OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00034487
Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 267, 267/2, 267/3. URS člen 22. Direktiva 2002/83/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. novembra 2002 o življenjskem zavarovanju člen 35. ZZavar člen 83, 83/1, 83/1-4. OZ člen 86.
zavarovalna pogodba - pogodba o življenjskem zavarovanju - ničnost pogodbe - ničnost kot skrajna sankcija - pravica do odstopa od pogodbe - obvestilo zavarovalnice - pojasnilna dolžnost - predhodno vprašanje Sodišču Evropske unije - predhodno vprašanje glede razlage oziroma glede veljavnosti ali razlage prava evropskih skupnosti
Ničnost celotne pogodbe ne bi bila ustrezna sankcija za kršitev tožničine pravice do pouka o možnosti za odstop od pogodbe, predvsem ne v primeru, če podani pouk ni (povsem ustrezen in) pravočasen. V tem oziru pritožbeno sodišče pritrjuje pojasnilu sodišča prve stopnje, da bi se v primeru nepravočasnega pouka pravica stranke do odstopa od pogodbe le ustrezno podaljšala, saj je bistvo ureditve v zagotovitvi, da zavarovalec prejme jasno informacijo glede pravice do odstopa in da ima na tej podlagi možnost omenjeno pravico (ob ustrezno dolgem razmisleku 14 do 30 dni) tudi izkoristiti. Sodišče EU je pristojno za predhodno odločanje o vprašanjih glede razlage Pogodb in veljavnosti in razlage aktov institucij, organov, uradov ali agencij Unije, kar pomeni, da je namen oziroma smisel postavitve predhodnega vprašanja Sodišču EU v iskanju razlage (nejasne) evropske določbe (Sodišče EU je pristojno za odločanje o razlagi ali veljavnosti akta Unije, za razlago nacionalne zakonodaje pa je pristojno izključno nacionalno sodišče; primerjaj 267. člen PDEU). Ker v konkretnem primeru ne gre za to, pritožbeno sodišče potrebe po zahtevi za izdajo predhodne odločbe, katerega smisel je v preprečevanju napačne interpretacije evropskega prava oziroma v razjasnitvi kakšnega vidika razlage prava Unije, ne vidi. Nepomembno pa ni niti dejstvo, da pritožba omenjene zahteve ne utemeljuje niti z navedbami o tem, s kakšnim vprašanjem o evroskladni razlagi sporne določbe evropske direktive naj bi se bilo nacionalno pritožbeno sodišče dolžno obrniti na Sodišče EU.
postopek sprejema v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda brez privolitve - zakonski pogoji za izrek ukrepa - izrek varstvenega ukrepa - vsebina odločitve - namestitev upravičenca v socialnovarstvenem zavodu - prostorska zasedenost
V skladu z drugim odstavkom 48. člena ZDZdr sodišče v sklepu določi poleg časa zadržanja v varovanem oddelku, ki ne sme biti daljše od enega leta, tudi socialnovarstveni zavod, ki naj osebo sprejme. Že gramatikalna razlaga navedene določbe ne podpira stališča predlagateljice, da bi se moral izrek sklepa glasiti (tudi) na katerikoli drugi SVZ z varovanim oddelkom v Sloveniji.
odmera odškodnine za nepremoženjska škodo - odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti - odškodnina za strah - srednje hud primer po Fischerjevi lestvici - poškodba noge - poškodba kolena - prelom pogačice - ugotavljanje obsega škodnih posledic - sodni izvedenec - individualizacija in objektivizacija odškodnine
Tožnik je v škodnem dogodku utrpel raztrganino hrustanca na pogačici v predelu patelofemoralnega sklepa z globoko fisuro in majhnim odluščenjem kot posledico direktnega udarca pri padcu na kamen. Gre za srednje hud primer (prelom oziroma odlom sklepnega hrustanca) po kvalifikaciji po Fisherju. Odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 14.5000 EUR je ustrezna.
začasna odredba o stikih - pandemija - omejitev stikov
Smisel začasne odredbe v sporih iz razmerij med starši in otroki je, da se začasno do dokončne ureditve uredijo razmerja med starši in otroki tako, da bo zagotovljena največja korist otroka. Popolna preprečitev neposrednih stikov in omejitev na video klice in skupne sprehode v prisotnosti obeh staršev z upoštevanjem distance, tega ne zagotavlja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO
VSL00034488
ZZZDR člen 12. ZD člen 4a, 10, 10/2. ZPP člen 8, 163, 163/4, 339, 339/2, 339/2-14. Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 18, 18-1.
dedna pravica - ugotovitev dedne pravice - obstoj zunajzakonske skupnosti - tožba za ugotovitev obstoja zunajzakonske skupnosti - ugotovitvena tožba - nedopustna vsebina ugotovitvene tožbe - predhodno vprašanje - dediči kot enotni in nujni sosporniki - pravni standard - obstoj življenjske skupnosti - notornost razmerja - dokazna ocena - metodološki napotek - pomanjkljiva dokazna ocena - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - odločitev o pravdnih stroških - poseben sklep o stroških - premoženjski spor
Glede ugotovitve obstoja zunajzakonske skupnosti ni dopustno postaviti samostojnega zahtevka, ker gre za ugotavljanje dejanskega razmerja, kar ni dopustna vsebina ugotovitvene tožbe. Poleg tega se lahko obstoj zunajzakonske skupnosti v skladu z drugim odstavkom 12. člena ZZZDR ugotavlja zgolj kot predhodno vprašanje, kar pomeni, da o tem ni mogoče postaviti samostojnega zahtevka, niti vmesnega ugotovitvenega zahtevka. Ker je zahtevek za ugotovitev obstoja zunajzakonske skupnosti kot tak nedopusten, bi moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v tem delu zavreči in ne zavrniti ter meritorno odločiti le o tožničini dedni pravici. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je površna in selektivna, kar onemogoča celovit pritožbeni preizkus sodbe. Sodišče ni dolžno izvesti nebistvenih dokazov, torej tistih, ki bi potrdili strankino trditev, če bi uspeli, a kljub temu ne bi privedli do zanjo ugodne odločitve. Kadar pa je sodišče v dokaznem postopku izvedlo tudi takšne, torej nebistvene dokaze, mora v sodbi utemeljiti, zakaj zatrjevana dejstva, ki so jih ti dokazi potrdili, niso vplivala na izid pravde. Ker sodišče prve stopnje tej zahtevi ni zadostilo, ni mogoče preveriti, ali preostali izvedeni dokazi res niso bistveni. Vse opisane pomanjkljivosti ne predstavljajo le kršitve 8. člena ZPP, ki lahko vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe, ampak je neupoštevanje metodološkega napotka, ki ga daje 8. člena ZPP, pripeljalo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - odmera odškodnine za nepremoženjska škodo - načela za odmero nepremoženjske škode - lahka telesna poškodba - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - stroškovna odločitev - obrazložitev stroškovne odločitve - odmera pravdnih stroškov
Sodišče prve stopnje je tožnici za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem prisodilo odškodnino v višini 1.600 EUR. Pritožbeno sodišče je prisojeno odškodnino v obravnavani zadevi primerjalo s sodno prakso v podobnih primerih in ugotovilo, da primerjava potrjuje primerno umeščenost tožnici prisojene odškodnine v okvir prisojenih odškodnin za takšno vrsto škode, zato ni pogojev za njeno zvišanje. Sicer pa pritožba ne navede konkretnega primera iz sodne prakse, ki bi bil primerljiv s tožničinim primerom in kjer bi bila prisojena odškodnina višja od konkretnega primera.
spor iz razmerij med starši in otroki - določitev preživnine - začasna odredba o preživljanju otrok - začasna preživnina - nujnost izdaje začasne odredbe - preživninske potrebe otroka - preživninske zmožnosti staršev - spremenjene okoliščine - preiskovalno načelo - nevezanost na zahtevek
Sodišče prve stopnje v okviru stroškov tožničinega lastnega preživljanja ni moglo upoštevati zgolj njenih stroškov bivanja, ampak je treba upoštevati tudi njene ostale nujne stroške (prehrana, obleka in obutev, higiena itd.), čemur sodišče ni pripisalo ustreznega pomena. Poleg tega ni upoštevalo tožničine trditve (toženec je ni prerekal in zato velja za priznano), da ima poleg kronične bolezni (slednja je prisotna že od leta 2003) sedaj tudi bolezen hrbtenice (diagnosticirana v oktobru 2019), zaradi česar ima dodatne izdatke za zdravljenje, katerih večino mora trpeti sama, ker jih obvezno zdravstveno zavarovanje ne krije. Vse to bistveno znižuje tožničine preživninske zmožnosti, in sicer v tolikšnem obsegu, da tožnica ne zmore kriti povečanih izdatkov iz naslova nujnih potreb hčerk. Ob tem ni nepomembno, da mora tožnica poskrbeti tudi za ostale, neeksistenčne potrebe deklic, ki po rednem teku stvari neizogibno nastajajo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00034453
ZPP člen 8, 286, 286/1, 339, 339/1, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
obstoj zunajzakonske skupnosti - skupno premoženje zunajzakonskih partnerjev - povrnitev vlaganj - dokazna ocena - dokazna ocena izpovedbe prič - metodološki napotek - kršitev metodološkega napotka - bistvene kršitve določb postopka - nepopolna in zmotna ugotovitev dejanskega stanja - prekluzija navajanja dejstev in predlaganje dokazov
Ne drži sicer stališče pritožnika, da se lahko stranki ali priči le verjame ali ne verjame, je pa res, da mora sodišče prve stopnje v primeru, da šteje del izpovedi za verodostojen, del pa ne, to še posebej skrbno obrazložiti. Ker je prepričljivost dokazne ocene mogoče presojati šele po tem, ko je ta izvedena v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP in ko bo odpravljena prej opisana kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pritožbeno sodišče ni presojalo utemeljenosti pritožbenih očitkov o zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja.
posestno varstvo - motenje posesti - soposest - sprememba posestnega stanja - motilno dejanje - rok za vložitev motenjske tožbe
Dejstvo je, da je toženka odvod fekalnih voda na tožnikovo nepremičnino brez njegovega strinjanja uredila na drug način, ki tožnika obremenjuje bolj kot prej. Sedaj se odpadna voda izteka vsakodnevno, prej pa se je to dogajalo le občasno (pozimi); poleg tega se voda sedaj celo razliva po tožnikovi nepremičnini, kar se prej ni dogajalo. Zato ne more držati, da opisana sprememba toženkinega izvrševanja soposesti za tožnika nima ekonomskega oziroma praktičnega pomena. Gre za znatno spremembo, ki za tožnika upravičeno ni sprejemljiva. Pritožbeno stališče, da bi bil lahko novi iztok vode za tožnika moteč šele, če bi na spornem delu nastalo mokrišče, je pretirano in mu ni mogoče slediti. Nov stalni in razlivajoči se iztok za tožnika v primerjavi s prejšnjim občasnim in vkopanim iztokom predstavlja bistveno spremembo, ki je ni dolžan trpeti.
Tožnik mora razumeti, da pravdni postopek, v katerem lahko uveljavlja svoje pravice, predpisuje tako formalne kot vsebinske zahteve, ki jih ne s tožbo ne z njeno popravo ni izpolnil. Tožnik sploh ni opisal konkretnega življenjskega primera, iz katerega naj bi izhajala odškodninska obveznost tožencev, ki jo je opredelil v dopolnitvi tožbe na 100.000,00 EUR za prvega in na 150.000,00 EUR in 20.000,00 EUR za drugega in tretjega; ne tožba ne njena dopolnitev nista docela razumljivi, obe skupaj in vsaka zase sta nepopolni in ne ustrezata vlogi, ki bi bila sposobna obravnavanja. V tožbi navaja zgolj to, da naj bi ga prvi toženec 21. 8. 2019 fizično napadel, v dopolnitvi tožbe pa, da so toženci na sodišču lagali in da je bil sam obsojen na 4 in pol leta zapora. Na podlagi tega se tožnikovega tožbenega zahtevka se ne da individualizirati – ni jasno, kakšna oz. katera škoda naj bi mu bila storjena, s čim konkretno, kaj predstavlja zahtevani znesek, predloženih ni nobenih dokazov, vlogi nista v zadostnem številu izvodov.
Toženka je v dokaznem postopku uspela dokazati, da je tožnici tveganje najetja kredita v tuji valuti ustrezno predstavila, da ji je enakovredno predstavila tudi kredit v EUR ter da ni dajala prednosti nobenemu kreditu iz svoje ponudbe. Zato je mogoče zaključiti, da je bila tožnici kot povprečni potrošnici omogočena preudarna odločitev v zvezi z oceno celotnega stroška najetega kredita.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00033259
SPZ člen 9, 10, 44, 44/2, 217, 217/1. ZPP člen 124, 214, 214/2, 224, 285, 339, 339/2, 339/2-14. ZZK-1 člen 8. ZFPPIPP člen 342, 342/1.
stvarna služnost - ugotovitev obstoja stvarne služnosti - stvarna služnost hoje in vožnje - priposestvovanje stvarne služnosti - dobra vera priposestvovalca - načelo zaupanja v zemljiškoknjižne podatke - dobroverni pridobitelj - raziskovalna dolžnost - stečajni postopek - tek priposestvovalne dobe - prenehanje stvarne služnosti - zapisnik o naroku za glavno obravnavo - javna listina - podpis zapisnika
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta tožnika na podlagi prodajne pogodbe z dne 1. 6. 2007 postala lastnika nepremičnine 372/19 k.o. X, hkrati pa je bilo v kupoprodajni pogodbi, ki sta jo tožnika sklenila s prodajalcem (1. člen pogodbe), določeno, da je poleg enostanovanjskega trojčka predmet nakupa tudi zunanja prometna in komunalna ureditev, zgrajena do III. podaljšane gradbene faze in s pripadajočim zemljiščem in da je na podlagi elaborata o delitvi parcel nastala nova parcela 372/20 k.o. X, ki bo predstavljala dovozno obračališče in cesto po severni strani parcel 372/1 in 272/2 k.o. X. Drugi člen pogodbe določa enako, da je predmet nakupa poleg zemljišča 372/19 tudi pripadajoča zunanja, prometna in komunalna ureditev. Glede na to, da je bil lastnik parcele 372/20 prodajalec, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je dobrovernost tožnikov kot izvrševalcev stvarne služnosti utemeljena na pogodbeni pravni podlagi, saj navedena pogodbena določila predstavljajo soglasje prodajalca za trajno uporabo parcelne številke 327/20 za hojo in vožnjo po cesti in obračališču. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je parc. št. 372/20 predstavljala asfaltirano cesto in obračališče, ki je hkrati predstavljala edino povezavo tožnikov s cesto 371/1 in 1810/29 k.o. X, je ta okoliščina terjala od toženke oziroma njene pravne prednice opravo potrebnih poizvedb glede statusa zemljišča, česar pa ni storila. Situacija v naravi bi morala pri toženki in njeni pravni prednici vzbuditi dvom o pravilnosti podatkov zemljiške knjige glede neobremenjenosti parc. št. 372/20, ker pa toženka svoje raziskovalne dolžnosti ni opravila, se ni mogla v dobri veri zanesti na pravilnost podatkov v zemljiški knjigi, zato se toženka tudi neutemeljeno sklicuje na določilo drugega odstavka 44. člena SPZ.
določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - skupno pripadajoče zemljišče - pripadajoče zemljišče k več objektom - pogoji in kriteriji za določitev pripadajočega zemljišča - javni interes - grajeno javno dobro - originarna pridobitev lastninske pravice (pravice uporabe) na funkcionalnem zemljišču - originarna pridobitev lastninske pravice - pravica uporabe na funkcionalnem zemljišču - prenos pravice uporabe na funkcionalnem zemljišču - zemljišče namenjeno za redno rabo stavbe
Navedbe druge nasprotne udeleženke v postopku na prvi stopnji so glede zatrjevanega grajenega javnega dobra in javnega interesa tudi povsem pavšalne, razen v delu nadstreška za avtobusno postajo, kar je izvedenka upoštevala in pritožbeno ni izpodbijano, ter v delu parcele 2250/96, ki ni bila predmet odločanja. Druga nasprotna udeleženka, ne samo, da je z izvedenskim mnenjem glede določitve skupnega pripadajočega zemljišča v celoti soglašala, ampak v postopku konkretno ni navajala, kateri so tisti deli sporne parcele, ki predstavljajo grajeno javno dobro ter ni podala nikakršnega drugačnega predloga glede izvzetja dodatnih površin iz te parcele. Zato gre soglašati z odgovorom na pritožbo predlagateljev, da je za status javnega dobra potrebno kaj več kot zgolj pavšalne trditve in sklicevanje na predpise, še posebej, ko slednji nimajo nobene povezave s konkretnim primerom.
pogodba o potrošniškem kreditu - kreditna pogodba v CHF - ničnost pogodbe - pogodbena določila - nepošteni pogodbeni pogoji - pojasnilna dolžnost banke - valutno tveganje - izpolnitev obveznosti - zavrnitev zahtevka - pravica in dolžnost informiranja - zavrženje dela tožbe - dajatveni zahtevek - pravni interes - pravna korist za vložitev tožbe
Abstraktna vključitev izjave o prevzemu valutnega tveganja v kreditno pogodbo ne zadošča, temveč je bistvena presoja, ali je bilo to tveganje v skladu z zahtevo po profesionalni skrbnosti kreditojemalcem celovito pojasnjeno. Takšna izjava (ki sama po sebi ni abstraktna, ker iz nje nedvoumno izhaja, da lahko sprememba tečaja v razmerju CHF/EUR negativno vpliva na tožničine zmožnosti vračanja kredita in da tožnica to tveganje prevzema) je torej morala temeljiti na predhodnem pojasnilu toženke kreditojemalcu o pomenu prevzetega tveganja. Toženka je ustrezno izpolnila svojo pojasnilno dolžnost. Za izpolnitev te obveznosti ni bilo potrebno, da bi toženka napravila simulacije izračunov v primeru spremembe tečaja CHF oziroma da bi bili potrebni grafični prikazi in izračuni. Ni mogoče trditi, da bi bila pojasnilna dolžnost pravilno izpolnjena samo na ta način (s simulacijami konkretne kreditne obveznosti ob upoštevanju različnih tečajev). Stopnja informiranja potrošnikov mora biti določene intenzivnosti. Ta se v povezavi z zahtevo po jasnosti in razumljivosti pogodbenega pogoja po mnenju pritožbenega sodišča navezuje na dolžno skrbno ravnanje povprečnega potrošnika (prvi odstavek 6. člena Obligacijskega zakonika), ki je normalno obveščen, razumno pozoren in preudaren ter je kot tak zmožen oceniti potencialno znatne posledice pogodbenih pogojev za njegove finančne obveznosti.
spor iz razmerij med starši in otroki - določitev stikov med staršem in otrokom - otrokova korist - največja otrokova korist - določitev preživnine - preživninske potrebe - preživninske zmožnosti - porazdelitev preživninskega bremena - plačilo preživnine v denarju
Prav ima tožnica, da iz mnenja izvedenke ne izhaja, da bo v največjo korist A., če bo imel že v predšolskem obdobju, ko pri tožencu enkrat med tednom prenoči, še dodatni nekaj urni stik popoldne. V primeru, da bi imela popoldanski stik vsako sredo, bi v tednu, ko nimata vikend stika, imela stik v sredo popoldne in nato še od četrtka popoldne do petka zjutraj, v tednu, ko imata vikend stik, pa bi imela stik v ponedeljek popoldne do torka zjutraj, v sredo popoldne in od petka popoldne do nedelje pozno popoldne. Tak način izvajanja stikov bi se približal načinu stikov, kot so se izvajali v preteklosti in ga je izvedenka označila za preveč obremenjujočega za mld. A. Obremenjujoči stiki seveda niso v največjo korist otroka, zato je odločitev o dodatnem stiku v predšolskem obdobju mld. A. materialnopravno zmotna - v nasprotju z določbami 106. člena ZZZDR. Za oceno pridobitve zmožnosti preživninskega zavezanca ni pomembna le njegova plača, pač pa kakšne dohodke bi lahko dosegel glede na svojo izobrazbo, zdravstveno stanje in razmere v družbi. Toženec je visoko izobražen, splošno znano je, da potrebe po računovodjih so in da zaslužijo relativno dobro. Ob ustrezni angažiranosti lahko toženec zasluži znatno več od minimalne plače.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - LASTNINJENJE - STANOVANJSKO PRAVO
VSL00033171
SZ člen 116. Zakon o stanovanjskih razmerjih (1982) člen 68. ZPDS člen 4. ZPP člen 190, 274, 291.
pridobitev lastninske pravice na stanovanju s preureditvijo skupnih prostorov - podstrešno stanovanje - podstreha in drugi skupni prostori - pridobitev lastninske pravice z adaptacijo skupnih prostorov - preureditev skupnih prostorov v stanovanjski hiši v družbeni lastnini - privatizacija stanovanj po SZ - pasivna legitimacija občine - zemljiškoknjižni lastnik - nujno sosporništvo - glavna intervencija - pravica uporabe - dejanska etažna lastnina - ničnost pogodbe - lastninjenje in privatizacija stanovanj - izpolnitev zakonskih pogojev - kumulativna izpolnitev pogojev - objektivni pogoj - subjektivni pogoj - odvetniški stroški - odmera odvetniških stroškov
Imetništvo stanovanjske pravice in pridobitev lastninske pravice po prvem odstavku 116. člena SZ/91 se izključujeta. V času, ko je prišlo do zatrjevane adaptacije, to pa je bilo od leta 1981 naprej, je bilo prvotno podstrešje in kasneje adaptirano stanovanje v družbeni lastnini, zato je skladno s tretjim odstavkom 4. člena ZPDS/76 in sedmim odstavkom 68. člena ZSR/82 prenehala skupna pravica uporabe vsakokratnih etažnih lastnikov in uporabnikov podstrešja, saj je bilo tam ustvarjeno novo stanovanje v družbeni lastnini. Tudi če gre šteti, da je bila adaptacija pričeta pred sprejetjem ZSR/82, je imel ZSR/74 identične določbe. Navedeno stališče je zavzela tudi sodna praksa v odločbi VSL I Cp 3386/15, ki je bila potrjena z odločbo VSRS II Ips 716/05, kjer je izrecno navedeno, da po adaptaciji ni šlo več za skupne dele, ampak za posamezni del. Ob takšnem tolmačenju je tožeča stranka pravilno vložila tožbo le proti toženi stranki kot zemljiškoknjižni lastnici, saj s tožbo z ničemer ne posega v solastnino na skupnih delih stranskega intervenienta kot etažnega lastnika petih stanovanj. V obravnavani zadevi torej ne gre za nujno sosporništvo na toženi strani. Tožena stranka in stranski intervenient imata prav, da sodna praksa daje varstvo dejanski etažni lastnini, a napačno izpostavljata odločbo VSRS II Ips 151/14, kjer je šlo za drugačno dejansko stanje, ko so bili v zemljiški knjigi zavedeni še solastniški deleži, v naravi pa je že obstajala etažna lastnina. V tu obravnavanem primeru pa stranskemu intervenientu ni mogoče dati varstva dejanske etažne lastnine, saj je sodišče zavrnilo zahtevek po glavni intervencijski tožbi. Ugotovilo je ničnost pogodbe iz leta 2014 zaradi neobstoječega predmeta pogodbe, kar pomeni, da stranski intervenient dejanske etažne lastnine ne izkazuje. Poleg tega je tožeča stranka pridobila lastninsko pravico na stanovanju ob lastninjenju z uveljavitvijo SZ/91, in tudi če bi bila pogodba med toženo stranko in stranskim intervenientom iz leta 2014 veljavna, tožena stranka lastninske pravice na stranskega intervenienta ni mogla več veljavno prenesti. Tožeča stranka je tožbo pravilno naperila zoper toženo stranko in je njena pasivna legitimacija podana, vpis lastninske pravice na stranskega intervenienta po pogodbi iz leta 2014 po zaključku glavne obravnave pa na obstoj pravilne pasivne legitimacije ne more imeti vpliva. Osnovni namen lastninjenja stanovanj po SZ/91 je bil v premoženjskem smislu, da družbeno stanovanje olastnini tisti, ki je prispeval sredstva za njegovo pridobitev, in v socialnem smislu, da se dotedanjim stanovalcem omogoči pridobitev lastninske pravice na družbenih stanovanjih, v katerih so živeli. Tako so po prvem odstavku 116. člena SZ/91 občani, ki so si svoje stanovanjsko vprašanje razrešili s preureditvijo in nadzidavo skupnih prostorov v stanovanjski hiši, pa še niso pridobili lastninske pravice, postali z dnem uveljavitve tega zakona lastniki na tak način pridobljenih stanovanj in imajo pravico do vpisa lastninske pravice na podlagi gradbenega dovoljenja oziroma odločbe o dovolitvi priglašenih del. Za lastninjenje stanovanja po tej določbi so morali biti podani objektivni pogoj, da se je do leta 1991 zgradilo novo družbeno stanovanje na račun skupnih prostorov v družbeni lastnini in dva subjektivna pogoja, da ni šlo za samovoljno ravnanje in da si je investitor s tem reševal stanovanjsko vprašanje. Za v 60-tih letih adaptirano stanovanje (27,60 m2) je bila pridobljena stanovanjska pravica, zato za pridobitev lastninske pravice na takšnem stanovanju ni podlage po prvem odstavku 116. člena SZ/91. V obravnavani zadevi je zato ključno vprašanje, ali so bili z drugo adaptacijo v 80-tih letih podani pogoji za pridobitev lastninske pravice po tej določbi. Stanovanje, ki je bilo v 60- tih letih adaptirano in povečano na 27,60 m2, je z adaptacijo v 80-tih letih prenehalo obstajati ter je iz njega nastalo novo, bistveno večje in kvalitetnejše stanovanje. Zato o pridobitvi stanovanjske pravice na tem stanovanju ni mogoče govoriti in je tudi ni mogoče upoštevati. Z adaptacijo v 80-tih letih je prišlo do izgradnje stanovanja na račun skupih prostorov. Ker so podani tako objektivni pogoj kot tudi oba subjektivna pogoja po prvem odstavku 116. člena SZ/91, je odločitev o pridobitvi lastninske pravice na podstrešnem stanovanju pravilna.
odškodninska odgovornost delodajalca - objektivna odškodninska odgovornost delodajalca - krivdna odškodninska odgovornost delodajalca - dejanski delodajalec - poškodba pri delu - odgovornost delodajalca za varne pogoje dela - zagotavljanje varnih delovnih pogojev - organizacija dela - kršitev pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja - protipravno ravnanje delodajalca
Delodajalec se je v pogodbi o zaposlitvi, v kateri je jasno navedeno, da je delavec napoten (četrti odstavek 3. člena pogodbe), zavezal zagotoviti varne in zdrave delovne pogoje. Če jih ni zagotavljal (in sodišče ugotavlja, da jih ni), je kršil pogodbo o zaposlitvi. Takšno ravnanje (kršitev pogodbe) je nedvomno protipravno oziroma nedopustno. Če je tožniku nastala škoda zato, ker na gradbišču ni bilo poskrbljeno za varno delo (s tem vprašanjem se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni ukvarjalo, četudi je o tem izvajalo dokazni postopek), je škoda nedvomno v vzročni zvezi z delodajalčevo kršitvijo pogodbe, v kateri se je prav on zavezal poskrbeti za varno delo. To, da delodajalec svoje pogodbene obveznosti ni izvrševal, ker je bila organizacija dela drugačna in ker ni imel podatkov, da pri uporabniku ni poskrbljeno za varno delo, za odločitev ni pravno pomembno. Pravno pomembno je to, da svoje (v odnosu do tožnika sprejete) jasne in konkretne pogodbene obveznosti brez opravičljivega razloga (vsaj sodišče prve stopnje ga ni ugotovilo) ni izpolnjeval. Zakaj naj bi bilo pozitivno, da je delodajalec svojo obveznost začel izvrševati po škodnem dogodku, ne pa negativno, da je prej ni (19. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), pritožbeno sodišče ne more ugotoviti. Tudi sicer pa za odločitev o tožbenem zahtevku za plačilo odškodnine ni odločilno, ali je nekaj pozitivno ali negativno, ampak so odločilna (kot je bilo že pojasnjeno) vprašanja protipravnosti oziroma nedopustnega ravnanja, krivde, vzročne zveze in škode.
MEDIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - USTAVNO PRAVO
VSL00034440
URS člen 15, 15/3, 35, 39, 39/1. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8. Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 7, 8.
novinarsko poročanje - kandidatura za mesto sodnika na ESČP - objava na spletni strani - odstranitev s spletne strani - pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja - varstvo osebnih podatkov - poseg v čast in dobro ime - relativno javna oseba - kolizija ustavnih pravic - uresničevanje in omejevanje pravic - svoboda izražanja - pravica javnosti do obveščenosti - varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic - pravica do zasebnosti - pravica do pozabe - tek kazenskega postopka - odškodninska odgovornost - podlage odškodninske odgovornosti - protipravnost - sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP)
Pri tehtanju med pravico do zasebnosti tožnika in pravico tožene stranke do izražanja je treba izhajati iz kriterijev, ki jih je ESČP oblikovalo ob reševanju trka teh dveh pravic: kakšen je prispevek k razpravi v javnem interesu in kako znana je oseba, predmet razprave, prejšnje ravnanje osebe, ki zahteva izbris osebnih podatkov, kontekst, vsebina in oblika ter posledice publikacije, metoda in okoliščine pridobitve informacije ter resnost posledic za osebo, ki je objavila informacije. Temu je treba dodati še časovni vidik oziroma čas, ki je potekel od objave podatkov, in vprašanje, ali je dostop do dela sporne vsebine omejen. Pri presoji zastarelosti informacije mora biti ključno vprašanje aktualnosti obravnavane teme in manj sam časovni vidik oziroma potek časa. Poročanje o kandidatih, ki so se prijavili za mesto (slovenskega) sodnika na Evropskem sodišču za človekove pravice, je (politična) tema par excellence, za katero obstaja močan interes javnosti, da je obširno seznanjena s kandidati, ki se za to mesto potegujejo. Tožnik se je prostovoljno odločil, da se na razpis prijavi, in s tem prevzel breme, da bo del njegove zasebnosti zaradi tega postal predmet javne razprave – postal je relativno javna oseba, zato se je njegovo polje pričakovane zasebnosti skrčilo. Predmet javne razprave je bila informacija, da je tožnik v kazenskem postopku, katerega kaznivega dejanja je obdolžen in da je bila izdana prvostopenjska obsodilna sodba. Gre za del tožnikove zasebnosti, za katerega ima javnost, še zlasti v kontekstu odprtega razpisa, pravico, da zanjo izve, saj ni šlo za razkritje tožnikove intime, temveč za informacijo o teku kazenskega postopka proti osebi, ki se je potegovala za eno najuglednejših (sodniških) funkcij. Pri tem je po oceni višjega sodišča pomembno tudi to, da tožena stranka v spornih objavah ni pisala le o tožniku, temveč o vseh kandidatih, v zvezi s pisanjem o tožniku pa je ključno, da so bile vse informacije o njem resnične, da je tožena stranka poročala korektno oziroma brez težnje po omadeževanju tožnika ter da je ob tem spoštovala tožnikovo domnevo nedolžnosti. Tožnikovo tolmačenje, da je objava aktualna le toliko časa, dokler razpis ni zaključen, oziroma da se prične tožnikova pravica do pozabe uresničevati že v trenutku, ko je razpis zaključen in je kandidat izbran, je preozko. Nesporno ima posameznik, obsojen v kazenskem postopku, po določenem času pravico do rehabilitacije. V širšem družbenem smislu se rehabilitacija lahko uresničuje tudi prek pravice do pozabe. Toda v obravnavanem primeru že časovni razkorak med objavama, obsodbo in tu vloženo tožbo ne daje podlage niti za delno uresničitev tožnikove pravice do pozabe, saj je bil tožnik obsojen „šele“ med trajanjem tega pravdnega postopka. Poleg tega ima pritožnica prav, da je tema, ki jo obravnavata objavi, večno aktualna, zato tožnikova zahteva po (delni) uresničitvi pravice do pozabe ne bi mogla biti utemeljena niti ob drugačnem časovnem razkoraku.
veljavnost oporoke - ničnost oporoke - razveljavitev oporoke zaradi oporočiteljeve nesposobnosti - oblikovanje volje - sposobnost za razsojanje - slabo zdravstveno stanje - podpis oporočitelja - nemoralno ravnanje - ponarejena oporoka - pristnost oporoke - neodpravljiva nesklepčnost - sila in grožnja
Pritožbeno opominjanje, da v konkretnem primeru ne pride v poštev določba 61. člena ZD, ki ureja razveljavitev oporoke zaradi oporočiteljeve nesposobnosti za razsojanje ali zaradi tega, ker oporočitelj še ni bil star 15 let oziroma zaradi grožnje, sile, zvijače ali zmote, ni prepričljivo. Prav predmetna določba je uporabljiva za primere, ko oporočitelj ni sposoben za razsojanje, kar posledično pomeni, da ne more svobodno oblikovati svoje volje. Glede na ugotovljeno zdravstveno stanje zapustnice (demenca) je brezpredmetno razglabljati o tem, ali je zapustnica imela voljo in kakšna je bila. Bistveno je, da je zmerno hud upad njenih spoznavnih sposobnosti v sklopu sindroma demence onemogočal svobodno oblikovanje volje in razumevanje pomena oporočnega razpolaganja. Že samo dejstvo prizadetosti voljnega elementa zadostuje za ugotovitev, da mati ni mogla svobodno oblikovati svoje volje. Podana trditvena podlaga tudi po prepričanju pritožbenega sodišča utemeljuje izrek razveljavitvene, ne pa ničnostne sankcije. O ponarejenosti oziroma nepristnosti oporoke bi bilo moč govoriti, če je zapustnica sploh ne bi podpisala. V obravnavanem primeru pa ni sporno, da je bila oporoka zapustnici prebrana in da jo je podpisala v prisotnosti dveh prič. Že takšna ugotovitev negira tožnikove navedbe o ponarejenosti oziroma nepristnosti.