosu terjatve. Zato bi ta prenos moral biti upoštevan tudi v sklepu o preizkusu terjatev in z njim povezanim končnim seznamom preizkušenih terjatev.
Glede na navedeno bi tako sodišče prve stopnje kot upraviteljica, ko prenos terjatve ni sporen, morala upoštevati spremembo upnika, saj tako določa 57. člen ZFPPIPP, to pa pravilno vključiti tudi v končni seznam preizkušenih terjatev (pred tem pa seveda že v dopolnjeni seznam preizkušenih terjatev) in v sklep o preizkusu terjatev. Razlogi, ki jih sodišče prve stopnje sicer navaja v izpodbijanem sklepu, da gre za prenos le zaradi pridobitve glasovalnih pravic, bodo pomembni šele pri presoji, ali je drugi pritožnik s prenosom terjatve pridobil glasovalne pravice in ali je preneseno terjatev glede na zakonska določila, predvsem glede na 190. člen ZFPPIPP, sploh dovoljeno prenesti na dolžnika kot stvarni vložek na podlagi povečanja osnovnega kapitala dolžnika. Takrat bo tako mogoče tudi preizkusiti trditve upraviteljice, da prvi pritožnik kot z dolžnikom povezana oseba na drugega pritožnika ni mogel prenesti več pravic, kot pa jih je sam imel, s čimer naj drugi pritožnik ne bi mogel pridobiti glasovalnih pravic.
Prerekane terjatve tega upnika sodišče prve stopnje ni spoznalo za verjetno. Ta upnik na podlagi 73. člena ZFPPIPP glasovalnih pravic nima, prav tako pa njegova terjatev ne bo upoštevana pri izračunu glasovalnih pravic. Pri tem se namreč upošteva le znesek vseh priznanih in verjetno izkazanih terjatev upnikov.
začasna odredba s prepovedjo obremenitve in odtujitve nepremičnine - skrivanje in odtujevanje premoženja - konkretizacija trditev
Čeprav je sodišče druge stopnje presojalo pritožbene očitke, ob upoštevanju zahtev večinske sodne prakse glede konkretizacije predlagateljevih trditev glede ravnanja toženca z njegovim premoženjem (odtujevanje, skrivanje, drugačno razpolaganje v smeri onemogočanja ali precejšnje otežitve izterjave), je zaključilo, da je zavrnitev predlagane začasne odredbe vendarle preuranjena. Pritožba utemeljeno opozarja, da je tožnica podala ustrezne navedbe ter predlagala dokaze za "konkretno toženčevo ravnanje glede prodaje hiše", ki bi onemogočilo ali vsaj otežilo uveljavitev vtoževane terjatve.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00038062
OZ člen 187. ZPP člen 212, 254, 285.
pasivna legitimacija - odškodninska odgovornost naročitelja in izvajalca - solidarna odgovornost naročnika in izvajalca del - splošni pogoji za zavarovanje odgovornosti - predpostavke odgovornosti - pravno relevantna vzročna zveza - škodni dogodek - obstoj protipravnosti - nenadni in presenetljivi dogodek - izpodbijanje izvedenskega mnenja - dokazni standard - mejni prag zadostne verjetnosti - nestrinjanje stranke z izvedenskim mnenjem - postavitev dodatnega izvedenca - predpravdno izvedensko mnenje - obrazložitev pritožbe
V obrazložitvi pritožbe je treba jasno opredeliti razloge, ki naj bi jo utemeljili; pritožnik se tega bremena ne more znebiti s sklicevanjem na navedbe, ki jih je podal pred sodiščem prve stopnje. Posledično tožena stranka ne more uspeti s pavšalnim sklicevanjem na trditve o nesklepčni tožbi v pripravljalnih vlogah. Po jasnem stališču Ustavnega sodišča lahko odgovor na strankine navedbe izhaja tudi iz konteksta celotne obrazložitve. Upoštevajoč izčrpno obrazložitev sodišča prve stopnje o obstoju pasivne legitimacije ter predpostavkah odškodninske odgovornosti, pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje glede ugovorov tožene stranke v tem delu ni izrecno opredelilo, ni utemeljena.
Protipravnost tudi sicer ne pomeni, da mora sodišče ugotoviti kršitev določenega predpisa ali splošne norme pravnega reda, temveč zadostuje, da je ravnanje oškodovalca v nasprotju z običajnimi normami obnašanja in dobrimi običaji.
Glede predpostavke krivde višje sodišče poudarja, da mora oškodovanec zatrjevati in dokazati obstoj prvih treh predpostavk odškodninske odgovornosti. Ob obstoju vseh treh predpostavk (s katerih ugotovitvijo višje sodišče soglaša) je na toženi stranki breme dokazovanja ustrezne skrbnosti ravnanja (pod)izvajalca, saj se krivda v obliki (navadne) malomarnosti domneva. Posledično tožena stranka neutemeljeno poskuša prevaliti odgovornost dokazovanja svoje krivde na tožnike, saj je razbremenitev odgovornosti njeno trditveno in dokazno breme, ki pa ga tožena stranka ni zmogla.
alternativni način izvršitve kazni zapora - delo v splošno korist - objektivne in subjektivne okoliščine - izpolnitev posebnega pogoja v pogojni obsodbi - nov rok za izpolnitev posebnega pogoja - predkaznovanost
Tudi zaradi ugotovljene obsojenčeve neodzivnosti se pritožbeno sodišče strinja, da obsojenčevo obnašanje po izreku sodbe in njeni pravnomočnosti, tekom preizkusne dobe in roka za izpolnitev posebnega pogoja, ki je bil še podaljšan izkazuje, da obsojencu ni mogoče zaupati, da predlaganega načina alternativne izvršitve kazni zapora ne bi zlorabil in zato niso podane okoliščine, ki bi upravičevale alternativen način izvršitve izrečene zaporne kazni. Vse okoliščine je sodišče prve stopnje ocenilo celovito in ne parcialno, kot je to storil zagovornik s pritožbo, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, saj je tudi samo ocenilo potrebo, da obsojenec izrečeno kazen zapora prestane v zavodu.
nujna zadeva - objava popravka - začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) - neplačilo sodne takse - pritožba se šteje za umaknjeno
Da gre za nujno zadevo potrjuje določba prvega odstavka in 6. točke drugega odstavka 83. člena ZS, ki kot nujne opredeljuje tudi spore za objavo popravka objavljene informacije. Sodišče prve stopnje je že samo pojasnilo, da so v obravnavani zadevi v skladu z ZS roki tekli ves čas postopka kljub sprejetim ukrepom po 83.a členu ZS in po Zakonu o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javno pravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
VSM00038309
ZNP-1 člen 55, 55/2.. ZPP člen 154, 413.
pritožba zoper sklep o stroških postopka - stroški nepravdnega postopka - odločanje o stroških po prostem preudarku - načelo uspeha v postopku - tožba na ugotovitev očetovstva
Res je, da je v drugem odstavku 55. člena ZNP-1 določeno, da sodišče o stroških nepravdnega postopka odloča po prostem preudarku in ne zgolj na podlagi uspeha, kot je to značilno v pravdnem postopku (154. člen ZPP). Ne glede na to, je sodišče v danem primeru upoštevalo predlagateljičin uspeh v obravnavanem nepravdnem postopku ter nasprotnemu udeležencu naložilo, da ji vse stroške, ki so ji bili povzročeni, povrne.
Sodišče lahko v okviru proste presoje upošteva strankin uspeh, nasprotna pritožbena stališča nasprotnega udeleženca so neutemeljena.
podaljšanje pripora po vloženi obtožnici - ponovitvena nevarnost - prepovedano prehajanje meje ali ozemlja države - izvršitvene oblike
Glede na povzete razloge iz obrazložitve izpodbijanega sklepa se ni mogoče strinjati z zagovornico obtoženega P., da se glede na izvršitvene oblike, kot se očitajo obtoženemu, kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja državne meje ne more izvrševati od doma, preko telefona, niti da bi lahko kaznivo dejanje izvrševal tudi v priporu, saj ima na razpolago telefon vsaj dan med 8.00 in 16.00. Pritožbeno sodišče ponovno poudarja, da se obtoženemu P. ne očita (zgolj) prevažanje ilegalnih migrantov, temveč predvsem organizacija prevozov, novačenje oseb za prevoze, sodelovanje pri najemanju vozil, komunikaciji in nadzoru pri posameznih prevozih, kar vse je mogoče izvrševati tudi brez njegove fizične prisotnosti na terenu. Na drugačen zaključek pa ne nakazuje niti okoliščina, da ima obtoženi P. tudi v zavodu, kjer se izvršuje pripor, na voljo telefon vsak dan od 8. do 16. ure, pa kljub temu teh kaznivih dejanj ne izvršuje. V priporu gre vendarle za časovno omejeno komunikacijo (v nočnem času, ko se pogosto opravljajo prevozi ilegalnih migrantov, komunikacija ni mogoča) in da pri taki komunikaciji tudi ni mogoče pričakovati popolne zasebnosti. Zato ne držijo pritožbene navedbe, da bi bilo mogoče s hišnim priporom doseči enak učinek kot ga ima pripor.
Zapustnikovi upniki lahko v treh mesecih od uvedbe dedovanja zahtevajo, da se zapuščina loči od dedičevega premoženja. V tem primeru dedič ne more razpolagati s stvarmi in pravicami iz zapuščine; prav tako se njegovi upniki ne morejo iz njih poplačati, dokler se ne poplačajo upniki, ki so zahtevali ločitev.
Bistvo napotila iz 362. člena ZPP je v tem, da je nižje sodišče nanj vezano. Instančno sodišče ne daje navodil sodišču prve stopnje, kako naj odloča. Pri odločanju je namreč sodišče prve stopnje neodvisno. To pa ne pomeni, da mu ni potrebno opraviti vseh pravdnih dejanj in obravnavati vseh spornih vprašanj, na katera je opozorilo instančno sodišče. Nižje sodišče ni vezano na materialnopravno stališče instančnega sodišča, je pa vsekakor vezano na procesnopravna stališča - opraviti namreč mora vsa tista dejanja, na katera je instančno sodišče opozorilo. Razpravljajoči sodnik tu nima diskrecijske pravice, ali bo upošteval instančno odločbo in napotke oziroma koliko in v katerem delu jih bo upošteval.
sprememba obtožnice - isti historični dogodek - drugačno dejansko stanje - relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka
Spremenjena obtožnica v skladu s prvim odstavkom 344. člena ZKP se je nanašala na isti historični dogodek, ki je že bil predmet obtožbe, sprememba pa je bila vložena glede na spremenjen obdolženčev zagovor, zato je sprememba dopustna. Državni tožilec na glavni obravnavi spremeni obtožnico, če po njegovi oceni izvedeni dokazi kažejo na drugačno dejansko stanje, kot ga je videl ob vložitvi obtožnice. Državni tožilec namreč lahko prosto razpolaga z obtožnico in ni potrebno, da bi se na glavni obravnavi pokazala nova dejstva, na podlagi katerih bi državni tožilec spremenil obtožnico, ampak zadostuje že, da državni tožilec oceni, da se je spremenilo dejansko stanje. Obtožnico bo spremenil glede na svojo presojo dejanskega stanja. Edina omejitev je, da se mora predmet obtožnice še vedno nanašati na isti historični dogodek.
nagrada in povračilo stroškov za izvedensko delo - postavitev strokovne institucije za izvedenca - postavitev sodnega izvedenca
V obravnavanem primeru je torej predstojnik strokovne institucije imenoval fizično osebo za opravo konkretnega izvedenskega dela oziroma dodelil izvedensko delo konkretni izvedenki v strokovni instituciji. Ker gre torej za dodelitev dela določenemu izvedencu kot fizični osebi v sami strokovni instituciji, ki je bila za izvedenca postavljena, pomeni, da lahko poda zahtevo za priznanje (celotne nagrade in povrnitve stroškov) strokovna institucija, ne pa izvedenec, ki je dejansko delo opravil
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSL00037301
ZIKS-1 člen 12.
alternativni način izvršitve kazni zapora - zapor ob koncu tedna - vikend zapor - formalni pogoji
Zagovornik obsojenega je pritožbi priložil pogodbo o zaposlitvi za obsojenega, ki jo je ta dne 29. 6. 2020 sklenil z delodajalcem A. A., s.p. za delovno razmerje za določen čas od 6. 7. 2020 do 6. 7. 2021. Na podlagi navedenega dejstva tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da je formalni pogoj za alternativno prestajanje zaporne kazni po 12. členu ZIKS-1 nastopil kasneje, po odločitvi prvostopenjskega sodišča.
zasliševanje prič - anonimna priča - zaščitni ukrepi - zaslišanje preko videokonference - vodstvo glavne obravnave - odstranitev obdolženca iz sodne dvorane
Zaščitni ukrep je sodišče na podlagi določil 240.a člena ZKP odredilo za pričo, katere identiteta je razkrita. Sodišče lahko na glavni obravnavi uporabi določila 327. člena ZKP in odloči, da se obdolženca za čas zaslišanja priče, odstrani iz sodne dvorane ali pričo zasliši preko videokonference (4. točka drugega odstavka 244.a člena ZKP).
posel, ki presega redno upravljanje - nadomestitev soglasja - nadomestitev soglasja etažnega lastnika s sklepom sodišča - soglasje vseh etažnih lastnikov - pridobitev gradbenega dovoljenja - druga gradbena dela na obstoječih objektih - večstanovanjski objekt - poseg v skupni del stavbe - založitev predujma - rok za plačilo predujma - podaljšanje roka za plačilo predujma - posledice neplačila predujma - fikcija umika predloga - ustavitev nepravdnega postopka
Za gradbena dela v večstanovanjskem objektu, za katerega je treba pridobiti gradbeno dovoljenje, se zahteva soglasje vseh etažnih lastnikov. V obravnavanem primeru se z že izvedenimi in predlaganimi gradbenimi deli posega v konstrukcijske elemente stavbe (v nosilne stene in medetažne plošče), torej v skupne dele stavbe. Nesporno je, da investitorja za tak poseg potrebujeta gradbeno dovoljenje, za gradbeno dovoljenje pa soglasje vseh etažnih lastnikov (ki ga nimata). Odločitev o nadomestitvi soglasja mora biti informirana, sodišče pa mora v skladu z 29. členom SZ-1 presoditi, kakšna bremena in posledice bodo gradbeni posegi imeli za etažne lastnike.
Na tej podlagi, ko gre zgolj za trditev tožnika, pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da tožencu v okoliščinah škodnega dogodka ni mogoče očitati, da je zlom veje posledica opustitve dolžnega ravnanja toženca, zato je nastanek škodnega dogodka mogoče pripisati le naključju v zvezi z ekstremnimi vremenskimi razmerami z žledolomom v času škodnega dogodka, kot izhaja iz poročila ARSO (priloga B5 spisovnega gradiva).
dopolnilni sklep o stroških - ugovor zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse - kriterij uspeha - nepotrebni stroški
Ugovor zoper plačilni nalog je enostransko pravno sredstvo vlagatelja ugovora glede plačila sodne takse in kot tak brezpredmeten za pravdni uspeh pravdnih strank.
Ker pritožnik ni uspel prepričati sodišča, da je poštni nabiralnik v kritičnem času imel, je bilo ravnanje vročevalcev, ki so mu obvestila lepili na vhodna vrata, skladno z drugim odstavkom 141. člena, pravilno. Zato tudi pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da uveljavljeni obnovitveni razlog iz 2. točke 394. člena ZPP ni podan.
V tem kontekstu ni mogoče slediti materialno pravnemu stališču VS RS, da lahko sodišče druge stopnje (v tej fazi postopka) v skladu z 200. členom ZPP pravico do udeležbe stranskega intervenienta presoja po uradni dolžnosti. Uporaba citirane določbe ZPP pred sodiščem druge stopnje, pa čeprav le v okviru presoje stroškov postopka, bi bila v nasprotju z načelom pravne varnosti in varstva pravnomočnosti, ki sta sestavni del pravice do učinkovitega sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS. Stranka, ki v pravdi ne uspe, mora nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Pravica do povračila stroškov se nanaša samo na potrebne oziroma za pravdo koristne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP). Izhajajoč iz takšne ureditve je VS RS v svoji odločbi sodišču druge stopnje naložilo, da presodi koristnost dejanj stranskih intervenientov v postopku, njihov prispevek pri zbiranju in predstavitvi procesnega gradiva oziroma pri predstavitvi predmeta spora in argumentov. Ne glede na to, da sta vstopila v pravdo šele v novem sojenju (po razveljavitvi vmesne sodbe I Pg 1229/2013 z dne 26. 2. 2016), pritožbeno sodišče zaključuje, da stroški za (njuna) procesna dejanja predstavljajo stroške, potrebne za pravdo. Dejstvo je, da je sodišče druge stopnje z odločbo I Cpg 218/2017 z dne 6. 2. 2018 citirano vmesno sodbo razveljavilo (tudi) iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, tako da sta po prepričanju tega sodišča navedena udeleženca upravičeno pričakovala, da se bodo v novem sojenju obravnavala obsežna dejanska in pravna vprašanja in da bosta lahko v zvezi s pravočasno zatrjevanimi dejstvi in ponujenimi dokazi vplivala na potek postopka. V tem kontekstu ni odveč pripomniti, da se v času njunega vstopa v pravdo sodišče prve stopnje z višino škode sploh še ni ukvarjalo. Res je sicer, da so njune navedbe, ki sta jih "uspela" podati pred sodiščem prve stopnje, vsebinsko bistveno manj obsežne kot navedbe prvih štirih intervenientov, vendar je tudi pri presoji potrebnosti njunih stroškov treba izhajati iz izhodišč ZOdvT, ki temelji na plačilu ene nagrade za opravo določenega sklopa enakovrstnih storitev v isti zadevi. Na presojo, ali je bila njuna intervencija v stroškovnem smislu potrebna in koristna, namreč ne more vplivati dejstvo, da se je kmalu za tem, ko sta se pridružila tožencema, postopek pred sodiščem prve stopnje zaključil s (ponovno) izdajo vmesne sodbe. Koristnost njunih procesnih dejanj je treba presojati ex ante, glede na fazo postopka oziroma razmere, ki so obstajale v času, ko je bilo opravljeno posamezno procesno dejanje. Pri tem je treba izhajati iz osnovnega položaja, ki ga ima stranki intervenient v pravdi - s tem, ko pomaga eni od strank, primarno varuje svoje lastne pravne interese. Zaradi tega mu daje pravni sistem možnost, da na eni strani nadzoruje stranko, od katere je odvisna njegova pravna situacija, na drugi strani pa ima možnost, da s svojimi dejanji nadomesti strankino pasivnost. Njegova aktivnost je odvisna od aktivnosti stranke, ki se ji je pridružil. Glede presoje, ali so intervenienti upravičeni do nagrade za narok in do povrnitve s tem povezanih stroškov, je sodišče druge stopnje izhajalo iz teoretičnega izhodišča, da ne zadošča, da so stroški potrebni, da bi se dosegel končni cilj v pravdi, ampak morajo biti tudi v pravilnem razmerju s procesnim ciljem, biti morajo smotrni. Sodišče druge stopnje tako zaključuje, da stroški stranskih intervenientov, ki so nastali v zvezi s pritožbeno obravnavo v zadevi I Cpg 218/2017, niso bili smotrni, saj se na pritožbeni obravnavi ni obravnavala pritožba nasprotne stranke, ampak stranke, ki so se ji stranski intervenienti pridružili. Zgolj cilj, da se ugodi pritožbama tožencev, po prepričanju sodišča druge stopnje ne zadošča za odločitev, da se stranskim intervenientom prizna nagrada za narok in povrnejo s tem povezani stroški. Smotrnost oziroma koristnost njihovih dejanj je treba presojati v okviru položaja, ki so ga slednji imeli v pritožbenem postopku. Ne le, da niso bili upravičeni vložiti odgovora na pritožbo stranke, ki so se ji pridružili, glede na stališče VS RS tudi na pritožbeni obravnavi niso imeli možnosti podajati kakršnihkoli navedb. Ker pritožbena obravnava poteka v okviru navedb in razlogov, ki jih vsebuje pritožba (v tej zadevi so se na pritožbeni obravnavi le ponovili že izvedeni dokazi), pritožnik je na obravnavi omejen tudi z določbo šestega odstavka 348. člena ZPP (med drugim ne sme navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov), pritožbeno sodišče ugotavlja, da je (bila) tudi nadzorna (kontrolna) funkcija stranskih intervenientov na pritožbeni obravnavi močno omejena.
izločitev dokazov - test sorazmernosti - kolizija pravic - pravica do komunikacijske zasebnosti - pravica do zasebne lastnine - pričakovana zasebnost - zasebna elektronska pošta - službeni mobilni telefon - detektivska dejavnost - detektiv
Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu tehtno pojasnilo, zakaj so dokazi, ki jih je oškodovana družba pridobila s pregledom zasebne elektronske pošte na telefonu, ki je bil last oškodovane družbe in ga je obdolženi B.F. uporabljal v času trajanja delovnega razmerja, dopustni, čeprav za to ni imela njegovega soglasja. Ugotovilo je namreč, da je bilo s pregledom zasebne elektronske pošte poseženo v zasebnost obdolženega F. ter v pravico do komunikacijske in informacijske zasebnosti, vendar pa nato zaključilo, da vsak poseg v ustavno zagotovljene pravice ni nedopusten že sam po sebi, temveč je o protipravnem posegu mogoče govoriti le tedaj, kadar cilji, ki se s tem zasledujejo, posega ne opravičujejo. Nadalje je povsem ustrezno opravilo test sorazmernosti, kjer je tehtalo med pomenom in nevarnostjo kršitve z vidika obdolženih F. in L. na eni strani in pravicami oškodovane družbe A. d.o.o. ter njenem interesu po učinkoviti zaščiti in varstvu lastnih pravic in premoženja na drugi strani. Po opravljeni presoji je utemeljeno zaključilo, da je bil interes oškodovane družbe A. d.o.o., ne glede na kršitev pravice do komunikacijske in informacijske zasebnosti obdolžencev, močnejši. Oškodovana družba namreč ni izvajala nadzora in zbirala osebnih podatkov, kot to zmotno zatrjuje pritožba, temveč je šele po obvestilu zaposlenega A.S., ki je naključno vpogledal v aplikacijo Gmail, preko službenega telefona pregledala podatke elektronske pošte obdolženega F. Pri tem ne gre prezreti, da je oškodovana družba tako ravnala po prenehanju delovnega razmerja obdolženega F., in sicer v zvezi s sumom storitve kaznivega dejanja obdolženih F. in L. zoper njo. Po obrazloženem in upoštevaje, da je oškodovana družba h kazenski ovadbi predložila le podatke, ki se nanašajo na oškodovano družbo (ne pa tudi drugih zasebnih sporočil obdolženega B. F.), s čimer je zasledovala legitimen cilj, ki se odraža v varovanju zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS, posredovanje teh dokazov policiji pa je bil primeren in edini možen način za začetek kazenskega pregona zoper obdolženca, saj sicer oškodovana družba organom pregona ne bi mogla podati kvalitetne in dokazno podprte kazenske ovadbe, ne gre za nezakonit dokaz. Poročilo detektivke, ki jo je angažirala oškodovana družba, namreč ni listina oziroma dokaz, ki bi ga bilo treba izločiti iz spisa, ker detektiv ne zbira informacij v skladu z določilom 148. člena ZKP. Uporaba dokaznega gradiva, ki ga pridobi detektiv pri opravljanju svoje dejavnosti je dopustna, če je gradivo pridobljeno na zakonit način, kot je to bilo v obravnavani zadevi, torej v mejah, ki jih dopušča ZDD-1.
predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja - zamuda roka - predlog za vrnitev v prejšnje stanje
Predlog za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za vložitev predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ni dovoljen, čeprav v konkretnem primeru na drugi strani ni nasprotne stranke oziroma oškodovanca, ki bi z ugoditvijo predlogu za vrnitev v prejšnje stanje utrpel kakšne posledice oziroma izgubil kakršnekoli pravice, vendar ta okoliščina ne vpliva na vprašanje dovoljenosti predloga za vrnitev v prejšnje stanje, niti samo po sebi ne predstavlja razloga za ugoditev predlogu za vrnitev v prejšnje stanje.