ZZDej člen 42. ZJZP člen 42, 58, 58/3. ZUP člen 154, 154/1.
koncesija - koncesija za opravljanje zdravstvene dejavnosti - osnovna zdravstvena dejavnost - zobozdravstvo - javni razpis - razpisni pogoji - dostopnost ordinacijskih prostorov za ljudi z različnimi oblikami gibalne oviranosti - ustna obravnava - preverjanje izjav in dokazil
V zvezi z ugovorom, da toženka ne bi smela postavljati pogoja glede dostopnosti ordinacijskih prostorov za ljudi z različnimi oblikami oviranosti, sodišče odgovarja, da se tak pogoj sme postaviti iz razloga, ker je treba javno dostopnost javne službe zagotoviti vsem uporabnikom storitev; ne nazadnje se s takšnim pogojem uresničuje tudi ustavna pravica enakosti pred zakonom.
Sodišče se sicer strinja, da bi moral prvostopenjski organ v obravnavani zadevi razpisati ustno obravnavo, vendar to v konkretnem primeru ni vplivalo na pravilnost odločitve. Tudi če bi ustna obravnava bila, tožnica ne bi mogla biti izbrana, ker ni izpolnjevala pogoja iz razpisne dokumentacije glede zagotovljenega dostopa tudi za gibalno ovirane osebe.
Glede tožbenega stališča, da bi moral prvostopenjski organ preizkusiti verodostojnost vlog in listinskih dokazov, sodišče meni, da zadostuje, da kandidati podajo ustrezne izjave, in ni mogoče avtomatično izhajati iz predpostavke, da take izjave niso resnične. Če pa katerikoli izmed kandidatov meni, da sokandidat pogojev ne izpolnjuje, mora za to podati obrazloženo trditveno podlago in ustrezne dokazne predloge.
ZZDej člen 5, 5/1, 42. ZJZP člen 53, 53/3, 54, 54/3, 58, 58/3, 64, 64/2. ZUS-1 člen 64, 64/2.
osnovna zdravstvena dejavnost - podelitev koncesije - javno-zasebno partnerstvo - javni razpis - merila za vrednotenje vlog - načelo enakosti pred zakonom - odpiranje vlog - dopolnitev vloge - ustna obravnava - upravni spor - ugotovitev nezakonitosti akta
Res je sicer, da skladno s prvim odstavkom 5. člena ZZDej mrežo javne zdravstvene službe na primarni ravni določa in zagotavlja občina oziroma mesto, vendar pa tega določila ni možno razlagati tako, da bi lahko toženka brez utemeljenega razloga kot merilo določila, da imajo prednost tisti, ki so čim bližje določenemu naslovu. To bi sicer lahko bil kriterij za ocenjevanje, vendar le, če bi bili za to podani utemeljeni razlogi v javnem interesu. V konkretnem primeru se toženka v tem pogledu sklicuje na ohranjanje znanih lokacij določenih specialistov, s čimer naj bi se zagotavljala dobra informiranost uporabnikov storitev z lokacijami izvajanja dejavnosti. To ne more biti upravičen razlog za to, da se kot merilo določi razdalja do določenega naslova. V tem primeru imajo namreč avtomatično prednost tisti, ki že opravljajo dejavnost na določenem naslovu, s tem pa so ostali kandidati postavljeni v neenakopraven položaj in to ni v skladu s 14. členom Ustave.
V skladu z drugim odstavkom 64. člena ZUS-1 v primeru, če je bil upravni akt že izvršen in bi njegova odprava nesorazmerno posegla v pridobljene pravice ali pravne koristi posameznikov ali pravnih oseb, sodišče s sodbo ugotovi nezakonitost izpodbijanega upravnega akta. Podobno določilo ima tudi ZJZP. V obravnavani zadevi sodišče ocenjuje, da stranka z interesom izpolnjuje pogoje za opravljanje dejavnosti in ker to dejavnost že opravlja, bi utrpela nesorazmerno škodo, če bi sedaj sodišče odločbo odpravilo in vrnilo zadevo prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Zato je sodišče ugotovilo, da je odločba nezakonita.
Pravilnik o zdravniških licencah člen 9. ZZdrS člen 33, 34.
licenca - podelitev licence na področju splošne medicine - specializacija pred letom 1991 - pridobitev licence na podlagi vloge - preizkus usposobljenosti
Izobrazba in specializacija pred letom 1991 v eni izmed bivših republik SFRJ še ne pomeni avtomatično pridobitve licence Zdravniške zbornice Slovenije za samostojno opravljanje dela v Republiki Sloveniji. Skladno s šestim odstavkom 9. člena Pravilnika o zdravniških licencah se licenca podeli na podlagi vloge, iz katere mora izhajati, da stranka poleg formalnih pogojev zdravnik, izpolnjuje še pogoj, da na podlagi delovnih izkušenj ne obstaja dvom v usposobljenost za delo na področju za katerega ima opravljeno specializacijo. V predmetnem postopku se ne presoja zdravničina usposobljenost za delo na nespecialističnem področju, temveč na specialističnem področju splošne medicine. Na tem področju pa zdravnica ni opravljala dela vse od leta 2004 dalje. To pa tudi po mnenju sodišča lahko vzbuja dvom v njeno strokovno usposobljenost.
zdravnik - specialist intenzivne medicine - vloga za priznanje naziva specialist za intenzivno nego - prepozno vložena vloga
ZZdrS-E v 36. členu določa, da se določbe 18. a člena smiselno uporabljajo tudi za pridobitev specialističnega naziva in licence za področja novih specializacij, sprejetih med 1. januarjem 2000 in dnevom uveljavitve tega zakona. Zahtevo za pridobitev specialističnega naziva in licence je treba vložiti v treh letih od uveljavitve tega zakona. Specializacija iz intenzivne medicine je bila sprejeta 22. 6. 2006, uporabljati se je začela 1. 9. 2006, kar pomeni, da gre v obravnavanem primeru nedvomno za primer, ki ga ureja citirana določba 36. člena ZZdrS-E. To pa pomeni, da bi morala tožnica svojo vlogo za priznanje naziva specialista za intenzivno medicino na podlagi dela vložiti najkasneje do 25. 6. 2011, česar pa ni storila, kar pa pomeni, da je drugostopni organ zato imel podlago za zaključek, da je tožnica vlogo vložila prepozno in jo je mogel zavreči.
ZUP člen 157,157/2. Pravilnik o vrstah, vsebini in poteku specializacije zdravnikov člen 24.
javni razpis - javni razpis specializacije zdravnikov - izbirna merila - osebni razgovor - vabilo na osebni razgovor
V zadevi ni sporno, da je prvostopenjski organ z dopisom z dne 11. 1. 2013 povabil kandidate na ustne razgovore za dan 17. 1. 2013. Kot navaja tožnik, je 12. 1. 2013 prevzel pisno vabilo in se razgovora omenjenega dne tudi udeležil. Iz navedenega izhaja, da od dneva vročitve vabila tožniku do dneva razgovora ni preteklo 8 dni, kar naj bi po njegovem mnenju pomenilo kršitev drugega odstavka 157. člena ZUP. Sodišče se s tožnikom ne strinja. Omenjeni 8-dnevni rok namreč ni obligatoren („praviloma“), iz tožbe pa ne izhaja, da je bila za razgovor potrebna posebna priprava, niti to, da zaradi krajšega roka zanjo ni imel zadosti časa.
ZZDej člen 41, 41/1, 42, 42/1. ZSpo člen 43. ZZVZZ člen 15, 15/1, 15/1-8, 23, 23/1, 23/1-1.
koncesija - podelitev koncesije - osnovna zdravstvena dejavnost - zdravstveni pregledi športnikov
Tožnik ima kot vlagatelj zahtevka za pridobitev koncesije zgolj pravico do sodelovanja v postopku v smislu, da ima pravico prijaviti se kot kandidat na morebitni javni razpis za podelitev koncesije in sodelovati v postopku razpisa do njegovega zaključka ob enakih procesnih jamstvih kot vsi ostali prijavljeni kandidati. Nima pa iztožljive pravice do pridobitve zahtevane koncesije na področju zdravstvenega varstva. Normativni okvir upravnega odločanja, kakor tudi obseg in meje ugotavljanja relevantnega dejanskega stanja v konkretnem primeru, v katerem je toženka zavrnila tožnikov zahtevek za podelitev koncesije za opravljanje javne službe na področju zdravstvenih pregledov športnikov, so podani v določilih prvega odstavka 41. in prvega odstavka 42. člena ZZDej. Tožnik nima prav, ko zatrjuje, da bi morala toženka (ne)podelitev koncesije na področju osnovnega zdravstvenega varstva presoditi tudi v luči določil 43. člena ZSpo v povezavi z 8. točko prvega odstavka 15. člena in 1. točko prvega odstavka 23. člena ZZVZZ, saj navedena zakona materialnopravno ne urejata podeljevanja koncesij v zdravstvu, ampak to področje materialnopravno ureja ZZDej kot lex specialis.
priznanje poklicne kvalifikacije - zdravnik specialist - pogoji za priznanje poklicne kvalifikacije - državljan EU
Iz tožbe in ostalih listin v upravnem spisu izhaja, da se je tožnik skliceval na specialistične naslove, ki jih je pridobil v Republiki Hrvaški, ki pa je od 1. 7. 2013 polnopravna članica EU, zato uporaba določb ZPPKZ zanj od tega datuma dalje ne pride več v poštev.
zdravnik - priznanje specialističnega naziva - priznanje naziva specialist na podlagi dela - rok za vložitev vloge - zavrženje vloge
Tožnik bi moral svojo vlogo za priznanje naziva specialista za intenzivno medicino na podlagi dela vložiti najkasneje do 25. 6. 2011, česar pa ni storil, kar pa pomeni, da je drugostopni organ imel podlago za zaključek, da je tožnik vlogo vložil prepozno in jo je zato mogel zavreči.
ZUS-1 člen 33, 33/1, 33/1-2, 36, 36/1, 36/1-6. ZJZ člen 16. Pravilnik o službi nujne medicinske pomoči člen 1, 1/3.
upravni spor - tožba v upravnem sporu - ugotovitvena tožba - pravni interes - zagotavljanje varnosti življenja in zdravja na javnih prireditvah - izbira izvajalca zdravstvene oskrbe - zavrženje tožbe
Tožeča stranka ni izkazala pravne koristi za vložitev ugotovitvene tožbe, saj morebitna ugotovitev nezakonitosti izdanega dovoljenja ne more vplivati na izbiro izvajalca zdravstvene oskrbe na bodočih prireditvah. Zagotavljanje NMP na prireditvah se namreč ureja s posebnim dogovorom med organizatorjem prireditve in zdravstvenimi zavodi, ki imajo organizirane ekipe za izvajanje NMP v skladu s Pravilnikom o službi nujne medicinske pomoči. Iz navedenega izhaja, da je izbira izvajalca v sferi organizatorja prireditve, upravni organ pa v postopku izdaje dovoljenja za prireditev preveri le, ali je organizator v postopku izkazal, da je predvidel zadostne ukrepe za zagotovitev varnosti življenja in zdravja ljudi, pri čemer lahko organizatorju v dovoljenju naloži dodatne ukrepe za večjo varnost ljudi.
ZUP člen 2, 2/2, 4. ZZdrS člen 22. Pravilnik o pogojih, ki jih morajo izpolnjevati zdravstveni zavodi in zasebne ordinacije za izvajanje programov pripravništva, sekundarijata in specializacije zdravnikov in zobozdravnikov člen 3, 6.
upravna zadeva - zobozdravstvena dejavnost - pooblastilo za izvajanje pripravništva zobozdravnikov - Zdravniška zbornica Slovenije - pogoji za pridobitev pooblastila - usposabljanje zdravnikov
Pri izpodbijanem sklepu ne gre za upravno zadevo. Za odločanje odbora ni predpisan poseben upravni postopek, v zvezi s tem pa se tudi ne izda upravna odločba. Ni mogoče trditi, da gre za odločanje o drugih javno upravnih stvareh (4. člen ZUP) Ne gre za odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi s področja upravnega prava, temveč gre za akt, ki predstavlja (prvo) fazo oziroma predhodno preverjanje v postopku, ki se zaključi z odločbo, ki jo izda minister. Čim je pa tako, je odločitev, da se pritožba zoper sklep Izvršilnega odbora ZZS zavrže, pravilna. Glede na vsebino celotne zadeve odločitev glede pridobitve pooblastila za izvajanje pripravništva ni sprejeta do trenutka, ko o tem odloči minister. Iz določb relevantne zakonodaje pa tudi ni razvidno, da bi bil minister pri odločanju vezan na predlog ZZS.
ZZdrS člen 18a. Pravilnik o vrstah, vsebini in poteku specializacij zdravnikov člen 61.
zdravnik - priznanje specialističnega naziva - priznanje naziva specialist na podlagi dela
Večletne specialistične izkušnje, čeprav na širšem oz. drugem specialističnem področju, ki pa je pokrival področje nove specializacije, so vsekakor razumen razlog za različno ureditev položajev zdravnikov.
Pravilnik o določanju cen zdravil za uporabo v humani medicini člen 6, 6/1, 11, 11/2, 11/3, 11/4, 11/5, 11/6, 12, 12/1. ZUP člen 219, 219/1.
cena zdravil - cena zdravil na debelo - določanje najnižje dovoljene cene zdravil na debelo - rok za odločitev o vlogi - delna odločba
Prvostopenjski organ ne bi smel uporabiti cene, navedene v zavihku UCD publikacije Vidal, temveč bi moral, če bi taka vrsta prodajne cene bila določena, uporabiti ceno, navedeno v zavihku PRIX te publikacije, kjer so navedene cene zdravil na drobno, saj je le cena na drobno tista vrsta prodajne cene, ki je določena kot upoštevna primerjalna cena v primerjalni državi Franciji. Če pa vrsta prodajne cene v primerjalni državi v omenjeni publiakciji ni navedena, bi moral uporabiti prvi odstavek 12. člena Pravilnika o določitvi cen zdravil za uporabo v humani medicini in upoštevati primerjalne cene v Avstriji in Nemčiji ter na tej podlagi ugotoviti najnižjo preračunano ceno. Ker cene ni določil na tak način, je napačno uporabil materialno pravo, zato je bilo treba odločbo odpraviti.
Sodišče ne pritrjuje tožbenim navedbam, ki se nanašajo na prekoračitev roka za odločitev o vlogi in posledično presumpcijo odobritve s strani tožnika predlaganih cen. Rok za izdajo odločbe začne teči od prejema popolne vloge. Iz upravnega spisa je razvidno, da je prvostopenjski organ po prejemu vloge tožnika večkrat pozval na njeno dopolnitev, zaradi česar rok za izdajo odločbe ni pričel teči že z vložitvijo vloge. S tem, ko je drugostopenjski organ prvotno prvostopenjsko odločbo odpravil, so bile odpravljene tudi vse njene pravne posledice, kar pomeni, da je ponovno pričel teči rok za izdajo odločbe na podlagi tožnikove vloge.
ZUP organu omogoča, da v primeru, kadar so posamezni deli oziroma posamezni zahtevki primerni za odločitev, izda delno odločbo samo o teh delih oziroma zahtevkih. Organu je dana možnost takšnega načina odločanja, ni pa k temu zavezan.
zdravnik - naziv specialist - priznanje naziva specialist na podlagi dela
Glede na zakonodajalčev namen in dejstvo, da se zdravniška specializacija po ZZdrS praviloma pridobi po opravljeni specializaciji in se zaključi s specialističnim izpitom, sodišče meni, da je treba določbo 18.a člena razlagati tako, da lahko specialistični naziv na podlagi dela pridobijo zdravniki specialisti, ki so do preteka treh let po sprejetju nove specializacije že vsaj šest let specialisti s širšega oziroma drugega področja, to je področja, ki je pred sprejemom nove (ožje) specializacije zajemalo področje, ki ga sedaj pokriva nova specializacija.
Iz določb Pravilnika o vrstah, vsebini in poteku specializacij zdravnikov izhaja le, da je vsebina vloge, ki jo vloži zdravnik specialist - učitelj drugačna od tiste, ki jo vloži zdravnik specialist, ki ni učitelj. Zato 60. člen Pravilnika ne daje (mimo zakona niti ne bi mogel) nikakršne podlage za sklep, da so pogoji za pridobitev specialističnega naziva za zdravnike specialiste, ki so pridobili učiteljski naziv, drugačni, kot so določeni v 18.a členu ZZdrS.
Zakon o zdravniški službi člen 18a, 18a/1. Pravilnik o vrstah, vsebini in poteku specializacij zdravnikov člen 35, 36.
zdravnik - specializacija - pridobitev specializacije na podlagi dela - pogoji za pridobitev specializacije na podlagi dela - mnenje koordinatorja specializacije - mnenje nadzornika kakovosti
Iz 18.a člena ZZdrS, ki določa pogoje za pridobitev specializacije na podlagi dela, ne izhaja, da mora tudi od opravljenega specialističnega izpita miniti šest let, ampak je glede obdobja šestih let določeno le, da mora kandidat najmanj šest let delati na specialističnem področju, za katero do 1. januarja 2000 ni bilo samostojne specializacije. 18.a člena ZZdrS ni mogoče razlagati tako, da bi se zahtevalo dodatne pogoje, ki jih zakon ne določa.
Vprašanje izpolnjevanja formalnih pogojev in s tem interpretacije materialnih predpisov je stvar pravne presoje. Koordinator specializacij in nadzornik kakovosti lahko podata le medicinsko strokovno mnenje o posameznem kandidatu v skladu z 35. in 36. členom Pravilnika o vrstah, vsebini in poteku specializacij zdravnikov, zato prvostopenjski organ na mnenje, ki je po svoji vsebini stvar interpretacije materialnega prava, ne more bit vezan.
ZZdrS člen 18a. Pravilnik o vrstah, vsebini in poteku specializacije zdravnikov člen 61.
zdravnik - priznanje specialističnega naziva - priznanje specialističnega naziva na podlagi dela
Določbo prvega odstavka 18.a člena ZZdrS je treba razlagati tako, da se nanaša na zdravnike specialiste, ki so tri leta po sprejetju nove specializacije že vsaj šest let specialisti s širšega oziroma drugega področja (ki je pred sprejemom nove specializacije pokrivalo področje, ki ga sedaj pokriva nova specializacija), kot taki (torej zdravniki z nazivom specialist) pa vsaj šest let opravljajo delo na ožjem specialističnem področju, za katero do 1. januarja 2000 ni bilo samostojne specializacije.
razpis specializacij - začasna odredba - težko popravljiva škoda - brezposelnost - poseg v koristi nasprotne stranke
Zatrjevana izguba, ki naj bi bila v onemogočanju nadaljnje poklicne kariere maksilofacialnega kirurga (na podlagi razpisa specializacij), še ne pomeni tiste težko popravljive škode, ki bi jo bilo treba ob njeni verjetni izkazanosti odvrniti z začasno odredbo, niti težko popravljive škode v smislu drugega odstavka 32. člena ZUS-1 ne predstavlja nezaposlenost ali možnost samoplačniške specializacije. Iz tega sledi, da tožeča stranka enega ključnih (zakonskih) pogojev za izdajo začasne odredbe ni verjetno izkazala. Z drugačno odločitvijo v bi bilo poseženo v koristi nasprotne stranke, ki ji je bila odobrena razpisana specializacija. Specializacija se je po zatrjevanju tožene stranke namreč že začela izvajati, saj to omogoča tretji odstavek 27. člena Pravilnika o vrstah, vsebini in poteku specializacij zdravnikov.
ZZDej člen 87d. ZJN-2 člen 80, 80/2. ZUP člen 135, 222. ZUS-1 člen 5, 5/2.
zdravstvena dejavnost - javno pooblastilo - pobuda za podelitev javnega pooblastila - ustavitev postopka - upravni spor - pravni interes
Pri izpodbijanem sklepu gre po vsebini za ustavitev postopka, kar sicer pomeni odločitev procesne narave, vendar je po izrecni določbi drugega odstavka 5. člena ZUS-1 v takem primeru upravni spor dopusten, zato je sodišče tožbo presojalo vsebinsko.
V obravnavanem primeru, ko je tožena stranka skladno z določbo 87.d člena ZZDej odločila o pobudi tožeče stranke na način, da je pobudo sprejela, gre za postopek, uveden po uradni dolžnosti, ne pa na zahtevo tožeče stranke. Posledično je tožena stranka ravnala pravilno, ko je nato na podlagi četrtega odstavka 135. člena ZUP postopek ustavila. Pri sklepu o ustavitvi postopka v zadevi, začeti po uradni dolžnosti, gre namreč za formalni način zaključka upravnega postopka. Sodišče pripominja, da je v 87.d členu ZZDej določeno, da se izbira opravi na javnem natečaju ob smiselni uporabi določil zakona, ki ureja javna naročila, o javnem razpisu. V ZJN-2 pa je v drugem odstavku 80. člena določeno, da lahko naročnik kadarkoli pred odpiranjem ponudb ustavi postopek javnega naročanja. Čim je tako, ni razloga, da tudi v obravnavanem primeru minister ne bi smel ustaviti začetega postopka za podelitev javnega pooblastila.
ZVOz člen 15. Pravilnik o zdravstvenih pogojih voznikov motornih vozil člen 22.
izvajanje zdravstvenih pregledov za voznike - izvajalec zdravstvene dejavnosti - izpolnjevanje pogojev za opravljanje dejavnosti
V obravnavani zadevi je sporno, ali je pravilna odločitev tožene stranke o zavrnitvi tožničine vloge za priglasitev izvajanja zdravstvenih pregledov kandidatov za voznike in voznike motornih vozil iz razloga, ker ne izpolnjuje pogojev iz 12. člena Pravilnika o zdravstvenih pogojih voznikov motornih vozil. Tožnici je bila za opravljanje predmetne dejavnosti izdana odločba 10. 2. 1998. Slednja je bila izdana na podlagi takrat veljavnega pravilnika, ki je določal, da predmetno dejavnost lahko opravljajo tudi zdravniki, specialisti splošne medicine, to specializacijo pa ima tožnica. Pravilnik iz leta 2011 pa določa drugačne pogoje. Glede na to, da se 20. člen pravilnika sklicuje na izvajalce zdravstvene dejavnosti iz 12. člena Pravilnika, torej tiste, ki izpolnjujejo pogoje iz 12. člena pravilnika, ob ugotovitvi, da tožnica teh pogojev ne izpolnjuje, je izpodbijana odločba zakonita.
Pravilnik o določanju cen zdravil v humani medicini člen 11, 11/2, 11/5, 11/6, 12.
cena zdravil na debelo - določanje cene zdravil na debelo
Glede na v drugem odstavku 11. člena Pravilnika o določanju cen zdravil v humani medicini natančno določeno vrsto prodajne cene v primerjalnih državah (tj. Avstriji, Nemčiji in Franciji) in publikacij, iz katerih se naj bi te cene ugotavljale, tako prvostopenjski organ ne bi smel uporabiti cene, navedene v zavihku UCD publikacije Vidal (ki nedvomno ni cena na drobno, kar priznava tudi sam organ), temveč bi moral (če bi taka vrsta prodajne cene bila določena) uporabiti ceno, navedeno v zavihku Prix te iste publikacije, v katerem so navedene cene zdravil na drobno, saj je cena na drobno tista vrsta prodajne cene, ki je določena kot upoštevna primerjalna cena v primerjalni državi Franciji. Če pa vrsta prodajne cene, kot je določena v zgoraj navedeni določbi, v primerjalni državi ni navedena v opredeljeni publikaciji, tako kot je to v obravnavanem primeru, pa bi moral prvostopenjski organ smiselno uporabiti prvi odstavek 12. člena Pravilnika o določanju cen zdravil v humani medicini in pri določitvi vrednosti PEC upoštevati le vrste prodajnih cen, ki jih Pravilnik o določanju cen zdravil v humani medicini za navedene primerjalne države določa kot upoštevne, kar v tem primeru pomeni primerjalne cene v Avstriji in Nemčiji ter na tej podlagi ugotoviti najnižjo preračunano ceno. Ker cene na tak način ni določil, je iz tega razloga odločba nezakonita in jo je zato treba odpraviti.