ZUS-1 člen 2, 2/1, 5, 5/2, 36, 36/1, 36/1-4. ZUP člen 9, 214, 237, 237/2, 237/2-3, 237/2-7.
inšpekcijski postopek - ukrep zdravstvenega inšpektorja - oglaševanje - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - načelo zaslišanja strank - pomanjkljiva obrazložitev - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Drugostopenjski organ je v 1. točki izreka izpodbijane drugostopenjske odločbe zavrnil tožničino pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo. S tem pa ni vsebinsko odločil o kakšni materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnice in zato v tem delu njegova odločitev ne vpliva na vsebino prvostopenjske odločbe. To pomeni, da drugostopenjska odločba v tem delu ne predstavlja dokončnega upravnega akta, s katerim bi se posegalo v tožničin pravni položaj in ki bi se ga lahko izpodbijalo v upravnem sporu, poleg tega pa tudi zakon izrecno ne določa, da jo je mogoče izpodbijati v upravnem sporu.
Po presoji sodišča bi moral prvostopenjski organ pred izdajo izpodbijane prvostopenjske odločbe dati tožnici možnost izjave o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, ter o rezultatu ugotovitvenega postopka. Tožnico bi moral seznaniti s svojimi ugotovitvami tako glede dejanskega stanja, kot tudi z vidika pravnega stanja obravnavane zadeve, vključno z mnenjem NIJZ, na katerega je oprl svojo odločitev, in sicer tako, da bi imela tožnica možnost opredeliti se do njegovih stališč v dejanskem in pravnem pogledu ter tudi ustrezno in zadostno možnost, da bi se lahko celovito opredelila do mnenja NIJZ ter navedla morebitne nasprotne argumente in predložila ali predlagala ustrezna dokazila v podkrepitev svojih navedb. Da tožnici taka možnost izjave pred prvostopenjskim organom ni bila dana, je med strankama nesporno, saj toženka temu v upravnem sporu konkretizirano ne ugovarja.
Navedbe v prvostopenjski odločbi, da iz mnenja NIJZ izhaja, da izdelek ne sodi med živila za posebne zdravstvene namene, ter da bi glede na sestavo lahko sodil med prehranska dopolnila, vendar bo treba ustrezno preoblikovati informacije potrošniku, vključno z uporabo zdravstvenih trditev, ne pomenijo konkretizirane presoje prvostopenjskega organa in tudi ne razlogov, pomembnih za izrek izpodbijanega ukrepa. Prvostopenjski organ se tako v izpodbijani odločbi ni z ničemer konkretizirano opredelil, zakaj in na katerih pravnih podlagah je izrekel tožnici sporni inšpekcijski ukrep. Odločba tako nima razlogov o odločilnih dejstvih, niti ne vsebuje navedb določb vseh relevantnih prepisov, ter tudi ne razlogov, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, zato je posledično ni mogoče materialnopravno preizkusiti.
Tožnica je že v pritožbi obširno pojasnjevala, zakaj po njenem mnenju sporni izdelek sodi med živila za posebne zdravstvene namene in tudi o tem predložila dokazila, vendar se drugostopenjski organ do teh navedb in dokazil ni opredelil, niti jih ni presodil glede na mnenje NIJZ oziroma ponujene dokaze. Pavšalna pa je tudi trditev drugostopenjskega organa, da imajo moški s težavami s plodnostjo možnost uživanja običajne prehrane in da nimajo posebnih prehranskih potreb, saj te svoje trditve ni z ničemer obrazložil oziroma je ni podprl z argumenti glede na konkretne okoliščine obravnavane zadeve. To pa pomeni, da je obrazložitev izpodbijane prvostopenjske odločitve tudi v povezavi z obrazložitvijo drugostopenjske odločbe pomanjkljiva do te mere, da je onemogočen njen materialnopravni preizkus.
ZPacP člen 20, 41, 61, 62, 78, 213. ZUP člen 9, 10, 146, 237, 237/2-3, 237/2-7.
pacientove pravice - kršitev pacientovih pravic - zaslišanje priče - bistvena kršitev določb postopka - pomanjkljiva in neobrazložena dokazna ocena
Sodelovanja stranke v postopku ni mogoče enačiti z izjavo stranke kot dokazom. Zaradi pravice do izjave, ki je sestavni del ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije, in se na zakonski ravni odraža tudi v določbah ZUP (prim. 9. in 146. člen), mora biti tudi v postopku, kot je obravnavani, stranki omogočeno, da navaja dejstva in predlaga dokaze, da se izreče o vseh okoliščinah in dejstvih, da sodeluje pri izvedbi dokazov, da postavlja vprašanja drugim strankam, pričam in izvedencem ter da se seznani z uspehom dokazovanja in se o tem izreče. Pri tem je treba poudariti, da stranka nima absolutne pravice do izvedbe vsakega dokaza, ki ga predlaga. Če pa predlaga določen dokaz in ga organ ne izvede, mora to zavrnitev ustrezno utemeljiti, ker gre sicer za kršitev pravice do izjave in obenem za pomanjkljivo obrazložitev odločitve.
zdravstvena dejavnost - ukrep delovnega inšpektorja - nadurno delo
Namen posebne ureditve nadurnega dela v zdravstveni dejavnosti je v sami naravi dela zaposlenih, kjer je (bolj kot v ostalih dejavnostih) v ospredju javni interes (skrb za zdravje bolnikov), ki (upoštevaje načelo sorazmernosti) opravičuje za to kategorijo zaposlenih drugačno ureditev nadurnega dela, kot velja za ostale zaposlene. Upoštevaje tako logično, sistematično kot tudi jezikovno razlago predpisov, je mogoče zaključiti, da za zaposlene v zdravstveni dejavnosti velja zgolj tedenska in ne tudi mesečna in letna omejitev nadurnega dela.
ZZDej člen 42, 42/3, 44d, 44d/1, 44d/1-6. ZJZP člen 74, 74/2.
koncesija - statusno preoblikovanje - prenos dejavnosti - zobozdravstvena dejavnost - prenos koncesije - začasna odredba - zavrženje zahteve za izdajo začasne odredbe
Sodišče v tem upravnem sporu ni dolžno, niti pristojno presojati pravilnosti in zakonitosti statusnega preoblikovanja. Slednje je namreč dopustno in utemeljeno z določbami ZGD-1, sam ZZDej pa izrecno odgovora na vprašanje, ali lahko pride na podlagi statusnega preoblikovanja tudi do prenosa koncesije, ne daje. V zvezi z odgovorom na to vprašanje se zato sodišče sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-194/17-21 z dne 15. 11. 2018.
V obravnavani zadevi je treba ločiti pravno podlago oziroma dopustnost materialnega preoblikovanja od dopustnosti singularnega prenosa koncesije in upoštevati dejstvo, da koncesijo podeljuje na primarni ravni zdravstvene dejavnosti občina. Na podlagi sicer dopustnega materialno pravnega preoblikovanja je „prenos“ koncesije dopusten zgolj na podlagi soglasja koncedenta, slednje pa si je koncesionar dolžan pridobiti tako, da izvajalec dejavnosti javno – zasebnega partnerstva predhodno pridobi pisno soglasje javnega partnerja.
Ker je Ustavno sodišče že zavzelo stališče do določbe tretjega odstavka 42. člena ZZDej, ki pa ga upravna organa pri svoji odločitvi nista upoštevala, je odločitev v izpodbijani odločbi, ki vlogo tožeče stranke za izdajo ugotovitvene odločbe opira na tretji odstavek 42. člena ZZDej, materialnopravno zmotna.
ZLD-1 člen 10, 10/3. ZUS-1 člen 28, 28/2, 28/4. ZUP člen 67, 67/1, 222.
lekarniška dejavnost - nepopolna vloga - rok za izdajo odločbe - molk organa - podružnica
Toženka opozarja, da so tožničina vloga, poslana na elektronski naslov toženke 8. 1. 2019, pritožba zaradi molka in zahteva za izdajo odločbe nepodpisane. Smiselno torej ugovarja, da o nepopolni vlogi ni dolžna odločiti. Vendar pa je v primeru, če je vloga nepopolna, organ dolžan vložnika po prvem odstavku 67. člena ZUP v roku petih delovnih dni pozvati, da pomanjkljivosti odpravi, in določiti rok, v katerem mora to storiti.
Po presoji sodišča je zahteva tožnice, da mora toženka o njeni vlogi odločiti, v skladu z določbo 28. člena ZUS – 1, utemeljena. To, da toženka ni razpisala koncesije za opravljanje lekarniške dejavnosti, na odločitev ne more vplivati, saj za podružnico lekarne ni potrebna koncesija, ampak dovoljenje. Prav tako je tega, da mora o vlogi odločiti, ne odveže pojasnilo, da se je tožnica obračala na občinski svet in župana. Tožnica je vlogo naslovila na občino, ki bi jo morala dodeliti v odločanje pristojnemu organu.
ZZDej člen 42. ZUP člen 274, 274/1, 274/1-1, 276, 276/2, 277, 277/1.
podelitev koncesije na področju zdravstvene dejavnosti - ortodontsko zdravljenje - koncesija za opravljanje zdravstvene dejavnosti
Postopek podelitve koncesije na področju zdravstvene dejavnosti je treba izvesti skladno z določbami ZJZP na podlagi javnega razpisa, razen če poseben zakon ne določa drugače.
Izpodbijana odločitev, odprava odločbe po nadzorstveni pravici, temelji na razlogu iz 1. točke prvega odstavka 274. člena ZUP. Ker je sodišče presodilo, da je zobna in čeljustna ortopedija specialistična zobozdravstvena dejavnost in je zato za podelitev koncesije pristojna tožena stranka (Ministrstvo za zdravje), je bila po presoji sodišča podana tako dejanska, kot pravna podlaga za uporabo izrednega pravnega sredstva, pri čemur je sodišče upoštevalo tudi, da je bila izpodbijana odločba izdana v roku iz prvega odstavka 277. člena ZUP.
V primeru nepopolne ali nerazumljive vloge oz. zahteve za drugo obravnavo, ki ni popravljena in dopolnjena v odrejenem roku ali v primeru, da je prepozna ali anonimna, je predsednik Komisije pooblaščen, da jo zavrže.
kršitev pravice do izjave - odločanje organa druge stopnje o pritožbi - pomanjkljivo obrazložena odločba - nepresojene pritožbene navedbe - izrek odločbe - nejasen izrek - obrazložitev odločbe v nasprotju z izrekom - pomanjkljivosti upravne odločbe
Pravica do izjave tožnika je bila zgolj navidezno zavarovana oziroma je bila kršena (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP), saj ni razvidno, kako je organ upošteval izjavo tožnika z dne 28. 5. 2019 oziroma zakaj ni upošteval tožnikovega zagovora, niti ni iz odločbe razvidno, na kateri dejanski in pravni podlagi je organ štel, da tožnik izvaja zdravilsko dejavnost. To pomeni, da se prvostopenjske odločbe tudi ne da preizkusiti.
Če homeopatska zdravila, v zvezi s katerimi naj bi svetoval tožnik, spadajo med zdravila, potem se postavlja vprašanje, ali je predpisovanje kakršnih koli dovoljenj s strani Ministrstva za zdravje v skladu z določbo prvega odstavka 3. člena ZZdrS. Na ta ugovor nista odgovorila niti prvostopenjski niti drugostopenjski organ in s tega vidika izpodbijani akt ne izhaja iz celovite pravne ureditve tega področja in zaradi česar je slednji kršil tudi določbo drugega odstavka 254. člena ZUP.
Iz obrazložitve drugostopenjskega akta ni razvidno, na podlagi katerega konkretnega odstavka in določila navedenih pravnih določb iz ZUP je organ po uradni dolžnosti in mimo pritožbenega zahtevka spremenil prvostopenjski akt (kršitev 4. točke prvega odstavka 214. člena ZUP).
pacientove pravice - kršitev pacientovih pravic - seznanitev s podatki - posredovanje zdravstvene dokumentacije - smrt pacienta
Tožnik v tožbi ni navedel nobenega konkretnega razloga oziroma argumenta, zakaj bi bila izpodbijana odločba nezakonita, sodišče pa procesne ali materialno-pravne nezakonitosti tudi ni našlo ne glede na skopo vsebino v tožbi.
upravni akt - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - odločba stalne arbitraže - arbitraža
ZZVZZ ne določa, da se v tej zadevi vodi upravni postopek, izda upravna odločba, niti to ne izhaja iz narave stvari. V skladu z določili ZZVZZ tožena stranka na podlagi razpisa programov in storitev za sklepanje pogodb z izvajalci zdravstvenih storitev sklepa pogodbe. Pri tem zakon ne določa, da postopek teče po določbah ZUP ali da se izda upravna odločba. V sodni praksi je že zavzeto stališče, da ima razpis tožene stranke pravne značilnosti vabila k licitaciji za sklenitev pogodbe oziroma javnega zbiranja ponudb. V takšnem primeru pa je ustrezno sodno varstvo zagotovljeno v okviru reševanja sporov, ki izvirajo iz premoženjskih razmerij, pred rednimi sodišči.
Priprava mnenja ni upravna zadeva, saj pri mnenju ne gre za odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava in niti ni pri pripravi mnenja po 28. členu ZLD-1 določeno, da bi morala zbornica A. pri izdelavi mnenja voditi upravni postopek, odločati v upravnem postopku ali izdati upravno odločbo oziroma to tudi ne izhaja zaradi varstva javnega interesa iz narave stvari. Beseda mnenje že pojmovno ne pomeni odločanje o neki pravici, ampak le zavzemanje stališča do nečesa.
Sodišče je tožbi ugodilo, saj toženka tudi v ponovnem postopku ni zadostila predpisanemu standardu glede presoje izvedenih dokazov oziroma obrazložitve te presoje v izpodbijani odločbi.
koncesija - podelitev koncesije na področju zdravstvene dejavnosti - ustavitev postopka - prepoved retroaktivnosti - načelo zaupanja
S predlagano ureditvijo v sedmem odstavku 41. člena ZZDej-K se ne posega v načelo prepovedi retroaktivnosti, prav tako se ne posega v načelo zaupanja v pravo, saj se ponudniku, ki je v postopku podelitve koncesije, njegov položaj ne poslabšuje arbitrarno, zahteva po ustavitvi postopkov in ponovni začetek postopkov podelitve koncesije po postopku in pod pogoji, ki jih določa ta zakon, pa je utemeljena v prevladujočem javnem interesu in je nujna za izpolnitev cilja predlagane zakonske ureditve, in sicer transparentnega dodeljevanja koncesij pod pogoji, ki so določeni v tem zakonu.
lekarniška dejavnost - podružnica - napačna uporaba materialnega prava
Iz odločitev Sodišča EU izhaja, da morajo nacionalni predpisi dosledno in sistematično uresničevati cilj zagotavljanja zanesljive in kakovostne oskrbe prebivalstva z zdravili. To pomeni, da država članica načeloma lahko omeji izdajo dovoljenja za odprtje novih lekarn s predpisi, ki npr. določajo, da se ena lekarna odpre na določeno število prebivalcev ter najmanjšo razdaljo med lekarnami in podružnicami, vendar je pri tem treba upoštevati posebne demografske značilnosti konkretnega geografskega območja.
koncesija - odvzem koncesije - odprava pomanjkljivosti - načelo pravne enakosti - zdravstvena dejavnost - koncesija za opravljanje zdravstvene dejavnosti
Če pomanjkljivosti v poslovanju koncesionarja (zaradi njihove narave ali posebnih okoliščin) objektivno ni mogoče odpraviti, to pomeni, da je v takem primeru določbe prvega in drugega odstavka 44. člena ZZDej treba razlagati v pomenu, da že sama ugotovljena pomanjkljivost (ki je po koncesijski pogodbi razlog za odvzem koncesije) zadostuje za odvzem, ne da bi bilo poprej treba koncesionarju določiti rok za odpravo pomanjkljivosti, in mu izreči sankcijo šele v primeru, če v odrejenem roku v skladu s pozivom koncendenta ne bi ravnal. Določbi prvega in drugega odstavka 44. člena ZZDej namreč vsebujeta pravno pravilo, ki ni oblikovano striktno, pač pa relativno določljivo, pri čemer je merilo ravnanja enako v okoliščinah, ki so si v bistvenem podobne, različno pa v okoliščinah, ki se od prvih bistveno razločujejo (načelo pravne enakosti).
ZZdrS člen 33, 38, 38/1. Pravilnik o zdravniških licencah (2015) člen 5. ZUP člen 67.
licenca - licenca za opravljanje dejavnosti - zobozdravstvena dejavnost - strokovni izpit - nepopolna vloga - zavrženje vloge
Kolikor želi tožnik pridobiti licenco, mora izpolniti vse pogoje, ki jih določa sedaj veljavni Pravilnik o zdravniških licencah. Vlogi pa, kljub pozivom na dopolnitev, ni predložil dokazila o strokovnem izpitu, opravljenem v RS, zato je toženka njegovo vlogo utemeljeno zavrgla.
ZZDej člen 62, 62/1. Pravilnik o prenehanju veljavnosti Pravilnika o registru in licencah izvajalcev v dejavnosti zdravstvene ali babiške nege (2016) člen 5.
zdravstvena dejavnost - dovoljenje za opravljanje dejavnosti - pogoji za opravljanje dejavnosti - ustrezna strokovna izobrazba
ZZDej govori o ustrezni strokovni izobrazbi, pri čemer je za opravljanje poklica zdravstvenega tehnika lahko ustrezna strokovna izobrazba tista, ki nudi izobraževanje na področju zdravstvene nege, iz dopisa ravnatelja ... z dne 20. 6. 2017 pa izrecno izhaja, da programa srednjega strokovnega izobraževanja za področje zdravstvene nege na C. šoli niso izvajali in da tožnik ni opravil strokovnega izobraževanja in praktičnega usposabljanja s področja zdravstvene nege na njihovi šoli. Ustrezna izobrazba ne more biti taka izobrazba, kjer ni praktičnega usposabljanja s področja zdravstvene nege, v kolikor želi nekdo opravljati poklic tehnika zdravstvene nege.
pacientove pravice - kršitev pacientovih pravic - transfuzija
Komisija Republike Slovenije za varstvo pacientovih pravic (tožena stranka) je zavrnila zahtevo za drugo obravnavo pacienta (tožeča stranka), saj je pravilno zaključila, da tožniku (zaradi trditev o pri transfuziji aplicirane prevelike količine železa) ni bila kršena pravica do primerne, kakovostne in varne zdravstvene storitve. Postopek, ki je rezultiral v izdaji izpodbijane odločbe, je bil izveden v skaldu z relevantnimi določili ZPacP in ZUP, ki se v skladu z določbo 65. člena ZPacP subsidiarno uporablja šele v postopku z zahtevo za drugo obravnavo kršitev pacientovih pravic med komisijo, če v ZPacP ni določeno drugače.
Tožena stranka v obrazložitvi odločitve ni pojasnila kakšno dejansko stanje je ugotovila na podlagi izvedenih dokazov niti razlogov, ki so bili odločilni za njihovo presojo niti razlogov, ki utemeljujejo takšno odločitev. Prav tako ni pojasnila razlogov, zaradi katerih ni sledila dokaznemu predlogu tožeče stranke za ponovno zaslišanje zdravnice C.C., pač pa je le navedla, da je predsednica senata ni želela ponovno zaslišati. Po presoji sodišča je bila zato zaradi pomanjkljive obrazložitve tožeči stranki kršena njena pravica do učinkovitega pravnega sredstva, sodišče pa odločitve ne more preizkusiti, kar vse je bistvena kršitev določb postopka in s tem razlog za odpravo izpodbijane odločbe.
Pomanjkljivosti izreka ne more odpraviti obrazložitev izpodbijane odločbe, saj se izvršuje le izrek odločbe in ne njena obrazložitev, ki pa je tudi sicer nepopolna.
Kolikor tožena stranka meni, da je tožeča stranka kršila določbo 7. člena ZPacP, ne zadošča, da zgolj ugotovi, da je bila A.A. diskriminirana kot edina prenaročena pacientka, pač pa bi morala ugotoviti, da je bila prenaročena zaradi ene od okoliščin, ki jih določa zakonska določba in to tudi ustrezno utemeljiti.
lekarniška dejavnost - opravljanje lekarniške dejavnosti - stranski udeleženec v upravnem postopku - pravni interes
Tožnica bi morala za priznanje statusa stranskega udeleženca izkazati svojo (osebno) korist, ki bi izhajala iz zakonov oziroma podzakonskih aktov, ki jih je treba uporabiti v odločanju o predmetni zadevi. Svoje zahteve po priznanju statusa stranskega udeleženca ne more uspešno opreti na uveljavljanje javne koristi, čeprav meni, da pristojni organ te koristi ni ustrezno zaščitil in čeprav meni, da je del prizadete javnosti ter bi posledice izdane upravne odločbe zadevala tudi njo, saj pri tem ne gre za njeno osebno in neposredno korist. Prav tako tožnica svoje zahteve ne more opreti zgolj na svoje dejanske koristi, ki nimajo opore v zakonskih in podzakonskih aktih, ki urejajo izdajo dovoljenja za izdajanje lekarniške dejavnosti.
Obstajati mora torej določeno razmerje stranskega udeleženca do pravne stvari, ki je predmet konkretnega upravnega postopka. To razmerje vzpostavlja materialni predpis, iz katerega je razvidno tudi, ali ima oziroma kdo ima kakšno pravno korist v upravni stvari, o kateri se odloča v upravnem postopku.