Državni posegi za varstvo koristi otroka so zapovedani, kadar je otrok že utrpel škodo ali kadar njegovim koristim grozi obstoječa nevarnost in je mogoče s precejšnjo gotovostjo predvideti, da bo otrok, če sodišče ne bo izreklo ukrepa za varstvo njegove koristi, lahko utrpel škodo.
Sodišče pri ureditvi meje ni odstopilo od sodne prakse, saj je upoštevalo, da se meja med javnim dobrom in zasebnim zemljiščem uredi po stanju v katastru. Najverjetnejšo katastrsko mejo (zlasti mejo v smeri zahod in vzhod od ceste kot javnega dobra) je uredilo ob upoštevanju koridorja natančnosti in stanja v naravi, to je naravnih in grajenih objektov daljšega obstoja, kot predvideva Pravilnik in kot izhaja iz mnenja v tem sodnem postopku postavljenega sodnega izvedenca geodetske stroke. Glede na starost katastrskih podatkov (preko 200 let) najverjetnejša katastrska meja ni stoodstotno zanesljiva in natančna, vendar se nahaja znotraj koridorja dopustnih odstopanj.
Odločanje sodišča po najverjetnejši katastrski meji pomeni odločanje po stanju v katastru. Določitev meje po najverjetnejši katastrski meji ne indicira, da gre za pomanjkljivosti ali napake v katastru, temveč je posledica nenatančnosti geodetskih podatkov, upoštevajoč koridor natančnosti in stanja v naravi. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče v skladu s 100. členom ZKN najprej ugotoviti napako v katastru, oziroma da bi morala biti ta ugotovljena v upravnem postopku.
Izločitev strokovnega delavca CSD
Po utrjenem stališču sodne prakse, oblikovanem po sprejemu načelnega pravnega mnenja občne seje Vrhovnega sodišča 24. 6. in 25. 6. 1986, pravni interes kot posledica pomanjkanja ekonomskega interesa ni podan (le) v primeru, ko motilno ravnanje predstavlja zgolj neznatno spremembo dejanskega stanja oziroma ta sprememba nima nobenega praktičnega pomena in predstavlja le neznatno oviranje izvrševanja posesti.
Pritožba utemeljeno opozarja na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-328/05 z dne 18. 10. 2007, s katero je bila prejšnja zakonska ureditev rokov za vložitev tožbe na ugotovitev očetovstva razveljavljena. Posledično je v obdobju do uveljavitve nove zakonodaje pravni red ostal brez časovne omejitve za uveljavljanje te pravice.
Ker v obravnavani zadevi o vprašanju očetovstva do tedaj še ni bilo pravnomočno odločeno, se razveljavljene določbe o rokih ne smejo več uporabljati. Posledično okoliščina, da je predlagateljica že prej razpolagala z informacijami oziroma sumom glede svojega biološkega izvora, sama po sebi ni mogla povzročiti poteka roka za vložitev predloga, saj v relevantnem obdobju zakon takšnega roka ni določal. Šele z uveljavitvijo nove zakonodaje, torej DZ dne 15. 4. 2019, je bil ponovno uveden petletni subjektivni rok za vložitev tožbe. Razlaga, po kateri bi bilo treba šteti, da je rok začel teči že na podlagi okoliščin iz časa, ko zakon roka ni določal, bi imela za posledico dejanski retroaktivni odvzem pravice do sodnega varstva. Ker je bil v konkretnem primeru predlog na ugotovitev vložen 13. 12. 2023, torej pred iztekom petletnega roka od uveljavitve nove zakonske ureditve, je bil vložen pravočasno.
Sodišče druge stopnje je ob obravnavi pritožbe ugotovilo, da toženka izpodbija tudi odločitev o plačilu denarne terjatve. V zvezi z vprašanji, od katerih je odvisna odločitev o denarnem zahtevku, je VSRS v zadevi II Ips 14/2025 s sklepom z dne 21. 5. 2025 prekinilo revizijski postopek in podalo predlog za predhodno odločanje pred SEU; citirana zadeva VSRS obravnava vsebinsko enako vprašanje (uporaba sodbe SEU C-520/21; kaj in koliko je dolžan potrošnik plačati banki v primeru nične kreditne pogodbe v CHF).
Zato je pritožbeno sodišče ob analogni uporabi 113.a člena ZS v zvezi s 1. točko prvega odstavka 206. člena ZPP s sklepom z dne 6. 11. 2025 postopek prekinilo do odločitve SEU v zgoraj navedeni zadevi.
SEU je o predlogu VSRS odločilo s sklepom C-368/25 z dne 24. 2. 2026, torej je s tem odpadel razlog za prekinitev. Zato je sodišče druge stopnje s tem sklepom odločilo, da se prekinjeni postopek nadaljuje (drugi odstavek 208. člena ZPP).
Izhodišče za razlago je sama vsebina oporoke. Gre za iskanje smisla, ki izhaja iz celotne oporoke, pri čemer razlaga vanjo ne sme vnesti nekaj, kar v njej ni prišlo do izraza. Z razlago torej oporoke ni dopustno dopolnjevati. Si pa pri tem sodišče lahko pomaga z okoliščinami, ki so nastopile po njeni sestavi, če so takšne narave, da pripeljejo do zapustnikovega namena.
Po izvedenem dokaznem postopku je še vedno ostal precejšen dvom glede vprašanja, ali je med tožnikom in A. A. obstajala življenjska skupnost, ki je bila po vsebini enaka življenjski skupnosti moža in žene. Zato je utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik svojega dokaznega bremena ni zmogel.
Odstop od skupnega varstva in vzgoje je utemeljen predvsem tedaj, ko so podani posebno upravičeni razlogi, na primer nasilje, zlorabljanje, alkoholizem, duševna bolezen starša ali zelo visoka stopnja konflikta, ki ogroža otroka, čemur pa v danem primeru ni tako. Morebitne (slabše) osebnostne in starševske lastnosti enega od staršev, zaradi katerih starša nista (povsem) enako primerna za varstvo in vzgojo otrok, ne morejo vplivati na odločitev o skupnem starševstvu. Popolna uravnoteženost starševskih kapacitet je namreč ideal, ki v realnem življenju praviloma ni izpolnjen. Vprašanje torej ni, ali sta starša enako primerna za vzgojo in varstvo, ampak, ali je odklon od ideala takšen, da bi to lahko ogrozilo otrokovo korist.
Sodišče prve stopnje ni upoštevalo stališč sodne prakse, da se pri odmeri preživnine se upošteva tudi dejstvo, da ima tisti od staršev, ki mu otroci niso zaupani v varstvo in vzgojo in plačuje preživnino, z otroki v času, ko so le ti pri njem na stiku, prav tako stroške s kritjem otrokovih potreb. Prav tako je zgolj pavšalno zapisalo, da je nasprotni udeleženec „mlad, zdrav in pridobitno sposoben“, iz česar implicitno izhaja, da ima dodatne možnosti pridobivanja zaslužka, pri tem pa ni upoštevalo stališča Vrhovnega sodišča RS, da preživninskemu zavezancu, ki je že zaposlen ter pošteno dela poln delavnik (kot je v obravnavani zadevi nasprotni udeleženec), ni mogoče brez ustreznega tehtanja (kot je storilo sodišče prve stopnje) naložiti, da za pokrivanje preživninskih potreb mld. otroka najde dodaten zaslužek.
Pritožnik po izdaji sklepa sodišča SEU C-368/25 z dne 24. 2. 2026 nima več pravnega interesa za pritožbo zoper sklep o prekinitvi postopka.
Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da fizična delitev s predelavo po ustaljeni sodni praksi ni mogoča brez soglasja solastnikov. Ker predlagateljica s predvidenimi obsežnimi gradbenimi posegi, za katere bi bilo potrebno tudi gradbeno dovoljenje, ni soglašala, njenega soglasja pa ni mogoče nadomestiti s sodno odločbo, je neutemeljena pritožbena navedba o možnosti fizične delitve.
Udeleženca sta se strinjala, da se postavi še tretji izvedenec, ki bo ocenil vrednost nepremičnin. Mnenje izvedenca A. A. je časovno najbližje dnevu, ko je sodišče prve stopnje odločilo v zadevi, zato je tudi po oceni pritožbenega sodišča ocena tega izvedenca edina relevantna. Ostala dva izvedenca (B. B. in C. C.) sta namreč pojasnila, da sta njuni cenitvi že zastareli in bi bilo treba narediti novo. Izvedenec B. B. tudi ni znal pojasniti, zakaj tolikšna razlika med njegovo oceno vrednosti nepremičnin v osnovnem mnenju in dopolnitvi mnenja, ki sta bili izdelani v razmiku 10 mesecev. Glede na to je neutemeljena pritožbena navedba, da ni bilo razloga za postavitev drugega izvedenca.