Ker gre za ločene zahtevke desetih tožnikov, vrednosti spornega predmeta ne more predstavljati povprečje njihovih zahtevkov, temveč je odločitev sodišča prve stopnje, ki je zahtevke seštelo, pravilna.
Od odločitve v zemljiškoknjižni zadevi je odvisno, ali je potrebna in utemeljena izdaja dodatnega sklepa o dedovanju. Če bo v zemljiškoknjižnem postopku sklep o vknjižbi lastninske pravice v korist B. B. na podlagi izročilne pogodbe postal pravnomočen, bo vknjižba učinkovala od 23. 1. 2026, izpodbijani sklep pa je bil izdan 28. 1. 2026. V primeru vknjižbe lastninske pravice v njeno korist dodatno najdenega premoženja ne bo, saj zapustnica pri spornih nepremičninah ne bo več vknjižena kot lastnica nepremičnin. V nasprotnem primeru, če bo dedinja v zemljiškoknjižnem postopku uspela in bo predlog za vknjižbo lastninske pravice v korist pritožnice zavrnjen, pa bo ne glede na izročilno pogodbo o navedenih nepremičninah treba odločiti kot o naknadno najdenem premoženju v tem postopku.
Pritožnik je trdil, da je lastninsko pravico na spornem prostoru pridobil s predelavo, vlaganji in s soglasjem ostalih etažnih lastnikov, s čimer je nastala nova stvar. V zvezi s tem ni predložil nobenega pravnega naslova v smislu drugega odstavka 19. člena ZVEtL-1, ampak je predlagal zaslišanje direktorja upravnika, nekaterih etažnih lastnikov, ogled in postavitev izvedenca gradbene stroke. S temi dokazi v tem postopku ne more dokazovati pridobitve lastninske pravice.
ZVPot testa nepoštenosti ne pogojuje s kumulativnim obstojem dobre vere in znatnega neravnotežja, kot zmotno meni pritožba, saj so predpostavke v 24. členu določene alternativno, in glede na Direktivo 93/13 potrošnikom takšna ureditev zagotavlja višjo raven varstva, ki jo je zato treba uporabiti. Po ZVPot za nepoštenost pogodbenega pogoja zadostuje, da je ugotovljena bodisi nepoštenost v ravnanju ponudnika (dobra vera v postopkovnem pogledu) bodisi nepoštenost v teži bremena pogodbenega pogoja (pogoj za potrošnika vzpostavlja breme, ki nasprotuje pošteni in pravični tržni praksi - dobra vera v vsebinskem pogledu -neravnotežje). Dobra vera v postopkovnem smislu je zajeta v vseh alinejah prvega odstavka 24. člena ZVPot.
Če je vloga poslana na napačen naslov, s tem rok ni varovan, ampak se šteje, če je vloga vezana na rok, da je vložena pravočasno, če je izročena pristojnemu sodišču, preden se rok izteče (prvi odstavek 112. člena ZPP).
V konkretnem primeru je med pravdnima strankama po trditvah tožnika obstajalo pogodbeno razmerje, to je dogovor, da tožnik z gradbeno obrtniškimi deli izvede prenovo poslovnega prostora, uredi priključke na elektriko, ogrevanje in vodovod ter izvede spremembo dejanske rabe iz poslovne v stanovanjsko. Dejansko oblast nad prostori je torej pridobil zaradi izvedbe del, pri tem pa se je bil dolžan ravnati po navodilih toženke. Ni šlo za njegovo investicijo, ampak investicijo toženke, ki se je zavezala, da mu bo za opravljeno delo plačala oziroma (kot trdi tožnik), da bo nanj, po naknadno sklenjenem dogovoru, prenesla lastninsko pravico na kletnih stanovanjih.
Vsaka kršitev moralnih ali etičnih načel še ne pomeni zlorabe procesne pravice, ki bi jo bilo utemeljeno denarno sankcionirati. Uveljavljanje pravic postane nedopustno le, ko je storjeno z očitnim namenom škodovati drugemu - podan mora biti naklep škodovanja drugi stranki. Namen škodovati drugemu se ne sme razlagati preširoko, saj so interesi strank v civilnih sodnih postopkih različni in ima vsaka stranka pravico na vse dopustne načine uveljavljati svoje pravice. Le v primeru najhujših oblik nevestnega uveljavljanja procesnih pravic gre za njihovo zlorabo.
Sodna praksa pojem krivde iz prvega odstavka 156. člena ZPP razlaga široko. Zajema dejanja, katerih namen je zavlačevanje postopka, zadostuje že malomarnost (medtem ko mora biti za zlorabo procesnih pravic izkazano dolozno ravnanje).
Ker je bil prvi nasprotni udeleženec kot tretji solastnik tisti, ki je v upravnem postopku uveljavljal odstop od katastrske meje (in iz tega razloga tudi začel sodni postopek), je predlagatelj tudi v razmerju do njiju upravičeno uveljavljal svoj interes za sodno ureditev meje.
V obravnavani zadevi ni okoliščin, ki bi utemeljevale odstop od splošnega pravila o razporeditvi stroškovnega bremena, določenega v 173. členu ZNP-1.
Zapuščinsko sodišče ni dolžno ugotavljati, kje se nahaja stvar, ki sodi v zapuščino, in ugotavljati druge okoliščine, ki bodo omogočile izročitev stvari v upravljanje kaducitetni upravičenki. Prav tako ni pomembno, kaj se je dogajalo s stvarjo po zapustnikovi smrti - do prehoda zapuščine brez dedičev na državo pride po samem zakonu v trenutku zapustnikove smrti.
Sodišče prve stopnje je ob sklicevanju na prvi odstavek 83. člena DZ pravilno ugotovilo, da lahko upnik - tožnik - ugotovitveno tožbo uspešno naperi zoper svojega dolžnika in njegovega zakonca - toženca - le, če že razpolaga s pravnomočno sodbo. Nesporno je, da tožnik ob zaključku glavne obravnave s pravnomočno sodbo ni razpolagal, zato sodišče zahtevku tožnika ni moglo ugoditi. Sodišče ni dolžno čakati ali celo aktivno ravnati v smeri, da tožnik pridobi vse potrebno, da bo o njegovemu zahtevku glede skupnega premoženja in deležev lahko odločilo, ampak zadevo reši glede na stanje ob zaključku glavne obravnave. Pri tem je bilo spoštovano tudi načelo ekonomičnosti postopka.
Sodišče prve stopnje je na podlagi skupne dokazne ocene, ki jo je skrbno in razumno argumentiralo (točki 30 in 31 obrazložitve), ugotovilo vsa relevantna dejstva za presojo upoštevnosti dekličinega mnenja skladno s 13. členom Konvencije, torej otrokovo zrelost ter pristnost njene izražene volje.
Obstoj okoliščin, ki vzbujajo dvom o očetovstvu in sprožijo tek roka za njegovo izpodbijanje, ter seznanjenost z njimi se presojata po objektivnem merilu.
Odločilno vprašanje ni, kdaj in na podlagi česa je predlagatelj subjektivno začel dvomiti o očetovstvu, temveč kdaj je izvedel za takšne in tolikšne okoliščine, ki bi pri razumno skrbni osebi vzbudile dvom o očetovstvu.
Pravica do odškodnine za škodo, ki jo v zvezi z opravljanjem službe ali druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja, je na normativni ravni urejena v 26. členu Ustave RS. Pri tem za razbremenitev odškodninske odgovornosti državnega organa ne zadošča le, da je bilo ravnanje zakonito, temveč mora biti tudi sorazmerno s ciljem, ki ga posamezen ukrep zasleduje. Navedeno velja tudi za zaseg predmetov zaradi suma storitve kaznivega dejanja. Za razliko od pravice do odškodnine zaradi neutemeljeno odvzete prostosti, kjer je odgovornost države objektivna in ni odvisna od vprašanja, ali je bil odvzem prostosti odrejen zakonito ali nezakonito, mora torej tožnik v postopku izkazati nedopustnost toženkinega ravnanja, ki pa je lahko tudi v odsotnosti pravičnega ravnovesja med zahtevami javnega interesa po izvedbi kazenskega postopka in pravico tožnika do uživanja zasebne lastnine.
Uporaba stališč novejše sodne prakse ne pomeni zaobida prepovedi povratne veljavnosti predpisov, temveč gre za napolnjevanje pravnega standarda pojasnilne dolžnosti z védenjem, kako bi v času sklenitve kreditne pogodbe ob upoštevanju načela vestnosti in poštenja (5. člen OZ) ravnal oziroma bi moral ravnati dober strokovnjak (6. člen OZ).
Če pojasnilna dolžnost ni opravljena (oziroma je opravljena pomanjkljivo), postane glavni predmet obveznosti nejasen in nepregleden, banka pa ravna v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, ki predstavlja predpostavko po 4. točki prvega odstavka 24. člena ZVPot.
Ustavna pravica do sodnega varstva ni neomejena. Kot vsako pravico jo je treba izvrševati skladno z njenim namenom, ki je pri institutu ugotovitvene tožbe v tem, da se zagotovi sodno varstvo tožnikom, ki imajo pravni interes za pozitivno odločitev sodišča, dajatvenega oziroma oblikovalnega zahtevka pa ne morejo učinkovito postaviti.
Povrnitev stroškov mora stranka zahtevati najpozneje do konca obravnave, ki je bila pred odločitvijo o stroških; če pa gre za odločbo brez poprejšnjega obravnavanja, mora stranka zahtevati povrnitev stroškov v predlogu, o katerem naj odloči sodišče (tretji odstavek 163. člena ZPP). Zahteva za povrnitev stroškov mora biti opredeljena, mora se pravočasno uveljaviti (do konca obravnave), stranka pa mora nastanek stroškov tudi dokazati, med drugim tudi njihovo višino.
V tarifni številki 21/4 OT je določena nagrada v višini 50% iz tarifne številke 19, pri čemer tožena stranka utemeljeno navaja, da je to nagrado treba po določbi 5. člena OT zvišati za 50%, saj je odvetnik delo opravil v soboto 13. 5. 2023, ko je bil dela prost dan.
Odgovor na vprašanje, kdo ima pravico do pripadajočega zemljišča, je treba iskati v določilih o vzpostavitvi etažne lastnine in v predpisih, ki so veljali v času družbene lastnine.
Če je na stavbi nastala etažna lastnina v času, ko je veljala kogentna akcesornost pravic na pripadajočih zemljiščih stavb pravicam na stavbah, je na pridobitelja posameznega dela stavbe prešel tudi ustrezen delež na njenem pripadajočem zemljišču. Pripadajoče zemljišče je v takem primeru po samem zakonu postalo in pomenilo skupni del stavbe, ki je bil izvzet iz pravnega prometa kot samostojna stvar.
Vsak, v času družbene lastnine dejanski etažni lastnik in sedaj etažni lastnik te stanovanjske stavbe, ima pravico uporabljati pripadajoče zemljišče v celoti kot splošni skupni del stavbe.
Omejitev dedovanja po 128. členu ZD pomeni poseg v pravico dediča do dedovanja, zato morajo biti dejstva, ki tak poseg utemeljujejo, izkazana z ustreznimi dokazili s stopnjo prepričanja. Splošno potrdilo državnega organa brez konkretizacije posameznih odločb in dokazil o dejanskih izplačilih ne zadostuje za zaključek, da je bila pomoč dejansko izplačana v zatrjevanem obsegu. Republika Slovenija se je v postopku sicer sklicevala na zakonsko določene roke hrambe dokumentacije, vendar navedeno ne more iti v škodo dedinje. Dejstvo, da Republika Slovenija zaradi poteka rokov hrambe ne razpolaga več z dokumentacijo, še ne pomeni, da se s tem razbremeni trditvenega in dokaznega bremena.
Če otroci stike zavračajo, je zaradi ugotavljanja njihove koristi treba ugotoviti, zakaj jih zavračajo in v povezavi s tem presoditi, če, kakšni in koliko stikov je posameznemu otroku v korist.
Pri ugotavljanju zmožnosti staršev za pridobivanje dohodka je treba ugotoviti realne pridobitne zmožnosti. Upoštevajo se zmožnosti za zaslužek v danem okolju in vse zavezančeve sposobnosti glede na njegovo izobrazbo in strokovno usposobljenost, pridobljene izkušnje in njegovo zdravstveno stanje.
Toženka je s postavitvijo ograje tožnika v celoti izključila iz uporabe določenega dela dvorišča, ki predstavlja skupni del vseh etažnih lastnikov, ki ga imajo pravico uporabljati vsi solastniki sorazmerno svojemu deležu. Njeno ravnanje predstavlja nedopusten poseg v solastninsko pravico tožnika, saj tožnik ne more več uporabljati določenega dela zemljišča, ki ga je pred posegom toženke lahko uporabljal oziroma bi ga imel kot solastnik pravico uporabljati.