izselitev iz stanovanja - uporaba stanovanja brez pravnega naslova - najemno razmerje - podaljšanje najemnega razmerja
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da toženka ni uspela dokazati, da bi tožnica soglašala s podaljšanjem najemnega razmerja s toženko. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je zato pravilno zaključilo, da zgolj na podlagi izpostavljenega dejstva, da je tožnica toženki dopuščala, da stanovanje uporablja, ter ji za uporabo stanovanja zaračunavala znesek, ki ustreza znesku najemnine (ki ga je tožnica plačevala v času sklenjene najemne pogodbe), ni moč sklepati na soglasje pravdnih strank o podaljšanju najemne pogodbe.
postopek za vzpostavitev etažne lastnine - dejanska uporaba nepremičnine - sporazum o delitvi - listina - predlagani dokazi - dokazno pravilo - dokaz z zaslišanjem prič - skupna uporaba - klet - skupni prostori - kletni prostori kot posamezni deli stavbe - kršitev pravice do obravnavanja - pravica do izjave - neizvedba dokaza z zaslišanjem priče - pripravljalna dela
Sklenjen dogovor iz leta 1985 ni bil vpisan v zemljiško knjigo, zato ni izključeno, da se je dogovor o delitvi izvrševal drugače, kot je sklepati iz zapisa. Sklenjen dogovor je tako le eden od dokazov glede dejanske uporabe nepremičnine, ne pa edini. Za dokaz dejanske uporabe ni predpisano dokazno pravilo, ampak lahko stranke to dejstvo dokazujejo v vsemi dokazi, ki so jim na voljo. Med temi je tudi dokaz z zaslišanjem prič. Predlagatelj v pritožbi opozarja ravno na to, da sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem prič, ki ju je predlagal in ki bi izpovedovali, da se dejanska etažna lastnina ni oblikovala na način, kot izhaja iz dogovora iz leta 1985, ampak da je bila dogovorjena skupna uporaba kletnih prostorov. Sodišče je z neizvedbo tega dokaza predlagatelju vzelo možnost, da dokazuje zatrjevano več kot 30-letno dejansko uporabo spornih prostorov, kar pomeni procesno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00082612
OZ člen 5, 88, 88/1. ZVPot člen 23, 24. ZPotK-2 člen 52. URS člen 33. ZPP člen 163, 163/4. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 1, 1/2, 3, 3/1, 4, 4/1. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah preambula 16. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 7.
varstvo potrošnikov - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - Direktiva Sveta 93/13/EGS - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - ničnost kreditne pogodbe - tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe - protipravno ravnanje banke - načelo vestnosti in poštenja - sklenitvena pogodbena faza - bistvena sestavina pogodbe - pojasnilna dolžnost banke - dolžna profesionalna skrbnost - dolžnost razkritja informacij - neizpolnjena pojasnilna dolžnost - tuja valuta denarne obveznosti - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - sprememba valute - sprememba vrednosti tečaja tuje valute - spremembe valutnih tečajev - menjalni tečaj - kreditno tveganje - jasnost pogodbenih določil - nepošten pogodbeni pogoj - opredelitev nepoštenih pogodbenih pogojev - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - merilo povprečnega potrošnika - dokazna ocena izpovedi prič - sodna praksa SEU - avtonomna razlaga pravne norme - izrek stroškovne odločitve - začetek teka roka - določitev roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti
Ni pomembno, ali je banka mogla napovedati znatno spremembo tečaja, niti da ni bilo gotovo, ali se bo tečajno tveganje realiziralo v škodo ali v korist tožnikov; odločilno je, da je glede na pretekle izkušnje (potek gospodarskih kriz in finančnih zlomov) morala pričakovati, da v odplačilni dobi kredita lahko pride do velikih pretresov na valutnem trgu in s tem do tečajnih sprememb.
Ob sklepanju pogodbe je poleg ZPotK veljal tudi ZVPot, ki pri opredelitvi nepoštenosti pogodbenega pogoja izhaja iz utemeljenih pričakovanj potrošnika glede izpolnitve pogodbe oziroma uveljavljanja svojih pogodbenih interesov. Potrošnik jih lahko oblikuje, če ponudnik kot informacijsko in pogajalsko močnejša stranka ravna v skladu z vestnostjo in poštenjem. Poskrbeti mora torej za prenos tistih informacij, ki bodo (povprečnemu) potrošniku omogočili enakovreden pogajalski položaj. Da zahteva po lojalnem in pravičnem sodelovanju ponudnika vključuje upoštevanje potrošnikovih interesov, izhaja tudi iz 16. uvodne izjave Direktive 13/93. Dolžnost informiranja potrošnika tako ni določena za nazaj, ampak je veljala že ob sklenitvi pogodbe.
Ker je za presojo odločilen kriterij povprečnega potrošnika, obseg dolžnega pojasnila ni odvisen od stopnje kreditojemalčeve izobrazbe.
POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00083247
ZVPot člen 23, 24. OZ člen 346, 365, 366, 371, 372. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 1, 1/2.
ničnost kreditne pogodbe - dolgoročni kredit v CHF - varstvo potrošnikov - pogodbeno določilo - načelo vestnosti in poštenja - zastaranje denarne terjatve - pričetek teka zastaranja - splošni zastaralni rok - pretrganje zastaranja terjatve - pojasnilna dolžnost - obseg pojasnilne dolžnosti - konverzija terjatev
Pritožničino stališče, da je presoja spornega pogodbenega pogoja izključena iz uporabe Direktive 13/93, ker naj bi učinkoval enako kot uporaba 371. in 372. člena OZ, ni utemeljeno.
Dajatveni zahtevek, z obstojem katerega pritožnica pogojuje obstoj pravnega interesa za ugotovitev ničnosti pogodbe, ni zastaran.
Zastaralni rok lahko prične teči šele, ko bi potrošnik moral ali mogel vedeti tako za dejanske okoliščine kot tudi za nepoštenost oziroma ničnost pogodbenega pogoja. V skladu s 365. členom OZ pa se zastaranje pretrga z vložitvijo tožbe in vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev. Za uveljavitev terjatev iz neveljavne pogodbe velja splošni petletni zastaralni rok (346. člen OZ).
V sodni praksi je bilo že zavzeto stališče, da pomanjkljivih informacij potrošniku ponudnik ne more sanirati z obvestili, danimi med izvrševanjem pogodbe, in da pouk o možnosti konverzije ob sklenitvi pogodbe, ne da bi bil potrošniku pojasnjen mehanizem delovanja pogodbenega pogoja, pri potrošniku celo utrdi prepričanje o tem, da sklenjeni kredit zanj ne pomeni tveganj, večjih od kredita v domači valuti.
sprejem osebe na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico v oddelek pod posebnim nadzorom - sprejem na zdravljenje brez privolitve v nujnih primerih
Sodišče prve stopnje je utemeljeno verjelo izvedenki, da porušeno delovanje ščitnice vpliva tako na psihično stanje kot tudi na delovanje srca, pljuč in vseh ostalih funkcij v telesu, ki so povezane s ščitničnimi hormoni, in ni podvomilo o strokovnosti njene ocene, (-) da bi ob nezdravljenju tako porušenega delovanja ščitnice zadržana huje ogrožala svoje zdravje in tudi življenje, saj bi lahko prišlo do motenj srčnega ritma in celo do zastoja srca; (-) da zadržana zdravila za zdravljenje ščitničnih težav neracionalno odklanja, ker jim ne zaupa; njena odklonilnost pa je posledica trenutnega psihičnega stanja, zaradi katerega je do kakršnegakoli diagnosticiranja zdravstvenih težav in uvajanja novih zdravil nezaupljiva in že v začetku povsem odklonilna. Sodišče prve stopnje je po obrazloženem pravilno zaključilo, da je podan tudi pogoj iz druge alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr, to je hudo ogrožanje zdravja in življenja zadržane.
odškodninska odgovornost bank - odločba o izrednih ukrepih - prenehanje kvalificiranih obveznosti banke - izbris obveznic - nadaljevanje prekinjenega postopka - imetniki podrejenih obveznic - izključna krajevna pristojnost - sklep o nepristojnosti - nov zakon - pravica do izjave
Četudi je bil izpodbijani sklep izdan in s pritožbo izpodbijan v času veljavnosti ZPSVIKOB, je odločitev, s pravno podlago v novem zakonu, ki (enako kot ZPSVIKOB) glede odškodninskih zahtevkov zoper A. zaradi učinkov odločbe o izrednih ukrepih določa izključno pristojnost Okrožnega sodišča v Mariboru, pravilna. Prvi odstavek 48. člena ZPSVIKOB-1 se, kot je zgoraj navedeno, izrecno nanaša na postopke po že vloženih tožbah; ker je (izpodbijani) sklep o nepristojnosti že bil izdan, je nesmiselno in neekonomično, da bi se razveljavil samo zato, da bi bil znova izdan identičen sklep. Tožniku se s predmetnim sklepom v ničemer ne jemlje njegovega pravnega varstva in ne zmanjšuje ne procesnih, še manj pa materialnopravnih upravičenj.
odškodninska odgovornost zavarovanca - objektivna odgovornost delodajalca - nesreča pri delu v gozdu - delo gozdnega delavca - nevarno delo - delo s povečano nevarnostjo - soprispevek delavca - razbremenitev odgovornosti - trditveno in dokazno breme toženca - dolžno ravnanje delavca - krivdno ravnanje delavca - odškodnina za nepremoženjsko škodo - odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo - poškodbe nog - prelom goleni - zlom
Delo gozdnega sekača je rizično in nevarno, nevarnost za poškodbe je večja, saj vseh dejavnikov v naravnem okolju, kjer se odvija tudi na strmih in zaraščenih ter zdrsljivih pobočjih, ni mogoče imeti stalno pod nadzorom. Podiranje drevja, izdelava gozdnih asortimentov, spravilo, nakladanje, razkladanje in prevoz gozdnih asortimentov ter dela pri skladiščenju lesa se uvršča med dela z večjo nevarnostjo za poškodbe in zdravstvene okvare.
Ugotovljeno je oz. ni sporno, da je tožnik uporabljal vsa ustrezna zaščitna sredstva. Drugega v zvezi z njegovim ravnanjem pa konkretno ni znanega nič. Za delno razbremenitev obveznosti objektivno odgovorne osebe leži dokazno breme na slednji, torej na toženi stranki. Ta je zgolj navedla, da je tožnik narobe stal. Kje točno, kje konkretno je stal in kje bi moral, ni nič ugotovljeno, torej nič dokazano, glede domnevnega pomanjkljivega umikanja tudi ne.
Toženka je, kot že omenjeno, navedla oz. naštela pravila dolžnostnega ravnanja gozdnih sekačev, ki niso sporna, vendar pa pravzaprav le pavšalno navedla, da jih je tožnik vse prekršil (da je bil napačno postavljen, da ni preveril možnosti za umik...). Sodišče prve stopnje je napačno to obrambo sprejelo, ker "je tožnik ni izpodbil". Tožniku tega ni bilo treba izpodbijati, pač pa toženki dokazovati, ne le zatrjevati.
tožba na ugotovitev obstoja in obsega skupnega premoženja - delitev skupnega premoženja zakoncev - določitev deležev na skupnem premoženju zakoncev - posebno premoženje zakonca - procesno trditveno in dokazno breme - kršitev določb pravdnega postopka
Trditveno in dokazno breme o obstoju in velikosti posebnega premoženja in vložkih iz posebnega premoženja v skupno premoženje je na zakoncu, ki se sklicuje na posebno premoženje.
mirovanje postopka - nadaljevanje pravdnega postopka - predlog za prekinitev postopka - smrt stranke med pravdo - pooblaščenec stranke - dediči stranke - razlogi za prekinitev postopka - konflikt interesov - začasni skrbnik zapuščine
Toženec, ki ga v postopku zastopa pooblaščenec, je tekom postopka umrl. Ker pooblastilo za zastopanje v pravdi s smrtjo stranke ne preneha, se postopek kljub strankini smrti brez prekinitve nadaljuje z njenim pooblaščencem, ki zastopa dediče, dokler mu ti pooblastila ne prekličejo (100. člen ZPP). Pravdno pooblastilo torej s smrtjo pooblastitelja ne ugasne. Na mesto pooblastitelja stopijo dediči, ki so v tistem trenutku še neznani, vendar pooblaščenec že deluje zanje. Glede na to, da dediči pooblastila pooblaščencu niso preklicali, jih pooblaščenec po pokojnem tožencu zastopa od trenutka toženčeve smrti dalje. Dediči so namreč univerzalni pravni nasledniki in pokojnikova zapuščina preide na dediče v trenutku smrti.
Sodišče je storilo napako pri subsumpciji svojih ugotovitev glede tega, ali prestani strah v konkretnem primeru upravičuje tožnika do odškodnine za nepremoženjsko škodo, ko je ocenilo, da je bil ta strah glede na vse okoliščine premalo intenziven, preveč neznaten, da bi upravičeval denarno odškodnino. Napačno je tudi presodilo račun kot izkaz škode zaradi nastalih stroškov za varovanje.
Glede na to, da so bili solastniki nepremičnine, ki je bila predmet delitve, zgolj predlagateljica in tri nasprotne udeleženke, je skupne stroške ustrezno razdelilo med štiri solastnike, kot pojasnjeno v 36. do 41. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. Ker Občina ... ni bila solastnica zemljišča, ki je bilo predmet delitve, temveč je postala lastnica dela nepremičnine šele po opravljeni delitvi solastne nepremičnine, skupnih stroškov delitve stvari v solastnini ne krije.
BANČNO JAVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00082710
ZPSVIKOB-1 člen 1, 1-1, 3, 3/1, 3/3, 5, 5/1, 6, 6/1, 27, 27/1, 33, 48. ZPSVIKOB člen 9, 45. URS člen 22, 26. ZBan-1 člen 253a, 261a, 347, 350, 350a. Direktiva 2014/59/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o vzpostavitvi okvira za sanacijo ter reševanje kreditnih institucij in investicijskih podjetij ter o spremembi Šeste direktive Sveta 82/891/EGS ter direktiv 2001/24/ES, 2002/47/ES, 2004/25/ES, 2005/56/ES, 2007/36/ES, 2011/35/EU, 2012/30/EU in 2013/36/EU in uredb (EU) št. 1093/2010 ter (EU) št. 648/2012 Evropskega parlamenta in Sveta člen 85.
sklep o krajevni nepristojnosti - sprememba zakona - pravica do izjave - Banka Slovenije - odločba o izrednih ukrepih - izbris obveznic - podrejene obveznice - imetniki podrejenih obveznic - odškodninska odgovornost bank - denarna odškodnina
Pravica stranke do izjave izhaja iz 22. člena Ustave in je njen osrednji element. Nanaša se tako na dejanska kot pravna vprašanja. Njen namen je zagotoviti stranki, da vpliva na odločitev sodišča. Možnost učinkovitega vpliva na odločitev sodišča ji je zato treba omogočiti. Tožnik se ob vložitvi tožbe in obravnavane pritožbe ni mogel soočiti z naknadno uveljavljeno specialno zakonsko ureditvijo odškodninskega varstva zaradi učinkov odločbe Banke Slovenije. To pomeni, da se ni mogel izjaviti niti o procesnih možnostih razpolaganja z zahtevki skladno z novo zakonsko ureditvijo. V teh posebnih okoliščinah bi moralo sodišče zaradi zahtev pravice do izjave tožniku omogočiti, da se pred odločitvijo o pristojnosti sodišča izjavi glede zakonskih sprememb. Vključno z učinki teh sprememb na zasnovo tožbe oziroma z morebitno prilagoditvijo zahtevka, ker teh sprememb (logično) ob vložitvi tožbe ni mogel upoštevati. Z uveljavitvijo ZPSVIKOB-1 je torej nastal poseben pravni položaj, v katerem je treba pred odločitvijo o pristojnosti in zaradi uresničitve pravice do izjave najprej dati tožniku možnost, da tožbo zasnuje v skladu s spremenjeno zakonodajo.
ZPP člen 154, 154/1, 155, 155/1, 318, 318/1, 318/1-1.
zamudna sodba - pogoji za izdajo zamudne sodbe - pravilna vročitev tožbe v odgovor - vročitev tožbe - pravilnost vročitve - neuporaben hišni predalčnik - povrnitev stroškov za odgovor na pritožbo - pravica do odgovora na pritožbo - navedbe v odgovoru na pritožbo - povrnitev potrebnih stroškov - nepotrebni stroški
Ne glede na težave z neuporabnim hišnim predalčnikom je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da se šteje vročitev tožencu za opravljeno 5. 10. 2023, ker mu je bilo 20. 9. 2023 puščeno obvestilo o pošiljki, na katerega ni reagiral, pošiljka sama pa zaradi neuporabnega predalčnika kasneje ni bila puščena v njem. Na navedeno je bil pravilno opozorjen, tako s strani Pošte kot tudi s strani sodišča. S strani slednjega je prejel tudi poizvedbo, ki mu je bila puščena na vratih. Z golim zanikanjem, da ničesar ni prejel, ne more uspeti, še zlasti ne zato, ker trdi, da je njegov predalčnik ves čas v redu v funkciji in da ga je pregledoval.
SPZ člen 33, 33/1, 34, 75. ZPP člen 7, 212, 339, 339/1.
posestno varstvo - motenje posesti - varstvo pred imisijami - sprememba posestnega stanja - izvrševanje posesti - gostinska dejavnost - trditveno in dokazno breme - oteženo izvrševanje posesti - bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Tožnica ni ne zatrjevala ne dokazovala, v čem je sprememba (prejšnjega) posestnega stanja. Prav ta dejstva (in ne koncentracija smradu in škodljivih snovi v zraku, ki naj bi jo izmeril izvedenec ekološke stroke) pa so pravno odločilna za presojo, ali je očitano dejanje motilno. Bistveno je, da pred motenjem obstoječi način izvrševanja tožnikove posesti postane otežen in položaj posestnika resnično poslabšan prav zaradi ravnanja tožene stranke.
Tožeča stranka je vložila sicer sklepčno tožbo, saj je navedla minimum tistih dejstev, ki še zadoščajo za nastanek s tožbenim zahtevkom uveljavljane pravne posledice. Vendar se je njeno trditveno breme oziroma dolžnost substanciranja trditev iz tožbe povečala zaradi ugovorov, ki jih je podala tožena stranka. Vprašanje dodatne trditvene podlage in njenega obsega, ki jo je po vložitvi sklepčne tožbe dolžna ponuditi tožeča stranka, se namreč navezuje na vsebino in substanciranost ugovorov, ki jih v postopku uveljavlja tožena stranka, ter pravila o trditvenem in dokaznem bremenu.
Posestno motnjo lahko predstavljajo tudi imisije, če odvrnejo posestnika od uporabe stvari ali ga pri uporabi stvari motijo, vendar le, če so v smislu prvega odstavka 75. člena SPZ prepovedane: to je, če presegajo mero, ki je običajna glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere, ali ki povzročajo znatno škodo.
Tudi če bi šlo za kršitev določb pravdnega postopka o prekluziji, bi morala pritožba zatrjevati, da je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP), česar pa pritožba ne pove. Zato s pritožbeno grajo ne more uspeti. Gola kršitev določene določbe ZPP namreč ne zadošča za relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP.
ZNP-1 člen 108. ZPP člen 18, 70, 70/6, 247. ZSV člen 86. ZUP člen 38.
mnenje Centra za socialno delo (CSD) - izločitev strokovnega sodelavca - pristojnost za odločanje
Glede na to, da v zadevi II N 77/2023 nasprotni udeleženki (strokovni delavki CSD) nista odločali o pravicah in obveznostih strank, temveč sta podali strokovno mnenje, ki je primerljivo z mnenjem sodnega izvedenca, je treba za odločanje o njuni izločitvi smiselno uporabiti določbo 247. člena ZPP (v zvezi z 42. členom ZNP-1) o izločitvi izvedencev. To pa pomeni, da za odločanje o izločitvi strokovnih delavk CSD, ki sta v sodnem postopku za varstvo koristi otrok (II N 77/2023) pripravili strokovno mnenje, ni pristojen odločati CSD, temveč sodišče (četrti odstavek 247. člena ZPP).
nedovoljena sprememba tožbe - zvišanje tožbenega zahtevka - delni umik tožbe - soglasje k umiku tožbe - spustitev toženca v obravnavanje po spremenjeni tožbi - načelo venire contra factum proprium - interes za vložitev pravnega sredstva - nedovoljena pritožba - pravni interes za pritožbo - pravica do meritorne odločitve - izrek odločbe - vodenje pravdnega postopka - sklep procesnega vodstva - prepoved odločanja o isti stvari - prej začeta pravda v isti zadevi in med istima strankama
Tožnik, ki je pred izdajo sklepa o (ne)dopustnosti spremembe tožbe umaknil tožbo glede povečanega tožbenega zahtevka, za svoj procesni manever ni potreboval soglasja tožencev. Ker se toženca še nista spustila v obravnavanje o glavni stvari po spremenjeni tožbi, namreč njunega položaja ni varovalo pravilo iz 188. člena ZPP, da se za dopustnost (delnega) umika tožbe zahteva soglasje toženca. Poleg tega je izjava tožencev o nestrinjanju z umikom tožbe glede povečanega tožbenega zahtevka nasprotna njuni predhodni izjavi o nasprotovanju spremembi tožbe (venire contra factum proprium), kar je šteti za nepošteno izvrševanje (procesnih) pravic, ki ne more uživati sodnega varstva.
BANČNO JAVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00082225
ZPP člen 17, 17/2, 24, 24/1, 180. ZPSVIKOB člen 9. ZPSVIKOB-1 člen 6, 48, 48/1.
odškodninska odgovornost bank - Banka Slovenije - odločba o izrednih ukrepih - podrejene obveznice - varstvo oškodovanca - imetnik podrejenih obveznic - nadaljevanje prekinjenega postopka - pristojno sodišče - sklepčnost tožbe - pravica do izjave - sprememba zakonodaje - oblikovanje tožbenega zahtevka - vsebina sodnega varstva - razveljavitev sklepa
Sklepčne tožbe, torej take tožbe, iz katere bi izhajala utemeljenost zahtevka po ZPSVIKOB-1, do katerega uveljavitve je prišlo po vložitvi tožbe, tožnica še ni mogla oblikovati, saj ji še ni bilo omogočeno, da se izjavi glede zakonskih sprememb.
V dani situaciji, ko tožnica ob vložitvi tožbe še ni mogla oceniti svojega pravnega položaja, ker zakonodaja, na podlagi katere se bo (morebiti) odločalo o njenem zahtevku, še niti ni bila sprejeta, bi lahko preuranjena ali pretoga uporaba procesnih določb glede pristojnosti sodišča v določenih situacijah pomenila celo nesorazmerno omejitev ustavno in konvencijsko varovane pravice do dostopa do sodišča.
Po ureditvi odškodninskega varstva z ZPSVIKOB-1 je treba tožnici, ki je tožbo vložila pred uveljavitvijo tega zakona, sprva dati možnost, da tožbo oblikuje v skladu z novo zakonodajo in da morebiti prilagodi tudi zahtevek. Šele, ko ji bo dana možnost, da v tožbi skladno s 180. členom ZPP natančno in konkretno opredeli vsebino sodnega varstva, ki ga po uveljavitvi nove zakonodaje zahteva, bo možno na zatrjevana dejstva vezati nastop (številnih) pravnih posledic, tudi glede pristojnosti.
izterjava sredstev za rezervni sklad - aktivna legitimacija upravnika - stanovanjsko poslovna stavba - prispevek etažnega lastnika - obvezen prispevek etažnega lastnika v rezervni sklad - višina prispevka v rezervni sklad - vplačila v rezervni sklad - posel rednega upravljanja - vzdrževanje stavbe - načrt vzdrževanja - popravila in stroški vzdrževanja - potrebna večina za sprejem sklepa - potrebna večina etažnih lastnikov - uporaba materialnega prava
Ni mogoče slediti tožencu, da je dvig prispevka v rezervni sklad mogoče dogovoriti le s pogodbo o medsebojnih razmerjih in da je za to potrebno 100 % soglasje oziroma soglasje vseh etažnih lastnikov. Tako stališče bi bilo glede na zgoraj pojasnjeni osnovni namen rezervnega sklada prestrogo in ni razloga, da se ne bi upoštevala na drugačen način izražena volja etažnih lastnikov, če je bila dosežena zahtevana večina soglasij. Ob tem je že sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da za presojo večine oziroma kvoruma pri odločanju ni bistvena samo oblika, temveč predvsem, katero od vsebin to odločanje zajema.