sprememba obtožnice - isti historični dogodek - drugačno dejansko stanje - relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka
Spremenjena obtožnica v skladu s prvim odstavkom 344. člena ZKP se je nanašala na isti historični dogodek, ki je že bil predmet obtožbe, sprememba pa je bila vložena glede na spremenjen obdolženčev zagovor, zato je sprememba dopustna. Državni tožilec na glavni obravnavi spremeni obtožnico, če po njegovi oceni izvedeni dokazi kažejo na drugačno dejansko stanje, kot ga je videl ob vložitvi obtožnice. Državni tožilec namreč lahko prosto razpolaga z obtožnico in ni potrebno, da bi se na glavni obravnavi pokazala nova dejstva, na podlagi katerih bi državni tožilec spremenil obtožnico, ampak zadostuje že, da državni tožilec oceni, da se je spremenilo dejansko stanje. Obtožnico bo spremenil glede na svojo presojo dejanskega stanja. Edina omejitev je, da se mora predmet obtožnice še vedno nanašati na isti historični dogodek.
ZST-1 člen 12, 12/2, 12/3. ZPP člen 108, 108/1, 108/2, 108/4. URS člen 14, 18, 21, 22.
nepopoln predlog za oprostitev plačila sodne takse - obvezne sestavine predloga za oprostitev plačila sodnih taks - nepopolna dopolnitev vloge - prepozna dopolnitev - zavrženje predloga za oprostitev plačila sodne takse - enakost pred zakonom - enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem - prepoved mučenja - človekovo dostojanstvo - prestajanje zaporne kazni - nesporna dejstva - nerelevantne pritožbene navedbe
Prvotožeča stranka niti ne nasprotuje razlogom v izpodbijanem sklepu, da ni predložila vseh podatkov v skladu z drugim odstavkom 12. člena ZST-1. Zato sodišče druge stopnje pri presoji izpodbijanega sklepa ugotavlja, da so razlogi slednjega pravilni. Na drugačno stališče sodišča druge stopnje ne more vplivati pritožbeni razlog, da je prvotožeča stranka na prestajanju zaporne kazni, brez dohodkov, ločena od družine in da se ga ne more obravnavati tako, kot da je poročen. Slednje namreč ne more vplivati na presojo pravilnosti izpodbijanega sklepa in pravilne uporabe drugega odstavka 12. člena ZST-1. Prvotožeča stranka niti ne uveljavlja, da je poskušala dobiti podatke od svojih družinskih članov, kar naj bi ji bilo zaradi prestajanja zaporne kazni onemogočeno. Prav tako sodišču ni posredovala svojih podatkov, kar je bila dolžna in ji je bilo natančno pojasnjeno v 3. točki razlogov izpodbijanega sklepa.
nujna zadeva - objava popravka - začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) - neplačilo sodne takse - pritožba se šteje za umaknjeno
Da gre za nujno zadevo potrjuje določba prvega odstavka in 6. točke drugega odstavka 83. člena ZS, ki kot nujne opredeljuje tudi spore za objavo popravka objavljene informacije. Sodišče prve stopnje je že samo pojasnilo, da so v obravnavani zadevi v skladu z ZS roki tekli ves čas postopka kljub sprejetim ukrepom po 83.a členu ZS in po Zakonu o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javno pravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2.
Bistvo napotila iz 362. člena ZPP je v tem, da je nižje sodišče nanj vezano. Instančno sodišče ne daje navodil sodišču prve stopnje, kako naj odloča. Pri odločanju je namreč sodišče prve stopnje neodvisno. To pa ne pomeni, da mu ni potrebno opraviti vseh pravdnih dejanj in obravnavati vseh spornih vprašanj, na katera je opozorilo instančno sodišče. Nižje sodišče ni vezano na materialnopravno stališče instančnega sodišča, je pa vsekakor vezano na procesnopravna stališča - opraviti namreč mora vsa tista dejanja, na katera je instančno sodišče opozorilo. Razpravljajoči sodnik tu nima diskrecijske pravice, ali bo upošteval instančno odločbo in napotke oziroma koliko in v katerem delu jih bo upošteval.
zasliševanje prič - anonimna priča - zaščitni ukrepi - zaslišanje preko videokonference - vodstvo glavne obravnave - odstranitev obdolženca iz sodne dvorane
Zaščitni ukrep je sodišče na podlagi določil 240.a člena ZKP odredilo za pričo, katere identiteta je razkrita. Sodišče lahko na glavni obravnavi uporabi določila 327. člena ZKP in odloči, da se obdolženca za čas zaslišanja priče, odstrani iz sodne dvorane ali pričo zasliši preko videokonference (4. točka drugega odstavka 244.a člena ZKP).
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSL00037301
ZIKS-1 člen 12.
alternativni način izvršitve kazni zapora - zapor ob koncu tedna - vikend zapor - formalni pogoji
Zagovornik obsojenega je pritožbi priložil pogodbo o zaposlitvi za obsojenega, ki jo je ta dne 29. 6. 2020 sklenil z delodajalcem A. A., s.p. za delovno razmerje za določen čas od 6. 7. 2020 do 6. 7. 2021. Na podlagi navedenega dejstva tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da je formalni pogoj za alternativno prestajanje zaporne kazni po 12. členu ZIKS-1 nastopil kasneje, po odločitvi prvostopenjskega sodišča.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00038062
OZ člen 187. ZPP člen 212, 254, 285.
pasivna legitimacija - odškodninska odgovornost naročitelja in izvajalca - solidarna odgovornost naročnika in izvajalca del - splošni pogoji za zavarovanje odgovornosti - predpostavke odgovornosti - pravno relevantna vzročna zveza - škodni dogodek - obstoj protipravnosti - nenadni in presenetljivi dogodek - izpodbijanje izvedenskega mnenja - dokazni standard - mejni prag zadostne verjetnosti - nestrinjanje stranke z izvedenskim mnenjem - postavitev dodatnega izvedenca - predpravdno izvedensko mnenje - obrazložitev pritožbe
V obrazložitvi pritožbe je treba jasno opredeliti razloge, ki naj bi jo utemeljili; pritožnik se tega bremena ne more znebiti s sklicevanjem na navedbe, ki jih je podal pred sodiščem prve stopnje. Posledično tožena stranka ne more uspeti s pavšalnim sklicevanjem na trditve o nesklepčni tožbi v pripravljalnih vlogah. Po jasnem stališču Ustavnega sodišča lahko odgovor na strankine navedbe izhaja tudi iz konteksta celotne obrazložitve. Upoštevajoč izčrpno obrazložitev sodišča prve stopnje o obstoju pasivne legitimacije ter predpostavkah odškodninske odgovornosti, pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje glede ugovorov tožene stranke v tem delu ni izrecno opredelilo, ni utemeljena.
Protipravnost tudi sicer ne pomeni, da mora sodišče ugotoviti kršitev določenega predpisa ali splošne norme pravnega reda, temveč zadostuje, da je ravnanje oškodovalca v nasprotju z običajnimi normami obnašanja in dobrimi običaji.
Glede predpostavke krivde višje sodišče poudarja, da mora oškodovanec zatrjevati in dokazati obstoj prvih treh predpostavk odškodninske odgovornosti. Ob obstoju vseh treh predpostavk (s katerih ugotovitvijo višje sodišče soglaša) je na toženi stranki breme dokazovanja ustrezne skrbnosti ravnanja (pod)izvajalca, saj se krivda v obliki (navadne) malomarnosti domneva. Posledično tožena stranka neutemeljeno poskuša prevaliti odgovornost dokazovanja svoje krivde na tožnike, saj je razbremenitev odgovornosti njeno trditveno in dokazno breme, ki pa ga tožena stranka ni zmogla.
Iz opisa kaznivega dejanja pod 1. točko krivdoreka izpodbijane sodbe torej ne izhaja, na kakšen način je bilo obdolžencu pri lovu v pomoč motorno vozilo. Takšen opis kaznivega dejanja, pa po presoji pritožbenega sodišča, ne predstavlja zapolnitve dejanskega stanu kaznivega dejanja nezakonitega lova, po tretjem odstavku 342. člena KZ-1. Tako je glede tega kaznivega dejanja pritožbeno sodišče ugotovilo kršitev kazenskega zakona, v smislu določil prvega odstavka 372. člena KZ, ki je narekovala spremembo sodbe sodišča prve stopnje tako, da se obdolženca iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP, oprosti obtožbe.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DAVKI - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00038215
SPZ člen 142. OZ člen 40, 40/2, 50, 50/1, 86, 86/1. ZPP člen 4, 4/1, 11, 11/1, 219a, 302, 302/3, 337, 337/1, 339, 339/1. ZDavP-2 člen 3.
ničnost pogodbe - navidezna (simulirana) pogodba - nedopusten nagib - izogibanje davčnim obveznostim - izigravanje upnikov - nasprotovanje moralnim načelom - posojilna pogodba - sporazum o ustanovitvi hipoteke - vknjižba hipoteke - vrstni red vpisov v zemljiško knjigo - glavna obravnava v ponovljenem postopku - branje zapisnika - načelo neposrednosti - načelo ekonomičnosti in pospešitve postopka - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - nedovoljene pritožbene novote - zloraba pooblastil - pridobivanje podatkov po uradni dolžnosti - premoženjsko stanje
Drži sicer, da se je po (drugi) razveljavitvi sodbe glavna obravnava začela znova in pred drugim sodnikom. Vendar pa lahko sodnik, po tem, ko so se stranke o tem izjavile, odloči, da se priče in stranke ne zaslišijo znova, temveč, da se preberejo zapisniki o izvedbi teh dokazov, saj mu podlago za takšno odločitev daje tretji odstavek 302. člena ZPP. Gre za kompromis med načelom neposrednosti ter ekonomičnosti in pospešitve postopka. Reproduciranje izvedenih dokazov z branjem zapisnikov je namenjeno predvsem seznanitvi novega sodnika z zadevo, saj se sodišče z zadevo ne seznani samo med glavno obravnavo, pač pa sme in mora izvedene dokaze preučiti tudi med pripravami na glavno obravnavo. Iz tega razloga tudi ni mogoče pritrditi pritožbenemu očitku o kratkotrajnosti glavne obravnave, na podlagi česar pritožniki sklepajo, da sodišče prve stopnje dokazov ni niti vpogledalo, še manj prebralo. Pritožniki tudi zmotno menijo, da bi sodišče v ponovljenem postopku moralo ponovno neposredno izvesti vse dokaze že zato, ker so tako predlagali. Tudi dejstvo, da se niso strinjali z branjem zapisnikov zaslišanih strank in prič in so izrecno vztrajali pri ponovni neposredni izvedbi vseh dokazov, ne preprečuje sodišču, da namesto ponovnega zaslišanja zapisnike zgolj prebere ter prič in strank ne zaslišuje ponovno. Bistveno je namreč, da so se toženci imeli možnost izjaviti.
Sodišče prve stopnje je natančno analiziralo celotno premoženjsko stanje prvega toženca in njegove družine v daljšem časovnem obdobju in prepričljivo ter argumentirano ugotovilo, da bi bilo zgolj teoretično možno, da bi v gotovini privarčevali 151.000,00 EUR, praktično pa je bilo to povsem nerealno in neživljenjsko. Že v razveljavitvenem sklepu je opozorjeno, da je zatrjevana skromnost v nasprotju z drugimi navedbami v postopku. Prvi tožnik oziroma njegova soproga sta bila v obdobju med letoma 2005 in 2007 (so)lastnika 3 nepremičnin, kljub zatrjevanim obsežnim prihrankom pa sta za nakup nepremičnin najela kredit. Že dejstvo sočasnega lastništva treh nepremičnin (pri čemer sta dve pridobila z nakupom), ne more šteti kot „skromen“ način življenja. Dejstvo nakupa dveh nepremičnin s kreditom pa hkrati ne dokazuje zatrjevanega obstoja „zajetnih“ finančnih sredstev. V istem obdobju je po izpovedi prvega toženca z znatnimi sredstvi tudi dokapitaliziral družbo svoje soproge, katere osnovni kapital znaša 39.000,00 EUR. Izpoved o skromnem življenju negira tudi očitno neuspešna investicija v obratovanje restavracije na naslovu ..., o čemer so izpovedale priče. Nič od naštetega, vključno s pričakovanim življenjskim standardom in stroški direktorja bančne ustanove, ne nakazuje, da je družina prvega toženca živela skromno. Povsem izkustveno in življenjsko nelogično je, da bi celotna družina dolga leta varčevala, živela skromno, za svoje obveznosti najemala posojila, hkrati pa vse svoje prihranke za trinajst let brez vsakršnega zavarovanja posodila prijatelju, pri čemer za takšno „posojilo“ ne obstaja noben relevanten listinski dokaz. Prvi toženec ni znal pojasniti niti tega, zakaj je posojilo delno dal v gotovini, drugi toženec pa posojila očitno ni potreboval, saj ga je takoj nakazal na račun svojega podjetja.
Tako kot sodišče prve stopnje tudi višje sodišče zaključuje, da je šlo za navidezno pogodbo v smislu prvega odstavka 50. člena OZ: pogodba je bila sklenjena le z namenom, da se nasproti davčnemu organu prikaže kot sklenjena, čeprav pogodbene stranke niso prevzele nobenih pogodbenih obveznosti, niti niso na tej podlagi prevzele kakršnihkoli pravic, pač pa so zasledovale namen, da se drugi toženec izogne plačilu davka. Šlo je za nedopusten nagib (drugi odstavek 40. člena OZ), ki je odločilno vplival na vse tožence, da so sklenili pogodbo in notarski zapis o zavarovanju terjatve, saj so vedeli, da je namen sklenitve pogodbe le v izognitvi plačila davka. Način, kakršnega se je poslužila tožena stranka, ne pomeni le nedopustnega nagiba, pač pa prav tako nasprotuje moralnim načelom, zaradi česar je ničnost podana tudi na podlagi prvega odstavka 86. člena OZ.
tek in pretrganje zastaranja kazenskega pregona - storitev novega kaznivega dejanja
Res je sicer to, kar prvo sodišče ugotavlja v izpodbijanem sklepu in sicer, da glede na predpisano denarno kazen ali kazen zapora do treh mesecev, za obdolženki očitano ji kaznivo dejanje, glede na določbo 5. točke prvega odstavka 90. člena KZ-1, kazenski pregon ni več dopusten, če preteče 6 let od storitve kaznivega dejanja. Toda pri tej svoji odločitvi je prvo sodišče spregledalo določila o teku in pretrganju zastaranja kazenskega pregona iz četrtega odstavka 91. člena KZ-1, ki določajo, da se zastaranje pretrga, če storilec v času, ko teče zastaralni rok, stori enako hudo ali hujše kaznivo dejanje. V tem primeru zastaranje začne teči znova.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00038056
ZPP člen 286, 337. ZASP člen 81.
kolektivna organizacija za uveljavljanje avtorskih pravic - avtorsko delo - nadomestilo za uporabo avtorskega dela - cena - prihodek - pravočasne trditve - navedba dejstev in predložitev dokazov do konca prvega naroka za glavno obravnavo - pritožbene novote - nove trditve v pritožbi
Tožena stranka v pritožbi izpodbija (le) ugotovljene prihodke uporabnika in navaja, kakšne prihodke je imel bar po posameznih letih. Ne navede, zakaj teh navedb ni podala že prej, med postopkom. Skladno z določilom 286. člena ZPP mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke.
V skladu z določilom 337. člena ZPP pa sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti od prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 286. člena ZPP.
NEPRAVDNO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - USTAVNO PRAVO
VSL00038542
URS člen 19, 19/1, 19/2, 35, 51, 51/3. ZDZdr člen 39, 61.
sprejem osebe na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve v nujnem primeru - pogoji za prisilno zadržanje na zdravljenju - zdravljenje v psihiatrični bolnišnici - omejitev pravice do prisotnosti pri izvajanju dokazov - prisilni ukrep - pravica do osebne svobode - pravica do varstva duševne integritete - pravica do prostovoljnega zdravljenja - odvzem prostosti - demenca - duševna motnja
Namen prisilnega pridržanja in zdravljenja v psihiatrični bolnišnici je v odvrnitvi nevarnosti, ki jo bolnik zaradi bolezni lahko povzroči bodisi drugim, bodisi sebi, pa tudi v tem, da se odpravijo razlogi, zaradi katerih je pridržanje odrejeno.
Udeleženec zaradi nerednega jemanja zdravil, v posledici česar je prišlo do poslabšanja njegove bolezni, nedvomno ogroža svoje zdravje, pa tudi zdravje drugih (heteroagresija), pri čemer je takšno ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje.
ZLNDL člen 3. ZPDS člen 6, 7. ZPN člen 7. ZUN člen 46. SPZ člen 112.
ničnost prodajne pogodbe - etažna lastnina - pravica uporabe na funkcionalnem zemljišču - razpolaganje s funkcionalnim zemljiščem - predmet izven pravnega prometa - pravni interes za ugotovitveno tožbo
Ne drži pritožbena navedba, da bi stališče sodišča prve stopnje o neskladnosti zemljiškoknjižnih vpisov z dejanskim stanjem prišlo v poštev le v primeru, če bi obstajal določen pravni posel ali akt oblastvenega organa, na podlagi katerega bi lahko prišlo do veljavnega prenosa pravice uporabe na nepremičninah v družbeni lastnini, ki pa ga tožnici v obravnavani zadevi naj ne bi navedli in predložili. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da so etažni lastniki s pridobitvijo pravice do uporabe na posameznih delih stavbe že po zakonu pridobili skupno trajno pravico uporabe na zemljišču, na katerem stoji stavba, in na zemljišču, potrebnem za njeno redno rabo (6. člen ZPDS); ta pravica je sledila pravici na objektu (7. člen ZPDS in 7. člen ZPN). Tudi to stališče je v sodni praksi že ustaljeno.
Odločba je bila nedvomno izdana v upravnem postopku (pritožba dopustna na Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport), gre torej za upravno in ne za civilno pravno zadevo v smislu določila 1. člena ZPP.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO
VSL00038644
ZPP člen 347, 347/2, 347/5, 348, 348/6. ZZZDR člen 12, 12/2. DZ člen 4, 4/2.
zapuščinski postopek - dedni delež - dedovanje denacionaliziranega premoženja - dokazni postopek - dokazni standard - materialno procesno vodstvo - pritožbena obravnava - izvenzakonska življenjska skupnost - elementi izvenzakonske skupnosti - volja živeti v izvenzakonski skupnosti - skupno življenje - medsebojna čustvena navezanost - trajanje izvenzakonske skupnosti - ekonomska skupnost
Življenjska skupnost je trajala vsega tri leta. Na začetku te skupnosti je bil M. V. star 71 let, M. B. pa 54 let. Občutna starostna razlika bi bila znatna ovira za pristno čustveno razmerje celo za bistveno mlajše partnerje. Poleg tega je bila M. B. tedaj komaj dva meseca vdova. Po izpovedi priče I. B. je bila zaradi moževe smrti neutolažljiva. Ni verjetno, da bi se v tem starostnem in življenjskem obdobju lahko tako hitro in intenzivno čustveno navezala na sedemnajst let starejšega M. V., čeprav je bil njen znanec in možev prijatelj.
Če bi bilo njuno sobivanje res odraz njune skupne želje po oblikovanju skupnosti, enake zakonski zvezi, potem ni videti tehtnih razlogov, zakaj je nista formalizirala s poroko. Oba sta bila namreč pred njuno zvezo že poročena.
V tem kontekstu ni mogoče slediti materialno pravnemu stališču VS RS, da lahko sodišče druge stopnje (v tej fazi postopka) v skladu z 200. členom ZPP pravico do udeležbe stranskega intervenienta presoja po uradni dolžnosti. Uporaba citirane določbe ZPP pred sodiščem druge stopnje, pa čeprav le v okviru presoje stroškov postopka, bi bila v nasprotju z načelom pravne varnosti in varstva pravnomočnosti, ki sta sestavni del pravice do učinkovitega sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS. Stranka, ki v pravdi ne uspe, mora nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Pravica do povračila stroškov se nanaša samo na potrebne oziroma za pravdo koristne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP). Izhajajoč iz takšne ureditve je VS RS v svoji odločbi sodišču druge stopnje naložilo, da presodi koristnost dejanj stranskih intervenientov v postopku, njihov prispevek pri zbiranju in predstavitvi procesnega gradiva oziroma pri predstavitvi predmeta spora in argumentov. Ne glede na to, da sta vstopila v pravdo šele v novem sojenju (po razveljavitvi vmesne sodbe I Pg 1229/2013 z dne 26. 2. 2016), pritožbeno sodišče zaključuje, da stroški za (njuna) procesna dejanja predstavljajo stroške, potrebne za pravdo. Dejstvo je, da je sodišče druge stopnje z odločbo I Cpg 218/2017 z dne 6. 2. 2018 citirano vmesno sodbo razveljavilo (tudi) iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, tako da sta po prepričanju tega sodišča navedena udeleženca upravičeno pričakovala, da se bodo v novem sojenju obravnavala obsežna dejanska in pravna vprašanja in da bosta lahko v zvezi s pravočasno zatrjevanimi dejstvi in ponujenimi dokazi vplivala na potek postopka. V tem kontekstu ni odveč pripomniti, da se v času njunega vstopa v pravdo sodišče prve stopnje z višino škode sploh še ni ukvarjalo. Res je sicer, da so njune navedbe, ki sta jih "uspela" podati pred sodiščem prve stopnje, vsebinsko bistveno manj obsežne kot navedbe prvih štirih intervenientov, vendar je tudi pri presoji potrebnosti njunih stroškov treba izhajati iz izhodišč ZOdvT, ki temelji na plačilu ene nagrade za opravo določenega sklopa enakovrstnih storitev v isti zadevi. Na presojo, ali je bila njuna intervencija v stroškovnem smislu potrebna in koristna, namreč ne more vplivati dejstvo, da se je kmalu za tem, ko sta se pridružila tožencema, postopek pred sodiščem prve stopnje zaključil s (ponovno) izdajo vmesne sodbe. Koristnost njunih procesnih dejanj je treba presojati ex ante, glede na fazo postopka oziroma razmere, ki so obstajale v času, ko je bilo opravljeno posamezno procesno dejanje. Pri tem je treba izhajati iz osnovnega položaja, ki ga ima stranki intervenient v pravdi - s tem, ko pomaga eni od strank, primarno varuje svoje lastne pravne interese. Zaradi tega mu daje pravni sistem možnost, da na eni strani nadzoruje stranko, od katere je odvisna njegova pravna situacija, na drugi strani pa ima možnost, da s svojimi dejanji nadomesti strankino pasivnost. Njegova aktivnost je odvisna od aktivnosti stranke, ki se ji je pridružil. Glede presoje, ali so intervenienti upravičeni do nagrade za narok in do povrnitve s tem povezanih stroškov, je sodišče druge stopnje izhajalo iz teoretičnega izhodišča, da ne zadošča, da so stroški potrebni, da bi se dosegel končni cilj v pravdi, ampak morajo biti tudi v pravilnem razmerju s procesnim ciljem, biti morajo smotrni. Sodišče druge stopnje tako zaključuje, da stroški stranskih intervenientov, ki so nastali v zvezi s pritožbeno obravnavo v zadevi I Cpg 218/2017, niso bili smotrni, saj se na pritožbeni obravnavi ni obravnavala pritožba nasprotne stranke, ampak stranke, ki so se ji stranski intervenienti pridružili. Zgolj cilj, da se ugodi pritožbama tožencev, po prepričanju sodišča druge stopnje ne zadošča za odločitev, da se stranskim intervenientom prizna nagrada za narok in povrnejo s tem povezani stroški. Smotrnost oziroma koristnost njihovih dejanj je treba presojati v okviru položaja, ki so ga slednji imeli v pritožbenem postopku. Ne le, da niso bili upravičeni vložiti odgovora na pritožbo stranke, ki so se ji pridružili, glede na stališče VS RS tudi na pritožbeni obravnavi niso imeli možnosti podajati kakršnihkoli navedb. Ker pritožbena obravnava poteka v okviru navedb in razlogov, ki jih vsebuje pritožba (v tej zadevi so se na pritožbeni obravnavi le ponovili že izvedeni dokazi), pritožnik je na obravnavi omejen tudi z določbo šestega odstavka 348. člena ZPP (med drugim ne sme navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov), pritožbeno sodišče ugotavlja, da je (bila) tudi nadzorna (kontrolna) funkcija stranskih intervenientov na pritožbeni obravnavi močno omejena.
dopolnilni sklep o stroških - ugovor zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse - kriterij uspeha - nepotrebni stroški
Ugovor zoper plačilni nalog je enostransko pravno sredstvo vlagatelja ugovora glede plačila sodne takse in kot tak brezpredmeten za pravdni uspeh pravdnih strank.
Ker pritožnik ni uspel prepričati sodišča, da je poštni nabiralnik v kritičnem času imel, je bilo ravnanje vročevalcev, ki so mu obvestila lepili na vhodna vrata, skladno z drugim odstavkom 141. člena, pravilno. Zato tudi pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da uveljavljeni obnovitveni razlog iz 2. točke 394. člena ZPP ni podan.
predlog za oprostitev plačila sodne takse - zavrnitev predloga za oprostitev plačila sodne takse - premoženjsko stanje prosilca - povprečni mesečni dohodek
Pri oprostitvah/obročnih plačilih sodnih taks je potreben restriktiven pristop, saj gre za izjemo od pravila, da se v postopkih pred sodišči plačujejo takse v skladu z ZST-1, izjeme pa je treba razlagati ozko. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je predlog za oprostitev plačila sodne takse zavrnilo.
zavrženje nepopolnega predloga za oprostitev plačila sodnih taks - izjava o premoženjskem stanju - dopolnitev predloga za taksno oprostitev - začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19)
Držijo pritožbene navedbe, da je bilo delo državnih uradov in drugih institucij med epidemijo ovirano, vendar tožena stranka trditev, da vloge ni pravočasno dopolnila iz tega razloga, ni konkretizirala. S pavšalnimi navedbami o nemožnosti pridobitve potrebnih dokazil s pritožbo ne more uspeti.