Določba 3. člena ZZDej, ki jo tožena stranka kot podlago za izdajo odločbe navaja v uvodu svoje odločbe, vsebuje le pooblastilo za izdajo dovoljenja za opravljanje dejavnosti, ne pa tudi pooblastila za odvzem dovoljenja, ki mora biti v zakonu posebej določeno. Ker ZZDej posebnih določb o odpravi oziroma razveljavitvi izdanega dovoljenja ne vsebuje, je odprava ali razveljavitev pravnomočne odločbe dopustna le na podlagi izrednih pravnih sredstev po določbah ZUP, če so za njihovo uporabo izpolnjeni predpisani pogoji. V določbah ZZDej sodišče tudi ni našlo podlage za poseg v že izdano dovoljenje za opravljanje dejavnosti na način, da se to odvzame.
Že v sodbi opr. št. U 1936/2001, ki je postala pravnomočna 27. 8. 2002, je tukajšnje sodišče zavzelo stališče, da je pooblastilo za odločanje po prostem preudarku dano upravnemu organu na podlagi 1. odstavka 41. člena ZZDej. Tega stališča ne more omajati tožnik s sklicevanjem na določilo 42. člena ZZDej, ker je določilo 1. odstavka 41. člena ZZDej po vsebini splošnega oziroma generalnega pomena in določa kdo lahko opravlja koncesijo, določilo 42. člena ZZDej pa že določa podrobnosti postopka (to je da se odloča z odločbo in v soglasju z ministrstvom pristojnim za zdravstvo) in določa pristojnost občinskega oziroma mestnega upravnega organa ter ministrstva in katera mnenja je potrebno pridobiti v postopku odločanja. Tudi tožbene navedbe, da v 1. odstavku 41. člena ZZDej besedica »lahko« pomeni le kdo sme opravljati javno službo v zdravstveni dejavnosti na podlagi koncesije, ne more vplivati na že navedeno in tudi že sprejeto stališče v pravnomočni sodbi tukajšnjega sodišča opr. št. U 1936/2001, ki ga je sodišče ponovilo v sodbi opr. št. U 1989/2002. Organ prve stopnje pa je svojo odločitev tudi pravilno oprl na določilo 1. odstavka 133. člena ZJN-1. Pritrditi je potrebno tožniku, da je to določilo res zajeto med prehodne in končne določbe, vendar je to določilo veljalo v času odločanja organa prve stopnje dne 1. 4. 2003. Besedilo 133. člena ZJN-1 je bilo spremenjeno šele z Zakonom o spremembah in dopolnitvah zakona o javnih naročilih (Uradni list RS, št. 2/04, z veljavnostjo od 30. 1. 2004). Ker je v času odločanja organa prve stopnje veljalo določilo 1. odstavka 133. člena ZJN-1, ga je ta organ in posledično tudi tožena stranka pravilno uporabila. Upravni organ mora pri svojem odločanju namreč uporabiti predpis, ki velja v času izdaje odločbe prve stopnje, ker mora potem organ druge stopnje, ob morebitni pritožbi, ugotavljati pravilno uporabo materialnega predpisa pri izdaji odločbe prve stopnje (2. odstavek 247. člena ZUP).
Na podlagi 1. odstavka 164. člena Zakona o splošnem upravnem postopku se dejstva, na podlagi katerih se izda odločba, ugotovijo z dokazi. Dejansko stanje in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo odločitev, navedeno v izreku je treba razložiti v obrazložitvi odločbe oziroma upravnega akta. Tožena stranka je v obrazložitvi le povzela besedilo Zakona o zdravstveni dejavnosti, ni pa navedla dejstev, ki narekujejo njeno odločitev, kot tudi ni navedla dokazov, iz katerih sklepa, da tožnica ne sme opravljati zobozdravstvene dejavnosti.
5. odstavek 8. člena ZZdrl tudi določa, da inšpektor v času, ko nima strokovnega izpita ne sme izdajati odločb, lahko pa opravlja dejanja v postopku pred izdajo odločbe. Sklepa organa prve stopnje tako ni podpisala upravičena oseba, to je zdravstveni inšpektor, ki ima pooblastila po ZZdrl, ampak višja svetovalka v zdravstvenem inšpektoratu organa prve stopnje, zato je sodišče tožbi ugodilo.
Na podlagi 4. odstavka 28. člena ZZdrl ima tako le zdravstveni inšpektor pooblastila po citiranem zakonu in lahko ukrepa kot je to določeno v 4. poglavju ZZdrl. Ker v tem upravnem postopku odločbe organa prve stopnje ni podpisala upravičena oseba, to je zdravstveni inšpektor, ki ima vsa pooblastila po določilih ZZdrl, ampak višja svetovalka v zdravstvenem inšpektoratu, je sodišče tožbi ugodilo.
URS člen 51, 51/3, 120, 120/2. ZUstS člen 24. ZZDej člen 47, 47/1-4, 47/1-5. ZNB člen 4, 22, 22/2, 22/3. ZUP (1986) člen 209, 209/2.
obvezno cepljenje otrok
Vsak ima pravico dati soglasje za kakršenkoli medicinski poseg, ter odkloniti predlagane medicinske posege (4. in 5. alinea 1. odstavka 47. člena ZZDej). Vendar pa je Zakon o nalezljivih boleznih zaradi preprečevanja in obvladovanja nalezljivih bolezni, ki ogrožajo zdravje prebivalcev RS, kot specialni predpis predpisal obvezno cepljenje zoper določene bolezni zaradi varovanja zdravja prebivalcev RS, v 4. členu pa določa, da ima vsakdo pravico do varstva pred nalezljivimi boleznimi in bolnišničnimi okužbami ter dolžnost varovati svoje zdravje in zdravje drugih ljudi pred temi boleznimi. Gre tako za varovanje javnega interesa pred interesi posameznikov (ki obveznemu cepljenju eventuelno nasprotujejo), tehtanje teh interesov pa je opravil že zakonodajalec. Vendar pa tudi ZNB daje zaradi zaščite interesov posameznikov le-tem možnost, da obvezno cepljenje odklonijo iz utemeljenih razlogov. Sodišče zavrača kot neutemeljen tožbeni ugovor bistvene kršitve določb upravnega postopka, ker je tožena stranka argumentirala svoj pogled le na dve od 18 pritožbenih navedb. Katere so tiste okoliščine, ki narekujejo sprejeto odločitev pa mora biti navedeno v obrazložitvi odločbe, ker je le na podlagi tako obrazložene odločitve omogočeno stranki, na katero se odločba nanaša in tudi sodišču, kontrolo ali je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno in ali je bilo na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabljeno materialno pravo. Po določbi 209/2 člena ZUP/86 mora obrazložitev odločbe vsebovati povzetek pritožbe in pritožbenih ugovorov ter ugotovljeno dejansko stanje in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo sprejeto odločitev, ob tem pa tudi navedbo predpisov, na katere se opira odločba. V konkretnem primeru vsebuje izpodbijana odločba po presoji sodišča vse odgovore na te vsebine oziroma vse odgovore na pravno relevantne pritožbene navedbe. Ti brez dvoma omogočajo njen preizkus. Zato je tožbeni ugovor zatrjevane bistvene kršitve določb postopka po navedenem neutemeljen. Sodišče pripominja, da je tožena stranka glede na ustavno načelo zakonitosti (2. odstavek 120. člena Ustave RS) dolžna opravljati svoje delo na podlagi in v okviru ustave in zakonov in je pravilno opozorila tožnika, kolikor se ne strinjata s predmetno pravno ureditvijo, tudi na določbo 24. člena Zakona o ustavnem sodišču, po kateri lahko pri Ustavnem sodišču RS vsakdo poda pobudo za oceno ustavnosti in zakonitosti predpisov, glede na njune pritožbene navedbe, ki jih ponavljata v tožbi (o zatrjevani protiustavnosti citiranih zakonskih in nezakonitosti podzakonskih predpisov).