Utemeljene pa so pritožbene navedbe glede tožničinega soprispevka. V skladu s prvim odstavkom 171. člena OZ ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem poudarilo zlasti, da je tožnica s svojo nepazljivostjo pri hoji, ko ni gledala pod noge, prispevala k nastanku škode v 30 %. Po oceni višjega sodišča pa bi pri tem moralo upoštevati tudi druge ugotovljene okoliščine, in sicer, da bi tožnica morala opaziti mokra tla na podestu (in zato ustrezno prilagoditi hojo), zlasti pa biti bolj pozorna glede na to, da se čiščenje v zgradbi, kjer živi že več let, vedno opravlja ob sobotah ali nedeljah (škodni dogodek se je pripetil v soboto). Upoštevaje vse navedeno je tožnica po oceni višjega sodišča k nastanku škode prispevala v 70 %.
Dedič je tudi v primeru ločitve zapuščine pravni naslednik zapustnika, čeprav gre za vrednostno in predmetno omejeno odgovornost. Na podlagi navedenega se bo tako izvršilni oziroma drug postopek nadaljeval z novim dolžnikom - dedičem.
Pritožbeno sodišče se strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje in poudarja, da je treba ločiti med nepravilnostjo in protipravnostjo - nepravilnost pomeni napačno odločitev pri presoji dokumentacije, protipravnost pa kvalificirano kršitev, na primer kadar upravnemu organu lahko očitamo samovoljno, arbitrarno ali očitno strokovno nesprejemljivo ravnanje. V obravnavanem primeru takšno kvalificirano odstopanje ni izkazano. Organa toženke sta odločala na podlagi razpoložljive medicinske dokumentacije in v okviru Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, pri čemer ni bilo ugotovljeno samovoljno, arbitrarno ali očitno strokovno nesprejemljivo ravnanje. Zato zgolj dejstvo, da je bila odločba v socialnem sporu kasneje odpravljena, samo po sebi ne utemeljuje protipravnega ravnanja toženke.
Zavarovani objekti sicer nesporno niso bili novi, glede na dogovor pogodbenikov o vrednosti zavarovanih stvari v času sklenitve zavarovalne police pa za ta spor ni relevantno, za koliko so bili amortizirani ob sklenitvi zavarovanja. Po prvem odstavku 8. člena SP S11 je podlaga za izračun zavarovalnine zavarovalna vrednost v času nastanka zavarovalnega primera. Izhajajoč iz navedenega je za predmetno zadevo ključno kvečjemu zmanjšanje vrednost zavarovanih objektov od dneva sklenitve zavarovalne pogodbe, ko je po dogovoru med pogodbenikoma ta vrednost znašala 338.019,00 EUR, do nastanka zavarovalnega primera.
Ker gre za preživninsko obveznost za polnoletnega otroka, je neutemeljena predlagateljičina pritožbena navedba, da bi bilo pri porazdelitvi preživninskega bremena potrebno upoštevati, da hčerka z materjo nima stikov in je zato vsa skrb za zagotovitev materialnih in ostalih potreb na očetu. S polnoletnostjo po zakonu preneha starševska skrb, glede stikov pa se A. A. lahko samostojno odloča.
Med strankama glede poroštva ne more biti nobenega informacijskega neravnotežja, kar pomeni, da tudi ni potrebe po pojasnilni dolžnosti.
Glede na to, da je oseba zaradi svoje duševne motnje že ogrozila svoje zdravje (pozimi so jo našli na teniškem igrišču v baru, boso in poškodovano) in da je pred sprejemom zaradi poslabšanja duševne motnje že pokazala tudi precej veliko stopnjo agresije (do očeta in varnostnika), je na mestu sklep, da je oseba zaradi svoje duševne motnje neposredno ogrozila najprej svoje zdravje in življenje, ker nadaljnjih agresivnih izbruhov brez zdravljenja po neizpodbitih ugotovitvah ni mogoče preprečiti, pa lahko z njimi ogrozi tudi življenje in zdravje bližnjih oseb.
Četudi A. A. ni izrecno izrazil nestrinjanja z zdravljenjem, vanj tudi ni (veljavno) privolil. Svoje ravnanje minimizira in skuša zanj najti razloge (česar pritožba ne napada). Ob akutnem poslabšanju njegove bolezni, ki je nastopilo in mu onemogoča sodelovanje v milejši obliki zdravljenja, ter opisanem predhodnem ravnanju A. A. izjavi "raje vi odločite" in "da bo priden", njegova umirjenost in pogovorljivost ter verbalno sprejemanje zdravljenja ob pregledu ne morejo imeti pomena, kot mu ga pripisuje pritožba, torej da je zdravljenje (veljavno) sprejel in da ni pogojev za pridržanje. Presoja obstoja pogojev iz 39. člena ZDZdr namreč narekuje celovito presojo obnašanja osebe, torej tudi v določenem časovnem obdobju neposredno pred zadržanjem. To je opravilo že sodišče prve stopnje (tehtanje) in pravilno zaključilo, da milejše oblike zdravljenja niso prišle v poštev.