Primeri, v katerih je prekinitev postopka obligatorna, so taksativno našteti v prvem odstavku 205. člena ZPP. Vsi ostali primeri prekinitve (po 206. členu ZPP), vključno z reševanjem predhodnega vprašanja, so fakultativne narave.
Morebitno zastaranje kondikcijskega zahtevka ne vpliva na pravni interes tožnice za ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe, saj tožnica svoje obveznosti po pogodbi še vedno izpolnjuje. Predmet tega postopka zavarovanja je zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodbe, ne pa odločanje o končnem obsegu kondikcijskih zahtevkov.
Otrokova ogroženost je pravni standard, katerega vsebino sodišče napolni v vsakem primeru posebej. Pri tem so mu v pomoč napotki v DZ: Otrok je ogrožen, če je utrpel ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo, in je ta škoda oziroma verjetnost, da bo škoda nastala, posledica storitve ali opustitve staršev ali posledica otrokovih psihosocialnih težav, ki se kažejo kot vedenjske, čustvene, učne ali druge težave v njegovem odraščanju. Škoda se lahko kaže na telesnem ali duševnem zdravju in razvoju otroka ali na otrokovem premoženju.
Ob jasnem dogovoru staršev (pri čemer ni razbrati, da se oče dogovorjenega ne bi držal) otrok ni izpostavljen negotovosti, pa tudi ne očetovim pritiskom ali siljenju k širšim stikom, sicer predhodno dogovorjenim s sodno poravnavo, zato tudi ni ogrožen.
Vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem oziroma opustitvijo (protipravnim ravnanjem sodišča) in škodo je podana, če je prav protipravno ravnanje povzročilo škodno posledico, ki brez protipravnega ravnanja ali opustitve ne bi nastala. Drugače povedano - če bi škodna posledica nastala tudi, če ravnanje sodišča ne bi bilo protipravno, vzročne zveze ni, s tem pa tudi ne odškodninske odgovornosti države za ravnanje sodišča.
Pravica, ki preprečuje izvršbo, je pravni standard. To je praviloma pravica, ki preprečuje, da bi bila stvar v izvršbi prodana. Smisel ugovora tretjega in tožbe na nedopustnost izvršbe je, da se prepreči oprava izvršbe na določenem predmetu in s tem ohranijo tiste pravice, ki bi po opravljeni izvršbi ugasnile. Primarno se pravica, ki lahko prepreči izvršbo, navezuje na stvari oziroma pravice, ki bi bile v izvršilnem postopku prodane oziroma unovčene zaradi poplačila upnikove denarne terjatve.
Najpomembnejša posledica 190. člena ZPP je, da bo sodba, izdana med prvotnima strankama, neposredno in z učinkom pravnomočnosti učinkovala tudi proti osebi, ki je stvar pridobila med pravdo. Pravnomočnost sodbe se razteza tudi na singularnega pravnega naslednika, ne le v primeru, ko je do tega pravnega nasledstva prišlo po pravnomočnosti, pač pa že v primeru, ko je do singularnega pravnega nasledstva prišlo po vročitvi tožbe tožencu.
Zapuščina preide na dediče po samem zakonu že v trenutku zapustnikove smrti (132. člen ZD) in ne šele s sklepom o dedovanju. Ta je le deklaratorne narave. Ker je dedovanje podlaga za dedičev vstop v zapustnikov položaj tako glede pravic kot glede obveznosti, pravdno sodišče lahko samo reši predhodno vprašanje glede okoliščin nasledstva, torej kdo so zapustnikovi dediči (13. člen ZPP). Stališče pritožbe, da vložitev tožbe ni možna, dokler zapuščinsko sodišče pravnomočno ne odloči, kdo so dediči, zato ni pravilno. Tožnik bo namreč tožbo zaradi smrti C. B. lahko naperil zoper njegove dediče.
Ni ustrezna rešitev, ki jo je uporabilo sodišče prve stopnje, ko je alternativno določilo, da se nasprotno udeleženko namesti ali v SVZ A. ali v SVZ B. Res je, kot opozarja pritožba, da zakon takega alternativnega načina določanja SVZ ne predvideva. Po drugi strani bi tako postopanje napravilo še več zmede tako, da se sploh več ne bi vedelo, koliko oseb je v kakem SVZ v čakalni vrsti za sprejem.
Vožnje in parkiranje na nepremičninah tožnice v obsegu 3 metre v širino in dolžino na eni parceli ter v širini 3 do 5 metrov na drugi parceli, četudi bi bilo občasno in ne vsakodnevno, ni neznatno in benigno, da bi ga morala tožnica zaradi socialne funkcije lastnine preprosto tolerirati.
Sodišče pravilno poudari, da je dokazno breme glede (ne)pristnosti podpisa na pogodbi na tožencu. Ta se vabilu na zaslišanje ni odzval in navedb ni potrdil, niti ni predložil ustreznega gradiva, ki bi omogočal izvedencu grafološke stroke preverjanje pristnosti podpisov.
Utemeljenega razloga, da je treba osebo postaviti pod skrbništvo, ne more dokazovati le medicinska dokumentacija, kot meni pritožnik. Utemeljen razlog so vse okoliščine, iz katerih sodišče lahko sklene, da oseba ne more skrbeti za svoje pravice in koristi. Ne glede na vsebino pogodbe, s katero bi razpolagala s svojo nepremičnino, pa ta ne more veljavno skleniti, če zase in za svoje pravice ni sposobna skrbeti.
ZDZdr situacije, ko v postopku za sprejem na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve na podlagi sklepa sodišča predlagatelj predlog umakne, ne ureja. V drugem odstavku 51. člena določa le, da če sodišče predlog za sprejem zavrne, krije stroške postopka predlagatelj; če je predlagatelj izvajalec zdravljenja duševnih motenj, socialno varstveni zavod, center za socialno delo, koordinator nadzorovane obravnave ali državno tožilstvo, pa se stroški postopka krijejo iz sredstev sodišča. Tudi ZNP-1 vprašanja povračila stroškov v primeru umika predloga izrecno ne ureja, zato se po sodni praksi v takem primeru smiselno uporablja prvi odstavek 158. člena ZPP, na katerega se je sklicevalo tudi sodišče prve stopnje.
Iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da se nizozemsko sodišče o pristojnosti glede starševske odgovornosti do otrok še ni izreklo, temveč bo o tem odločilo po izvedeni ustni obravnavi. Sodišče prve stopnje je bilo glede na navedeno dolžno po uradni dolžnosti prekiniti odločanje o zaupanju otrok v vzgojo in varstvo, ureditvi stikov in plačilu preživnine, dokler o svoji pristojnosti ne bo odločilo sodišče, ki je postopek pričelo prvo. Ker bo nizozemsko sodišče to lahko storilo tudi z vmesno odločbo, je pritožbeno sodišče odločitev v II. točki izreka sklepa spremenilo tako, da prekinitev postopka ne velja do pravnomočnega zaključka postopka pred sodiščem v Amsterdamu, temveč do trenutka, ko bo ugotovljena pristojnost tega sodišča, to pa bo bodisi s pravnomočnostjo končne odločbe ali pa pravnomočnostjo odločbe o sprejemu pristojnosti, če bo slednja izdana ločeno od glavne stvari.
Zavrženi podredni ugovori so vključeni v primarni pobotni ugovor, eventualna kumulacija je v prekrivajočem delu le navidezna. V tem delu gre za en sam v pobot uveljavljani zahtevek. Ker so vsi podredni ugovori nižji od primarnega, je sodišče vsebinsko obravnavalo le primarnega.
Direktiva ureja odgovornost primarno proizvajalca za škodo, ki jo povzroči napaka na njegovem proizvodu, subsidiarno pa distributerja, če proizvajalca ni mogoče identificirati. Zmotno pa je v povezavi s tem sklepanje sodišča prve stopnje, da je ZVPot kot lex specialis v koliziji z določbami OZ in zato slednjega ni mogoče uporabiti za odškodninske in obogatitvene zahtevke zaradi razveze pogodbe zaradi stvarnih napak. ZVPot ne ureja pravnih posledic stvarnih napak in je zato treba uporabiti OZ.
Ker ZVPot ne ureja pravnih posledic stvarnih napak in je zato treba uporabiti OZ, je prav tako zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je treba glede v pobot uveljavljanega zahtevka kot specialni predpis uporabiti ZVPot. Potrošnikova uveljavitev jamčevalnega zahtevka po drugem odstavku 21. b člena ZVPot potrošnika ne odvezuje po uresničenem odstopu od pogodbe prodajalcu vrniti vrednost koristi, ki jo je imel ali jo ima od uporabe stvari po splošnih pravilih OZ o vračanju po četrtem odstavku 111. člena OZ in tretjem odstavku 190. člena OZ. Uporabnina kot korist, ki jo uveljavlja toženka, je dejansko primerljiva tudi z znižano vrednostjo vozila, po kateri je toženka tožniku ponujala odkup vozila
Pravica do nujnega deleža je dedna pravica in jo mora nujni dedič praviloma uveljaviti v zapuščinskem postopku. Nujni delež se upošteva na zahtevo nujnega dediča in ne po uradni dolžnosti, ta pa lahko svoj zahtevek uveljavi do konca zapuščinskega postopka oziroma do pravnomočnosti sklepa o dedovanju, torej tudi še v pritožbi.
Institut zamudne sodbe je uporabljiv le v rednem pravdnem postopku, ki se začne s tožbo, ne pa tudi v postopku, ki se nadaljuje po razveljavitvi sklepa o izvršbi.
Tožnica ni imetnica vtoževane terjatve zoper toženko, ki je nastala s posojilno pogodbo z dne 15. 5. 2013 in ki jo je kupila s pogodbo z dne 22. 12. 2020 v stečajnem postopku zoper D. d. o. o. v stečaju, ker je bila že pred tem (5. 2. 2018) odstopljena A. d. o. o. Stečajna upraviteljica je tožnici prodala terjatev do toženke, ki je stečajni dolžnik (več) ni imel. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da plačilo po pogodbi z dne 5. 2. 2018 ni bistveno za veljavnost pogodbe in za uspešen odstop terjatve. Prav tako ni bistveno, na kakšen način je bila toženka o tem odstopu obveščena.
Nasprotni udeleženec po prispevanju k potrebam otrok s preostankom sredstev prosto razpolaga, poleg tega pa gre za znesek, ki ustreza njegovemu premoženjskemu stanju.
Tretji odstavek 142. člena ZD določa, da je več dedičev nerazdelno odgovornih za zapustnikove dolgove vsak do višine vrednosti dednega deleža ne glede na to, ali je delitev dediščine že izvršena ali ne. Pritožba je pravilno izpostavila, da dedič odgovarja, če je izkazan obstoj terjatve do zapustnika, obseg in vrednost dednega deleža, ki bo podedoval, in dejstvo, da je dedič. Za odgovornost dedičev ni potrebno, da se že opravi delitev, ker dediči ne odgovarjajo le s tistim premoženjem, ki ga bodo dejansko prejeli ob delitvi, ampak z vsem svojim premoženjem (do višine vrednosti podedovanega dednega deleža).
V primeru napačne vknjižbe v zemljiški knjigi imajo dejanski imetniki pravice uporabe pravico dokazovati, da zemljiško stanje ne odraža dejanskega stanja.
Za priznanje pripadajočega zemljišča morata biti dokazana dva pogoja, to sta neprekinjena raba zatrjevanega pripadajočega zemljišča in pravni temelj, to je pravica uporabe oziroma lastninska pravica. Predlagateljica v tem postopku drugega pogoja ni dokazala, zato je odločitev sodišča, da samo na podlagi pretekle rabe ni mogoče pridobiti pripadajočega zemljišča, pravilna.
Namen denarne kazni ni v kaznovanju, ampak v vplivanju na voljo toženca, da izvrši obveznosti iz začasne odredbe.
Ne glede na objektiviziran pojem nevarnosti pri začasnih odredbah za zavarovanje nedenarnih terjatev je treba kljub vsemu za verjetne izkazati vsaj okoliščine, ki to nevarnost povzročajo. Upnik mora izkazati nekaj več, kot le možnost, da bo dolžnik s spornim predmetom razpolagal. Tožnik tega ni uspel dokazati s stopnjo verjetnosti.