Tako prodajalec A. A. kot tožnik sta se zavedala, da je bil dogovor o prodaji z dne 1. 2. 2008 sklenjen brez upoštevanja pravil, ki veljajo za pravni promet s kmetijskimi zemljišči, pa tudi dejstva, da A. A. ni lastnik nepremičnine. Tožniku ni uspelo izkazati nikakršnega protipravnega ravnanja toženca, zato je bil zahtevek pravilno zavrnjen. Tožnik bi ga moral, če je za sporno parcelo res plačal kupnino, uveljavljati zoper drugo osebo.
Izostanka postulacijske sposobnosti s pozivom na podlagi 108. člena ZPP ni mogoče sanirati. To je pravilno pojasnilo tudi sodišče prve stopnje. Gre za ustaljeno stališče sodne prakse. Razloge zanj je VSRS pojasnilo v zadevah II Ips 3/2007, II Ips 321/2007 ter II Ips 576/2007, kasneje pa jih povzemalo tudi v drugih odločbah.
Ni podlage za izrek predlaganih ukrepov po 19. členu ZPND, saj ni izkazana takšna intenziteta ogroženosti otroka, ki bi utemeljevala popolno prekinitev stikov med nasprotnim udeležencem in sinom. Ukrep omejitve stikov dečku nudi zadostno varstvo.
Idealni delež solastnine vsakokratnega lastnika posameznega dela stavbe na skupnih delih stavbe je enak razmerju med površino posameznega dela stavbe in skupno površino vseh posameznih delov stavbe. Izračun razmerja terja pravilna uporaba materialnega prava.
Pritožba ima prav, ko izpostavlja, da se vprašanje za prehodno odločanje, ki ga je VSRS zastavilo SEU, nanaša le na denarni zahtevek na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi, zato ni bilo nobene podlage za prekinitev postopka tudi glede tistega dela, ki se nanaša na nedenarni zahtevek (ugotovitev ničnosti spornih pogodb in posledično vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja), ker vprašanj v zvezi s temi zahtevki predhodno vprašanje VSRS ne naslavlja.
Pritožbeno sodišče glede na pridobljena pojasnila Pošte Slovenije o vročanju predmetnih sodnih pisanj nima nobenega dvoma v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da je bila tožencu tožba pravilno vročena s fikcijo vročitve. Ni namreč prav nobenega razloga, da bi sodišče podvomilo v navedbe Pošte Slovenije, da je bilo v predmetnem hišnem predalčniku na naslovu bivališča toženca puščeno tako obvestilo o poskusu vročitve kot tudi (po izteku roka za prevzem) samo pisanje s tožbo. Zgolj z navedbami, da je toženec zaposlen v podjetju X d.o.o. in da je večino časa odsoten s stalnega naslova ter navedbami o hipotetični možnosti, da je poštar obvestilo in pisanje s tožbo pustil v napačnem predalčniku, toženec ne more omajati pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje.
Ker vsako uveljavljanje neveljavnosti oporoke v zapuščinskem postopku povzroči pretrganje zastaranja, je bilo potrebno upoštevati, da je pritožnik prvič vložil tožbo na ugotovitev neveljavnosti oporoke zaradi oporočne nesposobnosti zapustnice v letu 2013 pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. I P 725/2013. Tožbeni zahtevek je po zavrnitvi pritožbe na višjem sodišču 15. 2. 2007 postal pravnomočen. Po tem datumu je pretrgani enoletni rok za vložitev izpodbijane tožbe začel ponovno teči in se je do 17. 6. 2019, ko je bila vložena predmetna tožba, nedvomno iztekel. Zato pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje in toženo stranko v odgovoru na pritožbo, da tožeča stranka neveljavnosti oporoke zaradi napak v obličnosti ni uveljavljala pravočasno znotraj enoletnega roka v smislu določila 76. člena ZD.
Medtem ko ima začasni zastopnik polna pooblastila za zastopanje pravic in koristi strank v postopku, je naloga začasnega zastopnika za sprejemanje pisanj omejena na sprejemanje sodnih pisanj za stranko. Pravilno je zato implicite zavzeto stališče sodišča prve stopnje, da je z uvrstitvijo na seznam začasnih zastopnikov po 82. členu ZPP pritožnik izrazil tudi soglasje za imenovanje začasnega zastopnika za sprejemanje pisanj.
Sodišče Evropske Unije je s sklepom C-368/25 odgovorilo na predhodno vprašanje, ki mu ga je zastavilo Vrhovno sodišče RS z odločbo II Ips 14/2025. S tem je odpadel razlog, zaradi katerega je sodišče prve stopnje prekinilo pravdni postopek. Postopek bo zato moralo nadaljevati že na podlagi drugega odstavka 208. člena ZPP.