Četudi je prišlo do delitve stavb okrog dvorišča, je bila parcela 46/1, ki je predstavljala dvorišče, namenjena enaki uporabi vseh lastnic, zato ni utemeljen očitek pritožbe, da je dvorišče delilo različno lastninsko usodo kot preostali deli obravnavanega kompleksa v lasti družine D.
Toženka je bila na narok povabljena z vabilom na zaslišanje in pravilno opozorjena, da bo sodišče lahko, če se sodnemu vabilu ne bo odzvala, odločilo, da bo zaslišana samo stranka, ki je prišla na narok (drugi odstavek 258. člena ZPP). Toženka je torej imela pravico na naroku prisostvovati kot stranka, ne glede na to, ali je bila na naroku prisotna njena pooblaščenka, iz poteka postopka pa je razvidno, da je v postopku bila zaslišana, torej je imela interes in pravico izpovedati svoj pogled na sporno razmerje. Tudi iz tega razloga so bili stroški za njen prihod na narok potrebni stroški.
110.a člen SZ-1 določa izjemno nadaljevanje najemnega razmerja brez javnega razpisa v primeru, kadar je bilo stanovanje dano v najem na podlagi javnega razpisa, kot je v tu obravnavanem primeru. Ta člen določa, da če najemnik javnega najemnega stanovanja trajno zapusti to stanovanje, sklene lastnik najemno pogodbo brez javnega razpisa z enim od ožjih družinskih članov ali sorojencev, ki ob izselitvi najemnika že najmanj dve leti prebiva v stanovanju, ima v njem najmanj dve leti prijavljeno stalno prebivališče, ter izpolnjuje pogoje za najem javnega najemnega stanovanja iz 87. člena SZ-1.
V skladu z določbami ZPP in 23. členom Ustave RS sodišče ne sme odreči odločanja, če je za odločitev v sporu pristojno, in ne sme ustvarjati novih procesnih predpostavk, ki jih zakon ne določa. Zavračanje odločanja pri nizkih zahtevkih bi se lahko odrazilo v neplačevanju manjših dolgov, povzročilo neenako obravnavo in izničilo pravico do sodnega varstva.
Neizpolnjevanje pogodbenih obveznosti ne more biti razlog za ničnost pogodbe o dosmrtnem preživljanju.
Pogodba nesporno ni bila razveljavljena ali razvezana (in je ves čas zavezovala obe stranki k izpolnjevanju). Če bi preživljanec resnično želel pogodbo razvezati, to prej kaže na to, da je bil njegov motiv za sklenitev pogodbe v tem, da si zagotovi skrb, preživljanje in pomoč na kmetiji.
Primerjalni pregled sodne prakse pokaže, da odškodnine za celotno nepremoženjsko škodo v primerljivih zadevah znašajo med tri in pet PMNP. Prisojena odškodnina je znotraj razpona povprečno prisojenih odškodnin ter tudi ob upoštevanju individualnih značilnosti oškodovanke zanjo predstavlja ustrezno zadoščenje.
Določitev nadomestnega stika v primeru bolezni otroka ne ustvarja nikakršnega "dvojnega režima" izvajanja stikov, temveč predstavlja zgolj dopolnilno ureditev, katere namen je zagotoviti kontinuiteto in dejansko izvrševanje stikov, kadar ti iz objektivnih razlogov (bolezen otroka) odpadejo. Nadomestni stik ne pomeni avtomatičnega povečanja obsega stikov, temveč zgolj nadomestitev konkretnega, že določenega, a neizvedenega termina, pri čemer se njegov čas, trajanje in način izvedbe določi v sodelovanju s CSD glede na razpoložljivost terminov in največjo korist otroka.
Bistvo odločitve je v zagotavljanju rednih in stabilnih stikov z obema staršema kot ključnega elementa otrokove največje koristi.
Pri določitvi načina uporabe solastne stvari (ki je v tem primeru začasne narave; v teku je postopek razdelitve solastne stvari) ni mogoče (niti ni treba) povsem natančno upoštevati solastniških deležev.
Ne drži stališče pritožnice, da sodišče ne more odločiti o načinu uporabe solastne stvari, dokler niso izvedena obsežna investicijska vlaganja. Ureditev enega razmerja ni odvisna od ureditve drugega
Sodišče prve stopnje bo moralo v novem postopku odločiti o stroških uporabe (obratovalnih stroških). Pri tem naj opredeli, kateri stroški (npr. voda, elektrika, odvoz smeti ipd.) se nanašajo na posamezni del stavbe (stavbo), ki jih nosi posamezni udeleženec sam, in kateri stroški na posamezni prostor, ki je v souporabi več udeležencev (kurilnica, skupni vhod in vetrolov). Pomembno je tudi, kateri stroški in kakšen delež stroškov glede na celoto odpadejo na posamezni prostor v souporabi (npr. kakšen delež elektrike odpade na kurilnico/skupni vhod/vetrolov glede na celoto), ki se potem deli med udeležence po določenem razmerju.
Določba 40. člena ZNP-1 takšne procesne situacije, ko se nepravdni postopek zaključi brez vsebinske odločitve, ne ureja. Zato je treba o stroških nepravdnega postopka odločiti ob smiselni uporabi prvega odstavka 158. člena ZPP
Ugotovljena enkratna košnja ozkega zelenega pasu neposredno ob ograji in enkratna hoja po betoniranem dvorišču zaradi pometanja pokošene trave za tožnika nima nobenega praktičnega (ekonomskega) pomena. Nobeno od navedenih dejanj ni oviralo izvrševanja tožnikove posesti.
Obiskovanje matere v stanovanju v okviru izvajanja skrbi za njeno varnost in dobrobit, tudi če se je izvajalo vsakodnevno, po splošnem prepričanju ne izpolnjuje pravnega standarda tožnikove dejanske (so)posesti nad stanovanjem.
Razveljavitev oporoke zaradi napak volje lahko zahteva le tisti, ki ima pravni interes. To pa je zakoniti dedič, ki bi zaradi neveljavnosti oporoke prišel do koristi (zapuščine), in ne oporočni dedič, čigar pravni interes je, da oporoka ostane v veljavi kot pravni naslov, na podlagi katerega bo pridobil zapuščino.
Pritožnik utemeljeno opozarja, da odvetniku, če se zastopa sam, ne pripada nagrada po OT. Odvetnik kot stranka ne more zaračunati stroškov zastopanja samega sebe.
Golo dejstvo lastništva enega izmed stanovanj v sporni stavbi samo po sebi še ne izkazuje verjetnosti obstoja terjatve. Za izpolnitev predpostavke iz prvega odstavka 272. člena ZIZ bi moral predlagatelj izkazati verjetnost obstoja terjatve po tožbenem zahtevku, torej da je oziroma bo njegov zahtevek za ugotovitev neveljavnosti sklepa etažnih lastnikov (verjetno) utemeljen, ker sklep ni bil oziroma ne bo sprejet z ustrezno večino glasov etažnih lastnikov.
Pritožnica utemeljeno uveljavlja, da opisana nasprotja in izostanek vsakršnih razlogov o nasprotujočih stališčih in argumentih strank glede smotrnosti prekinitve vzbujajo dvom, ali se je sodišče prve stopnje sploh seznanilo z razlogi, s katerimi je toženka utemeljevala predlog za prekinitev postopka, in z razlogi, s katerimi je tožnica temu predlogu nasprotovala.
Temeljno pravilo je, da sodišče v postopku za vzpostavitev etažne lastnine ne odloča o pravicah na zemljiškoknjižno že vpisanih posameznih delih stavbe, ki v naravi dejansko obstajajo. Zato je sodišče prve stopnje na podlagi določila 32. člena ZVEtL-1 pravilno ohranilo zemljiškoknjižno stanje teh posameznih delov.
Pri položaju vpisane nedokončane etažne lastnine je treba upoštevati, da so v zemljiški knjigi že vpisana stvarnopravna razmerja glede tistih posameznih delov v etažni lastnini, ki so že vpisani v zemljiški knjigi. Ta stvarnopravna razmerja med drugim vključujejo tudi vknjiženo lastninsko pravico. O tej pravici pa sodišče v postopku za vzpostavitev etažne lastnine ne sme odločati zato, ker za njihovo pridobitev, omejitev oziroma prenehanje, veljajo splošna pravila SPZ in ZZK-1. Če torej med zemljiškoknjižnim lastnikom vpisanega posameznega dela in dejanskim lastnikom ni spora o lastninski pravici na tem delu, lahko pravilno pravno stanje uskladita tudi zunaj postopka po ZVEtL-1, v rednem zemljiškoknjižnem postopku. Takšno postopanje navsezadnje zasleduje tudi samo načelo ekonomičnosti.
Za kondikcijski zahtevek je aktivno legitimiran izpolnitelj, ki je hkrati tisti, ki je prikrajšan (tu tožnik), pasivno legitimiran pa je prejemnik izpolnitve, ki je obogaten (tu tretji toženec). Do morebitne obogatitve prvega toženca in druge toženke (zaradi poplačila dolgov zapustnice s strani tretjega toženca in s tem povečanja zapuščine) ni prišlo na račun tožnika oziroma njuna morebitna obogatitev neposredno ne izvira iz tožnikove sfere (v 190. členu OZ je uporabljen izraz "na škodo drugega"). Dejstvo, da naj bi tretji toženec s prejeto kupnino poravnal nekaj dolgov zapustnice, je zato nepomembno. Vsi ostali morebitni pridobitelji teh denarnih sredstev (tako prvi toženec kot druga toženka na račun plačila dolgov zapustnice ali pa morebiti nekdo tretji, ki bi mu tretji toženec denar izročil iz naslova nekega drugega pravnega razmerja) se ne morejo šteti kot obogateni na račun tožnika. Ta razmerja s tožnikom niso neposredno povezana in tudi ne s samim dogodkom, ki je skupen tožniku in tretjemu tožencu, to je izročitev kupnine na podlagi neveljavnega pooblastila in prodajne pogodbe.
Iz 22. do 28. točke sodbe ni razvidno, kakšna pojasnila je tožena stranka tožniku dala. Sodišče prve stopnje je zgolj navedlo, da podpis izjave o prevzetem valutnem tveganju sam po sebi ne zadostuje za izpolnitev pojasnilne dolžnosti ter da tožena stranka tožnika ni opozorila na možnost realne in znatne spremembe tečaja ter na morebitne znatne negativne ekonomske posledice takšne spremembe. Pri tem pa iz obrazložitve ni razvidno niti, ali je sodišče to ugotovitev oprlo na trditveno podlago strank in jo štelo za nesporno, ali pa jo je sprejelo na podlagi ocene izvedenih dokazov. Slednja je v celoti izostala.
Bistvene sestavine prodajne pogodbe za prenos lastninske pravice na nepremičninah pa so, predmet prodaje, torej natančno opredeljena nepremičnina, s parcelno številko, katastrsko občino ali ID znakom in opisom ter določena kupnina za nepremičnino (cena). Iz navedenih SMS sporočil ne izhaja nedvoumna identifikacija nepremičnin, saj ni navedenih številk parcel, niti ID znakov, na katere bi se naj pogodba o prenosu lastninske pravice nanašala.