ZZDej-K člen 41, 41/4. ZLD-1 člen 8, 8/2, 39, 39/4.
koncesije - koncesija za opravljanje zdravstvene dejavnosti - zdravstvena dejavnost - trajanje koncesije - poseg v pridobljene pravice koncesionarja - sprememba časa trajanja koncesije - retroaktivnost - ustavna presoja
Ustavno sodišče Republike Slovenije je v odločbi U-I-193/19 z dne 6. 5. 2021 poudarilo, da je prevladujoč javni interes pri izvajanju trajne in prevladujoče negospodarske javne službe v obliki zavodov, kar je ustavno dopusten cilj. Naslednji stvaren razlog, ki opravičuje spremenjeno ureditev, je preprečitev zapiranja trga in omejevanje konkurence, kar je že samo po sebi ustavna kategorija. Glede na tako pomembne cilje izpodbijane ureditve, po presoji naslovnega sodišča, z načinom izvrševanja koncesijskega razmerja, kot je določeno v sporni določbi ZZDej-K (čas trajanja koncesijskega razmerja za obdobje 15 let) ta meja ni presežena, kar pomeni, da zakon na ustavno dopusten način ureja uživanje lastnine oziroma v tem primeru premoženjskega upravičenja.
ZZDej-K člen 41, 41/4, 44f. URS člen 14, 33, 74, 155.
koncesija - trajanje koncesije - poseg v pridobljene pravice koncesionarja - sprememba koncesijskega akta - prepoved retroaktivnosti - svobodna gospodarska pobuda - odločitev ustavnega sodišča
S spremembo 43. člena ZZDej tožnici koncesija ni bila odvzeta. Prav tako ni bil zožen njen dosedanji obseg in tožnici niso bile naložene nobene obveznosti ali omejitve pri opravljanju njene dejavnosti. Za razliko od prej nedoločenega roka trajanja koncesijskega razmerja je določen rok trajanja 15 let. To obdobje teče od uveljavitve zakona in ne posega v obdobje, v katerem jo je koncesionar že izvajal. Zato ni utemeljena tožbena trditev, da sprememba ni dopustna brez določitve nadomestila. Določitev obdobja trajanja koncesije za obdobje 15 let namreč ne spreminja načina opravljanja javne službe na podlagi koncesije in ne zmanjšuje njene vrednosti, ne prizadene posebej le določenega imetnika pravice, ta sprememba pa, kot je pojasnilo že Ustavno sodišče, tudi ni bila nepredvidljiva.
Vsak oblastni ukrep (ki neugodno) učinkuje na posameznikovo premoženjsko sfero, ne pomeni nujno posega v človekovo pravico iz 33. člena Ustave, katerega dopustnost se presoja po strogem testu sorazmernosti. Lahko pomeni le urejanje načina pridobivanja in uživanja lastnine z namenom zagotavljanja njene gospodarske, socialne ali ekološke funkcije, ki ni podvrženo ustavnosodni presoji po strogem testu sorazmernosti. Kje je meja pooblastila iz 67. člena Ustave, je odvisno od narave stvari, ki je predmet lastnine oziroma premoženjskega upravičenja. Ustavno sodišče je izpostavilo prevladujoč javni interes pri izvajanju trajne in prevladujoče negospodarske javne službe v obliki zavodov, kar je ustavno dopusten cilj. Naslednji stvaren razlog, ki opravičuje spremenjeno ureditev, je preprečitev zapiranja trga in omejevanje konkurence, kar je že samo po sebi ustavna kategorija. Glede na tako pomembne cilje izpodbijane ureditve po presoji sodišča z načinom izvrševanja koncesijskega razmerja, kot je določeno v sporni določbi ZZDej-K (čas trajanja koncesijskega razmerja za obdobje 15 let), ta meja ni presežena, kar pomeni, da zakon na ustavno dopusten način ureja uživanje lastnine oziroma v tem primeru premoženjskega upravičenja.
Ali za podaljšanje koncesije ni potrebe, ker bo program lahko izvajal javni zavod (da je to primarna oblika, pa je po presoji Ustavnega sodišča cilj, ki je v skladu z Ustavo), bo na podlagi strokovnih izhodišč tretjih oseb presojal koncedent. Konkurenca med javnimi zavodi in koncesionarji je torej vzpostavljena v tem smislu, da koncesije ne bodo več potrebne, če bodo javni zavodi v prihodnje pri izvajanju zdravstvene dejavnosti tako uspešni, da ne bo potrebno dopolnjevanje te dejavnosti z izvajanjem javne službe v obliki koncesij.
ZZDej člen 44f. ZZDej-K člen 41, 41/4. URS člen 33, 51, 74.
koncesije - poseg v pravnomočno razmerje - retroaktivnost - odločba Ustavnega sodišča
Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-193/19-14 z dne 6. 5. 2021 odločilo, da četrti odstavek 41. člena ZZDej-K ni v neskladju z Ustavo. Skladno s tretjim odstavkom 1. člena Zakona o ustavnem sodišču so odločbe Ustavnega sodišča obvezne.
Z omejitvijo časa trajanja koncesije se po presoji sodišča v ničemer ne poseže v zasebno lastnino tožeče stranke. Po preteku 15 let se namreč lahko koncesija podaljša. Tudi če se po tem obdobju ne bi podaljšala, bi lahko tožeča stranka še naprej opravljala svojo dejavnost kot zasebno zdravstveno dejavnost, le brez koncesije.
smrt pacienta - obrazložitev odločbe - bistvena kršitev določb postopka - informiranost pacienta - pacientove pravice - kršitev pacientovih pravic
Tožnica utemeljeno opozarja, da obrazložitev odločbe v izpodbijanem delu ne zadosti predpisanemu zakonskemu standardu. Komisija namreč v odločbi zaključuje, da je bila kršena pacientova pravica do obveščenosti in sodelovanja, ker začasno odpustno pismo ni v celoti v skladu s tretjim odstavkom 24. člena ZPacP, za razliko od pozneje izdanega odpustnega pisma. Vendar pa Komisija v odločbi ni konkretno ugotovila in obrazložila, kakšna je sploh vsebina začasnega odpustnega pisma, in ne utemeljila, zakaj takšna vsebina v okoliščinah obravnavanega primera ni bila ustrezna, kot tudi ni pojasnila, kakšna je vsebina končnega odpustnega pisma, kolikor svojo odločitev temelji na primerjavi z njim.
ZIUZEOP člen 20, 20/2. Odlok o preklicu epidemije nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) (2020) člen 1, 3, 4.
interventni ukrep - začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) - epidemija - preklic - postopek sprejema akta - veljavnost akta
Vlada RS je dne 14. 5. 2020 sprejela in objavila Odlok o preklicu epidemije nalezljive bolezni SARS - COV-2, s katerim je na območju Republike Slovenije preklicala epidemijo (1. člen Odloka). Hkrati je v 3. členu določila, da z dnem uveljavitve Odloka preneha veljati Odredba o razglasitvi epidemije nalezljive bolezni SARS-CoV-2 na območju Republike Slovenije. Vlada RS je torej prenehanje epidemije vezala na dan uveljavitve Odloka, pri čemer iz 4. člena Odloka izhaja, da le-ta začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu RS. Ker je bil Odlok objavljen 14. 5. 2020, to pomeni, da je začel veljati 15. 5. 2020, kar pomeni, da s 15. 5. 2020 ni bila več razglašena epidemija na območju Republike Slovenije.
koncesije - trajanje koncesije - poseg v pridobljene pravice koncesionarja - sprememba časa trajanja koncesije - pogodba o koncesiji - sprememba pogodbe - ustavna presoja - retroaktivnost
Sodišče ugotavlja, da toženka v izpodbijani odločbi ni pravilno uporabila določbe 41. člena ZZDej-K, na katero opira svojo odločitev, torej da je zmotno uporabila materialno pravo. Koncesijsko odločbo, ki je bila izdana za nedoločen čas, bi v skladu s četrtim odstavkom 41. člena ZZDej-K lahko toženka zgolj spremenila tako, da bi trajanje koncesijskega razmerja spremenila iz nedoločenega časa v določen čas 15 let, ne pa tožnici podelila koncesije za določen čas, kot je to navedla v 1. točki izreka.
ZLD-1 člen 8, 8/2, 39, 39/4. URS člen 49, 51, 155. ZZDej-K člen 41, 41/4.
dodelitev koncesije - sprememba časa trajanja koncesije - neustavnost zakona - prepoved povratne veljave pravnih aktov - pravica do zasebne lastnine - svobodna gospodarska pobuda
Po presoji sodišča na abstraktni ravni sicer ni mogoče izključiti možnosti, da v nekaterih primerih, ko koncesija ne bo podaljšana (kar je torej bodoč in negotov dogodek, ki ga ni mogoče posploševati in predpostavljati, da bo nastopil v vsakem primeru), ob prenehanju koncesijskega razmerja v dejavnost vložena sredstva s prejetim zaslužkom ne bodo (v celoti) povrnjena. V zvezi s tem pa ne gre prezreti sedaj veljavnega 44. f člena ZZDej, ki določa, da koncedent in koncesionar medsebojna razmerja v zvezi z opravljanjem koncesije uredita s pogodbo, pri čemer morata urediti tudi način financiranja koncesijske dejavnosti ter pravice in obveznosti v času trajanja, kot tudi po poteku koncesijske dobe. V primeru obsežnih vlaganj, potrebnih za izvajanje konkretne koncesijske dejavnosti, bo torej vprašanje, ali se ob prenehanju koncesije morebitna neamortizirana vlaganja povrnejo, mogoče urediti s pogodbo. Kar se tiče že obstoječih koncesijskih razmerij, pri katerih koncesionarji do prenehanja koncesijskega razmerja z zaslužkom ne bi povrnili vloženih sredstev, pa je treba (v primerih, ko po koncesijski pogodbi koncedent pogodbe ni smel odpovedati z odpovednim rokom8) upoštevati, da lastninska svoboda posameznikov, ki jo varuje 33. člen Ustave, ni neomejena.
koncesije - koncesija za opravljanje zdravstvene dejavnosti - podelitev koncesij - pogodba o koncesiji - sprememba pogodbe - trajanje koncesije - pogodba o delu za določen čas - odločitev ustavnega sodišča
Toženka v izpodbijani odločbi ni pravilno uporabila določbe 41. člena ZZDej-K, na katero opira svojo odločitev, torej da je zmotno uporabila materialno pravo. Bistveno neskladje med izpodbijano odločbo in določbo četrtega odstavka 41. člena ZZDej-K pa je predvsem v odločitvi toženke, da koncesijsko odločbo razveljavi, tožniku pa ponudi v podpis novo koncesijsko pogodbo (4. in 5. točka izpodbijane odločbe). Za tako odločitev namreč toženka ni imela podlage niti v določbi četrtega odstavka 41. člena ZZDej-K, na katero se sklicuje, niti v drugih določbah ZZDej.
koncesije - koncesija za opravljanje zdravstvene dejavnosti - sprememba koncesijskega akta - pogodba za določen čas - odločitev ustavnega sodišča
ZZDej-K v četrtem odstavku 41. člena določa, da se koncesije za opravljanje zdravstvene dejavnosti, ki so bile pred uveljavitvijo ZZDej-K podeljene za nedoločen čas, spremenijo v koncesije za določen čas, in sicer za obdobje 15 let, šteto od uveljavitve tega zakona. Ustavno sodišče RS je v postopku za oceno ustavnosti z odločbo št. U-I-193/19-14 z dne 6. 5. 2021 odločilo, da četrti odstavek 41. člena ZZDej-K, na katerem temelji izpodbijana odločba, ni v neskladju z Ustavo.
Glede na določbe ZUT se v primeru neplačila upravne takse ta prisilno izterja. Posledica (morebitnega) neplačila upravne takse torej ni zavrženje vloge, za katero upravna taksa ni bila plačana, pač pa njena prisilna izterjava. ZUT namreč posledice zavrženja vloge, za katero upravna taksa ni plačana, ne določa.
koncesija - trajanje koncesije - poseg v pridobljene pravice koncesionarja - sprememba koncesijskega akta - prepoved retroaktivnosti - odločitev ustavnega sodišča
Četrti odstavek 41. člena ZZDej-K ni v neskladju z URS in v tovrstnih primerih ne gre za kršitev prepovedi povratne veljave pravnih aktov. Koncesijsko razmerje je trajno pravno razmerje, za katerega je značilno, da gre za izpolnjevanje obveznosti ali opravljanje storitev skozi daljše časovno obdobje in kot tako v času veljavnosti prejšnjega pravnega akta še ni bilo zaključeno. Četudi je bila v obravnavanem primeru izdana odločba o podelitvi koncesije in je kot taka pravnomočna, to še ne pomeni, da se ta odločba v prihodnje, pod pogoji, določenimi z zakonom, ne bo nikoli več spremenila.
ZNB člen 22, 23, 24, 25. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7.
obvezno cepljenje otrok - opustitev obveznega cepljenja - komisija za cepljenje - strokovno mnenje - vsebina strokovnega mnenja - pomanjkljivo strokovno mnenje - obrazložitev odločbe - pojasnilna dolžnost - pravica do izjave - bistvena kršitev določb postopka
Vrhovno sodišče RS je v sklepu št. X Ips 326/2009 z dne 16. 9. 2010, ki mu je sledila tudi sodna praksa Upravnega sodišča RS (I U 1684/2019, I U 1349/2019, I U 1348/2019, I U 1324/2019 in druge), pojasnilo, da ima mnenje Komisije naravo izvedenskega mnenja, z vsebino mnenja pa je treba starše seznaniti. Komisija mora torej obširno, natančno, celovito in strokovno odgovoriti na vse razloge, ki jih stranka navaja v predlogu za opustitev obveznega cepljenja. Pojasnilna dolžnost, ki zavezuje Komisijo, namreč zahteva, da svoje strokovno mnenje na ustrezen način obrazloži, četudi so ugovori staršev laične narave. Pomanjkljivo strokovno mnenje Komisije zato ne more biti zadostna podlaga za izdajo upravne odločbe, v kateri se je organ dolžan opredeliti do vseh relevantnih navedb stranke.
zdravstvena dejavnost - koncesija - podelitev koncesij - pogodba o koncesiji - sprememba koncesijskega akta - trajanje koncesije - pogodba za določen čas - ustavna odločba
Koncesijsko razmerje je trajno pravno razmerje, za katerega je značilno, da gre za izpolnjevanje obveznosti ali opravljanje storitev skozi daljše časovno obdobje in kot tako v času veljavnosti prejšnjega pravnega akta še ni bilo zaključeno. Četudi je bila v obravnavanem primeru izdana odločba o podelitvi koncesije in je kot taka pravnomočna, to še ne pomeni, da se ta odločba v prihodnje, pod pogoji, določenimi z zakonom, ne bo nikoli več spremenila. Zoženje oziroma zmanjšanje že uveljavljenih pravic tako ne pomeni učinkovanja predpisa za nazaj, kadar se pravice zmanjšujejo za čas po uveljavitvi zakona.
ZZDej-K člen 42, 42/4. URS člen 2, 33, 74, 155, 158.
varstvo konkurence - svoboda dela - pravica do zasebne lastnine
Ustavno sodišče RS je z odločbo št. U-1-193/19-14 z dne 6. 5. 2021 odločilo, da četrti odstavek 41. člena ZZDej-K ni v neskladju z URS. Skladno s tretjim odstavkom 1. člena ZUstS so odločbe ustavnega sodišča obvezne. Sodišče tudi ni ugotovilo, da bi četrti odstavek 41. člena ZZDej-K pomenil poseg v ustavno pravico tožnika do svobode dela (49. člena URS). Pri njem zaposleno medicinsko in administrativno osebje bi lahko še vedno svobodno opravljalo svoj poklic, saj prenehanje koncesijske dejavnosti v pridobljene pogoje za opravljanje poklica ne posega in jim ga ne onemogoča.
Sodišče v tem upravnem sporu ugotavlja, da je ustavno sodišče pri svoji presoji upoštevalo tudi vidik nove ureditve koncesij z vidika 74. člena URS, zato sodišče ni vložilo ponovne zahteve za oceno ustavnosti četrtega odstavka 41. člena ZZDej-K, ker naj bi bilo to določilo v nasprotju z 74. členom URS. Z omejitvijo časa trajanja koncesije se po presoji sodišča v ničemer ne poseže v zasebno lastnino tožeče stranke.
koncesija - sprememba koncesijskega akta - trajanje koncesije - kršitev materialnega prava
V izreku odločbe je napačno navedeno, da se tožeči stranki podeli koncesija v trajanju od 17. 12. 2018 do 16. 12. 2033, saj se skladno s četrtim odstavkom 41. člena ZZDej-K koncesije podelijo za obdobje 15 let, šteto od uveljavitve tega zakona (torej od 17. 12. 2017) in ne od 17. 12. 2018.
koncesija - trajanje koncesije - poseg v pridobljene pravice koncesionarja - prepoved retroaktivnosti - odločitev ustavnega sodišča
Sodišče je v drugi primerljivi zadevi (I U 103/2019) že vložilo zahtevo za oceno ustavnosti četrtega odstavka 41. člena ZZDej-K, ker je menilo, da je izpodbijana ureditev spremembe trajanja koncesije v neskladju s 155. in 2. členom URS. Vendar je Ustavno sodišče RS z odločbo št. U-1-193/19-14 z dne 6. 5. 2021 odločilo, da četrti odstavek 41. člena ZZDej-K ni v neskladju z URS. Skladno s tretjim odstavkom 1. člena Zakona o ustavnem sodišču so odločbe ustavnega sodišča obvezne.
URS člen 2, 33, 155. ZZDej člen 43, 43/2, 44f. ZZDej-K člen 41, 41/4.
koncesija - trajanje koncesije - poseg v pridobljene pravice koncesionarja
Po presoji sodišča trditev, da tožniku sporna določba 16. člena ZZDej-K, ki spreminja trajanje obdobja koncesije, po izteku koncesije preprečuje nadaljnje opravljanje njegovega poklica (s kupljeno opremo in zaposlenimi kadri), ne drži. Ne zgolj zato, ker je tožnik pravna oseba in kot tak ni nosilec osebnostnih pravic, med katere sodi svoboda dela, ampak tudi zato, ker bodo pri njem zaposleni oziroma na drug način angažirani zdravniki in medicinsko ter administrativno osebje še vedno lahko svobodno opravljali svoj poklic, saj prenehanje koncesijske dejavnosti v pridobljene pogoje za opravljanje poklica ne posega in jim ga ne onemogoča. Poseže lahko le v možnost opravljanja dela pri istem delodajalcu, kar pa ni pravica, ki jo varuje svoboda dela. Svobode dela (49. člen Ustave) in svobodne gospodarske pobude (74. člen Ustave) ni mogoče razumeti tako, da bi posameznim subjektom morala zagotavljati določeno delo oziroma dejavnost in še manj delo pri istem delodajalcu.
Kar se tiče že obstoječih koncesijskih razmerij, pri katerih koncesionarji do prenehanja koncesijskega razmerja z zaslužkom ne bi povrnili vloženih sredstev, je treba (v primerih, ko po koncesijski pogodbi koncedent pogodbe ni smel odpovedati z odpovednim rokom) upoštevati, da lastninska svoboda posameznikov, ki jo varuje 33. člen Ustave, ni neomejena. Posameznik je pri izvrševanju svojih lastninskih upravičenj dolžan upoštevati interese drugih članov skupnosti. Iz tega spoznanja o t.i. socialni in ekološki vezanosti lastnine izhaja tudi prvi odstavek 67. člena Ustave, ki nalaga zakonodajalcu, naj določi način pridobivanja in uživanja lastnine tako, da so zagotovljene njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija.
URS člen 2, 33, 49, 51, 74, 155. ZZDej člen 42, 43, 44f. ZZDej-K člen 41, 41/4.
koncesije - koncesijsko razmerje za določen čas - retroaktivnost - zdravstvena dejavnost - svoboda dela - svobodna gospodarska pobuda
Svobode dela in svobodne gospodarske pobude ni mogoče razumeti tako, da bi posameznim subjektom morala zagotavljati določeno delo oziroma dejavnost in še manj delo pri istem delodajalcu. Iz 49. člena Ustave ne izhaja pravica do točno določene zaposlitve oziroma dela, ki se opravlja na točno določeni pravni podlagi, prav tako pa tudi ne opravljanje dela oziroma gospodarske dejavnosti v točno določeni obliki oziroma na točno določen način. To pa je tisto, kar dejansko tožnik zatrjuje, tj. da (v primeru nepodaljšanja koncesije) ne bo mogel več opravljati dela na enaki podlagi in na enak način, kot ga bo opravljal v času njegovega trajanja.
ZZDej-K člen 41, 41/4. URS člen 14, 74. ZUstS člen 1, 1/3.
koncesija - trajanje koncesije - sprememba časa trajanja koncesije - poseg v pridobljene pravice koncesionarja - prepoved retroaktivnosti - odločitev ustavnega sodišča
Sodišče je 4. 7. 2019 v istovrstni zadevi (ki se nanaša na enako problematiko - sprememba koncesije, podeljeno za nedoločen čas v koncesijo, podeljeno za določen čas) vložilo na Ustavno sodišče RS zahtevo za oceno ustavnosti četrtega odstavka 41. člena ZZDej-K (oziroma natančneje njegove prve povedi, ki spreminja koncesije, podeljene za nedoločen čas, v koncesije za določen čas, za obdobje 15 let, šteto od uveljavitve ZZDej-K). Ocenilo je namreč, da ta povratno posega v pridobljene pravice koncesionarjev in je zato v neskladju s 155. členom oziroma z 2. členom URS. Ustavno sodišče RS je o zahtevi za oceno ustavnosti odločilo z odločbo št. U-1-193/19-14 z dne 6. 5. 2021 in odločilo, da četrti odstavek 41. člena ZZDej-K ni v neskladju z URS.
koncesije - koncesija za opravljanje zdravstvene dejavnosti - sprememba koncesijskega akta - pogodba za določen čas - odločitev ustavnega sodišča - trajanje koncesije - poseg v pridobljene pravice koncesionarja - prepoved retroaktivnosti
Sodišče ne more slediti tožbenim ugovorom o kršitvi 155. oziroma 2. člena Ustave, saj je bilo s strani Ustavnega sodišča presojeno, da je določba četrtega odstavka 41. člena ZZDej-K ustavnopravno skladna. Ker je že Ustavno sodišče pojasnilo, da gre za trajajoče pravno razmerje in njegova sprememba ne učinkuje za nazaj, pa je s tem dejansko ovrglo tudi tožničin očitek o kršitvi 158. člena Ustave. Ker ne gre za poseg v pravne položaje, ki bi bili zaključeni v času veljavnosti prejšnjega pravnega akta, do posega v razmerje, urejeno s pravnomočno odločbo, ni prišlo.