Vrhovno sodišče je v svojih odločbah že pojasnilo, da so sklepi, izdani v postopkih odločanja o ukrepih za preprečevanje nasilja po ZPND, ki so časovno omejeni, v bistvenem podobni sklepom, izdanim v postopkih odločanja o začasnih odredbah. To pomeni, da ti sklepi nimajo dejanske narave sodbe ‑ z njimi ni dokončno urejeno razmerje med udeleženci postopka v smislu prvega odstavka 384. člena ZPP, ampak je njihov namen zagotoviti zgolj začasno varstvo enega ali nekaterih od udeležencev, zato predlog za dopustitev revizije v zvezi z njimi ni dovoljen. Naravo sklepov iz prvega odstavka 384. člena ZPP, zoper katere je revizijo mogoče dopustiti, imajo v postopkih po ZPND le tisti sklepi sodišča druge stopnje, s katerimi je odločeno, da se povzročitelju nasilja skladno z drugim odstavkom 21. člena ZPND izreče časovno neomejen ukrep prepustitve stanovanja žrtvi v izključno uporabo. V konkretnem primeru ne gre za navedeno izjemo. Predlog nasprotnega udeleženca za dopustitev revizije se namreč nanaša na odločitev sodišča druge stopnje glede časovno omejenih ukrepov. Ker njegov predlog po pojasnjenem torej ni dovoljen, ga je Vrhovno sodišče zavrglo (377. člen ZPP v zvezi z 42. členom ZNP‑1 in prvim odstavkom 22.a člena ZPND).

Revizija se dopusti glede vprašanj:

1. Ali je Upravno sodišče pravilno odločilo, da se v primeru pogodbe o dosmrtnem preživljanju pri določanju vrednosti kapitala ob pridobitvi ne uporabi tretji stavek drugega odstavka 98. člena ZDoh-2?

2. Ali je Upravno sodišče pravilno razlagalo določilo 101. člena ZDoh-2, s tem ko je za čas pridobitve kapitala v primeru, ko je kapital pridobljen na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju, štelo dan sklenitve pogodbe in ne dan smrti preživljank?