Pritožba ob tem smiselno izpostavlja nestrinjanje s stališči sodbe SEU C-287/22, glede katerih je predhodno že bilo pojasnjeno, da so jih nacionalna sodišča držav članic EU dolžna upoštevati. S tem pa je pravzaprav odgovorjeno tudi na pritožbene očitke glede tega, da (1) polno varstvo v primeru spremembe tožbe oziroma vložitve nove tožbe ni ogroženo, (2) sprememba tožbe oziroma vložitev tožbe za tožnika nista škodljivi in (3) uveljavljanje pravic, ki gredo stranki po ZPP, ne more biti nenadomestljiva škoda. Iz odločbe SEU C-287/22 namreč jasno izhaja, da je mogoče zagotoviti polni učinek končne odločitve v potrošniškem sporu o (ne)veljavnosti potrošniške kreditne pogodbe z valutno klavzulo in hkrati polni učinek ter cilj Direktive 93/13/EGS le, če bo potrošnik lahko vse svoje zahtevke v celoti uveljavil v okviru iste pravde, ne da bi mu bilo treba spreminjati (razširjati) svoj zahtevek ali celo vložiti novo tožbo. Položaj, v katerem se znajde potrošnik, če mu to ni omogočeno, že sam po sebi predstavlja breme tako na premoženjskem kot na nepremoženjskem področju in že zgolj to ob evroskladni razlagi sodbe SEU ustreza standardu težko nadomestljive škode.
Sodišče prve stopnje se bo moralo v novem sojenju jasno opredeliti, upoštevajoč tudi skico izmere terenskih ugotovitev, ogleda, izpovedi strank in prič ter trditev tožnika na naroku dne 7. 11. 2024 (v skladu z napotki 8. člena ZPP), kje naj bi sporna služnostna pot potekala, ali je bila zatrjevana trasa poti ves čas enaka (pred in po nasutju) in ali je pretekla 20 letna priposestvovalna doba za priposestvovanje služnosti po določeni trasi poti.
Posledica toženčevega ravnanja je sprememba posestnega stanja, ko tožnica tožencu prilagaja svoje ravnanje: ne pazi več partnerjevega psa, na vrt ne vodi več drugih psov, najpomembneje pa je, da na vrtu več ne sadi zelenjave in se na vrtu zadržuje le, ko je prepričana, da toženca ni doma. Dodati še velja, da je šlo očitno za resno grožnjo, saj je tožnica kot posledica dogodka šla za nekaj dni nenačrtovano prespat k prijateljici. Tako ugotovljena sprememba ravnanja pri tožnici ob upoštevanju povzetih ugotovitev sodne prakse pomeni, da je toženec motil tožničino posest vrta.
Pravilen je materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da je imel tožnik le položaj prekarista, zato mu je bil utemeljeno preklican neomejen dostop do večnamenskega prostora.
Po presoji sodišča druge stopnje trditve oziroma navedbe iz izvedenskega mnenja, kot je obrazložilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, ne morejo predstavljati podlage za subjektivno oceno zatrjevane nepremoženjske škode. Presojo subjektivne ocene škode lahko sodišče opravi, če izvede dokaz z zaslišanjem stranke, ki edina lahko izpove o svojem subjektivnem doživljanju nepremoženjske škode, ki jo zatrjuje.
Ker gre v obravnavani zadevi za tožbeni zahtevek, ki se nanaša na denarni znesek, je sodišče v skladu z določbo 39. člena ZPP upoštevalo kot vrednost spornega predmeta znesek glavnega zahtevka, ki ga je tožnica navedla v tožbi.
Povsem razumen je tudi strošek za mobilni telefon v višini 19,00 EUR mesečno, saj gre za napravo, ki je predlagateljici kot študentki nujno potrebna za komuniciranje v sodobnem svetu. Pritožbene navedb nasprotnega udeleženca, da gre za nadstandard, so neutemeljene.
Po oceni sodišča druge stopnje je upoštevaje navedbe predlagateljice v pritožbi, da si barva lase na 3 do 4 mesece, izdatek za barvanje las v višini 50,00 do 60,00 EUR strošek, ki ni nujno potreben za preživljanje predlagateljice. Enako velja za izdatek urejanja umetnih nohtov v višini 4,00 EUR mesečno, ki ga predlagateljica prav tako navaja v pritožbi. Ti izdatki presegajo redne potrebe predlagateljice, zato jih ni dolžan kriti nasprotni udeleženec, temveč ga lahko predlagateljica, če želi, krije iz drugih svojih virov (štipendija ali študentsko delo).
Pritožbeno sodišče v tej zvezi pojasnjuje, da je sicer res značilnost nepravdnega postopka, da sodišče na predlog, kako urediti sporno pravno razmerje, ni vezano. Vendar ta značilnost ni absolutna. Sodišče ne more urejati razmerij mimo predloga, zato se ne sme lotiti urejanja razmerij, ki v predlogu niso opisana. Omejitve nevezanosti lahko določajo tudi drugi zakoni, ki urejajo razmerja, o katerih se odloča v nepravdnem postopku. Taka je določba 196. člena DZ, po kateri se "preživnina […] določi v mesečnem znesku in za naprej, zahteva pa se lahko od dneva vložitve tožbe ali predloga za določitev preživnine". Če takšna zahteva ni postavljena, sodišče ne more naložiti plačevanja preživnine od vložitve predloga, temveč zgolj za naprej od izdaje sklepa o določitvi preživnine. Enako velja za uveljavljanje zakonske zamudnih obresti od posameznih mesečnih zneskov preživnine.
V postopku zavarovanja z začasnim odvzemom otrok je pri obravnavanju ugovora staršev raziskovalna dolžnost sodišča odvisna od teže škode oziroma očitne zaznavnosti ter oddaljenosti otroku grozeče škode.
Sodišče prve stopnje je po oceni sodišča druge stopnje preveliko težo dalo logističnim vidikom matere, torej prevozu otrok, ki jih opravi mati, kot pa socialni vključenosti otrok v okolje in čustveni varnosti, v katerem otroka sedaj živita in uspešno funkcionirata.
Pravica katere stranke je verjetnejša, mora sodišče presoditi glede na okoliščine konkretnega primera. Pri presoji mora izhajati iz pravil o dokaznem bremenu in upoštevati do trenutka odločitve zbrano procesno gradivo.
Drži izhodišče, ki ga poudarja pritožba, da je breme dokazovanja darila praviloma na tistemu, ki trdi, da je bilo darilo dano. V določenih okoliščinah (npr. v primeru predložitve listinskih dokazov, ki izkazujejo dano darilo) pa se dokazno breme prevali na tistega, ki zatrjuje, da darila ni prejel oz. še posebej v primeru, ko trdi, da denar, ki ga je prejel, ni darilo. Ravno za tak primer gre.