Ustava Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) v prvem odstavku 134. člena določa, da nikogar, ki sodeluje pri sojenju ni mogoče klicati na odgovornost za mnenje, ki ga je dal pri odločanju na sodišču (materialna sodniška imuniteta). Slednja tako izključuje neposredno odškodninsko odgovornost sodnikov in pomeni absolutno oviro za začetek pravdnega postopka.
skrbništvo - pravni interes - udeležba v nepravdnem postopku - udeležba v postopku
Pravni interes v postopkih skrbništva je treba razumeti kot nepremoženjski (osebnostni) pravni interes skrbi za dobrobit bližnjega, ki tega ne zmore sam. Pri tem so utemeljene pritožbene navedbe, da pravni interes svojca temelji na domnevi, da oseba zaradi vzajemno občutene družinske vezi udeležbo svojca tudi sprejema. Zlasti z vidika človekovih pravic do družinskega življenja oziroma do zasebnosti mora biti svojcem praviloma dana pravica do popolne udeležbe v postopku. Ta pravica zajema pravico biti seznanjen z vsem, kar sodišče preudarja v zvezi z njim bližnjo ranljivo osebo in pravica, da se o tem tudi izreče.
Tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da delodajalec tožnika ni poskrbel za ustrezno varnost, s čimer je podano nedopustno ravnanje druge toženke za škodo.
zamudna sodba - pravočasnost odgovora na tožbo - fikcija vročitve
V skladu s 142. členom ZPP se vročitev šteje za opravljeno, ko naslovnik pisanje dvigne, če pisanja ne dvigne v 15. dneh odkar mu je bilo puščeno obvestilo, pa se šteje, da je bila vročitev opravljena s potekom tega roka.
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8. URS člen 54. ZPND člen 1, 1/1, 3a, 5, 14, 14/1, 14/5, 15, 15/3, 19, 22a, 22a/1, 22a/8. DZ člen 153, 174.
skupno varstvo in vzgoja otroka - ukrepi za preprečevanje nasilja v družini - ukrepi po zpnd - ukrep prepovedi približevanja - nasilje nad otrokom - fizično nasilje - prepoved telesnega kaznovanja otrok - preprečevanje nasilja v družini - sorazmernost posega v pravico do družinskega življenja - pravica do stikov otroka s starši - ogroženost otroka - ukrepi za varstvo koristi otroka - vloga centra za socialno delo - povrnitev stroškov postopka - odločanje o stroških po prostem preudarku - vsaka stranka krije svoje stroške postopka
ZPND v prvem odstavku 1. člena določa vlogo in naloge državnih organov, nosilcev javnih pooblastil, izvajalcev javnih služb pri obravnavanju nasilja v družini ter določa ukrepe za varstvo žrtev nasilja v družini (multiinstitucionalni in hkrati multidisciplinarni pristop). Cilj in težnja ZPND namreč je, da v koordiniranem delovanju različnih organov in organizacij, z dopolnjevanjem že obstoječih ukrepov za zaščito žrtev, ki jim ga zagotavljajo drugi predpisi (Družinski zakonik, kazenska zakonodaja in zakonodaja s področja prava o prekrških, zakonodaja s področja socialnega varstva, Obligacijski zakonik z določili, ki se nanašajo na kršitev pravice osebnosti), zagotavlja varovanje dobrin, ki so ustavnega pomena, in sicer dostojanstvo človeka ter nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti. Ukrepi sodišča določeni v 19. členu ZPND tako v primeru, ko je žrtev nasilja otrok, zgolj dopolnjujejo ukrepe, ki so določeni v DZ. Namen ukrepov sodišča po ZPND ni v kaznovanju povzročitelja nasilja za pretekla ravnanja. Njihov namen je prevencijski, torej, da se v nujnem in hitrem postopku s prenehanjem in preprečitvijo nasilnih dejanj zagotovi varstvo žrtev družinskega nasilja. Iz 5. člena ZPND pa izhaja, da je treba ob opredelitvi nekega ravnanja kot nasilja v družini reakcijo nanj nujno prilagoditi njegovi intenzivnosti in stopnji ogroženosti žrtve. Tako zakon ne določa, da vsako ravnanje, ki ustreza opredelitvi nasilja iz navedenega zakona, potrebuje intenzivne posege države v osebnostne pravice posameznika, med katere sodi tudi pravica do družinskega življenja. Poseg je vedno treba prilagoditi stopnji ogroženosti žrtve. Ker gre za posege v temeljne pravice, je pomen načela sorazmernosti posebej poudarjen in sodišče zavezuje, da ustrezno zaščiti žrtev nasilja, hkrati pa mu postavlja meje pri poseganju v zasebnost posameznikov oziroma njihove medsebojne odnose.
Sodišče prve stopnje je s svojo odločitvijo v tej zadevi takšno mejo pravilno določilo. Zaključilo je, da omenjeni dogodki verjetno izkazujejo, da je bila mld. hčerka udeležencev deležna neprimernih vzgojnih ukrepov, to je telesnega kaznovanja, ki je prepovedano (3a. člen ZPND). Pritrditi je treba pritožbi o ničelni toleranci do vsakršnega nasilja. Pritrditi pa je treba tudi nadaljnjemu zaključku prvostopenjskega sodišča, da glede na vse ugotovljene okoliščine ni verjetno izkazano, da je predlagani ukrep nujen oziroma potreben in da ne upravičuje posega v odnos med otrokom in materjo z njuno popolno polletno ločitvijo, kar bi predlagani ukrep po svoji vsebini dejansko pomenil.
ZDZdr člen 39, 39/1, 39/1-1, 53. URS člen 23, 25. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 365, 365-3.
zadržanje na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve - pogoji za zadržanje na zdravljenju brez privolitve - izvedenec psihiatrične stroke - pomanjkljivo izvedensko mnenje - dopolnitev izvedenskega mnenja - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - razveljavitev odločbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje - strogi test sorazmernosti - pravica do pravnega sredstva - pravica do učinkovitega sodnega varstva - način zdravljenja
Pritožbeno sodišče ugotovljene procesne kršitve ni moglo odpraviti samo. Če bi jo, bi namreč moralo na pritožbeni stopnji izvesti praktično kompleten dokazni postopek in ne samo njegove dopolnitve. Po opravljanjem tehtanju po strogem testu sorazmernosti med pravico do pritožbe in pravico do učinkovitega sodnega varstva pritožbeno sodišče ugotavlja, da bi dokončno sojenje pred sodiščem druge stopnje nesorazmerno poseglo v pravico udeležencev postopka do pravnega sredstva.
ZPP člen 244, 244/1, 249, 249/1, 256, 365, 365-2. ZNP člen 42.
stroški sodnega tolmača - nagrada in stroški sodnega tolmača - prevod listine - sodni tolmač - zavrnitev stroškovnega zahtevka
Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da sodna tolmačka stroškov za pisni prevod ni utemeljeno priglasila, saj ji je bilo odrejeno zgolj ustno tolmačenje in ne pisno prevajanje. Kot ji je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je bila sodna tolmačka s sklepom sodišča prve stopnje z dne 7. 2. 2024 določena le za ustno prevajanje tistega, kar se navaja na naroku ter ustno prevajanje listin, ki se bodo na naroku uporabljale za dokazovanje, in ne tudi za pisno prevajanje listin. V zvezi s pritožbenimi navedbami o telefonskem pogovoru 13. 2. 2024 sodne tolmačke z vpisničarko, ki naj bi ji naročila prevod listin, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje glede tega opravilo poizvedbe. Iz uradnega zaznamka z dne 8. 3. 2024 (list. št. 68) je razvidno, da vpisničarke s sodno tolmačko niso govorile, iz uradnega zaznamka z dne 11. 3. 2024 (list. št. 69) pa je razvidno, da je s sodno tolmačko pred izdajo sklepa z dne 7. 2. 2024 po telefonu govorila strokovna sodelavka, ki se je z njo dogovorila, da bo sodna tolmačka ustno tolmačila na naroku 19. 2. 2024 in ji pojasnila, da ji bo sodišče prve stopnje poslalo fotokopije predloga in odgovora na predlog z namenom priprave besedišča za ustno tolmačenje na naroku. Z obema uradnima zaznamkoma je bila sodna tolmačka tudi seznanjena. Glede na navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da sodni tolmački pisni prevod obeh listin, ki so ji bile vročene skupaj z vabilom na narok in sklepom z dne 7. 2. 2024 z namenom priprave besedišča za narok, ni bil odrejen. Zato je sodišče prve stopnje priglašene stroške pravilno zavrnilo.
SPZ člen 27, 27/1, 28, 43, 43/2, 269, 269/1. ZPN člen 6, 6/1.
priposestvovanje lastninske pravice na nepremičnini - dobroverna lastniška posest - priposestvovalna doba - opravičljiva zmota - pravni naslov - menjalna pogodba - ustna pogodba - lastninjenje nepremičnin v družbeni lastnini - pravna zmota
Po povedanem je ugotoviti, da gre v konkretnem primeru za popolnoma drugačno situacijo, saj tožnik ne zatrjuje, da bi postal lastnik nepremičnin na podlagi enega izmed zakonov o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini, ampak zatrjuje, da je njegova mati postala lastnica sporne nepremičnine na podlagi pravnega posla, in sicer ustne menjalne pogodbe, dogovorjene v okviru komasacijskega postopka, ki je bila v pretežnem delu izvršena, neizvršen je ostal le prepis lastninske pravice na sporni nepremičnini nanjo.
IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00074111
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 6/1, 7, 7/1. URS člen 2, 23, 35. ZIZ člen 11, 11/1, 71, 267, 272, 272/1, 272/2, 272/2-1, 272/2-2, 272/2-3, 272/3. ZIP člen 267, 267/2.
varstvo potrošnikov - potrošniška kreditna pogodba - dolgoročni kredit v CHF - tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe - predlog za izdajo začasne odredbe - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe - verjetnost obstoja terjatve - pogoj reverzibilnosti - nevarnost nastanka težko nadomestljive škode - presoja pogojev za izdajo začasne odredbe - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - Direktiva Sveta 93/13/EGS - sodna praksa SEU - nepošten pogodbeni pogoj - začasni ukrepi - odlog plačila obveznosti - načelo lojalne razlage nacionalnega prava s pravom EU - zavarovanje denarne in nedenarne terjatve z začasno odredbo - tehtanje neugodnih posledic izdaje začasne odredbe - novejša sodna praksa - materialnopravne predpostavke za izdajo začasne odredbe - alternativnost pogojev - neizpolnjena pojasnilna dolžnost - varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic - nastanek nenadomestljive ali težko nadomestljive škode - zavarovanje denarne terjatve z zastavno pravico na nepremičnini - odlog izvršbe na predlog dolžnika - kontradiktornost v postopku zaradi izdaje začasne odredbe - vročitev odgovora na predlog za izdajo začasne odredbe - pravica do izjave v postopku
ZIZ v postopku odločanja o zavarovanjih ne predvideva dodatnega odgovora tožeče stranke na navedbe tožene stranke, saj mora tožeča stranka že v predlogu za izdajo začasne odredbe navesti vsa dejstva in dokaze, s katerimi utemeljuje svoj predlog.
Utemeljeno pa pritožnik opozarja, da se sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni v zadostni meri opredelilo glede utemeljenosti nekaterih njegovih pravno pomembnih navedb v predlogu za izdajo začasne odredbe (absolutno bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Te navedbe je bodisi nepravilno označilo kot pomanjkljive ali neobstoječe (npr. glede verjetnosti obstoja terjatve, glede verjetnosti nastanka težko nadomestljive škode in glede pogoja reverzibilnosti) bodisi se do njih ni opredelilo v celoti (npr. glede tehtanja posledic v primeru (ne)izdaje začasne odredbe). Poleg tega je zavzelo več materialnopravno zmotnih stališč in ni ustrezno upoštevalo sodne prakse SEU, ki postavlja zelo visoke standarde varstva potrošnikov v primerljivih zadevah.
Ukrepi, ki jih zasleduje Direktiva 93/13, so v našem pravnem redu zagotovljeni v okviru ZVPot in ZIZ. Sodišče je ocenjevalo tožnikove možnosti za ureditev in zavarovanje spornega razmerja v okviru postopkovnih določb ZPP in ZIZ. Izpostavilo je 71. člen ZIZ, ki dolžniku omogoča odlog izvršbe, kadar je vložena tožba na neveljavnost pravnega posla in neposredno izvršljivega notarskega zapisa, na podlagi katerega je bila dovoljena izvršba. Ob splošni določbi 267. člena ZIZ, ki omogoča izdajo začasne odredbe pred uvedbo sodnega postopka, med postopkom in po koncu postopka, vse dokler niso podani pogoji za izvršbo, je izpostavljanje tega posebnega določila (71. člen ZIZ), predvidenega šele v fazi izvršilnega postopka, za spore iz potrošniških pogodb z nepoštenim pogodbenim pogojem, preozko in neustrezno. Potrošnik ima možnost doseči primerljivo sodno varstvo že med pravdo za ugotovitev neveljavnosti pravnega posla zaradi nepoštenega pogodbenega pogoja, če izkaže zakonske pogoje iz 272. člena ZIZ. To določbo pa je treba razlagati na način, da bo z njim omogočeno doseganje ciljev Direktive 93/13.
Razlaga določbe drugega odstavka 272. člena ZIZ v izpodbijanem sklepu je preozka in v neskladju z evropskim pravom. Opira se na tisti del sodne prakse, ki strogo razlaga odločbo Ustavnega sodišča Up-275/97 in vztraja pri stališču, da je ureditveno začasno odredbo za zavarovanje nedenarne terjatve mogoče izdati le ob kumulativno izpolnjenih pogojih iz prvega odstavka 272. člena ZIZ (verjetnost terjatve) in iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ (verjetnost, da je začasna odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode) ter ob dodatnem pogoju reverzibilnosti. Ob tem je treba poudariti, da je Ustavno sodišče citirano odločitev sprejelo pred uveljavitvijo ZIZ, ko je bila zakonska ureditev pogojev za izdajo začasne odredbe drugačna od današnje (veljal je ZIP), ter v vsebinsko drugačnem sporu, kot je obravnavani.
Pritožnik utemeljeno opozarja na novejšo sodno prakso, ki se vse bolj utrjuje pri stališču, da so materialnopravne predpostavke za izdajo ureditvene začasne odredbe tri: poleg 1) verjetnosti obstoja terjatve (kot temeljne predpostavke) še 2) ena izmed zakonsko alternativno določenih predpostavk iz 2. ali 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ (potrebnost začasne odredbe, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode, ali verjetnost, da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku) ter 3) reverzibilnost (to je odpravljivost učinkov izdane začasne odredbe).
Po presoji pritožbenega sodišča je treba jasno zakonsko določbo o alternativnosti pogojev iz 2. in 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ upoštevati tudi v obravnavanem potrošniškem sporu. Narava spora, v katerem je začasna odredba predlagana, in njegov namen (v konkretnem primeru: varstvo potrošnikov) sta pomemben element pri presoji izpolnjevanja zakonskih pogojev za izdajo začasne odredbe. Ob materialnopravnih izhodiščih evropskega potrošniškega prava je drugi odstavek 272. člena ZIZ treba razlagati evropsko skladno in manj strogo, kot ga razlaga tisti del sodne prakse, na katerega se je oprlo sodišče prve stopnje, oziroma je treba sodno prakso spremeniti, če ni skladna z evropskim pravom.
Tudi glede verjetnosti nastanka težko nadomestljive škode (pogoj iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ) tožnik ni podal tako skopih navedb, kot je zaključilo sodišče prve stopnje. Potrebnosti (nujnosti) izdaje začasne odredbe ni izkazoval zgolj z dejstvom, koliko kredita je prejel in koliko že odplačal, temveč tudi s sklicevanjem na slabo dohodkovno stanje svoje družine, grozečo prodajo doma in enkrat že doživet psihični kolaps. Sodišče prve stopnje je tako nepravilno ocenilo, da tožnik zasleduje le varstvo premoženjske škode. Tožnik se je s predlogom za izdajo začasne odredbe zavzemal tudi za upoštevanje svoje pravice do osebnega dostojanstva in pravice do doma ter nedotakljivosti svoje telesne in duševne celovitosti, zasebnosti in osebnostnih pravic (35. člen URS), kar vse predstavlja zatrjevanje nepremoženjske škode, ki je težko nadomestljiva oziroma celo nenadomestljiva. Poleg tega je sodišče prve stopnje glede potencialnega izvršilnega postopka zmotno ocenilo, da ne predstavlja grozeče nevarnosti, saj bi tožnik v takšnem primeru imel na voljo druge ukrepe po ZIZ (odlog po 71. členu). Kot že rečeno, takšen način zagotavljanja začasnega sodnega varstva za potrošnika, ki je vložil tožbo za ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe zaradi nepoštenega pogodbenega pogoja, glede na evropsko sodno prakso in tudi glede na možnosti, ki jih predvideva slovenska zakonodaja, ni zadosten. Potrošnik mora imeti možnost doseči primerljivo začasno sodno varstvo že med pravdo, v nasprotnem primeru utegne biti namen njegovega sodnega varstva (varstvo potrošnika) izjalovljen.
tožba za ugotovitev lastninske pravice - izbrisna tožba - neveljavnost vknjižbe - neveljavnost vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo - pravica dediča do posesti stanovanja - dedni dogovor - pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem - pogoji za priposestvovanje - dobra vera
Dejstvo, da sta se dediča z dednim dogovorom dogovorila, da pravni prednik tožnikov prevzame sporno stanovanje v posest, še ne pomeni, kot to zmotno meni pritožba, da je s tem pravni prednik tožnikov postal tudi lastnik spornega dela nepremičnine. Zakon o dedovanju v 132. členu določa, da preide zapuščina po samem zakonu na dediča v trenutku zapustnikove smrti. Dedič v trenutku zapustnikove smrti postane tudi posestnik stvari zapuščine, ne glede na to, kdaj je pridobil dejansko oblast nad stvarjo. Sklep o dedovanju je le deklaratorna odločba, s katero sodišče razglasi dediče. V konkretnem primeru sta bila torej oba dediča soposestnika sporne nepremičnine. Z dednim dogovorom sta se zato dediča, kot je bilo že navedeno, dogovorila glede posesti in o načinu uporabe solastne nepremičnine, ne pa o morebitnem prenosu lastninske pravice sporne nepremičnine z drugega toženca na pravnega prednika tožnikov.
ZZZDR člen 51, 51/2, 59, 59/2. DZ člen 74, 74/2. ZPP člen 165, 165/4, 184, 184/2, 185, 185/1, 214, 214/2, 302, 339, 339/2, 339/2-14.
skupno premoženje zunajzakonskih partnerjev - posebno in skupno premoženje - obseg in deleži na skupnem premoženju - prispevek k nastanku skupnega premoženja - dohodki izvenzakonskega partnerja - kredit - gospodinjska dela - preživninska obveznost - nedoločen tožbeni zahtevek - individualno določena stvar - premičnina - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - ni razlogov o pravnorelevantnih dejstvih - nejasni in nasprotujoči si razlogi o odločilnih dejstvih - nemogoč preizkus odločitve - razširitev tožbenega zahtevka med pravdo - odločitev o spremembi tožbe - posebna pritožba - izdaja pisnega sklepa - neizkazan pravni interes - obstoj pravne koristi - nerazumljiva tožba - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - protispisnost - napačna dokazna ocena - načelo ekonomičnosti - smotrnost za dokončno ureditev razmerja med strankama - fikcija umika pritožbe - neplačilo sodne takse - sprememba sodnika - delna razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje - vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje
Okoliščina, da sodišče ni izdalo posebnega pisnega sklepa, da se sprememba toženčeve tožbe ne dovoli, ne predstavlja relativne bistvene kršitve določb postopka, saj opustitev izdaje pisnega sklepa, da se sprememba tožbe ne dopusti, ni vplivala na zakonitost in pravilnost sklepa, glede na to, da je toženec v pritožbi zoper sodbo lahko izpodbijal tudi sklep, da se sprememba njegove tožbe ne dovoli, kar je tudi storil.
Ni mogoče "seštevati" dohodkov stranke iz dela, ki so skupno premoženje, in strankinih denarnih sredstev, ki so njeno posebno premoženje, kot je storilo prvo sodišče, saj gre za dve različni kategoriji.
ZPP člen 454, 454/2. OZ člen 197. SZ-1 člen 23, 30, 49. SPZ člen 67, 67/5.
spor majhne vrednosti - oprava naroka na zahtevo strank - izvedba predlaganih dokazov - nesporna dejstva - stroški obratovanja in upravljanja - stroški ogrevanja
Ustaljeno stališče v sodni praksi je, da je v sporih majhne vrednosti za opravo naroka za glavno obravnavo pod pogoji 454. člena ZPP potrebna izrecna zahteva stranke, zato ne zadošča, če stranka v tožbi ali pripravljalni vlogi predlaga svoje zaslišanje (ali zaslišanje priče).
Po mnenju sodišča druge stopnje takšne sodbe ni mogoče preizkusiti, saj je sodišče prve stopnje opisalo zgolj zgornjo premiso sodniškega silogizma (pravno pravilo), ni pa navedlo spodnje premise (odločilnih dejstev), ki se podrejajo navedenemu pravnemu pravilu. S tem je zagrešilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00075017
ZZK-1 člen 243, 243/1, 243/3, 244.
izbrisna tožba - ugotovitveni zahtevek za ugotovitev neveljavnosti vknjižbe - materialnopravna neveljavnost vknjižbe - formalna neveljavnost vpisa - dedni dogovor - sodna poravnava - sklep o dedovanju - pravnomočna odločba - vknjižba pravice na podlagi pravnomočne sodne odločbe
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da mora iti pri materialnopravni neveljavnosti zemljiškoknjižnega vpisa za notranje vsebinske razloge, ki zadevajo vprašanje veljavnosti oziroma nadaljnjega obstoja podlage za vpis. Po oceni pritožbenega sodišča pa je zmotno ugotovilo, da gre v konkretnem primeru za formalnopravno neveljavnost, pri čemer je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, to je določbe 2. in 3. alineje 4. točke tretjega odstavka 243. člena ZZK-1, kot izhaja iz 17. točke obrazložitve. Načeloma z izbrisno tožbo res ni mogoče uveljavljati neveljavnosti vknjižbe, če je bila ta dosežena na podlagi pravnomočne sodne odločbe, ki ni bila razveljavljena ali spremenjena, kot je navedeno v tem določilu. Vendar gre ugotoviti, da v konkretnem primeru pravdne stranke niso imele interesa po razveljavitvi sklepa o dedovanju oziroma dednega dogovora. V obravnavani zadevi, ko je s strani tožnikov zatrjevana materialnopravna neveljavnost vknjižbe, ne pridejo v poštev določbe tretjega odstavka 243. člena ZZK-1, ki urejajo primere izpodbijanja vknjižb, ki so postale neveljavne šele po trenutku, od katerega učinkuje izpodbijana vknjižba, ampak gre za primer, ko je bila vknjižba neveljavna iz materialnopravnega razloga že v samem trenutku vknjižbe. Četudi je bila vknjižba dosežena na podlagi pravnomočne sodne odločbe (v konkretnem primeru na podlagi pravnomočne sodne poravnave), je mogoče v danem primeru uporabiti določbo prvega odstavka 243. člena ZZK-1, ki ureja takšno situacijo.
DZ člen 240, 240/1, 241, 243, 244, 262, 262/1. ZNP-1 člen 64, 64/3. ZVDZ člen 7, 7/2, 7/3.
postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo - skrbnik - imenovanje skrbnika - želje varovanca - odvzem volilne pravice
Pritožbeno sodišče je ob uradnem preizkusu odločitve v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP ugotovilo, da je zaradi spremembe ZVDZ z novelo ZVDZ-E, ki je stopila v veljavo 10. 2. 2024, materialnopravno nepravilna odločitev, da se nasprotni udeleženki odvzame pravica voliti in biti voljena. Z zgoraj navedeno novelo ZVDZ-E sta bila namreč črtana drugi in tretji odstavek 7. člena ZVDZ, v prehodni določbi (glej 3. člen) pa je zakonodajalec določil, da se postopki odločanja o odvzemu volilne pravice v postopkih o postavitvi odrasle osebe pod skrbništvo, ki so se začeli na podlagi ZVDZ in do dneva uveljavitve novele še niso pravnomočno končani, ustavijo.
DZ člen 157, 157/2, 157/3, 161, 174, 174/1. URS člen 8, 54, 54/1. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 2, 3, 8. ZPP člen 356.
ukrepi za varstvo koristi otroka - odvzem mladoletnega otroka - namestitev otroka v zavod - visoka ogroženost otroka - izkaz verjetnosti - pravica do družinskega življenja - sorazmernost posega v pravico do družinskega življenja - ločitev otroka od staršev - kriterij nujnosti - legitimen cilj - načelo izbire milejšega ukrepa - preventivni ukrepi - kolizijski skrbnik otroka - psihosocialne težave otroka - vedenjske motnje - socializacija otroka - dvom v pravilnost izvedenskega mnenja - ustno zaslišanje izvedenca - glavna obravnava v pritožbenem postopku - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - dodelitev zadeve drugemu sodniku
Prosta presoja državnih organov pri izrekanju ukrepov za varstvo koristi otrok ni brezmejna. Državni organi morajo za to, da upravičijo sorazmernost posega v pravico do družinskega življenja z nujnim odvzemom otroka staršem, v vsakem primeru skrbno oceniti, ali je izrek tega ukrepa res nujen za varstvo koristi otroka (tako z vidika vpliva tega ukrepa na starša in otroka kot tudi z vidika upoštevnosti morebitnih drugih milejših ukrepov). V tem smislu je prvenstveno treba razlikovati med razlogi, ki narekujejo ugotavljanje oz. ocenjevanje otrokove največje koristi, in razlogi, zaradi katerih se preprečuje njegova akutna ogroženost. Razlika je pravna in dejanska. Otrok ni nujno (hudo) ogrožen, če mu starši niso sposobni zagotoviti največje koristi. Otroka zato ni dopustno odvzeti staršem zgolj zato, da bi se mu drugje zagotovila (naj)večja korist in ne da bi se presodilo, da ni mogoče njegove ogroženost odvrniti z drugimi, milejšimi ukrepi.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00081899
OZ člen 46, 49, 240.
prodaja nepremičnine - skrita stvarna napaka - dogovorjene lastnosti stvari - veljavnost prodajne pogodbe - odprava napak s strani kupca - povrnitev škode - sanacija plazu - vzročna zveza - izvedensko mnenje - namenska raba prostora - dovoljenje za poseg v prostor - poseg v prostor brez ustreznega dovoljenja - oprostitev dolžnika odgovornosti
Bistveno v zadevi je, da je tožnik na lastno pest izvedel nestrokoven izkop na nepremičninah. Da toženka ni vedela, da se bo tega lotil, je sam potrdil. Tako ji ni mogoče očitati, da bi ga z vidika nevarnosti njegovega posega morala seznaniti s plazom iz leta 2005, do katerega je prišlo, še preden je sama postala lastnica obravnavanih nepremičnin. Poleg tega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da hiša po prvem plazu ni bila posebej ogrožena in toženka ni imela razlogov, da bi pričakovala sprožitev novega plazu. Nadalje ni mogla računati, da se bo tožnik lotil izkopavanja zemlje, še manj pa, da se bo takšnih posegov v teren lotil na nestrokoven način in brez ustreznih dovoljenj. Tožnik sicer v zvezi s plazom iz leta 2005 utemeljeno izpostavlja, da bi lahko šlo za bistven podatek o nepremičnini, to je o lastnostih predmeta prodajne pogodbe, oziroma za odločilne okoliščine, ki so vplivale na njegovo voljo za sklenitev pogodbe. Vendar bi bilo to dejstvo lahko pravno pomembno zgolj z vidika veljavnosti same prodajne pogodbe, ne gre pa za stvarno napako na nepremičnini (teren na erozijskem območju pač takšen je), niti za protipravno ravnanje, ki bi bilo v vzročni zvezi z nastalo škodo. Toženkino zavajajoče ravnanje (zamolčanje podatka o preteklem plazu) bi bilo zato kvečjemu pomembno, če bi tožnik uveljavljal zahtevke zaradi napake volje (zaradi zmote po 46. členu OZ oziroma prevare po 49. členu OZ). Vendar takega zahtevka ni postavil, temveč v tej pravdi zahteva denarno povračilo stroškov odprave zatrjevane stvarne napake.
vstop v pravdo - odstop terjatve (cesija) - cesija terjatve po vložitvi tožbe - pravni interes za vstop v pravdo, ki teče med drugimi - privolitev pravdnih strank - sosporništvo na pasivni strani - enotno sosporništvo
Po drugem odstavku 190. člena ZPP lahko tisti, ki je pridobil pravico, o kateri teče pravda, vstopi v pravdo le, če v to privolita obe pravdni stranki.
Ker se neprerekana dejstva štejejo za priznana, priznanih dejstev pa ni treba dokazovati, predložitev (predlaganje) dokazov tožbi ni eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe.
Tožba je nesklepčna, če ne vsebuje dejstev o času sklenitve posojilne pogodbe in dejstev v zvezi z nastopom katerih bi bila izkazana dospelost vtoževane posojilne terjatve.
umik tožbe - primarni in podredni tožbeni zahtevek - sklep o ustavitvi postopka zaradi umika tožbe - dovoljenost pritožbe - pravni interes za pritožbo - pomanjkanje pravnega interesa za pritožbo - nedovoljena pritožba - zavrženje pritožbe kot nedovoljene - privolitev v umik tožbe - rok za izjavo - izdaja sklepa pred iztekom roka za odgovor - preuranjena izdaja sklepa - pravica do izjave
Pritožnik ima pravni interes za vložitev pritožbe le v primeru, kadar je zanj izdana neugodna odločba.
Določbe o umiku terjajo, da sodišče umik tožbe, če je bila tožba pred tem tožencu že vročena v odgovor, vroča v privolitev. Če privolitve ni, tožeča stranka tožbe ne more umakniti.
stroški nepravdnega postopka - domneva umika predloga - ustavitev nepravdnega postopka - nedopustna pritožbena novota - delitev nepremičnine v nepravdnem postopku - predujem za izvedbo dokaza z izvedencem - nezaložitev predujma za izvedenca - odvetniška tarifa
Ob neizpodbiti prvostopni ugotovitvi, da je bil postopek, ki sta ga sprožila predlagatelja, ustavljen zaradi umika predloga, ker predlagatelja predujma nista plačala, pri tem pa pogoji za nadaljevanje po 26. členu ZNP-1 niso bili izpolnjeni, se prvostopna odločitev o stroških izkaže za materialnopravno pravilno.