Namen zaščite žrtev nasilja po ZPND ni kaznovanje posameznika za njegova pretekla ravnanja, temveč prenehanje in preprečitev nasilja. Predpostavka za izrek ukrepov tako ni samo ugotovitev, da je predlagateljica žrtev nasilnega ravnanja, temveč s stopnjo verjetnosti izkazana nevarnost ponovitve nasilja.
Ureditvi razmerij v zvezi s skupnim premoženjem in plačevanjem preživnine po spremembi družinske situacije sta namenjena postopek za delitev skupnega premoženja in postopek za varstvo koristi otroka, ne ukrepi za zaščito pred (ekonomskim) nasiljem.
Pravilen je materialnopravni sklep, da predlagateljica ni (več) žrtev nobene od oblik nasilja in da pretekla dejanja nasprotnega udeleženca niso (več) vir njene ogroženosti.
Glede na to, da je sodišče prve stopnje s posplošenim in nedoločnim izrekom delno zavrnilo tožbeni zahtevek, se postavlja vprašanje, ali je takšna zavrnitev dovolj jasna in pregledna, da ne ustvarja protislovnosti z izpodbijano delno ugoditvijo zahtevku.
Za izkaz priposestvovanja služnosti bi tožnica morala izkazati, da je pot (sama ali po obdelovalcih) neovirano uporabljala 20 ali vsaj 10 let. Priča D. D. je izpovedala, da je bila trasa 1 ponavadi zaprta, ker so bila tam nastavljena korita in sončniki, kar je razumela kot prepoved vožnje, le če je bila pot prosta, jo je uporabila tudi priča C. C. Vsekakor ni šlo za enkratno ali zgolj občasno oviro, pač pa za stalno nasprotovanje uporabi poti s strani tožencev (z nastavljanjem sončnikov, korit, ki jih gotovo ne gre pripisati obiskovalcem gostilne, avtomobilov), ki sta se ga obdelovalca tudi držala. Tožnica ni izkazala redne uporabe sporne poti za točno določene potrebe oz. s točno določenim namenom, temveč se je trasa 1 uporabljala le kot priložnostna bližnjica (če je bila prosta) ob siceršnji pretežni uporabi javne in drugih poti, po katerih sta obdelovalca dostopala do travnika. Podlaga za nepravo priposestvovanje stvarne služnosti je lahko le njeno dolgotrajno in pošteno izvrševanje tako, da je bilo izvrševanje opazno in da lastnik temu ni nasprotoval. Uporaba poti 1 zgolj kot bližnjice, če je bila slučajno prosta, pa ne predstavlja rednega in neoviranega izvrševanja služnostne pravice, temveč uporabo poti na skrivaj oziroma nepošteno, saj sta obdelovalca za prepoved vedela.
Višji dokazni standard, ki ga mora pri izpodbijanju javne listine doseči stranka, narekuje sklep, da je ob odsotnosti posebnih okoliščin, pravilna odločitev, da bi bilo za oceno pristnosti podpisa poleg toženčevega zaslišanja nujno potrebno tudi sodelovanje izvedenca.
Za sklepčnost zadošča, da tožeča stranka poda dejstveno podlago, iz katere izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, ne pa, da je predložen tudi dokaz.
Ker je jasnost (transparentnost) pogodbenega pogoja avtonomni pravni pojem prava EU, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo razlago Sodišča EU, da ne zadošča le formalna oziroma slovnična jasnost besedila, ampak mora banka podati ustrezna pojasnila in informacije, da bo lahko razumno pozoren in preudaren potrošnik ne le seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri je bil sklenjen kredit, temveč tudi zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za njegove finančne obveznosti. Pregledno mora biti pojasnjeno konkretno delovanje mehanizma konverzije tuje valute, na katerega se nanaša zadevni pogoj, ter zveza med tem mehanizmom in mehanizmom, določenim z drugimi pogoji o izplačilu posojila. Navedena dolžnost banke je vezana na standard povprečnega potrošnika.
Bistveni razlikovalni znak s splošno odškodninsko odgovornostjo po prvem odstavku 131. člena OZ je torej, da za ugotovitev zlorabe pravice malomarnost povzročitelja ne zadošča, temveč takšen zaključek upraviči le obstoj naklepa, ki je v tem, da je bil očitni ali izključni namen za vložitev določenega pravnega sredstva v (nedopustnem) škodovanju nasprotni stranki.
Za odločitev o zahtevku za prepoved motenja posesti je bilo pomembno le zadnje posestno stanje. To pa je bilo takšno, da sta pravdni stranki na spornem dvorišču imeli soposest in da je na spornem delu parkiral tisti, ki je prišel prej. Tožnica (oz. njen najemnik) torej na spornem zemljišču ni imela izključne posesti.
Prepozno pritožbo je treba (prav tako kot je treba nedovoljeno) zavreči (prvi odstavek 346. člena ZPP). V konkretnem primeru niso podani tehtni razlogi, da bi se lahko upoštevalo pritožbo, vloženo po poteku pritožbenega roka (tretji odstavek 36. člena ZNP-1). Ti niti niso zatrjevani, sklep sodišča prve stopnje z dne 8. 5. 2026 pa je bil tudi vsebinsko presojen na osnovi pritožbe same zadržane osebe.
Če naj se z začasno odredbo uredi taka vsebina, kakršna naj bi se uredila tudi s končno odločitvijo, velja, da naj se z začasno odredbo ne določi vnaprej (prejudicira) končne odločitve sodišča v primeru, ko bi obstoj in trajanje začasne ureditve tako močno in trajno prizadel interese otroka ter obeh staršev, da bi vplival na končni izid postopka.
Brežina je ves čas obstajala, ni nastala, pa tudi se ni z ravnanji toženca pomaknila v parcelo 692, le meja med parcelama 692 in 694 je bila urejena drugače, kot so mejaši domnevali pred njeno ureditvijo (in skladno s to domnevo nepremičnini uporabljali), s potekom nad brežino. Nezadovoljstvo z ureditvijo meje ne more biti podlaga za negatorno tožbo.
Iz dejstev navedenih v tožbi ne izhaja pravna posledica (ugotavljanje obsega zapuščine), ki jo s tožbenim zahtevkom zasleduje tožnica. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je tožbeni zahtevek nesklepčen, saj ga tožnica po pozivu ni popravila na tak način, da bi z dajatvenim tožbenim zahtevkom od toženke zahtevala plačilo podedovane terjatve.
V posestnem sporu je obravnava osredotočena (in hkrati omejena) na ugotavljanje in dokazovanje zadnjega stanja posesti in nastalega motenja.
Napačno je stališče, da je mirnost posesti pogoj za sodno varstvo. Zadnja mirna posest je pojem, ki ga SPZ pozna pri urejanju meje, ne določa pa ga kot predpostavko za posestno varstvo.
Neutemeljena je nadalje pritožbena graja, da bi moralo sodišče ugotavljati, ali je toženec ravnal v okviru dovoljene samopomoči. Namen posestnega varstva je v ohranitvi dotedanjega načina uporabe stvari (v začasnem zavarovanju dotedanjega načina izvrševanja posesti, do rešitve spora o pravici do posesti) oziroma v preprečevanju samovoljnih posegov v posest drugega. Samopomoč je izjema od pravila o posestnem varstvu, zato jo je treba interpretirati izjemno restriktivno. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženec ni podal konkretiziranih trditev, ki bi omogočale presojo, ali je nasproti tožnikoma izvajal samopomoč, torej presojo, ali je bila nevarnost neposredna, samopomoč pa takojšnja in nujna ter po načinu ustrezna okoliščinam, v katerih je obstajala nevarnost.
OT za priznanje nagrad po tar. št. 43 določa dodatni pogoj, da gre za samostojno storitev, ki ni zajeta v drugih tarifnih številkah. Pojem samostojnosti pomeni, da gre za storitve, ki po vsebini niso vezane na opravljanje kakšne od storitev, ki so ovrednotene v drugih tarifnih številkah oziroma niso odvisne od dogajanja v teh zadevah. Ker je plačilo sodne takse procesna predpostavka za vložitev tožbe (105.a člen ZPP), je neločljivo povezano z opravo tega procesnega dejanja. Posledično to plačilo ne predstavlja samostojne storitve, ki bi bila posebej vrednotena, temveč storitev, ki je zajeta v že priznani nagradi za vložitev tožbe.
Utemeljeno pritožba opozarja na dejstvo, da sodišče prve stopnje tožnici ni prisodilo stroškov postopka izvršbe na podlagi verodostojne listine, iz katerega izvira predmetna pravda. Glede na uspeh v postopku tudi ti stroški predstavljajo za pravdo potrebne stroške, ki jih je toženka dolžna povrniti tožnici.
Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pravilno pojasnilo, da se začasna odredba izda, če je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen in pravilno ugotovilo, da hčer udeležencev postopka ni ogrožena zaradi tega, ker bi deklico obravnavali klinična psihologinja C. C. in razvojna pediatrinja D. D. Obravnava pri obeh strokovnjakinjah je bila namreč na podlagi sodne odločbe pred več kot enim letom pri njima prekinjena. Pritožnik nekritično prezre, da je isto sodišče v zadevi pod opravilno številko III N 704/2022 z dne 10. 4. 2025 tako pritožniku kot dekličini materi omejilo starševsko skrb nad mladoletno E. E. glede odločanja o izbiri osebnega zdravnika - pediatra in glede odločitve o izbiri kliničnega psihologa, ki ga bo obiskovala deklica in dekle v tem obsegu začasno postavilo pod skrbništvo Centra za socialno delo. Pritožnik s predlagano začasno odredbo za deklico ne bi mogel doseči večjega varstva kot ga že ima na podlagi začasne odredbe, ki jo je izdalo isto sodišče pod opravilno številko III N 704/2022 dne 10. 4. 2025. Zato njegove pritožbene navedbe niso utemeljene in ker tudi niso podani razlogi na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je potrebno pritožbo zavrniti in izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje potrditi (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).
Glede nove stvari je pravni standard, ki aktivira uporabo določb o gradnji na tujem zemljišču po ZTLR, po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča izpolnjen, če gre za nov objekt ali njegov del, ki izpolnjuje pogoje za pridobitev izključne lastninske pravice na delu zgradbe ali če gre za spremenjeno identiteto zgradbe. Stvarnopravnih upravičenj graditelju v skladu s sodno prakso ne prinašajo vlaganja, ki so namenjena izboljšanju, vzdrževanju ali prilagoditvi osebnim potrebam ali željam konkretnih uporabnikov, pa tudi ne obsežna prenovitvena dela, če objekt ohranja svoj prvotni namen.
Pri delitvi solastnine ni nujno, da se solastniško razmerje v celoti likvidira, ampak je dopustno, da stvar še naprej ostane v solastnini, če to narekuje uporaba pravnih standardov upravičenega interesa ter potreb solastnikov iz 70. člena SPZ, upoštevaje tudi splošna načela in namen nepravdnega postopka.
Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo 935. člen OZ, saj navedena določba obravnava tako imenovana notorna dejstva. Gre za dejstva, ki so splošno znana, torej jih je v času sklepanja pogodbe poznala oziroma morala poznati tudi zavarovalnica. Pri čemer se je sodišče prve stopnje napačno oprlo na očitno vidno prekomerno telesno težo, ki bi naj predstavljala večje rizike in posledično zavarovalnici naj ne bi mogle ostati neznane okoliščine pomembne za ocenitev nevarnosti.
Ob takšnih zaznavanjih bi bila uporaba 935. člen OZ, ki se nanaša na splošno znana dejstva in zahteve, da bi zavarovalnica morala sklepati, da gre za prekomerno telesno težo in posledično večje rizike, prestroga in nesorazmerna.
Nova odločba o stikih se lahko izda, če to zahtevajo spremenjene razmere in koristi otroka, pri čemer mora biti v primeru, ko so stiki urejeni s pravnomočno sodno odločbo (kar vključuje tudi sodno poravnavo), ta sprememba okoliščin še posebej bistvena in pravno pomembna. Pravnomočno določena preživnina se lahko spremeni le, če so se od trenutka določitve preživnine bistveno spremenile potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila preživnina določena.
Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor tožene stranke, ker je ugotovilo, da sta izpolnjena za izdajo začasne odredbe nujna razloga, ki ju določata prvi odstavek 272. člena in druga alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ, kakor ju (s pravom EU skladno) razlaga aktualna sodna praksa.
ZPP v 3. točki prvega odstavka 206. člena določa, da sodišče odredi prekinitev postopka, če se je začel postopek za popoln ali delni odvzem poslovne sposobnosti stranki. Z veljavnostjo ZNP-1 je institut odvzema poslovne sposobnosti nadomestil nov (po namenu soroden, a z nekaterimi pomembnimi razlikami) institut postavitve odrasle osebe pod skrbništvo. Začetek postopka odločanja o predlogu za postavitev pod skrbništvo ima zato enako posledico za odprte postopke, kot jo je imel pred tem začetek postopka odvzema poslovne sposobnosti, tj. prekinitev postopka.