V sodni praksi se postopoma opušča (vsebinsko) obravnavanje ugotovitvenega zahtevka. V primerih, ko ga sodišče obravnava po vsebini, odločitev deli usodo odločitve o restitucijskem ali prepovednem zahtevku. Tudi v teh primerih ugotovitveni del služi zgolj jasnejši vsebini dajatvenih zahtevkov. Samostojnega pravnega interesa za odločitev o ugotovitvenem delu tožnik nima.
Še enkrat je poudariti, da v postopku zavarovanja, kjer se verjetnost obstoja terjatve in druge predpostavke za izdajo začasne odredbe ugotavljajo z dokaznim standardom verjetnosti, je pravilno sodišče prve stopnje zaključilo, da toženka ustrezne pojasnilne dolžnosti tožnikoma ob najemu kredita skladno z že zgoraj navedeno sodno prakso ni podala. Tako podana pojasnilna dolžnost pa tudi ne kaže na dobro vero toženke kot banke, ki je objektivni pojem, saj se je banka kot finančna inštitucija mogla zavedati, da lahko pride do tako drastičnih gibanj menjalnega tečaja, kot se je zgodil z valuto CHF.
Možnost zagotovitve polnega učinka končne meritorne odločitve je potrošniku potrebno zagotoviti v vsaki fazi postopka, zato ni pritrditi pritožbenim navedbam o priviligiranju manj skrbnih potrošnikov, ki začasne odredbe niso predlagali pravočasno, ker bi tožnika lahko začasno odredbo predlagala že pred vložitvijo tožbe, s čimer bi si zagotovila, da zahtevka ne bi bilo potrebno spreminjati niti vlagati nove tožbe, kot tudi stališču o zagotovljenosti polnega učinka končne meritorne odločitve v takšnem primeru že na pdlagi nacionalne zakonodaje.
V pasivo skupnega premoženja spada vsota obrokov kreditov, vrnjenih pred prenehanjem življenjske in ekonomske skupnosti (pred letom 2018), glede obrokov, ki jih je toženec plačal po razpadu življenjske skupnosti iz lastnih sredstev, pa ima toženec do tožnice obligacijski zahtevek.